V okrnjeni postavi; brez najstnikov, le z najmlajšim članom družine se tokrat odpravimo proti vzhodu. In tako izkoristimo začetek jeseni za mini raziskovanje Madžarske in Romunije.
Romunija je tudi zame in Aljaža nova država, Miha pa jo že obiskal pred mnogimi leti. Romunija je dvanajsta največja država v Evropi z devetnajst milijonov prebivalcev. Leži v jugovzhodnem delu Evrope, meji na Črno morje in je na pol poti med ekvatorjem in severnim polom ter je enako oddaljena od zahodnega dela Evrope – Atlantske obale – in najbolj vzhodnega Urala. Njeno glavno mesto je Bukarešta, denarna valuta romunski lev (1€ je 4.97RON). Znana je po gozdnatem območju Transilvaniji in legendi o Drakuli.
Vsi nasveti glede bivanja in potovanja so zapisani v rubriki POVZETKI NA KONCU POTOPISA.
Pa usmerimo naš VAN na vzhod:
1.Dan: ŠMARTNO OB PAKI – HEVIZ
Začetek potovanja zaznamujejo manjši defekt na Vanu. Malo negodovanja in slabe volje, pa seveda priročno dosegljiv mehanik in že smo na poti. Neke gužve na avtocesti proti Madžarski ni. Krajši postanek naredimo na Petrolu pri Murski Soboti za nakup madžarske e-vinjete (10 dni – 25€) nato pa pičimo dalje do cilja v mestu Heviz.
Heviz je mesto termalnih vrelcev, nahaja se nekje 8 km stran od Keszthely. Znan je po jezeru Hévíz, drugemu največjemu termalnemu jezeru na svetu. Voda izvira iz izvirske jame s približno 410 litri na sekundo in ima temperaturo 40 °C. Temperatura vode se že leta ne spreminja in tudi v najhladnejših zimskih dneh ne pade pod 24 °C , Poleti lahko temperatura vode na površju doseže tudi 37 °C.
Van parkiramo v kamp Castrum (30€) tik ob termalnem jezeru Heviz. Po kratkem počitku se s skiroji odpravimo raziskovati Heviz.
Najprej se odpravimo desno od vhoda v kamp, kjer se nahaja kanal s termalno vodo. Za kanal velja, da se v njem kopajo večinoma domačini, turisti pa se ob njem večinoma sprehajajo. Nas kanal čisto navduši. Pot nadaljujemo proti centru mesta, mimo jezera Heviz in uradnih toplic. Zgleda super, vendar nam je kanal bolj všeč.
V centru mesta si pogledamo nastop folklornih skupin in naše brbončice razvajamo z ulično hrano langos. Langos je globoko ocvrt ploščat kruh. V preteklosti pa so ga pripravljali iz zadnjih koščkov krušnega testa in ga pekli na sprednji strani zidane ali glinene peči, da bi ga še vročega postregli kot zajtrk na dan peke kruha.
Dober začetek potovanja oceni Aljaž, ki poje kar dve rezini langusa z nutelo.
Drugače pa je Heviz poln takšnih in drugačnih restavracij, nekatere so polne druge pa samevajo. Še krog naokoli in počasi k počitku.
2.Dan: HEVIZ – HORTOBAGYI
Zajtrk z razgledom na dvigajočo meglico iz kanala. Niso ravno več topla jutra, a prvi kopalci že hodijo v kopalnih plaščih iz kampa proti termam.
Meni uspe Miha prepričati, da ni potrebe po zapravljanju denarja v termah. Kanal je za nas dovolj in še bolj naravno zgleda.
Seveda v kanalu nismo sami, nekaj turistov, večina domačinov že pridno plava. Temperatura vode se po Mihovo giblje okoli 30 stopinj; ravno prav da segreje in lahko še malo plavaš s tokom ali pa proti njemu. Tudi jaz se opogumim in plavam skoraj dve urici. Ko malo postojiš, ribice veselo zagrizejo (poskrbljeno tudi za pedikuro).
Po kosilu je čas za premik. Cilj je nacionalni park Hortobagyi do katerega je nekje štiri ure vožnje po dokaj nezanimivi avtocesti. Ravnina in polja.
Nacionalni park Hortobagyi je 800 kvadratnih kilometrov velik nacionalni park v vzhodni Madžarski, bogat s folkloro in kulturno zgodovino. Hortobágy je največje zavarovano območje na Madžarskem in največje pol-naravno močvirje v Evropi. Do nedavnega je veljalo, da je ta alkalna stepa nastala z golo poseko ogromnih gozdov v srednjem veku, čemur so sledili ukrepi za nadzor toka reke Tise, vendar je Hortobágy veliko starejši. Zagotavlja življenjski prostor za različne vrste živali kot so vodni bivoli in približno 342 vrst ptic.
