Včasih te kakšno potovanje preseneti in tako nekako je naju konec prejšnjega leta presenetilo potovanje na Antarktiko. A da bi si olajšala dolgo potovanje do najinega cilja (in iz cilja) sva naredila postanek v prestolnici Argentine; Buenos Airesu.

Prvič na južno ameriških tleh, nov kontinent in malo drugačen svet. Kljub kratkemu času sva naredila načrt kaj pogledati, morda nama je malo žal, da nisva imela časa oziroma ni šlo vse po najinih načrtih in si nisva pogledala še obrobja mesta Buenos Aires pa vendar mislim, da nama je uspelo kar veliko videti.

Tri tedne potovanja; 21 dni od tega 13 dni na Antarktiki, ostalo pa za potovanje do/iz Argentine ter ogled dveh zelo različnih mest Buenos Airesa in Ushuaie.

Argentina, druga največja država v Južni Ameriki in osma največja država na svetu z okoli 47 milijonov prebivalcev. Večina Argentincev je potomcev kolonistov iz Španije ki so prispeli v velikem emigracijskem valu od sredine 19. do sredine 20. stoletja. Glavna industrija Argentine je kmetijstvo in država izvaža veliko različnih živil po vsem svetu, kot so govedina, agrumi, soja in koruza. Tudi turizem hitro postaja pomemben del argentinskega gospodarstva, saj to državo vsako leto obišče na tisoče ljudi.

Naj se potovanje začne::

1.DAN: POT DO ARGENTINE; BUENOS AIRES

 

Tokrat letiva iz letališča Marco Polo Benetke, ki je oddaljen od najinega doma skoraj 300 km. Do njega se odpraviva z lastnim prevozom, avto pa nato pustiva na parkirišču poleg letališča Marco Polo.

Najin prvi let Benetke Madrid traja 2,5h brez zamude in že sva v Madridu, kjer imava na voljo za transfer dobri dve uri. Sprehod po letališču dobro dene saj je pred nama še skoraj 13h leta. Miha, ki ni ljubitelj dolgih letov že obupuje, medtem ko se jaz tolažim, da bova pač prespala saj se vkrcava točno ob polnoči.

Tudi na ta let poteka vkrcanje brez težav, in že sedimo kot sardine saj je letalo nabito polno. Večina leta prespiva, vsake toliko naju zbudijo turbulence a let mine brez težav. Tokrat sva prvič letela z AirEuropo, ki nima ravno prvovrstne postrežbe med dolgim letom (13 ur na letalu pa samo en obrok), ima pa »dovolj« prostora za noge.

2.DAN: ARGENTINA-BUENOS AIRES

Buenos Aires se nahaja na obali reke Rio de la Plata, 150 milj (240 km) od Atlantskega oceana. Buenos Aires je eno najpomembnejših pristanišč Latinske Amerike in eno najbolj naseljenih mest, pa tudi nacionalno središče trgovine, industrije, politike, kulture in tehnologije. Pogosto je opisan kot najbolj evropsko mesto Latinske Amerike, nekateri mu rečejo kar Pariz Južne Amerike. Prebivalstvo sestavljajo večinoma potomci priseljencev iz Španije in Italije, ki so v Argentino prišli v poznem 19. ali začetku 20. stoletja. Trenutno število prebivalcev je cca 3 milijone, njegova denarna valuta pa je argentinski peso.

Vse je enkrat prvič. Po vsej nujni birokraciji na letališču, se zatakne pri prevzemu prtljage. Medtem ko je Mihov nahrbtnik uspešno prispel na cilj, je moj žal obtičal že v Benetkah, vsaj po preverjanju letaliških agentov. Žal ostane samo čakanje kako in kaj bo s prtljago, če ne pa nakup, saj sem ostala brez pomembne opreme za potovanje na Antarktiko. Grenek priokus doda še najin rezerviran plačan prevoz, ki naju ne počaka in temu sledi dodatno plačilo taksija do hotela. Začetek ravno ni najboljši…

Po prihodu v hotel si vzmeva čas za počitek, tu so nama šli na roko z zgodnjim check inom.

