Poletne počitnice so tu in čas je za daljši poletni dopust. Že tretje leto zapored nas naš Van odpelje med gore, jezera in doline Švice. Na poti v Švico naredimo dvodnevni postanek v Dolomitih. Na željo mladine si pogledamo 19. etapno dirko Tour de France v Franciji. Dodamo novo državo v našo zbirko obiskanih držav; Lihtenštajn. Za konec pa po Avstriji domov. Sedemnajst dni brez pretirane vročine; samo mi in nori razgledi.
Pohodniške poti je Miha izbrskal že doma na aplikaciji Alltrails. Prenočišča in parkirišča za naš Van, pa je poiskal s pomočjo aplikacije park4night.
Informacije o stroških in itd.; najdete na koncu v rubriki POVZETEK/NASVETI.
Čas je za novo avanturo!
1.Dan: ŠMARTNO OB PAKI – LATISANA – PRELAZ FEDAI
Petkov delovnik skrajšamo in se tako izognemo zastojem na cesti. Vožnja po avtocesti Slovenije tako mine brez zapletov, na italijanski strani pa smo praktično čisto sami.
Krajši postanek na poti naredimo v mestu Latisana, malo zato da noge pretegnemo, malo pa ker na končni destinaciji lije. Vsaj po radarski sliki.
Latisana je občina v severovzhodni Italiji ob reki Tangliamento. Mesto se prvič omenja leta 1072, kot pomembno rečno pristanišče, še posebej znano po trgovini s soljo. Med vojnami v 20. stoletju je mesto utrpelo veliko škode. Dodatne škode pa so mestu povzročile tudi poplave med leti 1965 in 1966. Mestece je primerno za kratek postanek, pa mogoče ne ravno v času sieste, kot smo ga mi.
Po kratkem postanku pot nadaljujemo proti Dolomitom, pogledi na ravnice se umaknejo prvim vrhovom in tako so pred nami vedno lepši razgledi.
Za prvi cilj dneva in prenočišče izberemo parkirišče na prelazu Fedai. Prelaz Fedai leži na nadmorski višini 2,075m. Leži ob severnem vznožju Marmolade, najvišjega vrha v Dolomitih.
Parkiramo se na parkirišču z razgledom na ledenik Marmolade in jezero Fedai, ki je v bistvu jez zgrajen leta 1965. Parkirišče je res fantastično zato smo kar veseli da smo dobili enega od zadnjih prostih mest s panoramo. Večerne urice izkoristimo za sprehod po jezu in okolici. Nato pa k počitku…
2.Dan: PRELAZ SELLA – POHOD OKOLI SASSOLUNGO
Vročinskega vala v Dolomitih ni. Zajtrk z razgledom na mrazu, pa če tud nas zebe. Otroci bi najraje nazaj pod kovtre zlezli in tam ostali.
Po zajtrku se odpeljemo na prelaz Sella, kjer se odpravimo na šest ur dolg pohod. Prelaz Sella je visokogorski prelaz na nadmorski višini 2.218m, ki s prelazi Pordoi, Gardena in Campolongo tvori štirikotnik okoli gorovja Sella. Znane predvsem pozimi kot smučarsko središče Sella Ronda. Novost od lanskega leta je, da nekatera parkirišča na prelazih ne dopuščajo več prostega prenočevanja za avtodome, nekatera pa imajo omejitve postankov na 30mim. Mi parkiramo na urejenem parkirišču na prelazu, cena dnevnega parkiranja je 20€, prav tako pa še dodatno tudi nočitev 20€.
Krožen pohod okoli gorovja Sassolungo (3.181m) naj bi trajal šest ur. Mi smo ga z vsemi postanki, ki so bili večinoma namenjeni uživanju v razgledih, naredili v 7h in 45min.
Prehodili smo vse skupaj 17.82km. Pohod ni težaven, primeren je tudi za manjše otroke, na poti je tudi kar nekaj koč za osvežitev. Nekaj je vzponov in spustov vendar pa razgledi po poti odtehtajo praktično vse.
Noge začutiš šele ko se spraviš spat…. Naši mladini baje eden lažjih pohodov doslej.
Za pohod smo si vzeli ves dan in res sproščeno uživali…
3. Dan: PRELAZ GARDENA – SANKT MORITZ
Zopet malo preveč vetra in posledično je na prelazu mrzlo, zato Miha poišče drugo parkirišče v dolini po poti na prelaz Gardena. Zajtrk na piknik placu z razgledom na gorovje Sassolungo. To je to kar mi iščemo, temperature pa tudi bolj prijetnih 15-20°C s sončkom.
Prelaz Gardena (2.136m) povezuje Selvo in Val Gardeno na zahodni strani s Corvaro in Val Badio. Velja za enega bolj obiskanih prelazov. Tu po cesti švigajo motorji, kolesarji, avti in kamperji. Seveda srečaš od novodobnih pa do starodobnih vozil, najbolj se ti pa smilijo kolesarji, ki verjetno malo gredo vsem tudi na živce saj predvsem zaradi njih nastaja gužva.
Parkirišče tu ni tako enostavno najti, niti plačljivo. Vse je dokaj zasedeno, pa čeprav je zgodnja ura. Po sreči ali pa na nesrečo otrok, najdemo parkirišče praktično na drugi strani prelaza. Pohod pa tokrat le malo bolj težavne narave. Pod gorovjem Piz Boe vse do vrha prelaza Gardena in nato krožno do Vana. Seveda je pohodov še veliko več, a tokrat naš najstnik ne popusti. Dovolj je “mučenja” pravi. Tokrat pohod traja samo 3,5h.
