EKSPEDICIJA NA ANTARTIKO

Ideja o potovanju na Antarktiko je v nama tlela že kako leto. Med brskanjem po internetu, sva dobila nekaj pomembnih informacij. Ugotovila sva, da je potrebno rezervirati tako potovanje vsaj eno leto vnaprej vendar pa se večkrat pojavi tudi kakšen last minute, ki je cenovno ugodnejši a ni nujno. Od septembra letos sva tako malo bolj resno spremljala cene in datume križarjenj. Miha je stopil v kontakt z nekaterimi slovenskimi in tujimi agencijami, ki so posredniki za rezervacijo križarjenja. Odgovori so bili vsi isti. Letos več ne gre, drugo leto, cene pa približno enake, a zelo visoke.

Nato pa sva sredi oktobra le dočakala željeno znižanje ter ugodno last imnute ponudbo. Kljub temu sva vseeno malo oklevala, saj imava že nekaj rezerviranih potovanj. Potem pa sva si rekla, kdaj če ne zdaj ter rezervirala. Rezervirala sva preko agencije TrekTrek, ki je posrednik za Nizozemsko ladijsko družbo Oceanwide. Rezervirala sva najcenejšo sobo z manjšimi okni v času od 1.12 do 17.12.2024. V ceni križarjenja ni bilo letalske karte do Ushuaie, a sva na koncu tudi tu našla dokaj sprejemljivo ponudbo. Ker je pot do tja dolga sva si vzela nekaj več dni in v plan dodala še ogled Buenos Aires in Ushuaio. S tem sva pridobila tudi nekaj manevrskega prostora v primeru zapletov z letali itd…

Antarktika je najjužnejša celina sveta. Zajema južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Obdaja jo Južni Ocean. Približno 98% Antarktike prekriva led, ki je debel v povprečju 1,9km. Če bi se ves ta led stopil, bi se morska gladina dvignila za 60m. Najnižja izmerjena temperatura je bila -89,2 stopinje. Je tudi najmanj poseljena celina z 0,00008 ljudi na kvadratni meter.

Na Antarktiki se je rodilo 13 otrok, ki pa nimajo na potnem listu uradnega državljanstva Antarktike saj Antarktika trenutno ne pripada nobeni državi. Ta rojstva se pripisujejo boju (tekmovanju) med Argentino in Čilam, ki sta ustvarili dve permanentni raziskovalni postaji na Antartiki in želeli imeti prvega državljana Antarktike. Na koncu je z devetimi rojstvi zmagala Argentina (Prvi leta 1978).

Že pred tem je leta 1959 je dvanajst držav (Norveška, Argentina, USA, Japonska, Čile, Belgija, Francija, Nova Zelandija, Južna Afrika, Velika Britanija, USRR) podpisalo Antartica Treaty (sporazum o Antarktiki), ki prepoveduje vojaške aktivnosti, odlaganje jedrskih odpadkov, pridobivanje rudnin, jedrskih eksplozij, podpira pa znanstvene raziskave (Izvaja jih cca 4000 raziskovalcev iz različnih držav). Danes se tega sporazuma drži že 57 držav. Pravila turizma pa nadzira AATO (International Associaton of Antartica Tour Operators), ki drži nadzor nad številom, pogostostjo, trajanjem in biovarnosti turističnih obiskov na Antarktiki.

Prvi človek, ki se je izkrcal na celino Antarktike je pomorščak John Davis leta 1821. Najbolj znani raziskovalec Antarktike je Ernest Henry Shackleton, ki je vodil štiri britanske odprave. Leta 1914 se je na ladji Endurance odpravil na pot s ciljem, da bi Antarktiko raziskal počez. Odprava je ostala ujeta v ledu leto in pol, a so kljub težki preizkušnji vsi člani odprave preživeli.

V zadnjih letih se je turizem raziskovanja Antarktike povečal. Vse večje ladje z vedno večjim številom potnikov plujejo v teh mrzlih nevarnih vodah. V želji za čim manj zapletov in omejitvi obiska so ustvarili nekakšen sistem rezervacije (podobno kot booking), kjer so vpisane vse možne točke izkrcavanja. Vsak od vodij odprave ima dnevno možnost izbire samo ene dopoldanske in ene popoldanske lokacije. Hkrati je lahko na kopnem največ 100 ljudi. S tem poskušajo zmanjšujejo in omejujejo gnečo na istih točkah.

Na kratko o Antarktiki zdaj pa končno k potovanju. Naj se najina ODPRAVA začne…

Vsi nasveti glede potovanja so zapisani v rubriki NASVETI/POVZETKI NA KONCU POTOPISA.

1.Dan: VKRCANJE NA LADJO HONDIUS (OCEANWIDE)

Dan, ki sva ga zadnja meseca tako nestrpno čakala je tu. Končno bova zares na poti na Antarktiko.

Vkrcanje zgleda nekako takole. Do pol dvanajste ure je potrebno oddati prtljago na prej določeno oddajno mesto. Osebje pa jo nato dostavi direktno na ladjo v tvojo sobo, tako tudi nekako izveš številko tvoje sobe za naslednjih dvanajst dni. Po oddaji prtljage imaš čas do 15.30 za ogled mesta Ushuaia. Midva sva ta čas izkoristila za obisk razglednih točk, kosilo in vračilo rentanega avta.