Po počitku se oba strinjava, da sva lačna, mene mikajo empanade, a na koncu pristaneva v piceriji Guerrin. Velja da je v Argentini največ picerij na število prebivalcev, še posebej pa so koncentrirane v glavnem mestu Buenos Aires. Kot opozorilo velja, da je to debela pica z veliko sira, kar midva nisva upoštevala in na koncu naročila dve veliki, pri štirih kosih pa se nama je ustavilo. No ostali so družinsko jedli eno…. Cena dveh pic plus vode in coca cole je znesla skoraj 64€.

Sita se odpraviva raziskovati in si pogledava naslednje točke Buenos Airesa:

• Kongresni trg je javni park tik pred argentinskem kongresom. Ideja o Kongresni palači je bila prvič predlagana in odločena leta 1895. Zasnoval jo je italijanski arhitekt Vittorio Meano, dokončal pa jo je argentinski arhitekt Julio Dormal.

Stavba je bila v gradnji med letoma 1898 in 1906. Njene estetske podrobnosti so dokončali šele leta 1946. Palača je zgrajena v neoklasicističnem slogu, večinoma iz belega marmorja z dodelano opremljeno notranjostjo, zlasti v dvorani zgubljenih stopnic in Modri sobi. Stavba je okronana z bronasto prevlečeno kupolo z višino 80 metrov, težko 3000 ton, patinasto zelene barve. Ta kupola je podprta z 10 metrov globoko obrnjeno kupolasto podlago. Kupola je osvetljena med argentinskimi državnimi prazniki in drugimi posebnimi priložnostmi.

• Palača Barolo je dvaindvajset nadstropna zgradba, ki si jo je zamislil italijanski arhitekt Mario Palanti. Zgrajen leta 1923 in takrat najvišji nebotičnik v Južni Ameriki. Je eden najlepših spomenikov Buenos Airesa, ima edinstven dizajn, ki ga je navdihnila Dantejeva Božanska komedija. Njegova struktura je razdeljena na pekel, vice in nebesa. Njegova višina je 100 m. Ulica 9. julija velja za najširšo ulico na svetu. Široka naj bi bila kar 140 m in poteka približno 3 kilometre zahodno od obale Río de la Plata. Ulica ima kar 20 pasov za avtomobile, sprehajalni del in metro.
• Gledališče Colón je gostil Mario Callas, Richarda Straussa, Artura Toscaninija, Igorja Stravinskega, Enrica Carusa in Luciana Pavarottija, ki je dejal, da ima Colon samo eno napako: akustika je tako dobra, da se sliši vsaka napaka. Notranjosti si nisva pogledala.

• Obelisk je ena najbolj znanih mestnih znamenitosti in prizorišče različnih kulturnih in drugih dogodkov. Obelisk je bil zgrajen maja 1936 v počastitev 400. obletnice prve ustanovitve mesta. Nahaja se v središču Trga republike, na mestu, kjer je v Buenos Airesu prvič zaplapolala argentinska zastava, na križišču avenij Nueve de Julio in Corrientes. Njegova skupna višina je 67 metrov, njegova osnovna površina pa 49 kvadratnih metrov.

• Pristanišče Madero je prenovljeno pristaniško območje. V predelanih stavbah iz rdeče opeke so prestižne restavracije z zrezki, priljubljene med turisti in poslovnimi kosili. V elegantnih nebotičnikih so multinacionalne korporacije in draga stanovanja. Poti se vijejo okoli pristanišča in tako privabljajo športne navdušence kot sprehajalce.

• Ženski most(Women bridge) je vrteča se brv je bila prvo delo valencijskega arhitekta Santiaga Calatrave v Latinski Ameriki in dokazuje nenehno prizadevanje Buenos Airesa, da bi se postavil v avangardo umetnosti in arhitekture v regiji. Most predstavlja par, ki pleše tango, pri čemer beli jambor simbolizira moškega, krivulja mostu pa žensko. Ima velik obračalni mehanizem, ki omogoča, da se odpre, da omogoči prehod jadrnicam.