Po kratki malici se odpravimo na štiri ure dolgo pot do Švice. To bo naše tretje potovanje po njej a se še vedno najde nekaj novega…
Prvi cilj v Švici je alpsko letovišče v Engadinu v Švici; Sankt Moritz. Leži na nadmorski višini 1800 metrov in je največje mesto Zgornjega Engadina in občina v okrožju Maloja v švicarskem kantonu Graubünden. Leta 1928 in 1948 je gostil zimske olimpijske igre. Velja za drugo najdražje zimsko smučarsko središče na svetu.
Miha nas tokrat razvaja z nočitvijo v kampu St. Moritz (55€/na noč – ker prenavljajo WCje imajo cca 20% popusta). Kamp je na obrobju mesta in ima dobre povezave za kolesarjenje, pohodništvo in vodne športe na jezeru St. Moritz in Silvaplana. Večerja je žar plošča izpod rok našega mojstra Miha, nato pa malo po mestu. V mestu vlada zatišje, nekega pravega turističnega vzdušja tu ni. Je pa to moderno mesto z veliko ponudbo nastanitev. Zavijemo še do jezera St. Moritz in malo potipamo, če se splača kopat, pa no ni ravno za namakanje bolj za kratkoročno ohladitev, ki pa je ne rabimo saj je v Švici zunaj prijetnih 20°C.
Jezero St. Moritz je ledeniško jezero s površino 0,78 km² in je manjše od glavnih jezer Sils.
4.Dan: PRELAZ JULLIER – ALP DE FIX(POHOD) – OBERALPPASS – PRELAZ FURKA
Pred odhodom dalje, še malo regeneracije za našega Vana, nato pa čez prelaz Jullier, ki leži na nadmorski višini 2.284m. Čez prelaz se ne peljemo prvič, naša pot je čez njega vodila tudi pred dvema letoma, le da je takrat tako pihalo, da enostavno nismo mogli uživati v postanku na njem. Priznam pa, da mi je en lepših prelazov in mi je ostal najbolj v spominu.
Med postankom z Mihom spoznava dva zanimiva gospoda. Jaz pevca v zboru s katerim je pred kratkim nastopal v Logatcu. Gospod je doma drugače v Bernu, na prelaz pa je pridno prikolesaril. Bojda že tretjič in tokrat najlažje, saj ni bilo vetra. Gospodu je ime Dan in odkar je pel v Sloveniji v zboru vlada šala na račun dober dan=Good Dan. Miha pa je spoznal šoferja tovornjaka, ki ga je je prišel sam od sebe pozdravit. Gospod je iz Kosova in počasi bi rad užival v penziji v rodni državi, pa je žena proti. Malo Miha poheca, zakaj ni raje na dopustu v Kranjski Gori. .. Take prigode na poti so zgodbe za vnuke.
Tudi danes brez pohoda ne gre, tokrat se povzpnemo na planoto Alp Flix. Alp Flix je planota nad vasjo Sur. Pogosto jo imenujejo zaklad biotske raznovrstnosti.
Miha nas tokrat popelje na lažji krožni pohod mimo jezera Lais Bios. Oaza z lepimi razgledi in idiličnimi gorskimi vasicami. Pohod je primeren tudi za najmlajše, ob jezeru pa je tudi veliko piknik mizic za uživanje.
Po povratku nas pričaka radarsko obvestilo, ki ga pa zaenkrat kar malo potisneva v en predal. Bo kar bo. Očitno so v zadnjem letu malo tudi Švicarji zategnili pri parkiranju na prostem.
Gremo dalje proti naslednjem prelazu. Od vasice do vasice, pa od mesta do mesta. Kupiva tudi vinjeto (40 Frankov), katere cena se v treh letih ni nič spremenila. Pot nas pelje še čez en nam znan prelaz, prelaz Oberalp. Prelaz je na 2.044 m nadmorske višine. Zahodno od prelaza je zajezen Oberalpsee.
Dve leti nazaj smo tu jedli zajtrk, danes pa kosilo z razgledom. Krave v strahu Miha preverjajo, če peče kaj iz njihove vrste. Ni nam lahko takole uživati.
Na vrhu prelaza naredimo še kratek postanek za obujanje spominov in namakanje nog v ledeniškem jezeru Oberalsee. Če primerjamo italijanske prelaze in švicarske glede na turizem, ga v Švici sploh še ni.
Počasi je treba najti prenočišče. Zmaga sicer že znani prelaz Furka (2.431m). Pot nanj je malo adrenalinska. Ozka cesta z malo več prometa. V enem trenutku nam pride nasproti avtobus. Medtem ko Miha ostane miren in pelje počasi mimo, sem jaz pripravljena zapreti oči. Pa šofer avtobusa spusti okno dol in reče: Samo mirno in počasi.” Jah Slovenci smo res vsepovsod.
Na vrhu prelaza zavzamemo super prostor, tako da je razgled prava paša za oči. Nismo sami a nas ne moti. Za konec dneva sprehod po okolici in podpis na sneg. Lanskega podpisa ni nikjer več.
Večer pa ob zvokih orglic na toplem v Vanu.
Letos je očitno bolj mrzlo leto v švicarskih Alpah. Snega je več kot lani, pa smo lansko leto bili teden prej za primerjavo.
5.Dan: PRELAZ FURKA(POHOD) – KAMP GLACIER(LA FOULY)
Tradicija se nadaljuje; midva, kavica in lep razgled. No ja potem pa pridejo oblaki in za njimi dežne kaplje. Od planiranega pohoda do ledenika ni nič.