Miha me ob tabli nacionalnega parka opozori, oči na prežo. Razen divjega petelina, krav, konjev, ovc in ptičev ni videti kaj več. Celo nekoč urejen turističen park Hortobagyi Nemzeti je zaprt. V bistvu preostanek bivolov je v ogradi, preostali park, ki je nekoč imel celo svojo železnico, pa se je čisto zarasel.
Pot za ta dan končamo kar na parkirišču mesta Hortobagyi ob zavetišču za ptice. Po dolgi vožnji in v želji po ogledu mesta se odpravimo raziskovati, kar hitro pa nam je jasno, da mesto ob 18.00 uri zvečer že spi.
Nič hudega, malo po ulicah gor in dol nato pa v Van. Igra monopolya kliče.
3.Dan: HORTOBAGYI- HAJDUSZOBOSZLO
Med zajtrkom opazujemo štorklje, ki se okoli nas sprehajajo in iščejo hrano. Aljaž je čisto navdušen, ker jih vidi takole od blizu.
Morda nam je zaradi teh zdravih štorkelj, še bolj hudo med sprehodom po zavetišču za poškodovane in bolne ptice; Madarkorhaz. V njem je ravno večina štorkelj, poleg njih pa orli, labodi, sove itd… Nekaterim manjkajo deli nog, kril.. Za nekatere je to zadnje prebivališče, saj so njihove poškodbe enostavno prehude. Zavetišče deluje sicer v treh fazah, kjer je zadnja vrnitev v naravno okolje. Cena vstopnice za tri je 14€.
Od zavetišča pa k farmi Puszta, ki pa je bolj podobna manjšem kmečkem zooju. Ukvarja se z vzrejo in ohranjanjem vrst ovac cikta, ciga, Gyimes racka in Hortobágy racka. Poleg tega pa prikazuje tradicionalno madžarsko kmetijo z vsemi živalmi. Nekatere so za božat, druge pa malo manj. Najbolj padeta v oči bivola in sivo govedo z velikanskimi rogi. Aljažu pa mali kozliček, ki ga navihano napade.
Tokrat imamo do zadnje točke dneva le pol ure vožnje. Cilj dneva je mesto Hajduszoboszlo. Mesto je znano termalno središče z velikim zunanjim in notranjim kompleksom termalnih toplic, ki baje v poletnih mesecih privabljajo masivni turizem. Zato ni nič čudnega, da se hoteli kar vrstijo ob glavni cesti.
Naš van parkiramo v kamp Hungarospa s kartami za toplice (55€), ki se drži termalne riviere. Popoldanske urice preživimo v namakanju in plavanju v bazenih zanimivih barv (nafta itd). Povzetek dneva pa je, da daljše bivanje v toplicah pač ni za nas. Po eni uri namakanja raje pogledamo moto gp.
Zvečer še s skiroji po mestu. Najbolj zanimiva točka je na glavo obrnjena hiša. Ideja za hišo je nastala pri poljskem podjetniku Danielu Czaipiewski. Prvo takšno atrakcijo so leta 2010 zgradili na Poljskem. V hišo mi nismo vstopili, je pa prikaz narobe obrnjenega sveta.
Sredi mesta nas preseneti festival s stojnicami in živo glasbo, pa niti Miha niti Aljaža nobena hrana ne prepriča, kaj šele živa glasba.
Dan zaključimo po Aljaževo z igro Monopolya.
4.Dan: HAJDUSZOBOSZLO – TURDA(BALTA SARATA)
Dopoldne izkoristimo za počivanje, kar pomeni kopanje v naftnih bazenih (samo fanta), relaksacija in za konec žar mojstrovina našega žar mojstra. Aljaž še pridno uredi vse za šolo in gremo na pot.
Danes je spet daljša vožnja, dobre štiri ure nas čaka do mesta Turda v Romuniji. Z razgledi po poti žal Madžarska ne navduši. Ravnina in še več ravnine s polji.
Na meji z Romunijo pokažemo od daleč potne liste in že drvimo dalje. Gužve ni, le malo naju zaskrbi, kje kupiti vinjeto saj kar ni in ni nikjer bencinske črpalke. Upam, da naju ne preseneti kak plačilni nalog kasneje doma. Seveda smo jo kasneje ob prvi priložnosti le uspešno kupili (12€/10 dni).