Vseeno sva malo prehitra v pristanišču, zato izkoristiva čas za slikanje in ogled pristanišča. Seveda nisva edina, zato se počasi postaviva v vrsto za vkrcanje. Čakanje v vrsti pa krajšajo prestavitve naših bodočih vodičev. Moram priznati, da mi je ta pristen odnos zanimanja za imena, narodnost in anekdote zelo pritegnil, saj dobiš občutek, da jim nisi le številka ampak del ekipe.

Po vkrcanju imaš nekaj časa za razpakiranje, nato pa je nujni sestanek, kjer se predstavi odgovorni vodič, pove nekaj osnovnih informacij o potovanju in spoznaš varnostne ukrepe v primeru zapletov (brodolom, požar itd..). Sledi obvezna vaja evakuacije, ki je pravo doživetje.

Po vaji ladja izpluje, izplutje pa lahko opazuješ iz palub. Sledijo uradni pozdrav kapitana, spoznavanje članov odprave, predstavitve programa in druženje. Pristno in sproščeno spoznavaš ljudi iz različnih držav (na naši ladji nas je 165 iz kar 22 različnih držav).

Vodja odprave nas seznani tudi, kaj lahko pričakujemo v prelivu Drake. Preliv Drake se nahaja med južnoameriškim rtom Horn, Čilom, Argentino in južnimi Šentlandskimi otoki na Antarktiki. Širina preliva je 800km in povezuje jugozahodni del Atlantskega oceana z jugovzhodnim delom Tihega oceana in sega v Južni ocean. Velja za enega najbolj nevarnih delov potovanj z ladjo saj so tu lahko valovi visoki tudi do 20m. Neurja in valovi so krivi za mnoge brodolome in žrtve med pomorščaki. Ime je dobil po angleškem raziskovalcu Sir Francis Drake (v 16. stoletju).

Pozno v noči (okoli polnoči) začutiva prve večje valove, ladja postane prava zibelka.

In tako nekako se prvi dan na ladji konča.

2.Dan: PRELIV DRAKE

Zbudiva se v pravo milino, o visokih valovih ni ne duha ne sluha, tako da sva skoraj brez veze vzela tabletke.

Drugi dan na ladji potekajo obvezna predavanja o varnosti na Zodiacu (gumijak, ki nas bo prevažal na izlete) in spoznavanju pravil obnašanju na samem kontinentu. Predstavijo se aktivnosti kajak, kampiranje in pohodništvo ter tudi tu te seznanijo s pravili in varnostnimi opozorili. V bistvu je skoraj malo prenatrpano in vsako minuto, ko ni predavanj, izkoristiva za skok na palubo in uživanju v pogledu na prazno morje (brez drugih ladij), galebe in albatrose ter iščeva prve kite, ki pa jih zaenkrat še ni.

Dan mine skoraj prehitro in morda zaradi vseh obveznih predavanj, se utrujena odpraviva spat že kar zgodaj.

3.Dan: PRELIV DRAKE

Preliv Drake ostaja mirno valovito morje. Z Mihom izkoristiva možnost obiska ladijskega mosta ter večino časa preživiva zunaj na palubah. Zagledamo tudi prve kite grbavce, ki so tu pogosti, nekateri vidijo tudi sinje kite. Žal se nobeden od njih ne približa ladji. Vmes potekajo prijave na dodatne aktivnosti (Pohodništvo, kajak in kampiranje na prostem). 165 potnikov razdelijo v štiri barvne skupine. Dodeljena barvna skupina je tista katere se potem držiš pri dnevnih aktivnosti. Dodatne (pohodništvo itd..) pa so razdeljene po datumih, glede na vpis na njih. Poskrbljeno je tudi za razna predavanja, saj so vodiči specialisti na raznih področjih tako da imamo ta dan predavanje o pingvinih in ledu.

Pred pristankom na Antarktiki je potrebno opraviti še bio varnost. Kar pomeni, da vodiči opravijo pregled naših zunanjih oblačil, nahrbtnikov, kape, rokavice, ki jih bomo nosili na celino. Po potrebi se oblačila očistijo, posesajo in tudi umijejo. Na oblačilih ne sme biti nobenih delcev iz naše celine, niti las ki bi na to padale na tla in morda povzročile, da se na Antarktiki razvije nova bakterija, rastlina itd….

Večerni sestanek z glavnim vodičem nariše vsem nasmehe na obraz. Naslednji dan je poln aktivnosti na mrzli celini.

4.Dan: ANTARTIKA – OTOK PETTERMAN – ZALIV HOVGAARD – OŽINA LEMAIRE

Jutro se začne bolj zgodaj, saj si nastaviva budilke.

Končno zagledava led, kot se za Antarktiko spodobi. Vožnja skozi ledeno morje polno ledenih gor, na katerih tu pa tam počiva kak pingvin ali tjulenj je prava paša za oči. Miha večina časa preživi na premcu ladje, jaz pa malo zunaj malo notri.