Spakiramo in gremo dalje proti naslednji točki. Vožnja čez prelaz po dežju je nekaj posebnega. No potem pa ugotoviš, da obstajajo še bolj nori ljudje. Kolesarji, ki v nalivu premagujejo prelaz….
Plan je bil nočitev v PZAju v okolici Martigny, pa je plaz odnesel PZA (Parkirišče za avtodome) in zaprl del doline. Tako v zadnjem trenutku naredimo spremembo poti do gorske vasice La Fouly. La Fouly je v bistvu smučarsko središče na 1.595m nadmorske višin. Naš Van parkiramo v kamp Glacier (50€/noč), ki leži v samem osrčju doline Val Ferret in ima nor razgleda na ledenik A Neuve.
Sicer do samega ledenika ne gre, gre pa do koče, ki se nahaja na 2.735m nadmorske višine. Višinska razlika do koče je nekje 800m. Pot je zmerna, vendar pa morda zaradi poznega štarta ali pa ker najini fantje nimajo več kondicije naredimo le pol poti. Fanta vkopljeta korenine in se na sredini poti ne pustita več premakniti dalje. Vseeno razgled na ledenik je nor, pa tudi če ni ravno čisto od blizu. Vmes se sproži še manjši plaz na ledeniku ampak dd daleč in na varnem vse zgleda super.
Večerne urice pa v stilu športa; odbojka….
Kamp je za mnoge tudi začetna točka šest dnevnega pohoda na Mount Blanc.
6.Dan: KAMP DEIS GLACIER (La Fouly) – PRELAZ BERNARD – PRELAZ BONETTE
Miha in Žiga si v kampu sposodita električni kolesi (20€ za pol dneva za električno kolo je presenetljivo malo) in se odpravita do prelaza Ferret (2.490m n.v.). Ostali pa malo pospravljamo in lenarimo. Jaz izkoristim priročen pralni stroj v kampu in operem cunje, pa skuham kosilo, da bo preostanek dneva bolj relax.
Fanta se vrneta navdušena iz kolesarjenja, sicer tudi baje z električnimi kolesi v tak strm hrib ni enostavno, ampak razgled je bil pa nor. Miha vseeno vztraja, da ko bova stara in sama, pa si morda tudi kaj takega midva omisliva.
Počitku sledi premik dalje. Čez prelaz Veliki Sveti Bernard se odpravimo proti Italiji. Prelaz Veliki Sveti Bernard je tretji najvišji cestni prelaz v Švici.
Povezuje Martigny v kantonu Valais v Švici z dolino Aosto v Italiji. Veliki Sveti Bernard je najstarejši prelaz v zahodnih Alpah, z evidenco o uporabi, ki sega že v bronasto dobo in ohranjenimi sledovi rimske ceste. Leta 1800 je prelaz uporabljala Napoleonova vojska za vstop v Italijo. Na najvišji točki poti stoji hospic ustanovljen leta 1049. Hospic je kasneje postal znan po uporabi psov bernardincev v reševalnih operacijah. Zato ni nič čudnega, da prodajajo po celem prelazu plišaste kužke Bernardince.
Kratkemu postanku na samem vrhu ob jezeru sledi daljši na spustu iz njega, kjer si privoščimo kosilo in uživanje v razgledu. Otroci si knajpajo noge, midva pa čisti relax. Ta del je že na italijanski strani.
Po parih dneh uživanja v bolj mirnem življenji, nas kar malo zmoti vožnja po italijanski avtocesti, a ni druge naš cilj je francoski prelaz Col de la Bonette in najhitrejša pot je pač avtocesta. Vmes postanek za nakup nujnih stvari in po dobrih štirih urah (žal je v tem delu Italije polno del na avtocesti in posledično gneča) smo na prizorišču 19. etape Tour de France. Zdaj gre zares, potrebno je poiskati primerno in dobro točko za ogled dirke. Mnogi so pred nami bili istih mislih in dobre točke so že zasedene. Nekatere pa enostavno meni niso všeč. Malo za res malo za hec, vsak avtodom pred nami, nam je konkurenca. Po res dolgem iskanju in vožnje čez en prelaz na drug, si najdemo skoraj primeren prostor vzponu na prelaz Col de la Bonette, pa vseeno nimava z Mihom mira in se sprehodiva po prelazu navzgor in najdeva popoln prostor za naš Van.
Pozno v noč samo še parkiramo in to je to. Ne gremo se več iskanja.
7.Dan: PRELAZ BONETTE
Prelaz Bonette je visokogorski prelaz v francoskih Alpah, blizu meje z Italijo. Nahaja se v nacionalnem parku Mercantour na meji departmajev Alpes-Maritimes in Alpes-de-Haute-Provence. Cesta čez prelaz je sedma najvišja asfaltirana cesta v Alpah in doseže nadmorsko višino 2.802 m, vendar to ni “prelaz”, ampak le razgledna zanka. Vseeno je to najvišja asfaltirana cesta v Franciji in je najvišje ležeča cesta v Evropi.
Parkirišče na katerem smo, je zadnje preden se začne nacionalni park, ki leži na samem vrhu, zato od tu dalje ni dovoljeno parkiranje niti kampiranje in kar je še bolj smešno sprehajanje psov. Na to nas opozorijo francoski žandarji navsezgodaj zjutraj. Nekatere avtodomarje, ki so parkirali v parku celo preženejo. Jah pohvalno, da imajo tak odnos do narave, kljub njihovi ikoni Tour de France. Čeprav lahko bi tudi za kake sanitarije več poskrbeli, saj je polno ljudi s šotori ali pa celo takih, ki na dirko čakajo kar v avtu. Ti pač pustijo odtis vsepovsod.