• Rožnata hiša(Casa Rosada) je bila od leta 1810 do danes vedno sedež državne vlade, sedanja stavba pa je bila dokončana leta 1884 v renesančnem slogu z asimetrično fasado. Predsednik Sarmiento (1868-1874) se je odločil stavbo pobarvati v rožnato barvo. Nad vhodom na ulici Balcarce lahko vidite znameniti balkon Evita. Leta 1996 je na tem istem balkonu Madonna posnela del filma ”Don’t Cry for Me Argentina”.

• Trg Mayo je star toliko kot samo mesto Buenos Aires. Juan de Garay je leta 1580 drugič ustanovil mesto Buenos Aires. Takrat se je odločil tudi za lokacijo trga Mayor, sedanjega trga Mayo. Od takrat naprej je trg Mayo scenarij vseh večjih dogodkov v zgodovini Buenos Airesa. Še danes je to stičišče vseh večjih demonstracij, političnih uporov in priljubljenih festivalov. Drug pomemben spomenik na trgu Mayo je kip Manuela Belgrana na konju. Ta je delo francoskega kiparja Alberta Carriere-Belleusea in Argentinca Manuela de Santa Colome. Manuel Belgran velja za osvoboditelja Argentine v vojni proti Špancem.

Vmes med ogedi si vzameva čas, zavijeva v ulice, ki so manj obljudene, posediva v parku in uživava.

Temperature so prijetne, podobne tistim iz začetka poletja pri nas. Vmes tudi malo greva počivati v hotel, nato pa si privoščiva še nočni ogled Buenos Aires, kjer se samo sprehodiva po ulicah do mosta Mujeres, kjer uživava v tango predstavi mladega para, ni nekega hudega nočnega življenja vsaj v tem delu ne.

3.Dan: BUENOS AIRES – LET V USHUAIO

Jutro začnem s teženjem posredniku glede moje prtljage. Dobra novica na poti je in bo prišla preden se odpraviva dalje. Olajšanje…

Po zajtrku in izselitvi iz hotelske sobe se odpraviva proti Recoleti. Recoleta modna, prestižna soseska je obrobljena s kavarnami, butiki in galerijami ter se ob koncih tedna spremeni v ulični sejem. Recoleta, ki jo zaznamujejo dvorci v francoskem slogu, ki so dediščina njene aristokratske preteklosti, je pravi »južni Pariz«. Sicer so ulice zanimive in dejansko spominja malo na Pariz, a najin cilj je knjižnjica Ateneo Splendid. Leta 2008 jo je The Guardian postavil za drugo najlepšo knjigarno na svetu. Leta 2019 jo je National Geographic razglasil za “najlepšo knjigarno na svetu”. Knjižnica je nekoč bila gledališče s kar 1050 sedeži, danes pa je prava meka za knjižne navdušence. Še celo Miha najde svoj kotiček v stripih.

V okrožju Recoleta se nahaja tudi istoimensko pokopališče Recoleta, ki je zadnji dom mnogim argentinskim predsednikom, politikom, slikarjem, Nobelovim nagrajencem, družini Peron in nekoč prvi dami Eviti Peron te mnogim drugim. Lansko leto se je ena od teh grobnic prodala za neverjetnih 100.000USD. Območje obsega 5,5 hektarjev in vsebuje 4691 obokov, vse nad zemljo, od katerih jih je argentinska vlada 94 razglasila za nacionalne zgodovinske spomenike in so zaščiteni s strani države. Večina materialov uporabljenih med letoma 1880 in 1930 pri gradnji grobnic so bili uvoženi iz Pariza in Milana. Vstop na pokopališče se plača »neverjetnih« 16€/osebo.

