Popotniško leto Volkecev se bliža h koncu. Za zadnjo daljšo destinacijo tega leta sva si z Mihom izbrala motoristično avanturo v kar dve državi tople Azije. Najin glavni cilj je bil raziskati nama še nepoznan Laos, poleg tega pa obiskati še neraziskani del severne Tajske in se na koncu še pred povratkom domov še malo razvajati na obali Tajske.
Laos (Laos ljudska demokratična republika – LDPR) je edina popolnoma celinska država v jugovzhodni Aziji. Meji na Mjanmar in Kitajsko na severozahodu, Vietnam na vzhodu, Kambodžo na jugovzhodu ter Tajsko na zahodu in jugozahodu. Država ima približno osem milijonov prebivalcev. Njeno glavno in najbolj naseljeno mesto je Vientiane. Poleg spokojne pokrajine je Laos znan tudi po starodavnih templjih in živahnih nočnih tržnicah, ki obljubljajo edinstveno potovalno izkušnjo. Velja za eno najrevnejših držav na zemlji.
Tajska, uradno Kraljevina Tajska in zgodovinsko Siam do leta 1939, je država v jugovzhodni Aziji s skoraj 66 milijoni prebivalcev. Razteza se na 513.115 kvadratnih kilometrih. Severna Tajska je kulturno bogata regija znana po hladnejšem podnebju, gorati pokrajini, starodavni zgodovini ljudstva Lanna (Chiang Mai), raznolikih hribovskih plemenih (Karen, Akha, Lisu), osupljivih slapovih, živahnih tržnicah in edinstveni kulinariki. Ponuja bolj sproščen utrip kot osrednja in južna Tajska.
V skoraj 23 dneh sva zamenjala štiri motorje, štirinajst različnih namestitev, štiri avtobuse, dve državi, dve poknjeni gumi in en čoln po reki Mekong. Tajska je izpolnila najina pričakovanja; vijugaste ceste, lepi razgledi in toplo morje. Laos naju je navdušil s svojo skromnostjo in razgibano naravo. Prišla sva do spoznanja, da so ceste v Laosu bolj primerne za enduro navdušence, saj sva se večinoma kopala v prahu makadamskih cest ali pa se izogibala luknjam na okvarjenem cestišču.
Vsi nasveti glede potovanja so zapisani v rubriki NASVETI/POVZETKI NA KONCU POTOPISA.
NAJ SE NAJINA MOTORISTIČNA AVANTURA ZAČNE:
1.Dan: LETALIŠČE JOŽETA PUČNIKA LJUBLJANA – ISTANBUL – BANGKOK
Prvi dan najinega potovanja bi lahko opisali z eno besedo “zamude”. Začelo se je že na sami poti na letališče, kjer je poleg jutranje prometne konice za gnečo na cesti dodatno poskrbel še dež. Sledil je prvi let iz Ljubljane do Istanbula s Turkishom, ki je zamujal za dobre pol ure.
Vse je potekalo po planu, nato pa smo sedeli na letalu pol ure brez kakršne koli informacije. Miha bolj hladno jaz pa v skrbeh kako bova ujela povezan let iz Istanbula v Bangkok. Že v štartu sva imela samo 1h časa za prestop. No takoj po prihodu sva se pognala v tek do najinih naslednjih vrat, ki so se nahajale v delu D (pristala sva v A). Po ogledu monitorja nama je kmalu postalo jasno, da se nama kaj preveč ne mudi. Na informacijskih tablah se je izpisalo obvestilo, da tudi najino naslednje letalo zamuja za dobre pol ure. Pot do vrat sva nadaljevala bolj mirno. Na koncu sva vzletela iz Istanbula uro kasneje od planiranega vzleta. Torej, vse v stilu zamud. Popoldansko-nočni let sva preživela ob ogledu dokumentarcev in filmov. O spanju ne duha ne sluha.
2.Dan: BANGKOK – CHIANG RAI
Z dobro uro zamude malo pred šesto uro zjutraj pristaneva na letališču Suvarnabhumi v Bangkoku. Hitro se odpraviva na del letališča za notranje lete.
Vmes urediva še sim kartico pri Data. Sledi še kontrola potnih listov in arrival card (obvezna od maja 2025) ter ponovni pregled prtljage. Potem pa zopet vkrcanje na letalo, tokrat letalske družbe Thai Airways. Še dobra ura leta in sva na cilju.