Dan pred dirko za nas izgleda nekako tako. Odpravimo se na pohod na bližnji vrh mimo ledeniškega jezera Verdet (2.503m n.v.). Dobre štiri ure hoje z veliko postankov za uživanje v okolici in res bolj ležeren dan.
Dolgem pohodu sledi kosilo in opazovanju novih prišlekov, ki so res izvirni v idejah kako kampirati. Druženja potekajo povsod naokoli. Tudi mi po parih dneh angleščine, treniramo slovenščino, pa vseeno veliko francoščine.
Za konec dneva pa pohod na vrh prelaza. To je drugi vrh, ki ga bodo kolesarji prekolesarili, pa iskreno jaz bi obupala že pri prvem. Pišuka tole je res en naporen šport.
Seveda mnogi od teh, ki so prišli gledat tudi sami prekolesarijo te vrhove. In moram reči, da eni vozijo brez težav drugi pa….
Večer pa čisti kaos. Parkirišče se napolni do zadnjega, na cesti stojijo policaji, mimo vozi že del karavane Tour de France. Noro…
8.Dan: PRELAZ BONETTE(19.ETAPNA DIRKA TOUR DE FRANCE) – JEZERO SERRE
PONCON(kamp Lou Pibou)
19. etapna dirka Tour de France: Embrun- Isola 2009=>144.6km
Mesto ogleda dirke; prelaz Bonette.
Prelaz je bil petkrat predstavljen na Tour de France (1962, 1964, 1993, 2008 in 2024). Leta 1962 in 1964 je dirko čez vrh v obeh letih vodil Federico Bahamontes, ki se je leta 1962 približeval z juga in leta 1964 s severa. Leta 1993 je na vrh vodil Robert Millar. Leta 2008 je John-Lee Augustyn vodil čez goro, preden je padel pri spustu v Jausiers.
Prvi gledalci mesta zavzamejo že pred sedmo uro in prvi kolesarji tega dneva prevozijo prelaz v čistem navijaškem vzdušju. Mi bolj ležerno, čeprav nam malo postaja jasno, da lanskega leta ne bomo ponovili. Tu je pač večji obisk. Okoli dvanajste ure zavzamemo tudi mi svoj prostor in navijamo za vse pogumne, ki mimo nas peljejo. Seveda mladina samo čaka karavano. Malo pred štirinajsto uro končno karavana. Spektakel, čeprav v spominu imam da je štiri leta nazaj nekako to vse boljše izgledalo.
Nekaj navijaških stvari tudi pade med naše tri navijače, nekateri okoli nas pa so pravi profesionalci v lovljenju materiala. Ko karavana odpelje mimo, se začne napeto čakanje. Mine skoraj ura, morda celo več in zagledamo spremljevalni helikopter. To je to. Pišuka potem pa gre zelo hitro. Navijanje in vzdušje je noro. Pogačar ima tu res veliko slovenskih navijačev in seveda tujih. Kolesarji en za drugim peljejo čez špalir navijačev.
In potem je konec in navijači začnejo odhajati. Žal je na prelazu slaba mobilna povezava, a nekako jo Mihu vseeno uspe najti. Okoli malega prenosnika vsi čakamo, kako se bo razpletla dirka. Itak, zmagal je Pogi.
Parkirišče okoli nas postaja prazno in tudi mi se odpravimo dalje. Pričakovano je gneča na cesti. Želja za nočitev je kamp okoli jezera Serre Poncon, pa imajo Francozi željo po rezervaciji ali pa nič. Vseeno v enem kampu plačamo 4€, za vodo in spraznitev sanitarij. Če ne bo ne bo, vsaj dalje lahko normalno gremo.
Vedno pa se nekako razplete nam v dobro. Najprej najdemo javno plažo ob jezeru in se malo skopamo, nato pa kamp Lou Pibou (40€/noč) in počitek.
9.Dan: JEZERO SERRE PONCON – PRELAZ MADDELENA
Ob jezeru Serre Poncon smo že lani preživeli dva dni. To je umetno jezero v jugovzhodni francoski regiji, nastalo z zajezitvijo reke Durance leta 1960. Po prostornini je največje, po površini pa drugo največje umetno jezero v Evropi.
Žal smo malo razvajeni in nam te višje temperature v nižinah nič kaj ne ustrezajo, zato nam kamp na vročini, kar malo najeda. Malo sitni se odpravimo dalje do javne plaže, ohladiti v jezero, supanje, kopanje in relax v senci zaznamujejo dopoldne.
Z naraščanjem temperatur nas mine poležavanje ob jezeru, zato se odpravimo dalje. Kratek postanek naredimo le v Lidlu za nakup špecerije, nato pa pičimo dalje na prelaz Maddelena. Prelaz Maddelena (nadmorska višina 1996 m) je visokogorski prelaz, ki leži na meji med Italijo in Francijo. Povezuje Barcelonnette v Franciji s Cuneom v Italiji. Njegovo francosko ime Col de Larche se nanaša na vas Larche na njegovi severozahodni strani. Prelaz je poln motoristov in pohodnikov. Parkirišča so polna. A se najde še vedno kak za nas.
Ob jezeru Maddelena si privoščimo žar kosilo, med zvoki motorjev. Jah malo je glasno, a ko še naša fanta začneta svoj koncert na orglice, si vesel vsakega motorja, ki ju preglasi.