In potem slaba novica, mojega nahrbtnika zaenkrat niso našli in so ga zamenjali z enim drugim, kar potrdi mojo zaskrbljenost. Malo potolčena si vzameva čas za počitek v parku, ki je priljubljena lokacija za skupinske telovadbe, sprehajalcev psov in tiste, ki rabimo počitek.

Razgled imava na zanimivo skulpturo imenovano Floralis Generica. Leta 2002 je postala ena najnovejših znamenitosti v Buenos Airesu in je bila verjetno prva mobilna javna skulptura na svetu, ki jo nadzorujejo hidravlika in fotoelektrični senzorji. Podaril jo je njen tvorec, argentinski arhitekt Eduardo Catalano, ki je nekoč dejal, da je skulptura “sinteza vseh rož in upanja, ki se vsak dan znova rojeva”. Roža se je razpirala glede na sončno svetlobo, žal pa trenutno že par let ne dela zaradi neurja, ki je utrgal dva cvetna lista.

Pot nadaljujeva v sosesko Palermo. Palermo je obsežno območje, ki obsega manjše enklave, kot sta trendovski Palermo Soho in Palermo Hollywood, dom eklektičnih restavracij, elegantnih lokalov s koktajli in nenavadnih modnih trgovin. Ta del naju nekak ne navduši zato se raje s taksijem odpraviva nazaj v hotel, saj je počasi čas za odhod na letališče. Časa imava ravno dovolj, da si kupim par stvari za obleč.

Malo počitka in že je čas za odhod na letališče Jorge Newbery, kjer brni kot na kakem mravljišču.

Check in poteka brez težav, let je točen. Okoli desete ure zvečer pristaneva v Ushuai, prevzameva najeti avto, ki sva ga rezervirala preko Auto Holidays.

Avto sva vzela, ker sva Ushuai skoraj dva dni in si jo želiva čimmbolj ogledati. Mrzel veter in pobeljeni vrhovi, nama dajo vedeti, da nisva več na toplem. Ostane nama samo še check in v Bed in breakfast ter počitek.

4.Dan: USHUAIA

Vreme nama gre na roko kljub slabi vremenski napovedi, zato se odpraviva raziskovati Nacionalni park Terra del Fuego (Ognjene zemlje). Vstopnina v park spet »neverjetnih« 40EUR/osebo, ja v Argentini ni nič poceni. Nacionalni park se razteza na več kot 63.000 hektarjev zemlje. Park je priljubljena lokacija za turiste, seveda je najbolj zanimiva točka ravno najbolj južna točka sveta, kjer se tudi konča ali začne cesta RN3, ki se razteza vse do Aljaske.

Z avtom se odpraviva od točke do točke, ponekod se odločiva za manjši pohod, drugje se samo ustaviva na razgledu. Malo naju zamika pohod do meje s Čilem, ki gre del poti ob jezeru Roca, a se po 40min obrneva nazaj, je le malo dolga.

Nevihta poskrbi, da obisk v parku zaključiva in se odpraviva na drugo stran Ushuaie. Na poti se ustaviva pri zelo lokalnem food trucku Carlitos con Primos, kjer si privoščiva sendvič Bondiola. Bondiola je tipičen argentinski sendvič s svinjskim zrezkom, jajcem, sirom in raznimi omakami. Cena 8EUR/osebo se nama sedaj zdi že kar poceni.

Pot nadaljujeva čez prelaz Garibaldi, ki leži na nadmorski višini 450m in je edini prelaz, ki prečka verigo Fuegijskih Andov (RN3). Na vrhu se nahaja panoramska razgledna točka (Mirador del Lago Escondido) na jezero Escondido in okoliška gorovja.

Jezero Escondido (Lago Escondido) je vas in seveda jezero z le 71 prebivalci, ki se ukvarjajo s turizmom in sečno drevja.