Če naju je v Bangkoku pričakalo sonce, naju je v Chang Raiu dež. S taksijem(10€) se iz letališča odpraviva do najinega prenočišča Chiang Rai; Tourist Inn.
Chiang Rai je mesto na severu Tajske, v istoimenski gorati provinci. Mesto leži blizu meje med Laosom in Mjanmarom (prej Burmo). Chiang Rai leži na ravnini reke Kok, pritoka reke Mekong, med gorovjem Daen Lao na severu in gorovjem Phi Pan Nam na jugu. Leta 1933 je Chiang Rai postal polnopravna provinca Tajske.
Po vselitvi v guesthouse se odpraviva raziskovati mesto, dež nama pač ne bo ovira in tudi domačinom ni. Ti kljub dežju z njihovimi motorji drvijo po svojih obveznostih; eni s pelerinam, drugi z dežniki, tretji pa brez vsega.
Sredi prometne ceste stoji krožno križišče na katerem se nahaja Clock tower (urni stolp). Zlati stolp z uro je bil zgrajen leta 2005. Tako kot Beli tempelj ga je zasnoval Chalermchai Kositpipat. Trikrat na dan v večernih urah poteka desetminutni zvočni in svetlobni spektakel.
Vstopiva tudi v prvi budistični tempelj Wat Jed Yod, ki se je začel graditi leta 1844, dokončal pa skoraj stoletje kasneje.
Ni še čas za šoping a se vseeno sprehodiva po tržnici. Ta ponuja od oblačil do sadja, zelenjave, ptičev, itd…
Postanek narediva za smoothi ter uživava v pogledu na ulično življenje. Dež res ni ovira, neke turistične gužve pa vsaj zaenkrat ni.
Ena od zanimivih točk mesta je tudi spomenik kralju Mangrai, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti države. Kralj Mengrai ni bil le monarh temveč tudi vizionarski ustvarjalec kraljestva Lanna (Kraljestvo Severne Tajske med 13. in 18. st.). Njegova vladavina, ki se je začela konec 13. stoletja je na severu Tajske uvedla obdobje sprememb. Mengrai je bil znan po svoji strateški iznajdljivosti, zlasti zaradi ustanovitve kraljestva Lanna z zavezništvi in osvajanji. Njegov najpomembnejši dosežek je bila ustanovitev Chiang Maija.
Dež vmes ne poneha in na trenutke prav naliva, zato se odločiva malo razvajati. Čas je za masažo. Eno uro relaksacije, med katero naju oba kar malo zmanjka.
Počasi se stemni. Narediva še krog a nočna tržnica se šele odpira. Zato se odpraviva v guesthouse. Pomanjkanje spanja naredi svoje. O nočnem življenju v Chiang Raiu naslednjič.
3.Dan: CHIANG RAI – CHIANG KHONG
Čas je za prevzem motorja, ki ga bova uporabljala naslednje štiri dni za raziskovanje severne Tajske. Nagaja nama le dež, ki kljub vremenski napovedi še ni ponehal.
Motor sva rezervirala že vnaprej pri Big bike rent a bike. Rentala sva Kawasaki Versys, ki nama še ni poznan. Okoli 12tih dež poneha in motor je pripravljen. Misija raziskovanja severne Tajske naj se začne.
Cesta do najine prve točke ogleda ni kaj zanimiva, dvopasovnica brez neke gneče.
Baan Dam (Črna hiša) je zasebni umetniški kompleks v Chiang Raiju. Ustvaril ga je umetnik Thawan Duchanee. V njem je zbirka več kot 40 stavb s temno tematiko, ki predstavljajo eklektično umetnost, vključno s številnimi instalacijami iz živalskih kosti in kož. Malo poseben muzej, kjer se govedo pase med poslopji, znotraj razstav pa so rogovi le teh uporabljeni za izdelavo stola. Vstopnina nekje 2,5€/osebo.
Kosilo si privoščiva kar v restavraciji ob kompleksu. Jaz juho z nudelni in govedino, Miha pa piščančji pad thai.
Po poti dalje zagledava prva riževa polja, v večjih mestih pa tržnice pod šotori iz katerih se kadijo različne arome. Ob eni tržnici narediva postanek, spijeva smoothi in narediva krog med stojnicami. Ponudba zajema od ocvrtih hroščev do cvetja in pasjih mladičev.