Proti popoldnevu Van premaknemo na boljše parkirišče in se odpravimo na pohod proti prelazu Robenta.
Po poti nas spremljajo svizci, ki jih je tu na vsakem koraku, zagledamo pa tudi gamse. Od daleč, ampak videli smo jih pa. Pohod ni težek, morda smo se le prepozno odpravili, tako da pot zaključimo pri jezeru l’Orrenaye, ki leži na nadmorski višini 2.412m. Mladina si noge v jezeru ohladi, manjša malica nato pa ob spremstvu sončnih žarkov in petju svizcev nazaj k Vanu.
Večerja ob zadnjih sončnih žarkih, ki se počasi skrivajo za gore.
10.Dan: PRELAZ MADDELENA – AOSTA – VAL VENY(Kamp Hobo)
Zajtrk na prelazu. Ni ga lepšega kot mir, preden začnejo prvi avti, motorji in pohodniki drveti mimo.
Vreme nam spreminja načrte, tako da enostavno še ne gremo nazaj v Švico in dalje do Lihtenštajna. Se pa zato zapeljemo čez Italijo v eno najlepših dolin Val Veny.
Postanek naredimo le za ogled mesta Aosta, oblačno vreme in dežne kaplje pač ne dovolijo več kot to.
Aosta je glavno mesto italijanske doline Aoste, ki je regija v italijanskih Alpah, in leži 110 km severno-severozahodno od Torina. Nahaja se v bližini italijanskega vhoda v predor pod Mont Blancom, na sotočju rek Buthier in Doire baltée, in na križišču cest iz Velikega in Malega Svetega Bernarda.
Parkiramo na parkirišču vlečnice in se odpravimo v stari del mesta. V bistvu tokrat res ne iščemo zgodovinskih točk, ampak smo bolj usmerjeni v sprehod skozi mesto. Seveda je zaradi slabega vremena v gorah, mesto polno pohodnikov in turistov, ampak nič ne de.
Mladina od sprehoda po mestu postane lačna, tako si privoščijo kebap in hamburgerje (Bolj italijanske hrane pač niso našli). Jaz vseeno vstopim v cerkev, ki je bila zgrajena v 4. stoletju in prenovljena v 11. stoletju z novo zgradbo posvečeno Mariji. Miha pa kupi par likerjev, ki jih bo v naslednjih mesecih ponudil obiskom. Spominki pri Volkecih niso za prah nabirati.
Od Aoste se poslovimo in naš Van usmerimo v dolino Veny. Val Veny je stranska dolina gore Mont Blanc, ki leži jugozahodno od Courmayeurja. Izhodišče doline je na prelazu Seigne. Val Veny sta oblikovala dva ledenika: ledenik Miage in ledenik Brenva. Nastanimo se v kampu HOBO (54€/noč). Nato pa navijaško obarvano popoldne; najprej navijamo za Gajserja, nato pa seveda še za Pogija.
Po vseh teh zmagah se tudi vreme umiri, pa se odpravimo na sprehod po dolini.
11.Dan: KAMP HOBO(Italija) – ADELBODEN(Švica)
Če smo se včeraj odpravili po dolini navzgor, se danes odpravimo po dolini navzdol. Ves čas nam pogled beži proti ledeniku Brenva. Ledenik se nahaja na južni strani gore Mont Blanc. Je drugi najdaljši in osmi največji ledenik v Italiji. Skozi stoletja je doživel številne velike skalne plazove, ki so oblikovali ledenik in vplivali na njegovo gibanje.
Po sprehodu pa premik. Vračamo se v Švico. Kratek postanek narediva z Mihom le za ogled slapa Leteny, otroci raje počakajo v Vanu.
Nato pa na prelaz Veliki Bernard, kjer naredimo postanek za malico. Jah dober razgled zbudi najstniški apetit.
Med brskanjem po internetu sem našla zanimivo turistično točko; panoramski viseči most Sigriswil. Most se nahaja ob poti do naše naslednje točke in je idealen za hiter obisk. Panoramski most Sigriswil je dolg 340m in leži dobrih 180m nad tlemi.
Za otroke do 16 let je brezplačen, za odrasle pa 9€/osebo. Malo adrenalina vedno paše. Okoli jezera Thun je še vsaj pet takšnih mostov, ki imajo razgled na jezero in okoliške vrhove kot so Eiger, Jungfrau…
Miha jezero Thun navduši, pa naredi še kratek postanek ob njem. Jezero Thun je eno tistih jezer, ki ima obalo praktično poseljeno z mesti, tako da so vsa parkirišča plačljiva. Od druge svetovne vojne pa do 1964 je švicarska vlada odlagala vanj neuporabljeno strelivo. Količina streliva naj bi segala vse do 9.020 ton.
Naša pot pa se ta dan zaključi v smučarskem središču Adelbodn. Nam najbolj poznan po tekmah svetovnega pokala v moškem smuku.
Med sprehodom po centru nam postane jasno, da tu nekega poletnega turizma ni. Tu in tam kaka gostilna polna, ulice pa prazne, pa je ura komaj osem zvečer. Še trgovine so zaprte.
Zatišje tudi nas zvabi k počitku.
12.Dan: ADELBODEN – SOTESKA AARE – ISENTHAL(Kamp Isen)
Rana ura zlata ura. Z Mihom pijeva kavico in čakava, da se dvigne megla, mladina pa še spi. Kar paše, da včasih kako uro potegnejo spanec in lahko midva v miru opazujeva svet okoli naju. Oči nama bežijo k slapu Englisten. Iz megle vsake toliko pokuka in že s te razdalje izgleda veličastno. Slap velja za drugega največjega v Švici.