Dež, sneg, sonce in megla naju spremljata ves čas vzpona na prelaz, vendar pa ko se spustiva na drugo stran posvetijo sončni žarki. Nekako nama ni za nazaj pa se odločiva peljati se kar do atlantskega oceana. Na koncu pristaneva tri ure od Ushuaie in prevoziva kar dober del Patagonije, ki pa je zelo neposeljena. Tu in tam morda vas, večinoma velike haciende. Zadnjo uro potujeva po makadamu in iskreno malo že naveličana iščeva morje. Niti lame, konji, krave ter druge živali tega ne odtehtajo.

Nato pa morje in ena najlepših ladijskih razbitin. Desdemona počiva sama ob atlantskem oceanu, ki je poskrbela za marsikateri konec ladje. Desdemona je tovorna ladja nemškega porekla, ki je leta 1985 doživela brodolom v okolici Cabo San Pabla. Uradna verzija brodoloma je neurje, mnogi pa so mnenja, da jo je potopila sama ladijska družba in tako iztržila zavarovalnino.

Dan tako zaključiva s tri urno vožnjo nazaj v Ushaio z manjšimi postanki na razglednih točkah. Miha bolj zanima, kje so ta smučišča na katerih so trenirali slovenski alpinisti, jaz pa uživam v pogledu na bele vrhove, seveda iz toplega avta. Zopet tudi malo naletava sneg.

5.Dan: USHUAIA – VKRCANJE NA LADJO ZA ANTARTIKO

Mojega nahrbtnika žal še kar niso našli, zato je zdaj res nujno da kupiva nekaj stvari, ki jih jaz potrebujem za udobno križarjenje po Antarktiki. A še prej malo vožnje po razglednih točkah in postanek pri začetni točki vzpona na ledenik, katerega bova verjetno šla pogledati po Antarktiki.

Žal zaradi izgubljene prtljage pride do dodatnih stroškov, oprema pa v Ushuai ni ravno poceni.

VKRCANJE NA LADJO — EKSPEDICIJA NA ANTARTIKO:

17.Dan: VRNITEV V USHUAIO

Konec potovanja po Antarktiki in zopet sva na celini. V Ushuaji se vrneva v Bed and breakfast kjer sva preživela dve noči pred vkrcanjem. Žal moj nahrbtnik v tem času ni prišel za mano, niti ni najden s strani letalske družbe.

Ker sva “zelo fit” sva se odpravila v hrib z vso prtljago peš, sicer je jaz nimam, Miha pa … No realnost allinclusive in nič kaj veliko gibanja je pustilo posledice, zato malo počitka za Miha v nastanitvi.

Po vselitvi in počitku pa se s taksijem odpraviva do smučišča (Park Fin del Mundo). od koder se odpraviva na pohod na ledenik Martial. Ledenik Martial se nahaja na nadmorski višini 1000m in je dobil ime po poveljniku francoske znanstvene odprave iz let 1882-1883; Louisu Ferdinandu Martialu. Gre za ostanek starodavnega ledenika.

Do ledenika je speljana dobro označena pot, ki vodi najprej ob potoku in smučišču, nato pa je bolj strma in lahko tudi zasnežena. Midva sva sicer najprej imela malo dežja pa bolj oblačno vreme, ki pa se je nato razkadilo in posijalo je sonce. Navodila za pot so tudi na aplikaciji All trails. Na samem vrhu ali kot pravijo domačini razgledni točki je super razgled na kanal Beagle ter na pošteno okrnjen ledenik. Ker se nama ni nikamor mudilo sva si vzela čas, pa enostavno večkrat posedela in uživala v razgledu. Vse skupaj sva hodila skoraj štiri ure. Vmes sva našla še eno razgledno točko na Ushuaio, ki je bila sicer malo iz poti, a sva lahko samcata uživala v pogledu na okolico. Dolgo žal ne gre saj je pot do ledenika in razgledna točke zelo priljubljena destinacija mnogih pohodnikov.

V času sieste v Ushuai, ni veliko odprto za jest. Najdeva restavracijo El Mercado, kjer zopet poskusiva pizzo (Malo nama že manjka idej), ki tokrat ni tako debela, pa tudi pametno naročiva samo eno. Pa me ti Argentinci zopet šokirajo; Na pizzi je krompir poleg vsega drugega, cena pa 28€ za eno pico.