Vožnjo nadaljujeva proti mestu Mae Sai. Mae Sai se nahaja na najsevernejši točki države, ki meji na Mjanmar. Mesto je pomembna čezmejna točka, znana po živahnih tržnicah, kjer prodajajo blago iz obeh držav. Služi kot pomembno kulturno in trgovsko središče, kjer se združujeta tajska in burmanska kultura.
V mestu vlada kar malo cestni kaos, a naju ne zmoti. Najin cilj je budistični templj Wat Pha That Doi Wao. Mnogi mu rečejo tudi škorpijonov tempelj. Zgrajen je bil kot spomenik padlemu mjanmarskem vojaku. Del tempeljskega kompleksa je tudi Skywalk (1,5€/osebo). Razgedna točka na mesto Tachilek (Mnjamar).
Naslednji cilj je Golden triangle (Zlati trikotnik). Zlati trikotnik je geografsko območje v jugovzhodni Aziji, kjer se na sotočju rek Mekong in Ruak stikajo meje Tajske, Mjanmara in Laosa. Ime »Zlati trikotnik« je nastalo zaradi ogromnega bogastva (plačanega v zlatu), ki je nastalo z obsežno pridelavo in trgovino z opijem v regiji, zlasti od petdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vojaški poveljniki in uporniške skupine so pogosto nadzorovali trgovino, da bi financirali svoje dejavnosti.
Narediva manjši sprehod, potem pa dalje. Cesta postane bolj vijugasta, okolica pa griči, hribi, zelenje, nasadi bananovcev. Žal je tema zgodaj; okrog pol šeste zvečer. Pa ravno, ko se je začelo zanimivo.
Po trdi temi prispeva v Chiang Khong, ter najinega naslednjega prenočišča guesthousa . Mesto je prazno a gostinske ponudbe še kar veliko. Miha si zaželi žara, pa očitno takega, kjer si kar sam žar mojster. Varianta kolikor poješ poješ (10€/osebo). Na začetku sva se malo lovila, potem pa je Miha uspešno spekel meso in skuhal nudelce ter zelenjavo kot prilogo.
S polnimi trebuhi narediva še krog po opustošenem mestu do obale reke Mekong.
4.Dan: CHIANG KHONG -NACIONALNI PARK PHO VHI FA – SILAPHET(NAN PROVINCA)
Končno nama je posijalo sonce, zato se odpraviva na jutranji sprehod po obrežju reke Mekong. Presenetljivo je ob reki speljana kolesarska sprehajalna pot.
Reka Mekong je dolga približno 4350 km se uvršča med najdaljše reke v jugovzhodni Aziji, sedme najdaljše v Aziji in dvanajste najdaljše na svetu. Izvira v jugovzhodni provinci Qinghai na Kitajskem in teče skozi vzhodni del avtonomne regije Tibet in provinco Yunnan. Tvori tudi mednarodne meje med Mjanmarom in Laosom ter med Laosom in Tajsko. Nato teče skozi Laos, Kambodžo in Vietnam, preden se izlije v Južnokitajsko morje, južno od Hošiminha.
Lep dan kar kliče po vožnji, tako da pot nadaljujeva najprej skozi mesta, potem se mesta umaknejo riževim poljem in zaselkom. Kmalu se cesta začne vzpenjati v hribe, razgledi pa postanejo vedno lepši. Na nekaterih delih je deževje odneslo cesto, zato previdnost ni odveč.
Najin cilj je razgledna točka v nacionalnem parku Pho Chi Fa. Park se nahaja na 1.628m nadmorske višine v gorovju Doi Pha Mon. Sicer je po poti več razglednih točk, a najbolj pomembna je tista na vrhu, katere del stoji na tajski strani, del pa na laoški.
Motor pustiva na urejenem parkirišču nato pa se povzpneva do vrha, nekje petnajst minut hoje. Žal nama postane hitro jasno da razgleda tokrat ne bo. Megla se vije vsepovsod naokoli. Vseeno vstopim v Laos in to brez dokumentov. Vstopnine ni, le primerna obutev je potrebna, ker je potka spolzka.