Ko se končno mladina zbudi in sonce meglo prežene, se z Vanom premaknemo vse do konca doline. Od tu je le 15min hoje in že smo pod slapom Englisten. Padec slapa je 600m globoko. Lahko bi seveda šli do samega vrha slapa, pa nekako ni želje (iz strani mlajših dveh). Naredimo par slik in uživamo v pogledu na slap, nato pa dalje proti soteski Aare.
Soteska Aare je ozka rečna soteska dolga 1,4km skozi katero se vije reka Aare.
Malo nas vse mine ob pogledu na vrsto ljudi, ki čaka na vstop v sotesko. Vstop je plačljiv (50€/2 odrasla + 3 otroci), gneča pa konkretna. Hoje je približno 45min v eno stran, praktično ves čas hodiš v vrsti in se umikaš nasproti prihajajočim. Žal tudi tiste lepe modre reke ni, zaradi preveč dežja je reka Aare bolj rjava kot pa modra. Pa vendar ozki del soteske z visokimi skalami, medtem ko sončni žarki posvetijo; nekaj posebnega. Dve leti sem jo imela v planu, zato….
Dan končamo v kampu Isen (48€/noč) ob jezeru Lucern. Jezero Lucern velja za jezero štirih gozdnatih kantonov in četrto največje v državi. Kopanje, počivanje in treningi zaznamujejo preostanek dneva. Kamp je bolj v izi, ampak nam ustreza.
13.Dan: ISENTHAL – POHOD RUTTLI – TIERFEHD
Dež in še več dežja do jutra. Malo se že z Mihom sprašujeva, ali nam bo uspelo iti na planiran pohod. Malo že obupujeva, nato pa končno razjasnitev in se odpravimo na del 20. etape Tran Swiss trail (Isenthal-Ruttli).
Pot je najprej položna, sledi ji konkreten vzpon, ki ga dodatno otežijo stopnice. Jah vse do vrha so stopnice, ki kot pravi Tjaša ubijajo. Nato pa hodiš po samem vrhu. Ves čas se ti odpira pogled na jezero, če bi bili bolj nori, bi lahko s sabo nosili tudi vse za žar, saj so po poti piknik placi z zidanimi žari. Na nekaterih mestih nekateri že veselo pečejo. Pot naj bi trajala 4,5h, mi jo naredimo v slabih treh urah. Nato pa se v Ruttliju vkrcamo na ladjo in vrnemo do Isenthala z njo (48€).
Miha in otroci svoje mišice ohladijo v mrzlem jezeru, medtem ko mama naredi kosilo. Zopet je čas za premik in seveda smo že predolgo brez prelaza. Švico smo res v teh treh obiskih dobro obdelali, zato ni nič nenavadnega, da se peljemo zopet čez nam znan prelaz; prelaz Klausen. Prelaz Klausen (1.948m n.v.) povezuje kanton Uri s kantonom Glarus. Prelaz je običajno zaprt od oktobra do maja. Sicer je sam vzpon nanj lep s pogledi na slapove, a je men ljubši spust, kjer je polno manjših alpskih hiš, ki dajejo poseben čar temu prelazu.
Dolina slapov bi lahko tudi imenovali Tierfehd. Mesto pa je bolj poznano po elektrarni Linth–Limmern, ki je sistem hidroelektrarn, ki uporablja pet rezervoarjev in štiri elektrarne na strmih nadmorskih višinah (jez Mutt, jezero Limmern).
Van parkiramo tokrat na parkirišču, ki je zastonj. Sicer je zraven malo hrupen kamnolom, a nekako razgled odtehta hrup. Še boljše je po sedemnajsti uri, ko končno neha kamnolom delati. Najprej se odpravimo do turističnega centra po informacije, kam in kako naslednje jutro v gore z nihalko. Miha si tu res vzame čas, informacije so samo v nemškem jeziku.
Večerne ure preživimo na sprehodu od slapa do slapa. Slapovi Schreyenbach so bili nekoč naravna znamenitost, znana po vsej Švici. Od leta 1964, z zagonom elektrarne Linth-Limmern, pa slapove obišče zelo malo ljudi. Nato pa ob Vanu, Miha poskrbi za glasbo na orglicah, Tjaša in Žiga trenirata, Aljaž pa je v svojem elementu; igranje igric, žongliranje žoge….
14.Dan: TIERFEHD – MUTSEEHUTTE(Pohod) – MALBOUN(LIHTENŠTAJN)
Sonce in nebo brez oblaka. Jutro kot nalašč za pohod. Sedežnica je tu čisto avtomatska, kar pomeni karto kupiš prek avtomata nato pa v gondolo (70€ za nas). Če je Tierfehd malo žalostno industrijsko mesto, potem so njegove gore skriti biser. Iz zgornje postaje sedežnice (Kalktrittli) se odpravimo po navodilu naše sopotnice iz gondole najprej v strmino (po levi strani.) do Muthutte. Na prvi pogled res izgleda strmo in pišuka noge trpijo, ampak potem opazuješ razgled in gre. Mladina se ne pritožuje, kar je velika zmaga.
Potem pa manjši šok, našo psičko napade pes in pogrize. Otroci jokajo, meni se roke tresejo in najraje bi jokala. Aljaž ne želi več hoditi, hoče domov. Stresne minute. Ruby na koncu ni nič hujšega, lastniki psa se nam opravičijo. A krivda je tudi naša, morali bi jo imeti na povodcu, kjer bi bila bolj varna.