In potem gre zares, ladja se ustavi, Zodiaci se spuščajo in mi dobimo obvestilo, da je čas da se pripravimo za izkrcanje.

Vse gre po barvnih skupinah in načrtovanih aktivnosti. Najina skupina se izkrca prva. In trenutek, ki sva ga čakala je tu. Končno stojiva na Antarktiki, na otoku Petterman, ki ga je odkrila leta 1873 nemška odprava. Zelo čustven trenutek. Na otoku biva velika kolonija Gento pingvinov in nekaj dolgorepih pingvinov, ki so na tem delu v manjšini. Tu ni prostega gibanja, ekipa prej pripravi palice s katerimi označi pot po kateri je dovoljeno gibanje.

Pingvinom se lahko približaš le do razdalje petih metrov in vedno ima pingvin prednost, tako da moraš kar malo biti pozoren na okolico.

Med tem ko smo na kopnem med vodiči zavlada panika saj se veter okrepi in okoli ladje se strnejo ledene ploskve, kar onemogoča izkrcavanje na ladjo. Ker se vreme hitro spreminja nas po hitrem postopku spravijo na čolne ter mimo vseh ledenih ploskev do ladje kjer se nam na srečo uspe izkrcati. Res neverjetna izkušnja.

Po vsakem povratku z zodiacom na ladjo je vedno obvezno očistiti in razkužiti čevlje, saj tudi na ladjo ne smeš prenesti bakterij iz Antarktike.

Med kosilom se ladja prestavi v zaliv Hovgaard, kjer se nahaja pokopališče ledenih gor nekoč imenovan zaliv Krogman. Najina popoldanska aktivnost je raziskovanje zaliva z zodiacom. In kakšno noro raziskovanje je bilo to. Mislim da naša skupina na čolnu ni mogla dobiti boljšega vodiča. Najprej nas je popeljala med ledene gore in nam podala zanimivo razlago o ledu nato pa ostali vodiči sporočijo, da so zagledali kita grbavca.

A ko smo prišli do njega, je bil praktično obkoljen z zodiacom, zato je odplaval stran. Čez čas smo ga ponovno zagledali vendar pa so ostali že odšli stran. Naša vodička je vztrajala, da se potrpežljivost splača. Kit se je pojavil zopet na gladini, le da se je odločil spati. Spijo lahko ure, iz vode pa se vidi le manjša površina hrbta. Potrpežljivo smo ga opazovali in na to se je zbudil in zaplaval. Žal mi je ta prizor uspelo samo posneti, ne pa tudi slikati. Nadaljujemo vožnjo z zodiacom in zagledamo dva počivajoča tjulnja (rakova), ki se ne pustita motit.

Malo še pogledamo razne ledene gore in čas je za povratek na ladjo in med tem še enkrat naletimo na kita ki spet spi. Ustavimo se ampak tokrat se kaj hitro prebudi in zaplava celo pod našim čolnom; neverjetno doživetje!

Sledi premik skozi eno najnevarnejših ožin Lemaire, ki je do pred kratkim bila zabita z ledom. Tokrat nam jo uspe prečkati in še prvi častnik naredi posnetek tega prehoda.

Večerni posvet z glavnim vodičem, ki nam zopet postreže z novimi načrti za naslednji dan. Predavanje o tjulnjih nam malo približa vrste tjulnja, ki jih lahko vidimo tu. Po večerji pa počivanje.

5.Dan: ANTARTIKA: PRISTANIŠČE LOCKROY – ZALIV HANFORD – ZALIV PARADISE(KAMPIRANJE) – LEITH COVE

Na ladjo prispejo prostovoljci, ki skrbijo za ohranitev pristanišča Lockroy. Predstavijo nam zgodovino in delovanje postaje. Pristanišče je dobilo ime po francoskem politiku, ki je pomaga pri pridobitvi sredstev za odpravo na Antarktiko. Pristanišče je bilo odkrito leta 1904. Skozi zgodovino je bilo tudi pristanišče za kitolovce.

Med drugo svetovno vojno so ga uporabljali britanski vojaki v operaciji Tamburin, nato pa je z letom 1962 (po podpisu antarktičnega sporazuma) postala britanska raziskovalna postaja. Trenutno deluje na podlagi dobrodelnih prispevkov za ohranitev britanske zgodovine. Od tu se lahko pošlje tudi razglednica iz Antarktike.

Tudi midva sva poslala eno razglednico iz postojanke, katero okolico je naselila pingvinja kolonija. Na postojanki se nahaja tudi manjši muzej. Izlet iz ladje sestavlja poleg obiska te točke, tudi manjši zodiac cruise, ter pristanek na manjšem polotoku Jougla, kjer bivajo Gento pingvini in kormorani. V bistvu se skupine izmenjujejo na točkah, saj na pristanišču Lockroy, ne sme bit več kot 40 oseb istočasno.

Popoldanske aktivnosti na otoku Damoy odpadejo, žal vremenske razmere ne dopuščajo pristanka na tem otoku, zato se ladja odpelje na naslednjo točko. V bistvu moraš vedno biti pripravljen na več načrtov, saj je vse odvisno od vremena, ki pa ga je tu nemogoče napovedati, ne glede na vse vrste napovedi.