Ob izstopu iz parka si privoščiva kosilo za 5€ s 1,5l Pepsi. Pad thai in riž s svinjino.
Natankava gorivo na stojnici, kjer je sicer malo dražje kot na pravih bencinskih postajah. Potem pa trenutek za katere res upaš, da se na poti sredi neznanega z motorjem ne bo zgodil.
Med vožnjo čez še en uničen del cestišča povoziva nekaj železnega in le nekaj metrov za tem se žepeljeva po prazni gumi. Orodja nimava tako da ni druge kot da se obrneva na domačine.
Ti se takoj odzovejo, prinesejo orodje, odstrani se guma, motor gre na klocne in Miha je že na poti z enim od domačinov k vulkanizerju. Skoraj dve uri kasneje imava sicer za silo po Mihovih besedah gumo zaflikano. V tem času se je nabrala množica pomočnikov, ki vsak doda nekaj kako gumo nazaj namontirat.
Jaz raje ostanem samo opazovalec. Zahvala vsem pomočnikom in pot lahko nadaljujeva dalje. Najprej strmo in vijugasto v dolino, potem čez mesta in končno spet rumena riževa polja.
Priključiva se cesti 1148, ki nama jo je tudi svetoval lastnik izposojevalnice motorja. Vijugasta z lepo panoramo na gorovja, pa čisto prazna. Žal se ne moreva ustaviti, ker naju lovi tema. Stemni se okoli 17.30 zvečer, trda tema pa malo čez 18ih. Na cesti sva praktično sama in psi, ki jih je polno na cesti. Po trdi temi prispeva v vasico, kjer se nahaja najino prenočišče. Baje imava lep razgled na gorovje iz najine sobe, a to bova videla jutri.
5.Dan: SILAPHET – DOI PHU KHA – SAPAN – NAN
Nan je podeželska provinca na severu Tajske, ki meji na Laos, znana po številnih narodnih parkih.
Prvi sončni žarki posijejo iza gorovja, ki jih lahko gledava kar iz postelje. Idilična lokacija sredi riževega polja z goratim ozadjem.
Tokrat se odločiva štartat najin dan bolj zgodaj in res uživati v pokrajini, kmalu se voziva iz ovinka v ovinek, med džungelskim rastjem nacionalnega parka Doi Phu Kha. Park je znan po razglednih točkah ob glavni cesti skozi park, hladnem vremenu, kampih na višjih nadmorskih višinah, številnih poteh in nekaterih impresivnih jamah.
Idilično, dokler megla ne skrije razgleda in morava upočasniti, da sploh kaj vidiva. Mogoče spet ne bo nobenega razgleda ampak tokrat imava srečo.
Končno prve razgledne točke, pa se ustaviva in slikava. Ta razgledna točka in vse naslednje so oblegane, predvsem iz strani domačih turistov z avti in motorji.
Iz enega nacionalnega parka nadaljujeva v drugega; Khu Nan. Narodni park Khun Nan pokriva površino 246 kvadratnih kilometrov. Rastlinski habitat so zimzeleni gozdovi na srednji nadmorski višini, čeprav je dostop do njega nekoliko omejen. Najin cilj je vasica Sapan, ki se nahaja v okrožju Bo Kluea. Sapan velja za idilično dolino, ki se skriva med gorovji. Tu okoli najdeš razne glampinge, kampe in druge vrste nastanitev, ki so zrastle v zadnjih letih. Cesta je v teh koncih na številnih mestih načeta zaradi plazov. V bistvu zadnja dva dni gledava te “kampe”, ki so na vsaki razgledni točki, pa bolj kot ne samevajo.
Kavica s pogledom na riževa polja, potem pa spet dalje. Do solnega vodnjaka Sinthao Salt v Bo Kluea, kje se nahaja edini starodavni ribnik s kameno soljo na Tajskem.. Vodnjak kamene soli Bo Kluea je velik vir kamene soli na gori, ki je pomemben že od antičnih časov. Bil je izvozni proizvod in so jo lahko zamenjali za blago. Sol so pridobivali s pomočjo izparevanja vode (na vročem ognju). Danes se tu nahaja tržnica s spominki; sol, kreme, sadje ter razstavni prostori pridobivanja soli. Tudi midva imava rada slano življenje, pa imava par gramov spomina za domov.