V glavnem po vsem joku in stresu, pot nadaljujemo in kmalu smo na vrhu. Dobre 2,5h hoje kljub težavam. Razgled pa nor… Odločitev pade na travici razgrnemo dekico in uživamo v pogledu na jezero Limmern. Jezero Limmern je akumulacijsko jezero med vrhovi Muttenchopf, Selbsanft in Kistenstöckli. Dokončan je bil leta 1963 in je največji rezervoar, ki ga uporabljajo elektrarne Linth–Limmern. Limmern ima skladiščno prostornino 92 milijonov kubičnih metrov.
Malica in razgled poskrbita za okrepitev, a žal mladina ne želi poležavati. Gremo dalje! Na hitro samo od daleč pogledamo jez Mutt in kočo Mutseehutte (2.501m n.v.). Postanke naredimo še na parih razglednih točkah, nato pa ubijajoči spust, ki ga kar ni konca. Mislim, da imamo vsi noge kot žele, ko končno prispemo do jezera. Počitek več ne zaleže. Pa se odpravimo dalje v tunel. Švicarji so pač napredni, pod goro so izdelali 2.750m dolg tunel, ki je verjetno bolj za oskrbo hidroelektrarne, saj vidiš v tunelu polno avtov (parkiranih). Seveda najprej je tunel zanimiv, prvih 500m, potem pa se vleče in ni ga konca. Postane mrzlo, vsake toliko kaplja…. Tokrat smo gondole res veseli. V družbi domačina se spustimo v dolino. Moja radovednost načne pogovor in bojim se, da so Švicarji malo depresivni. Njegova razlaga, kaj se v Švici lahko počne je takšna: Pozimi se smuča ali pa se dela cel dan, poleti hodiš v hribe ali pa delaš cel dan…
Mladina bi še vola tokrat pojedla, zato ni nič čudnega, da je kosilo z žara. Mogoče mi rabimo prikolico samo za hrano.
Polni trebuščki si zaželijo kopanja, pa se napotimo do Walenskega jezera. Jezero je bilo navdih za solo klavirsko skladbo madžarskega romantičnega skladatelja Franza Liszta Au lac de Wallenstadt. Ob prvem obisku jezera, smo celo noč preživeli na parkirišču za avtodome, tokrat pa je sezona na vrhuncu. Miha malo že obupan na koncu parkira na parkirišču ob cesti, kjer je sicer prepovedano, zato jaz raje počakam v avtu, oni pa se na hitro vržejo v vodo.
Čas je za slovo od Švice, niti meni niti Mihu ni ravno lahko pri srcu, a se bova še vrnila.
Naš Van nas odpelje dalje v Kneževino Lihtenštajn. Lihtenštajn je šesta najmanjša država na svetu in velja za davčno oazo. Uradni jezik države je nemščina, denarna valuta pa švicarski frank (CHF). Ime Lihtenštajn izhaja iz plemiške družine Lihtenštajn (12. stoletje). Izvršni oblast v državi ima vlada, ki jo imenuje deželni knez na predlog deželnega zbora.
Za prvi obisk Lihtenštajna izberemo edino smučarsko središče v državi; Malbun. Leži na 1.600m nadmorske višine in samo 2km od meje z Avstrijo. Van parkiramo na urejenem PZA pod smučiščem ter se prepustimo sončnemu zahodu, ki nam maha za gorami Švice.
15.Dan: MALBOUN (Lihtenštajn) – PILL(Avstrija)
Tradicija potovanja teče dalje, najprej jutranja kavica, zajtrk in v trgovino. Za bageto, pol kilograma kruha in štručko odštejemo 13€. Cene so kar navite v Lihtenštajnu.
Bolj na izi si z Mihom želiva, pa je otrokom kar hitro dolgčas. No Miha ima vedno na zalogi kak pohod. Na voljo je daljši ali krajši krožni. Mladina je za krajšega, seveda to tudi nama ustreza.
Začetek poti je kar na parkirišču. Usmerimo se v smeri Bergi in nato držimo cilja Malbun. Lahek pohod po makadamski cesti, ob kateri otroci nabirajo jagode in borovnice. Tudi z vozički gre, jih srečamo kar nekaj. Pohod spada med družinske poučne pohode. V izi.
Nekako se nam ne zdi, da bi rabili še kak dan tu preživeti. Odločimo se za nadaljevanje poti. Kljub temu da gre pot mimo Vaduza (Glavno mesto Lihtenštajna) in je bil naš načrt ogled mesta, se na koncu zaradi pomanjkanja parkirišča ne ustavimo, ampak raje nadaljujemo pot dalje v Avstrijo.
Miha najde kar nekaj kopališč na poti za ohladitev, pa so vsa tako polna da nas enostavno mine. Celo bazen najde v gorski vasici Sankt Anton na Tirolskem. Za katerega nekateri pišejo, da velja poleti prav za dolgočasno vas. Pa je bazen in vas nabito polna.
V bistvu je vsa Avstrija polna turistov. Uh pogrešam Švico. V bistvu smo zadnja 3 poletja vedno preživi v Švici stran od vrveža in bili kar v nekakšnem mehurčku in se tako niti nismo zavedali kakšno je stanje drugod. Vsekakor zaskrbljujoče ko pomisliš da nas je vedno več če ne že zdavnaj preveč…
Na koncu smo po večih polnih kampih in PZAjih že mal obupani. Pa se nam nasmehne sreča. V Pillu, najdemo PZA. Utrujeni uživamo pred Vanom, eni s coca colo, drugi z laškim pirom. Drugi pa privezani na Wifi.