Prvi vtisi v Romuniji pa lepa pokrajina, razgibana in vasice s pritličnimi štirikotnimi obarvanimi hišami. In še vedno tu pa tam zagledaš konjsko vprego. Prometna ureditev in omejitve, pa so le za okras.
Naš današnji cilj je parkirišče ob slanih jezerih Baile Sarata. Območje Baile Sarate se od leta 1834 uporablja kot zdraviliško mikro-letovišče. S koncentracijo soli približno 46-48 promilov ima posebne zdravilne lastnosti, saj pomaga pri zdravljenju revmatičnih, ginekoloških obolenj, bolezni perifernega živčnega sistema itd.
Baile Sarata se nahajajo nad mestom Turda. Zgodovina mesta Turda sega v kameno obdobje in je najprej je bila dačanska naselbina (Dierna) in kasneje rimski castrum (Potaissa). Na obrobju mesta so rudniki soli, ki so jih kopali že v rimskih časih. Mesto je zdaj pomembno industrijsko središče s tovarno cementa, tovarno stekla in keramike, kemično tovarno in drugimi obrati.
Parkirišče, ki ga je Miha izbral za spanje je sicer čisto zastonj, a morda ni ravno za prestrašene. Poleg potepuških psov je to tudi točka za “druženje” domačinov. A malo za tolažbo je poleg nas spal malo boljši francoski kamper v njem pa dva tipična starejša Francoza, brez znanja tujega jezika.
5.Dan: RUDNIK SOLI TURDA – MUZEJ NA PROSTEM ASTRA- CARTA(KAMP DE OUDE WILG)
Sončno jutro polepšajo obiskovalke; koze, ki se veselo pasejo okoli našega Vana. Počasi razmišljam, da bi midva z Mihom morala biti pastirja. A o tem kdaj drugič…
Pred obiskom rudnika soli se na kratko še sprehodimo in razgledamo Baile Sarata. Žal so slana jezera presušena, ostala je mlakuža in bazenski kompleks, ki ga pospravljajo, vse naokoli pa se pasejo konji, koze itd.
Podatki o obstoju rudnika soli Turda segajo vse v čase Rimljanov, vendar prvi dokument, ki izrecno govori o obstoju izkoriščanja soli v Turdi sega v maj 1271. Rudnikova zgodovina je bogata.
Najprej je bil enostavno rudnik soli, ki ga je država po prvi svetovni vojni zaprla (zaradi pomanjkanja produktivnosti), nato je med drugo svetovno vojno postal zavetišče za ljudi pred zračnimi napadi, nato skladišče sira, solna terapija in na koncu turistična atrakcija od leta 1992. In res je čista turistična atrakcija, saj so v najstarejši del imenovan Terezija, praktično potisnili ni da ni atrakcij.
Še na globino 112m, kjer se nahaja jezero imaš na voljo čolne s katerimi lahko preveslaš premer rudnika; 87m. V dvorani nadstropje višje lahko igraš golf, ping pong ali pa se voziš z vrtečim panoramskim kolesom. Pa seveda vsaka aktivnost je za doplačati, vzamejo samo Romunsko gotovino. V najhujšem turističnem obdobju lahko za vstop čakaš tudi uro ali več, no mi smo vstopili brez čakalnih vrst. Navdušeni pa niti nismo izstopili.
Po rudniku soli je na vrsti muzej na prostem Astra, ki se nahaja v okolici mesta Sibiu. Muzej prikazuje življenje Romunov v različnih skupnosti.
Od ribičev, rokodelcev, kmetov ter do njihovih lesenih, kamenih in zidanih hiš. Če slediš vsaki ulici in te zanima vsaka hiša potem te čaka skoraj deset kilometrov sprehoda in pogled v zgodovino Romunov.
Plan je bil še ogled mesta Sibiu, pa nam žal ni uspelo nikakor najti pravega parkirišča za Van oziroma smo malo morda prehitro obupali, po dveh krogih po mestu.
Smo pa zato na koncu pristali v gostilni, kjer smo naročili tradicionalne krožnike: golaž, mesno plato in polento, brez katere ni romunske hrane.
Dan pa zaključili v kampu De Oude Wilg (20€). Kamp se nahaja v sredini vasice Carta. Njena največja atrakcija je benediktinski samostan, ki je nastal med leti 1202-1206.
Po krogu s skiroji po vasici se umaknemo počivati in uživati ob Van. Kar nekaj različnih popotnikov je v kampu. Najbolj pade v oči kolesar iz Nizozemske.
6.Dan: ZAVETIŠČE ZA MEDVEDE ZARNESTI – GRAD BRAN – TRANSFAGARASAN
Tokrat nas zbudi budilka, saj nas čakata dve uri vožnje do zavetišča za medvede, kjer je zadnji vstop 10.45.