Pot nadaljujeva po cesti 1081, kje je tudi znameniti ovinek 3. Znameniti zaradi podobnosti številki 3 in ker ko ga prevoziva, stoji na razgledni točki množica, ki se slika z ovinkom v ozadju. No midva sva ga prevozila na motorju oni pa z avti. Miha celo dvakrat za posnetek.
Po cesti 1081 je kar nekaj dodelanih razglednih točk, ki so izkoriščene tako ali drugače.
Najino naslednje prenočišče se nahaja v mestu Nan (guesthouse Khuang Hang Kham). Nan je starodavno mesto z bogato zgodovino, ki leži v odročni dolini reke Nan, ki meji na Laos. Nekoč je bilo avtonomno kraljestvo z omejenimi stiki z zunanjim svetom.
Po kratkem počitku se odpeljeva pogledati dva templja. Tempelj Phra That Khao Noi je bil zgrajen leta 1487. Najbolj izstopajoč del templja je zlati kip Bude, visok približno devet metrov, ki ima pogled usmerjen na mesto. Tempelj Phra That Chae Haeng Phra Aram Luang velja za najbolj pomemben tempelj mesta Nan. Zgrajen je bil v 14. stoletju in je dom Budine relikvije.
Po ogledih in celem dnevu na poti, se lačna odpraviva na nočno tržnico, ki jo domačini postavijo na zaprto ulico Phakong. Odpre se po četrti uri popoldne in je odprta do devete ure zvečer.
Ponuja se pa od hrane, pijače, oblačil in nakita. Domačini hrano sproti pripravljajo, po nakupu željene hrane pa lahko le to poješ na preprogi z mizico. Midva sva vzela različno, najprej meso (piščanca in nudelce za nekje 8€). Ima pa ta tržnica tak poseben čar, le alkohola ne prodajajo, pa si je moral Miha po pir v trgovino.
6.Dan: NAN – CHANG RAI
Po zajtrku se odpeljeva nazaj proti Chang Raiu. Cesta najprej vodi čez hribe s pogledi na polja, pa se tu in tam na kakšni razgledni točki tudi ustaviva. Potem pa počasi pride ravnina, dvopasovnica, mesta in gneča.
Preden oddava motor si pogledava še bel tempelj ali Wat Rong Khun. Tempelj je zgrajen iz treh delov; mosta (cikel ponovnega rojstva), nebeških vrat in glavnega dela Ubosota. Zgrajen je bil leta 1997 in je mojstrovina, polna simbolike, zgodb in izjemnih podrobnosti. Njegov pomen: pot k razsvetljenstvu, vstopnina 3€/osebo.
Motor počasi oddava nazaj pri tem plačava še dodatno za poškodovano gumo, ker je le najina krivda, da je gumo razneslo.
Preostanek dneva pa masaža, kosilo in nočne tržnice. Najprej greva na Sobotno nočno tržnico (Saturday walking street night market) kjer je takšna gneča, da enostavno hodiš z vrsto. Za namen tržnice se zapre cela ulica in postavijo stojnice. Prodaja se vse, nekatera oblačila zgledajo malo rabljeno. Za jest prostora ni.
Oba sva mnenja, da greva raje pogledat nočni bazar kjer pa je pravo zatišje. Izbereva si ribo, riž in zelenjavo, ki jo nama na to spečejo. Gre na princip: Hrana je razstavljena izbereš kaj in ti pripravijo. V spremljavi lokalnih glasbenikov uživava v najini pojedini.
7.Dan: CHANG RAI – PAKBENG(LAOS)
Čas je za nadaljevanje najinega potovanja v Laosu. Pri pregledu informacij, kako in kaj sva naletela na opcijo dvodnevnega transferja od meje Laosa do Luang Prabang s čolnom (križarjenje) po reki Mekong. Obstajata dve opciji, VIP (omejeno število potnikov, kosilo, ogledi) ali pa lokalni čoln (gneča, prerivanje, premalo stolov…). Želela sva bolj umirjeno potovanje, zato sva izbrala VIP križarjenje po reki Mekong, ki sva ga rezervirala preko Nagi Mekong križarjenja. Križarjenje traja dva dni, z obveznim postankom v Pakbengu, ker ponoči čolni ne plujejo. Prvi dan pa je zgledal takole:
V zgodnjih jutranjih urah pride po naju šofer, ki poskrbi za transfer do tajske meje. Tu so nas po ureditvi dokumentaciji prevzeli organizatorji, ki so poskrbeli za transfer do Laoške meje. Na meji sledi ureditev Vize in vstop v Laos (Viza na meji 35€). Sledi transfer do čolna v Houy Xai in vkrcanje.