Miha kar ne more pozabiti na MV Hondius, Antarktika ga je prevzela, zato zavije v pristanišče, ravno v trenutku ko se novi potniki odpravijo na pot po Antarktiki. Oba se posloviva….

Še zadnji sprehod po glavni ulici mesta Ushuaia, ki je polna popotnikov in ob morju, ter počasi k počitku.

18.Dan: NAZAJ V BUENOS AIRES

S taksijem se odpraviva zgodaj zjutraj do letališča v Ushuai. Čas je za slovo in še zadnji del potovanja. Vrnitev v Buenos Aires kjer bova preživela zadnja dva dni pred vrnitvijo domov. Let poteka brez težav.

Najina namestitev za zadnja dva dni v Buenos Airesu se nahaja v najbolj slikovitem okrožju Buenos Aures, La Boci. La Boca je slikovito okrožje ob izlivu reke Riachuelo, kjer so se izkrcali prvi naseljenci. Okrožje je polno italijanskih restavracij, nekatere ulice, kot na primer Caminito, pa so polne lesenih hišk, pisanih barv. La Boca je dom mnogih umetnikov, ki po ulicah razstavljajo svoja dela. Nekoč pa je bil to kraj prvih mestnih obratov za soljenje mesa, ki so mestu Buenos Aires v 19. stoletju prinesli veliko bogastvo. Že prvi pogled na ulice in fasade hiš me čisto navduši.

A najbolj zanimivo je to, da se najina namestitev nahaja tik ob nogometnem stadionu La Bombonera in ob ulici Caminito.

Nogometni stadion La Bombonera, je dobil ime po osebni anekdoti njegovega arhitekta Viktorja Sulčiča, ki je v nekem trenutku stadion primerjal s škatlo čokolade. Sicer ima seveda bolj uradno ime, trenutno od leta 2000 po dvakratnem predsedniku kluba Boca Juniors; Stadion Alberto Jose Armando. A mislim, da to ime uporabljajo le redki. Stadion je v lasti Boca Juniors, ki ima več kot 18 milijonov navijačev (za skoraj 9 Slovenij). Nič čudnega, da na vsakem koraku najdeš le trgovine z nogometnimi dresi, tako kluba Boca Juniors, kot tudi reprezentančnimi predvsem s številko 10 (Messi in Maradona), ki te pozdravljata tudi na skoraj vsaki fasadi. Občasno je ob njima še papež.

Malo morda izpadeva čudna, ker še nisva oblečena v noben dres, pa tudi s pokalom reprezentance se nisva še slikala, tak da…. Čudna.

Po sprehodu mimo stadiona zavijeva v ulico kjer bi pa jaz celo lahko živela; Caminito. Caminito (majhna pot) je ulični muzej barvitih poslikanih hiš, značilnih za bivališča priseljencev, ki so proti koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja zaznamovali to pristaniško območje.

Caminito živahna ulica polna umetnikov, ki prodajajo svoje izdelke. Barvite hiške, kjer z balkonov pozdravlja Messi, Maradona ali pa celo papež. Vsi občudujemo in se slikamo. O pa ne smem pozabiti ponudnikov gostiln, ki obljubljajo tudi tango show. Ni dolga ulica, pa tudi ni neke pretirane gneče, a je vseeno živahno. Midva narediva krog, potem pa sedeva v gostilno Argento k kosilu. Žar meni je tokrat in meso se tu peče kot po tekočem traku. Vmes za vzdušje poskrbijo tango plesalca ter pevec. Gostilna in hrana ni na nekem nivoju, cena »neverjetnih« 70EUR… Tu se res vprašaš od kod denar domačinom. Ne smeva pozabiti še napitnine za pevcu in plesalca, Pesosi kar letijo.