Na osmih hektarjih je našlo zavetišče skoraj 130 medvedov, nekaj volkov, divjad in konji. Glavni cilj zavetišča je pomagati medvedom, žal pa ni opcije vrnitve v naravno okolje, ker ti medvedi več ne bi preživeli v divjini.
V devetdesetih letih je v Romuniji bilo dovoljeno imeti medveda za hišnega ljubljenčka, mnogi hoteli so jih imeli v kletki za dodatno atrakcijo in tu so še cirkuške točke. Po letu 2000 pa so se zakoni spremenili. Trenutno je v Romuniji okoli 6000 medvedov, letno pa jih lovci lahko po novem odstrelijo okoli 500. Medvedi v zavetišču niso samo iz Romunije, temveč tudi iz Armenije, Ukrajine… Ker se medvedi hranijo dopoldne in ostali del dneva skrivajo, so obiski v zavetišču samo v dopoldanskem času. Ves denar od kart, nakupov spominkov, pa gre za hrano medvedov. Obisk zavetišča traja dobro uro, kjer te vodič popelje med ograje medvedov in predstavi njihovo zgodbo. Nam je uspelo ujeti hranjenje medvedov. Na koncu je vseeno občutek, da si se sprehodil po živalskem vrtu.
Le dobre pol ure stran se nahaja srednjeveški grad Bran, ki je ena največjih znamenitosti Transilvanije. Zgrajen je bil leta 1377, poznan kot dom Drakule, pa čeprav zatrjujejo, da naj ne bi bilo nobene povezave z zgodbo o Drakuli pisca Bama Stokerja. Vseeno pa je grad usmerjen k ohranjanju drakuline mistike, kljub razstavi življenja kraljice Marie; zadnje romunske kraljice. Mnogi ga verjetno obiščejo ravno zaradi mita. Pod gradom poskrbimo še za naše želodce nato pa dalje.
Grad Bran je naša najbolj vzhodna točka v Romuniji, Van s to točko obračamo proti domu.
Za konec dneva se popeljemo čez drugi največji prelaz v Romuniji; Transfagarasan.
Ta prečka južni del Karpatov na nadmorski višini 2.042m. Mnogi po poti na prelaz srečajo medvede, žal mi te sreče nismo imeli.
Na vrhu tudi dan zaključimo. Naše prenočišče je parkirišče z razgledom na jezero Balea (25€). Pred spanjem še manjši sprehod po okolici, ki je polna manjših štantov z raznimi izdelki. A zimske temperature in močen veter poskrbita, da dan zaključimo s kako partijo kart več.
Kot zanimivost prelaz je od konca oktobra do junija zaprt.
7.Dan: TRANSFAGARASAN – TRANSALPINA
Poleg mraza in močnega vetra nas čez noč še malo opere. Miha ves čas upa, da se bo malo segrelo, pa sonca mimo megle ni od nikoder. Nič gremo dalje čez tunel na drugo stran, tu pa sonce in nič vetra. Zato se ustavimo na prvi razgledni točki in samo uživamo.
Ni nam za naprej, a upanje ostaja, da vseeno vidimo medvede vsaj po poti navzdol. Žal je na koncu ostalo samo pri upanju, saj kljub hudo zbrani preži in opazovanju o medvedih ne duha ne sluha. Smo pa nabrali gobe (dežnikarice) za kosilo. Vsaj nekaj….
Kratek postanek naredimo pri jezu Vidraru, kjer je prava borba za parkirišče. Jez je bil zgrajen leta 1966 na reki Arges in je takrat veljal za peti najvišji jez v Evropi. Visok je 166 metrov, dolžina loka 305 metrov in lahko zadrži 465 milijonov kubičnih metrov vode.
Sledi štiri ure vožnje do naslednjega cilja in ta del pot ni nekaj za pohvalit. Dela na cesti in gneča nam pot podaljšajo za dodatno uro, tako da Miha na koncu poišče piknik plac, kjer si pripravimo dežnikarice za kosilo in se malo odpočijemo.
Po počitku pa se na hitro sprehodimo po samostanu Hurezi, ki ga je leta 1693 dal zgraditi princ Constantin Bracovean. Samostan je UNESCO vpisal na svoj seznam svetovne dediščine in velja za najreprezentativnejšo stavbo v brankovskem slogu v vsej državi in tudi največji samostanski kompleks v državi. Samostan pa je namenjen samo nunam.