Nekaj besed o križarjenju s strani vodičke, nato pa uživanje v plovbi. Z Mihom sva večino časa presedela na udobnih stolih na premcu. Opazovala okolico, domačine, ki dirjajo z motornimi čolni po reki, med iskanjem zlata, pranjem perila. Vasi tu pa tam, vidiva tudi bivole, ki se kopajo ali pasejo. Ogromno vrtincev in smeti, ki se v teh vrtincih kopičijo.
Kosilo čisto osnovno, a zadovoljivo (juha, riž, nudelci, meso v omaki, sadje..). Postanek pri vasici Kamu, ki je dostopna samo s čolnom. V vasi živi nekje 957 prebivalcev, ki za zdravljenje še vedno uporablja šamana. Pokažejo nam še šolo, kamor naj bi hodilo 25 otrok v starosti 6 do 11let, kasneje pa gredo nekateri v večje mesto ali pa opustijo šolanje. Mnogi se še vedno poročijo pri 16ih. Oba sva malo čakala, da začnejo kaj prodajati; prositi, pa ne duha ne sluha o tem.
Okoli pete ure popoldne prispemo v Pakbeng. Pakbeng je majhna vas v Laosu ob reki Mekong, približno na pol poti med Tajsko mejo pri Huay Xai in Luang Prabangom v Laosu. Pakbeng z Oudomxaijem povezuje asfaltirana cesta vzdolž reke Nam Beng. Zgrajeno prav z namenom, da gosti dnevne turiste iz križarjenja po reki Mekong. Nastanitve so lahko osnovne ali pa malo bolj višjega ranga, midva sva vzela ponujeno preko organizatorja, osnovno ni ravno za hvalit. Bi bilo pa ceneje in bolje če bi si to prenočitev rezervirala sama…
8.Dan: PAKBENG – LUANG PRABANG(2. Dan križarjenja po reki Mekong)
Drugi dan križarjenje po reki Mekong začnemo že ob pol osmih zjutraj. V bistvu je takšen program vseh čolnov pa je posledično kar malo gneča. Zaradi zgodnje ure, imamo možnost opazovati tudi slone, ki se spustijo iz bližnjega zavetišča kopati v reko Mekong.
Po dveh urah vožnje sledi postanek v vasici Ban Bo, ki velja za mešano vas med laoškim in Kamu ljudstvom. V vasi imajo elektriko, povezavo s cesto in se predvsem ukvarjajo s prodajo ročno izdelanih izdelkov; šalov, riževega viskija,…. V nas se zapodijo otroci, ki ponujajo šale. No naša mehka srca podležejo, Miha pa si raje kupi stekleničko riževega viskija.
Po kosilu se ustavimo pri jamah Pak Ou, ki so eden najdragocenejših verskih simbolov province Luang Prabang. Zgodovina jam Pak Ou se je začela z njihovo uporabo kot svetišča za rečne duhove okoli 8. stoletja, preden se je budizem razširil v Laosu. Do 16. stoletja, ko je bil budizem sprejet kot nacionalna religija, so puščavniki in kasneje kraljeva družina ter domačini jame spremenili v sveto budistično romarsko mesto. Romarji so od takrat v jamah zbrali na tisoče kipov Bude, kar je ustvarilo pomemben duhovni in kulturni dokaz o trajni veri.
Po ogledu jam nas loči od cilja; Luang Prabanga le še pol ure. Če pa povzamem križarjenje: Ta del Laosa, ki sva ga videla skozi križarjenje je polno vasi, ki so ene bolj ene manj razvite. Ljudje živijo od ribolova, poljedelstva in iskanja zlata na nabrežju reke. Se bo pa verjetno v prihodnosti veliko spremenilo saj se že gradita dva jeza za hidroelektrarne.
Luang Prabang se nahaja v severnem Laosu, v osrčju gorate regije. Mesto je zgrajeno na polotoku, ki ga tvorita Mekong in reka Nam Khan. Z nastankom mesta je povezanih veliko legend vključno z eno, ki pripoveduje, da se je Buda nasmehnil, ko se je tam med potovanjem ustavil in prerokoval, da bo nekega dne tukaj zraslo bogato in mogočno mesto.