Plan B nam uspe najti v zalivu Hanford, kjer pa se zaradi pozne ure odpravimo samo na izlet z Zodiaci. Ledene gore, pingvini, galebi, kit grbavec ter snežinke. Antarktiko je z besedami nemogoče opisati.

Za ta večer sva imela planirano tudi prvo aktivnost; kampiranje na prostem v zalivu Paradise. Žal se vodiči zaradi vremenskih razmer odločijo, da ni varno prenočiti zunaj. Malo sva sicer razočarana, saj je zaliv noro lep, a bo še priložnosti. Morda ravno za tolažilno nagrado nas razveselita kar dva grbasta kita, ki se hranita čisto ob ladji. Ni besed o čustvih, ki te prevzamejo ob pogledu na te velikane morja.

6.Dan: ANTARTIKA: OTOK DANCO – OTOK ORNE(POHOD NA VRH GEORGE)

Dopoldne obiščemo otok Danco, ki ga je odkrila belgijska ekspedicija na Antarktiko pod okriljem Adriena Gerlacha. Ime je dobil po Emilu Danco, znanstveniku, ki je umrl na tej ekspediciji. Od leta 1956 do 2004 je na njem stala britanska raziskovalna postaja. Otok je dom Gento pingvinje kolonije.

Zopet smo razdeljeni v skupine, tokrat gre najina skupina najprej na izlet z Zodiacom po zalivu. Malo se ustavimo med ledenimi gorami, malo uživamo v pogledu na lenega weddel tjulnja, ki je najbolj značilna vrsta tjulnja za ta del Antarktike, ves čas pa se okoli nas podijo tudi pingvini, ki lovijo hrano.

Po izletu z Zodiacom pristanemo na otoku Danco in si pogledamo kolonije Gento pingvinov, ki so po celem otoku. Končno tudi malo pohoda.

Najina planirana popoldanska aktivnost je pohod na vrh George. Pohode vodijo izkušeni alpinisti, ki so osvojili celo Everest in mnoge evropske vrhove. Dva celo vodita odprave v Chamonixu in na Norveškem. Oblečeni v opremo se odpravimo do začetne točke, kjer se takoj pojavi težava v pristanku. Veter led nanaša ob obalo. Ko nam končno le uspe, si na obali nastavimo krplje in dereze ter se z vrvmi povežemo in takrat gre vse navzdol. Preklic vseh aktivnosti, nujna vrnitev na ladjo saj se je vreme poslabšalo, valovi so premočni za varna vkrcavanja ali izkrcavanja iz nje. Vrnitev na ladjo s čolnom je adrenalinsko in še preden prispemo do ladje smo vsi mokri. To je prava Antarktika, vreme je pač nepredvidljivo.

Po vsej tej akciji in rahlem razočaranju pa najlepša možna nagrada. Okoli ladje zagledamo jato ork, ki najprej plavajo na varni razdalji nato pa nas vse presenetijo in se približajo ladji. Plavajo celo pod njo in so prava paša za oči.

Ni lepšega zaključka dneva na Antarktiki; pogled na ledene gore in orke. Uslišana še zadnja moja velika želja.

7.Dan: ANTARTIKA: PRISTANIŠČE NEKO(CELINSKA ANTARTIKA) – PRISTANIŠČE ORNE(KAJAK)

Nov dan nove aktivnosti. Na moje veliko veselje najprej predavanje o kitih. No naša predavateljica (ki je tudi vodička) ima še hujšo obsesijo s kiti kot jaz.

V času našega predavanja je ena polovica ladje že na kopnem, kar pomeni, da se zopet vmes zamenjamo.

Pristanišče Neko je dobilo ime po ladji Neko, ki je tu lovila kite med leti 1911 in 1924. Nahaja se v zalivu Andvord in je naš prvi pristanek na celinski Antarktiki (prej smo vedno pristajali na otokih). Poleg kolonije Gento pingvinov je naju morda celo bolj navdušil pogled na ledenike.

Vodje odprave so nas tudi opozorili na nevarnost plaza le teh. Miha je malo upal, da bi kaj takega videl iz varne razdalje. Popoldne pa končno prva aktivnost; kajak v pristanišču Orne.

Odkril ga je pomorščak Garlache 1898. V začetku 20. stoletja je bil priljubljena točka norveških kitolovcev. Opremo za kajak, torej neopren, neoprenske čevlje, vodoodporno jakno ter seveda kajak in veslo zagotovi odprava.

Nekaj neverjetnega in malo strah zbujajočega je veslanje med ledenimi ploskvami in pod ledeniki, kjer se lahko kadarkoli odtrga plaz. Razgled je pa nor. Neverjetna dogodivščina, ki bi jo takoj ponovila. Dobre dve ure kajakanja, ki prehitro mineta.

In potem tista aktivnost, ko ne veš ali bi dejansko zapustil sobo s toplo posteljo, ki si jo drago plačal; kampiranje. Vremenske razmere so ok in vodje kampiranja dajo zeleno luč.