16.Dan: PILL – HINTERSEE – JEZERO SOBOTE
Dva tedna je minilo odkar sem jutranjo kavo spila v kratkih rokavih. Jap pozna se, da smo v nižinah. Pill leži na dobrih petsto metrih nadmorske višine. V PZAju je tudi prav poseben avtodom. Švicarski avtobus iz leta 1946, ki ga je lastnik sam predelal v avtodom. Itak, da sem prosila za ogled avtodoma. Nekaj posebnega je …
Nič gremo proti Sloveniji. Ne ni nam še za domov le končni cilj je dom. Peljemo se mimo Kitzbula, a nam sploh ni da bi se ustavili; gneča na cesti in po mestu. Uh vsepovsod se po malem stoji.
No Miha očitno brez hribov ne more, pa nas zapelje še do gorskega kraja Hintersee. Hintersee je najmanjši kraj v Salzburškem Alpenvorlandu in šteje 460 prebivalcev. Osupljive gore Osterhorn ter dolgoletni običaji in tradicije so značilni za to čudovito regijo. Jezero velja za enega najbolj čistih, pa no očitno je bilo slabo vreme, saj je rjave barve.
Kosilo je pa tu skoraj gorsko tradicionalno: golaž, wurst hrenovke, solata in odojek z zeljem. Na koči ob jezeru seveda.
Zdaj bi pa prijalo še kako kopanje. Miha položi vse upanje na Osojsko jezero. Ledeniško jezero na 488m nadmorske višine severno od Beljaka. Pa so kampi okoli njega polni, parkirišča polna. In gremo dalje, nekje bo pravi Miha.
No na koncu pristanemo na zadnji možni postaji jezeru Sobote, kjer je PZA sicer poln, na parkirišču pa je še nekaj prostega. Ni prva vrsta a ni pomembno.
Jezero Sobote je akumulacijsko jezero v Avstriji. Nastalo je leta 1990, ko je bil zgrajen jez na potoku Mučka za napajanje hidroelektrarne Golica. Jezero je locirano v pogorju Golica, blizu vasi Sobota, nedaleč od avstrijsko-slovenske državne meje. Leži na 1,080 m nadmorske višine. Porečje jezera obsega skoraj 30 kvadratnih metrov, dolgo je približno 2km in do 500 m široko. Njegova globina je 80 m. Mnogim motoristom znana lokacija.
Kopanje, relaksacija do poznih ur.
17.Dan: JEZERO SOBOTE – DOM
Zadnji dan potovanja je tu. Dopoldan kopanje, supanje in sproščanje ob Vanu. Midva še nisva pripravljena oditi domov, otroci pa imajo že dovolj.
Opoldanska vročina privabi na jezero množice željne ohladitve, mi pa raje domov. Le dve uri nas ločita od doma.
IN TO JE TO! DO NASLEDNJEGA….
NASVETI/POVZETKI:
-
Prevoženi km: cca 3.300km
-
Stroški potovanja: cca 2000EUR
Gorivo = cca 330L * 1,7EUR = 560EUR
Nočitve = 365EUR
Cestnine = cca 150EUR
Ogledi, izposoja koles, ladjica in gondola = cca 250EUR
Hrana, pijača = cca 600EUR
-
Hrana: Veliko hrane smo kupili že v Sloveniji. S sabo smo vzeli domačo zelenjavo, omake itd… Nekaj nakupov pa smo naredili v Lidlu in Hoferju v Franciji. Kruh pa smo sproti kupovali, cene pol kg kuha se gibajo od 3,5€ dalje v Švici.
-
Mobilni podatki: V Švici nismo imeli dodatno zakupljenega paketa, niti se nismo odločili za nakup sim kartice s podatki. Nam ustreza odklop. Miha je vse zemljevide za pohode in načrt poti vnaprej naložil na telefon in v navigacijo. Vedno pa se najde PZA ali kamp z Wi-fijem.
-
Vinjeta: Švica: 41€ letna, nimajo tedenske, itd.
Italija: Cestnina
Francija: /
Lihtenštajn: /
Avstrija: vinjeta 11,5EUR
-
Načrt potovanja: V načrtu bi spremenili samo to, da bi ostali en dan več v Adelbodnu in sicer bi si privoščili družinsko dnevno karto za gondolo ter raziskali okoliške gore. Proti večeru pa bi se lahko ohladili še na mestnem bazenu.
-
Nočitve:
-
1.Noč: Prelaz Fedaia (FREE)
-
2.Noč: Prelaz Sella (40EUR)
-
3.Noč: Kamp Št. Moritz (55EUR)
-
4. Noč: Prelaz Furka (FREE)
-
6.Noč: Kamp La Fouly (50EUR)
-
7. in 8.Noč: Col de la Bonette (FREE)
-
8.Noč: Kamp Lou Pibou (40EUR)
-
9.Noč: Prelaz Maddelena (FREE)
-
10.Noč: Val Veny Kamp Hobo (55EUR)
-
11.Noč: Adelbodn (25EUR)
-
12. Noč: Isenthal kamp Isen (45EUR)
-
13.Noč: TIERFEHD (FREE)
-
14.Noč: Lihtenštajn PZA (18EUR)
-
15.Noč: Pill PZA (22EUR)
-
16.Noč: Jezero Soboto (15EUR)