Po izkrcanju organizator križarjenja poskrbi še za transfer do prenočišča. Prvi vtisi mesta so mešani. Gneča na cesti a presenetljivo lepo urejeno mesto. Najino prenočišče je blizu centra ob reki Mekong.
Po vselitvi poskrbiva za pranje umazanih oblačil, nato pa v mesto raziskovat. Prva postaja je tempelj Sensoukharam, ki je bil prvotno zgrajen leta 1718 v času vladavine kralja Kitsaratha in je bil obnovljen v sedanjo stanje leta 1957. Tempelj znan tudi kot Wat Sen, naj bi bil zgrajen s 100.000 kamni iz reke Mekong, po čemer je tempelj dobil ime, kar v grobem pomeni »Tempelj 100.000 zakladov«.
Nadaljujeva po ulici Sisavangvong, kjer je polno trgovin z ročnimi izdelki, barov. Poleg tega je ulica prizorišče nočne tržnice, zato je polna stojnic z raznimi ročnimi izdelki od nakita, oblačil, kuhinjskih pripomočkov in seveda hrane, ki je zelo različna.
Tradicionalne jedi: laoška klobasa, pa juhe z nudelci, ribe, žabe,….. Izbereva juho z nudelci Khao Soy (pikantna), laoško klobaso, svinjski steak z zelenjavo in jagodni smoothi. Za piko na i pa še kokosovo palačinko. Vse skupaj 9€.
Po poti domov malo pogledava za spominki, nato pa spat.
9.Dan: LUANG PRABANG – NONG KHIAW
Na ulicah Luang Prabanga se pridruživa kombijem, ki pobirajo turiste za prve jutranje vodene ture. Mesto se komaj dobro prebuja, midva pa že na ogledih.
Tempelj Xiengthong (“Tempelj zlatega mesta”) je budistični tempelj, ki ga je med letoma 1559 in 1560 zgradil kralj Setthathirath. Velja za spomenik religije, kraljevine in tradicionalne laoške umetnosti.
Naslednja točka je vzpon na sveti hrib; Phousi Mountain. Nahaja se 100 metrov nad starim mestnim jedrom, tik ob sotočju rek Mekong in Nam Khan in ponuja 360-stopinjski razgled na mesto. Do vrha se je potrebno povzpeti po več kot 300 stopnicah. Hrib pa je popularna točka med kitajskimi turisti in za ogled sončnega zahoda.
Od ogledov pa končno po motor, ki bo najino prevozno sredstvo naslednjih sedem dni. Motor sva rentala pri Style motorbikes in imajo možnost rentanja v Luang Prabang ter vrnitve motorja v eni od treh poslovalnic (Luang Prabang, Pakse ali Vientiane). Na najino veselje sva dobila željenega Royal Enfield Himalayan. Še nekaj napotkov glede cest, ki so kar malo zastrašujoče. Današnja naj bi bila super cesta, za nazaj če želiva krog pa rdeča (zelo slaba). Hmm le kaj naju čaka.
Odpeljeva se po prtljago v namestitev, tankati in že sva na poti. Prvi znak, da tole ne bo preveč podobno tajski moto avanturi je leseni Stari most (Old bridge), ki velja bolj za turistično atrakcijo a se kljub nevarnosti še vedno uporablja. Prečkanje le tega ponudi lep razgled na reko Nam Khan in življenje ob njej. Most je bil zgrajen v času Francosko-Tajskega boja za oblast na Laosom; leta 1920.
Drugi znak pa so tovornjaki polni tovora, ki komaj vozijo med vsemi luknjami na cesti in pogosto pokvarjeni obstojijo kar na cesti.
V štirih urah vožnje do najine naslednje točke Nong Khiaw sva se vozila bolj počasi in v gneči. Luknje so res pogoste, izmikajo se jim vsi ne glede po kateri strani ceste vozijo. Pogost je tudi makadam, tovornjaki in ni da ni. Ob poti so manjše vasice, ki pogosto nimajo tekoče vode.