Polnih trebuhov in vseljena v hotel se odpraviva še do okrožja San Telmo, ki so jo v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja obnovili po skoraj stoletju razpadanja in zanemarjanja. Nekatere stavbe tu so ostanki zapuščenih bivših graščin v katerih sedaj živijo predvsem revnejši sloj Argentincev in nedavni priseljenci. San Telmo sicer najbolj oživi ob nedeljah, ko se glavna tlakovana ulica spremeni v tržnico na prostem. Midva sva bolj krožila med ulicami in zapravljala čas.

Na poti nazaj sva si vzela čas in posedela v parku, predvsem ker sva bila utrujena, malo pa zato, da se pridruživa množicam domačinom, ki počivajo na zelenicah parka in pijejo čaj. Otroci se igrajo, starši pa kramljajo.

Dan kar mine, pa vroče je okoli 30 stopinj.

Zvečer se odločiva, da tokrat sva pa blizu dogajanja in ulica Caminito mora zvečer biti res živahna. In se odpraviva okoli 19ih na sprehod, če bo kje tango in živa glasba pa še toliko bolje. No šok vse trgovine so zaprte, bari se zapirajo, nič se ne dogaja. Mogoče so pa bolj kot Italijana ali Španci kjer se začne dogajat bolj pozno? Po krogu se odločiva vrniti v hotel in spiti pijačo kar v baru na strehi.

19.Dan: BUENOS AIRES: LA BOCA

Imela sva super plan, videla sva skoraj vse. Čas je da se malo popeljeva z motorjem in uživava bolj v izi. Motor (skuter) sva rentala, no pa se zbudiva in nama iz poslovalnice sporočijo, da ker je ponoči deževalo, ni možno dobiti motorja. No ja, prav….

Rezervni načrt sva potem morala kar malo potegniti iz rokava. In ker je malo očitno sva se odpravila k sosedu na stadion, La Bombonera.

Vstopnice 30€/osebo za voden ogled, še ni nekaj hudega. Le angleškega vodenja sploh ni, bom pač jaz prevajala Mihu. Pa stadion je kar mal zapuščen, glede na maso ljudi, ki ga ves čas hodi gledat in na število navijačev, ki jih ima klub. Stadion je bil zgrajen med leti 1938-1940, prenovljen pa leta 1996. Navijači nasprotnikov so lahko prisotni samo na mednarodnih tekmah. Na ostalih tekmah je prepovedano zaradi nasilja. Nekateri baje celo posipajo pepel mrtvih po zelenici igrišča. Najbolj znani igralec kluba je Maradona, ki je za klub zabil 35 golov. Igral je v sezonah 1981/1982 ter 1995/1996.

Dan si vzameva bolj v izi, vmes odideva v hotel in posediva s pijačo v baru na strehi. Obljuba pa seveda dela dolg, najin najmlajši želi dres. Cene so kar nabite, pa vseeno najdeva dres in nekaj spominkov. Vzameva odmor za kosilo v eni od gostiln, ki seveda poleg hrane ponuja še tango predstavo in solista. Paella za enega je lepih okroglih 18€, steak pa 12€ vse skupaj pa nič posebnega.

Za zadnji ogled si privoščiva muzej Gledališča Colon Tovarna. Gre v bistvu za razstavo gledaliških oblek in drugih rekvizitov, ki jih ustvarjajo na roke. To so na primer obleke iz operne predstave Madame Butterfly, Pucijenevega Rigolleta….

Narediva še krog ob reki Matanzi. Po poti naletiva na hišo slovenskega priseljenca, kjer ravno umetnik riše njegov potret in slovensko zastavo na fasado hiše. Malo pokramljava s slikarjem, ki nama pove, da je gospod star 85 let. Sicer ima manjši muzej v hiši, a je redko odprt zaradi njegovega zdravja. Škoda lepo bi ga bilo spoznati.

Večer preživiva na ležalnikih strehe najinega hotela, ter uživava v sončnem zahodu.