Ti pa ravno opazuješ kite grbavce skozi okno in se sprašuješ ali je to res potrebno. In potem greš, ker si pač samo enkrat na Antarktiki.

Dobiš vrečo, v njej ves pribor za spanje in greš v zodiac, ki te odpelje na obalo, kjer te čakajo vodiči. Vzameš lopato in skoplješ luknjo v sneg primerno za spanje. Pri nama je lopato vihtel Miha jaz pa sem skrbela za dokumentiranje tega podviga. Eni si zgradijo skoraj igluje, drugi bolj enostavno. Važno je da je zavetrje.

In ne to ni spanje v šotoru, ampak pod milim nebom. Zaliv Paradise (zaliv Raj) je dokaj primerno ime za ta košček zemlje. Okoli nas plavajo ledene gore, kiti, celo ena jadrnica je skrita v zalivu. Za dramatičnost poskrbi ledenik, ki zgleda kot da se bo vsak čas odlomil. Miha pridno izkoplje jamo (malo je vse podobno grobu), postaviva vreči in že ležima v luknji. A nekako nama ni do spanja razgled je vau, teme pa ne bo. V tem času tudi če je sonce, ni pravega sončnega zahoda. Sonce se spusti le do obzorja. Pa vseeno se odpraviva spat in celo zaspiva za par ur. Okoli četrte ure je budnica, pospraviš spalke, zakoplješ jamo (Antarktika mora ostati nedotaknjena. Nekatere “luknje” so lahko smrtno nevarne za pingvine) in se odpraviš nazaj na ladjo.

Če pritisne na kako potrebo; manjšo ali veliko te čaka kemični wc s super razgledom, tako za vas kot ostale. Vodiči pa no niso ravno veseli, ker pač so oni tisti, ki to čistijo.

8. Dan: ANTARTIKA: ZALIV WILHELMINA – PORTAL POINT

Miha se odloči da bo čas, ko se ladja premika na dopoldansko točko izkoristiti za lepotni spanec. Noč je bila kratka in malo neudobna. Tokrat nam vreme postreže še s snegom, ki poskrbi za prave antarktične razmere v zalivu Wilhelmina.

Zaliv Wilhelmina je odkrila belgijska odprava pod vodstvom Adriena de Gerlache med leti 1897-99. Poimenovan pa je po nizozemski kraljici, ki je vladala med leti 1890-1949. V zgodnjem 20.stoletju priljubljena točka kitolovcev. Tokrat ni izkrcanja na celino, ampak samo 90 minut dolg izlet z Zodiacom. Sneženje na Antarktiki je res nekaj posebnega. Na površini morja se naredi plast, saj se snežinke ne stopijo. Vožnja med ledenimi gorami, pingvini in mi vsi beli, ni besed… in potem zagledamo ladijsko razbitino Governoren.

Governoren je bila ladja za lovljenje kitov, ki je 1915 proslavljala uspešno odpravo (bila je polna kitovega olja). Medtem ko je posadka plesala in uživala pod palubo naj bi eden od članov v tistem vzdušju ponesreči prevrnil petrolejko. Na ladji se je vnel veliki požar, ki je ušel izven kontrole. Kapitan je ladjo usmeril na celino in tako rešil posadko, ki je sestavljala 85 članov. Posadko so nato rešili, ladja pa je postala dom pticam. Nahaja se v pristanišču Foyn. Snežno pravljico popestri kepanje med čolni, tako smo praktično vsi mokri. Bundi in rokavice se nama do popoldanskega izleta na kopno ne posušijo. Malo sva tudi utrujena. Izlet na kopno je sankanje (brez sank itd.) zato ga preskočiva. Portal point je ena od točk, kjer ni naseljenih kolonij pingvinov, niti drugih živali, zato je tak podvig dovoljen.

V 20. stoletju je sicer tu okoli potekal kitolov. Med leti 1956-1958 je tu stala britanska raziskovalna postaja.

Po počitku je čas za pravo žar zabavo na ladji. Še kiti grbavci so navdušeni saj nas vsake toliko pridejo pogledati.

9.Dan: PORTAL POINT- PALAVER POINT

Najina zadnja dodatna aktivnost, ki je v bistvu dolg zaradi vremenskih razmer, je pohod po ledeniku. Medtem ko se ostali odpravijo na svoje aktivnosti, se mi izkrcamo na Portal Point. Povezani v skupine po šest z vodičem in snežnimi čevlji se odpravimo po ledeniku. Vreme ni ravno najboljše in vodiče skrbijo skrite razpoke v ledeniku, ki jih je prekril nov sneg.

Zame zelo počasna aktivnost, kjer moraš ves čas opazovati, kako se gibljejo pohodniki pred tabo. Žal je po slabi uri konec, enostavno je preveč razpok v ledu, vidnih in nevidnih. Vodiči obupajo, rizik je prevelik. Razočarani se vrnemo na ladjo. Razumljivo varnost je na prvem mestu.