Pika na i tega potovanja je seveda vožnja čez največji prelaz v Romuniji; Transalpina. Je 148 km dolga državna cesta v skupini gorovja Parâng v južnih Karpatih z najvišjo točko na prelazu Urdele (2.145m).
Zgrajena na začetku 2. stoletja našega štetja s strani rimskih legij med njihovo vojno kampanjo za osvojitev Sarmizegetus-glavnega mesta Dačanskega kraljestva (današnja Romunija). Transalpina prečka štiri okraje – Gorj, Vâlcea, Sibiu, Alba – in prečka gorovje Parang od juga proti severu. Ime Transalpina izhaja iz latinskega imena Țara Romaneasa, kar pomeni “dežela onkraj gora”. Cesta čez prelaz je zaprta od oktobra do maja.
Sami samcati tik pod vrhom in ravno v času sončnega zahoda zaključimo dan.
8. Dan: TRANSALPINA – JEZERO SARDUC
Spali smo že res na norih placih, ampak ta na Transalpini je razred zase. No noč je bila kot v zibelki, skoz nas je veter guncal in to ne malo. Jutro pa…no zgodba zase.
Enostavno milina sredi Romunije, kjer vsake toliko po cesti pridirja skupina motoristov in tu pa tam kak avto. Se razume, da enostavno posedimo in uživamo…
No in potem od nikoder skupina velikih psov, pa se raje popokamo. Seveda kasneje ko zagledamo čredo ovac nam je jasno, a vseeno ko vidiš šest ogromnih psov in nikjer nikogar se pač ustrašiš.
Na vrhu; Urdele naredimo postanek za sliko nato pa dalje.
Morda tu res ni medvedov ob cesti, so pa zato krave, osli, pujsi…
Od gora pa k jezeru. Jezero Sarduc je zajezen rezervoar v severozahodnem delu gorovja Poiana Rusca. Jezero v veliki meri zagotavlja oskrbo s pitno vodo Temišvaro in varuje okolico pred poplavami. Ker voda v jezeru ne zmrzne, se tu pozimi zateče na tisoče vodnih ptic.
Po parih dneh v gorah, je čas za malo razvajanja v kampu (23€ z eno uro najema čolna). Na željo Aljaža vzamemo pedolino in se odpravimo po jezeru. Fanta se vmes kopata, jaz pa raje uživam v sončnih žarkih. Tu ni nekega turizma ali pa je sezona že mimo. Srečamo samo ribiče, domačine in dva upokojena para iz Nemčije s svojimi avtodomi. Mir…
9. VOŽNJA DOMOV
Čas je za slovo od Romunije. Zajtrk in še malo uživanja na soncu, nato pa na pot. Na meji z Madžarsko je tokrat malo gneče, a nič hujšega. Žal pa se sonce umakne dežju in nekako prvotni plan, kjer je bila planirana še ena noč ob Donavi, pade v vodo.
In tako po skoraj desetih urah potovanja, parkiramo naš Van doma.
IN TO JE TO DO NASLEDNJIČ…..
POVZETEK:
-
Prevoženi km: cca 2800km
-
Stroški: cca 1000EUR
-
Gorivo = cca 280l x 1,5EUR =420EUR
-
Nočitve = 150EUR
-
Cestnine = 37EUR (vinjete)
-
Vstopnine = 170EUR (Zavetišče medvedov in ptic, grad Bran, narodni parki, rudnik soli…)
-
Hrana in pijača = 250EUR (kosilo v gostilni za 2+1 s pijačo nas je povprečno stalo 30EUR, hrano smo si večinoma pripravljali sami)
-
Vinjete: Madžarska-25€/10 dni, Romunija-12€/10 dni
-
Prelaz Transalpina ali Transfagarasan: Če bi imela čas samo za enega, bi izbrala Transalpino. Lepši razgledi in veliko manj gužve.
-
Na štantih v Romuniji niso vzeli Eura. Levov pa nismo menjali.
-
Za vse ostalo smo uporabljali kartično plačevanje.
-
Prenočišča: PARK4NIGHT
-
Dan: Heviz (Kamp Castrum): 30EUR [46.7845, 17.1948]
-
Dan: Hortobagyi: FREE izven sezone [47.58256, 21.15]
-
Dan: Hajduszoboszlo(Kamp Hungarospa): 51EUR [47.4555, 21.396]
-
Dan: Baile Sarata: FREE [46.577, 23.807]
-
Dan: Carta (Kamp Oude Wilg): 20EUR [45.784, 24.567]
-
Dan: Transfaragasan: 25EUR [45.603, 24.614]
-
Dan: Transalpina: FREE [45.371, 23.656]