Brez vpogleda v nočno življenje pa ne gre. Tokrat greva po deveti uri ven, misleč zdaj pa verjetno se le kaj dogaja. No pa naju ob vstopu v Caminito ustavita dve policistki, ki nama prijazno razložita, da zvečer ni varno hoditi po Caminito. Prijazno naju pospremita, da poslikam še zadnjič ulico. Sicer nisem ravno imela namena slikati, a ker se nismo dobro razumeli, sem raje šla s tokom. Po vsem tem sva šla kar spat.

20 in 21.Dan: POTOVANJE DOMOV

Najino potovanje domov se začne po kosilu. V bistvu se odpraviva na letališče malo prej saj naju obvestijo, da so dostavili moj nahrbtnik. Po dvajsetih dneh potovanja so ga le naši in dostavili za mano. Malo pozno in nepotrebno, ampak ok.

Po prevzemu nahrbtnika in check-in prtljage, se malo lažja odpraviva do najinih vrat.

Čas je za dolgo pot domov.

Prvi let do Madrida sva budna kot sovi tak da gledava maratonsko serije, Miha se nekaj trudi zaspat pa enostavno ne gre. Drugi del leta do Benetk končno le malo zadremava. Sledi prevzem avta in tri ure vožnje do doma.

IN TO JE TO DO NASLEDNJIČ!

POVEZAVA: https://travelingwithvolks.com/ekspedicija-na-antartiko/

NASVETI IN POVZETKI:

• STROŠKI: Argentina na najino presenečenje za turiste ni poceni država. Praktično vse z izjemo prenočišč je dražje kot pri nas. Nekaj se da prihraniti v kolikor prideš v Argentino z gotovino USD ali EUR ter to potem v Buenus Airesu zamenjaš. Tam se namreč lahko najde menjalnice, ki ti menjajo nekoliko bolje kot je uradni tečaj (VISA, Kartice,…). V času najinega obiska je bil ta »blue« menjalni tečaj za cca 20% boljši, še pred enim letom pa si lahko baje dobil tudi 50% več. To je predvsem zaradi velike inflacije Argentinskega pesota in zato vsi Argentinci svoje prihranke čuvajo v USD ali EUR. Ne vem sicer, če jim to kaj dosti pomaga saj so cene v zadnjih desetih letih močno poskočile (tudi do 10x v EUR vrednosti oz. 500x v pesosih). Glede na tako veliko rast cen (ter tudi stroškov dela) se sprašujem kako dolgo bodo še lahko izvažali dobrine v Evropo in ZDA. Mogoče imajo pa to srečo da jih je res veliko in bodo prodajali kar sebi, ker dvomim da bodo turiste še dolgo tako »lupili«. Ampak saj podoben trend je opažen tudi drugo po svetu in res ne vem kam vse to pelje…

• NOČNO ŽIVLJENJE:  V Buenos Airesu sva imela na dveh različnih lokacijah prenočišče. Prva blizu Obeliska kjer sva opazila, da sicer so lokali odprti ponoči, a so ulice dokaj prazne. Drugo prenočišče je bilo ob ulici Caminito, v okrožju La Boca. Tu so se lokali okoli sedme zvečer zaprli. Midva sva sicer šla na sprehod, tudi kasneje, a sva bila opozorjena s strani policistov, da ni varno. V Ushuai so bili lokali in trgovine dlje odprti, a žal nisva nikoli šla preverjat nočnega življenja.

• LETALSKE KARTE: Leti do Argentine so dolgi in skoraj nemogoče je dobiti direktni let iz bližnjih letališč do Buenos Aires. Midva sva letela iz Benetk preko Madrida, sva pa zasledila tudi povezavo preko Rima. V Buenos Airesu sta dva letališča, za notranje in zunanje lete med njima pa razdalja cca 50km. Je pa internet na letališčih free in kar dobro vleče…

• IZGUBLJENA PRTLJAGA:Do dneva objave tega potopisa, nisem dobila nikakršnega odgovora iz strani letališke družbe v zvezi s povrnitvijo stroškov nakupa stvari zaradi izgube prtljage čeprav sva zahtevo s seznamom in računi dala že takoj po prihodu domov.