Med kosilom se ladja premakne do Palaver Point. Prvih 90 min sva na raziskovanju okolice s Zodiacom. Palaver Point je dobil ime po hrupu, ki ga povzročajo kolonije Chinstrap pingvinov.

Odkril ga je Gerlache s svojo ekspedicijo leta 1898. Med vožnjo z Zodiacom opazujemo družino kitov grbavcev, ledenike in speče tjulnje. Tokrat samo uživam, fotografiranje prepustim drugim. Malo se čuti bližajoči konec ekspedicije. Po 90 min se zamenjamo, čas je da stopiva še malo na zemljo.

Vodiči so nam pripravili lep krog tudi malo v hrib tako da res lepo vidimo zaliv. Okoli nas se sprehajajo podbradni (Chinstrap) pingvini, Gento pingvini in v daljavi se sliši kite. Vzameva si čas in uživava v razgledih. Malo pogrešam aktivne dneve, ker kljub temu da smo na ekspediciji, je gibanje po kopnem zelo omejeno. Predvsem zaradi živali in njihovega habitata, seveda je tu tudi naša varnost.

Večerna aktivnost je tokrat ogled risanke Vesele nogice.

10.Dan: ANTARTIKA: OTOK DECEPTION(ZALIV WHALLER) – OTOK HALF MOON

Zopet malo bolj zgodnja budnica, a se splača saj se bomo zapeljali v še vedno aktivni vulkan. Otok Deception je vulkan, ki je v svoji zgodovini bil tudi sedež kitolova (1906-31). Na njem stojijo ostanki tovarne v kateri so pridobivali olje iz kitov. Otok sta odkrila pomorščaka William Smith in Edward Bransfield leta 1820. Ime je dobil po lažnem vtisu otoka, kasneje pa se je izkazalo, da je to dejansko krater okoli poplavljenega vulkana.

Zadnji izbruh je bil leta 1970. Na otoku je bila tudi pristajalna steza za letala, kamor je leta 1928 je Lockheed Vegi uspel prvi uspešen let na Antarktiko. Najprej sva z Zodiacom raziskovala zaliv Whallers.

Kitov sicer tu ni, so pa nas zato razveselili mladiči slonjih tjulnov in pingvini. Malo smo se popeljali in pogledali še klife. In potem končno izkrcanje na otok. Z Mihom se najprej sprehodiva med ostanki tovarne kitolovcev. Malo žalostno ležijo tudi kosti kitov po celem zalivu. V zalivu je nekoč bilo tudi pokopališče, a sta po zadnjem izbruhu ostala le še dva groba. Tokrat smo imeli malo več manevrskega prostora, zato sva izkoristila in se odpravila še do razgledne točke Neptune Window.

Naj dodam, da je bilo res mrzlo in pošteno je pihalo. Zakaj to dodajam, če pa sva na Antarktiki??? Ker je bil to dan, ko si se lahko kopal. Aktivnost imenovana “polar plunge”. In če se doma ne kopam v morju pod 22 stopinj, se tudi ne bom pri morju z 0 stopinj.

Po vsem tem razburjenju nekaterih smo se odpravili proti severu. Vodiči so nam pripravili kratki dokumentarni film o otoku Deception, ki skoraj preveč nazorno prikaže masovni poboj kitov za pridelavo olja.

Malo počitka nato pa še zadnje izkrcavanje na Antarktiki. Na otok Half Moon, ki spada med južne Shetlandske otoke in je tudi baza argentinske poletne raziskovalne postaje. Na otoku se nahajajo seveda kolonije pingvinov, Podbradni, Gento in Adelie. Te male zverinice kolk so luštkane pa veliko sračkajo.

Otok je dobesedno en velik wc pingvinov z zaplatami snega, ki se hitro topi. Eni uživamo v pogledu na pingvine, drugi v pogledu na ledenik v daljavi, tretji pa so malo padli po kakecu. Za vsakega nekaj. Res je skoraj konec najinega potovanja po Antarktiki. Za konec zadnje raziskovanje z Zodiacom po zalivu in na ladjo.

V zraku se čuti slovo, tudi večerni sestanek je temu namenjen. Počasi zaplujemo v preliv Drake, valovi postajajo večji in prvi potniki začnejo čutiti morsko bolezen.

Najbolj vztrajni se udeležijo še delavnice urejanje fotografij, ostali pa počivat.

11.Dan: PRELIV DRAKE

Valovi so ponoči postali močnejši, zato ni nič čudnega, da nekaterih potnikov ni videti več nikjer. Presenetljivo veliko število jih je obležalo, pa smo komaj na stopnji 4 od 10 intenzivnosti valov v prelivu Drake. Če se držiš ročk in hodiš po ladji še nekako gre, drugače pa gredo noge malo po svoje.

Skozi dan potekajo zanimiva predavanja, kot na primer o Albatrosih, mahu (zelenje ni pogosto na Antarktiki) in prvih pomorščakih, ki so raziskovali Antarktiko.

Vmes se potrudiva in delava kroge po palubah, opazujeva to neskončno morje in malo žalujeva za Antarktiko.

Miha si pogleda še kak film, jaz uživam v neskončnem številu kavic in pogledu na valove.

Malo se nama že vleče, sicer se osebje trudi in nas s predavanji zamoti, a se čuti v zraku konec potovanja.

Večerno druženje sestavita hotelski vodji z zanimivim “pub kvizom”. Valovi pa postanejo še malo bolj intenzivni. Baje 6 od 10 intenziteta.

11.dan: PRELIV DRAKE

Morska bolezen to jutro ponagaja še dodatnemu številu potnikov. Midva še vedno lepo brez težav. Mogoče pa res pomaga zalepljen popek.

Tudi danes imamo na voljo predavanja. Prvo jutranje je na temo Prehranjevanje kitov, kar je seveda tema zame. Vmes poteka poravnava računov.

Na palube dopoldne ni dovoljeno zaradi varnosti, a se popoldne le odprejo, pa malo pokukava ven.

Narediva načrt raziskovanja Ushuaie in glede na vreme nama kaže dobro, da se bova odpravila na pohod do ledenika Martial.

Popoldne se udeleživa še zadnjih predavanj na temo prvih naseljencev Ognjene zemlje; Yamanas ter politične ureditve Antarktike.

Z Mihom spoznava drugega častnika (Hrvata), ki dela za družbo Oceanwide od leta 1915. Zagledamo prvo kopno Rt Horn, ki je del čilskega otočja Ognjene zemlje. Velja za enega najbolj nevarnih kotičkov zemlje, saj tu divjajo močni vetrovi s spremljajočimi nevihtami, ki se lahko razvijejo v orkane.

Dan tako mine in na zadnjem večernem druženju se od nas poslovi kapitan s svojim nagovorom. Povzamejo se najlepši trenutki, ki sta jih dva vodiča povezala v film.

13.Dan: IZKRCANJE V USHUAI

Zaključek potovanja je tu. Po zajtrku se izkrcava iz ladje in se odpraviva do najinega prenočišča v Ushuai.

NASVETI/POVZETKI:

• PRAVILA ANTARTIKE:

• Na kopnem je lahko istočasno samo 100 oseb, nekatere točke imajo še bolj omejeno, tako kot npr. Pristanišče Lockroy samo 40.

• Prepovedano je posedanje, klečanje ali odlaganje predmetov na sneg. V primeru drugačnega vedenja boste opozorjeni. So izjeme na otokih, kjer to odprava oceni.

• BIOVARNOST: Po prihodu iz kopnega na ladjo se obutev mora očistiti, nekateri ponudniki imajo še vedno ročno čiščenje, naša ladja je imela napravo, ki ti je sčistila škornje, nato pa je obvezno stopiti v razkužilo Vermin. Gre za preventivo pred prenosom mikroorganizmov na ladjo. Veliko se hodi po pingvinjih kakcih. Posebna pozornost se posveča tudi temu da se na kopno ne nese kakih bakterij.

• V sklopu cene križarjenja so tudi MUCK škornji, ki so dobro izolirani in primerni za antarktične razmere. Enostavni za razkuževanje.

• REZERVACIJA POTOVANJA: Vsaj eno leto prej, vendar pa je lahko tudi last minute akcijska cena, če je seveda prostor na ladji. Pogosto na Antarktiko potujejo posamezniki, tako da te če si sam ti dodelijo cimra. Midva sva rezervirala dva meseca prej in tako dobila akcijsko last minute ceno.

• LETALSKE KARTE: Odločila sva se, da ne bova letale direktno do Ushuaie, niti direktno do doma. Enostavno bi bilo prenaporno. Pridobila sva pa tudi ogled Buenosa Airesa in Ushuae.
  

• KAJ BI SPREMENILA, ČE BI ŠLA ŠE ENKRAT:

•  Vsekakor bi šla na še manjšo ladjo. Kljub temu da se 165 ljudi ne sliši veliko, je na trenutke na kopnem bilo, kot da nas je na tisoče. Plus manjša ladja z manj ljudi pomeni lažja organizacija aktivnosti na kopnem. Vendar pa manjša ladja, pomeni tudi težje prečkanje preliva Drake.

• NAČRT POTOVANJA: Na spletni strani agencije in Oceanwide je sicer osnovni načrt križarjenja, a se ta spreminja glede na vremenske razmere.
  V KRATKEM BO OBJAVLJEN TUDI POTOPIS BUENOS AIRES IN USHUAIA, TAKO BOSTE LAŽJE DOBILI PREDSTAVO NAJINE ORGANIZACIJE POTOVANJA.

• DENARNA VALUTA: Na ladji se vse plačuje s kartico sobe in na koncu pred izkrcanjem poravna. Lahko v evrih, dolarjih ali karticami.

• NAPITNINA: Predzadnji dan dobiš kuverto v sobo, tako lahko napitnino pustiš v kuverti ali nakažeš pri poravnavi računa. Ta napitnina je nagrada vsem zaposlenim na ladji.

• CENE: Naj najprej dodam, da je hrane več kot dovolj. Polni penzion z ruskim bifejem in občasnimi alla cart večerjam ter s stalno možnostjo sadja ali peciva. Od pijače so voda, čaj in kava na razpolago skozi cel dan, sok pri zajtrku. Če to ni dovolj tu še bar. Cene za primer: Coca cola 0,33l 3,6€, pivo od 2,55 do 4,95€.

• PRTLJAGA: Pri oddaji prtljage (vkrcanje) bodite pozorni, da v kovčku nimate zlomljivih stvari. Tako prtljago raje obdržite pri sebi.

• OBLAČILA: Po prijavi na potovanje vam agencija posreduje cel seznam stvari, ki jih potrebujete. Seveda se da, tudi z manj. Moj prvotni nahrbtnik je imel veliko preveč balasta, a sem z manj vseeno uspešno zvozila. Moja prtljaga se je izgubila na samem začetku potovanja.

Predvsem vam svetujem, da pri nakupu res preverite voodpornost stvari. Samo premaz (to velja posebej za hlače) ne bo dovolj in vam lahko prepovejo vožnjo z Zodiacom v slabšem vremenu. Težava je, da če ste mokri vas lahko začne zebsti in morajo zaradi vas prekiniti aktivnost… Vzemite dobro puhovko, dvojna zimska podoblačila in če res želite it na pohod, ki je tehnično zahteven, rabite pohodne čevlje na katere se montirajo direze.

Vse ostalo je brezveze, da nosite s sabo, ker na lažji pohod greš kar z njihovimi škornji. Nepremočljiva oblačila se da tudi rezervirati pri sami odpravi.

STROŠKI POTOVANJA:

Potovanje na Antarktiko ni poceni in je odvisno predvsem od tega kakšen program izbereš. Midva sva izbrala najbolj avanturistično kar pomeni, da smo na Antarktiki preživeli maksimalno dni ter imeli tudi maksimalno število izhodov na kopno in voženj s čolni. Poleg tega smo imeli možnost kajaka, kampiranja ter pohoda na goro. Bili smo tudi na manjši ladji, ki je tudi pogoj da ti vse to lahko omogočijo in tako zadeva deluje bolj ekspedicijsko. Obstajajo pa tudi drugi programi, od tega da obiščeš še druge otoke do takšnih kjer iz večje križarke iz balkona Antarktiko samo opazuješ. Cena je seveda za vse te programe zelo različna. Poleg vrste programa na ceno vpliva tudi kdaj potovanje rezerviraš in sicer v večini primerov je potrebno rezervacijo narediti že 1 leto vnaprej. Obstaja pa tudi možnost last minute rezervacije, kjer lahko dobiš kar konkreten popust vendar pa ni nujno da se takšno mesto sploh sprosti in pa omejen si z izbiro programov in vrste sobe. Poleg tega se lahko določene ugodnosti dobijo tudi če jim lahko ponudiš svoje usluge predvsem včasih potrebujejo kakšne zdravnike, gorske vodiče z licenco in podobno… Glede na vse to bi tokrat raje namesto stroškov govorila predvsem o tem ali je takšno potovanje vredno vsega tega denarja.

Pri tem vprašanju se je najprej potrebno zavedati, da je Antarktika zelo odročen kraj in že samo potovanje do tja zahteva svoj čas. Potovanje čez Drakov preliv je zahteven podvig zato mora biti tako oprema kot tudi osebje vrhunsko. Še bolj zahtevno pa je navigiranje v vodah Antarktike saj so razmere zelo hitro spreminjajo. To zahteva večje število visoko usposobljene posadke. V povprečju je razmerje števila celotne posadke proti številu gostov približno 1:2,5. To pomeni da je v našem primeru cca 65 ljudi skrbelo za cca 165 ljudi. Od tega je bilo 17 vodičev od katerih jih je bilo vsaj polovica z doktoratom iz tega področja, gorske odprave pa so vodili ljudje z izkušnjami iz Himalaje in Alp. Same ekspedicije, vodenje in predavanja so bila zato res vrhunska.

Antarktika je zaenkrat turistično še vedno manj zanimiva destinacija, zato so izleti na njo v večini primerov še vedno ekspedicijske narave kar pa seveda tudi vpliva na ceno. Se pa turizem na Antarktiki pospešeno spreminja (ne nujno na bolje), za primerjavo leta 2020 je bilo na Antarktiki izkrcanih 75000 turistov, zaradi covida je potem sicer turizem močno upadel vendar pa je že v sezoni 2023-2024 število izkrcanih turistov na Antarktiko preseglo 120.000. Glede na zanimanje bo ta številka v prihodnje še močno zrasla in s tem bo Antarktika tudi izgubila svoj dosedanji čar, bo pa zato postala bolj luksuzna in dostopna.

In če se vrnem k prvotnemu vprašanju; Ali je takšno potovanje res vredno svojega denarja je glede na vse moje misli zapisane zgoraj vsaj iz najinega vidika potovanje vredno tega denarja. Podobne ugotovitve sva dobila tudi od drugih, kot pa že zapisano zgoraj se turizem krepi in vsaj iz mojega vidika (če se kaj drastično ne spremeni) Antarktika čez nekaj let zame ne bi bila več tako zanimava saj bo izgubila ta čar pristnosti in nedostopnosti, ki ga sedaj zaenkrat še ima.