Vidiš ljudi, ki nosijo vedra vode ali pa se zunaj v čebrih umivajo. Malo mi ni bilo jasno, kako lahko oblačila in riž sušijo ob cesti, saj je v zraku toliko praha, da ljudje pokrivajo obraze med vožnjo ali pa nosijo maske. Ko sva prispela na cilj se je z najine prtljage dobesedno vsul prah, kaj šele iz oblačil.
Najin cilj je vas v severnem Laosu; Nong Khiaw. Nekoč je vas veljala za skrivnost v katero je le peščica zavila, danes pa je cilj pohodnikov in motoristov, ki izvajajo severni loop. Leži med dvema gorama na bregovih reke Nam Ou. Nam Ou je ena najpomembnejših rek v Laosu. Teče 448 km od province Phongsaly do province Luang Prabang. Reka izvira v Muang Ou Nua blizu laoško-kitajske meje in prečka severne laoške gore in soteske, dokler se ne izlije v reko Mekong v Ban Pak Ou. Je najdaljši pritok reke Mekong.
Po kratkem počitku in uživanju v razgledu iz najine namestitve se odpraviva na pijačo v Sara cafe, ki kot mnogi bari tu ponuja razgled na reko Nam Ou. Podeliva izkušnje iz današnje ture z nemškima moškima istospolnima popotnikoma. Za konec dneva se nagradiva z masažo tipično za te konce; zdravilno Laoško.
10.Dan: NONG KHIAW
Zajtrk imava z razgledom na meglice, ki se dvigajo iz rek Nam Ou medtem ko domačini po njej plujejo na delo.
Motor bo danes malo počival, midva pa malo bolj športno aktivna. Za začetek sledi vzpon na razgledno točko Phar Khew Lom, ki leži na nadmorski višini 1.100m in ponuja 360 stopinj razgled na Nong Khiawa. Za vzpon na razgledno točko je potrebno plačati 2,5€/osebo.
Pot je speljana po gozdu med bananovci in džungelskem rastju. Ponekod so lesene stopnice narejene iz palic, drugje bambusova stebla služijo kot zaključek za stopnice iz zemlje. Na vrhu je razgled na zelen in gorat Nong Khiaw. Po poti sva srečala samo domačine, ki urejajo pot. Zgleda, da je 700m višincev, ki jih je potrebno opraviti za mnoge preveč. Hodila sva vse skupaj 3,5h. Pot navzdol je malo težja.
Od pohodništva na kosilo. Jah sendviča žal nisva imela s sabo, pa niti koče ni na vrhu.
Popoldne se odločiva najeti kajak (5€ za 2 uri) in se odpraviti po reki navzgor v del, ki ga še nisva raziskala. Ni ravno enostavno veslati proti toku in seveda če se kajak še ves čas polni z vodo je toliko slabše. Vseeno se v dveh urah nasmejiva, kajak pa nama kazensko ves čas spušča vodo not.
Iz kajaka pa direktno na motor in po delih vasi, ki ni tako razvit. Lokalna cesta je res boga, težki tovornjaki so jo v mokrem vremenu še dodatno uničili. Sva pa poti nazaj srečala bager, ki se trudi vsaj poravnati najhujše dele.
Za konec dneva pa še na eno razgledno točko; Som Nang (2€/osebo). Vse skupaj nekje pol ure hoje, za ogled sončnega zahoda. Ta razgledna točka zaradi lahkega dostopa privabi množice a se še vedno najde prostor. Sonce zaide za gore v vasi pa se prižgejo prve luči, iz reke pa se dvigajo meglice. Po temi se počasi spustiva na večerjo in še en dan je mimo.
11.Dan: NONG KHIAW – LUANG PRABANG
Pred nama je zahteven motoristični dan. Vsi s katerimi sva se pogovarjala so naju opozorili, da je ta del poti (Nong Khiaw-Ban Kadoun- Luang Prabang) zelo zahteven. Cesta na nekaterih delih velja za rdečo in je v mokrem ali dežju celo neprevozna.
Vseeno se odločiva da poizkusiva in po zajtrku se najino potovanje začne. Prvo uro se izmikava luknjam na cestah in prahu, ki ga dvigujejo tovornjaki. Po vasicah opazujeva domačine, ki sedijo ob ognjih in se grejejo. Ni ravno toplo niti nama.
Pri Ban Kadounu zavijeva desno proti Luang Prabangu, kamor zaradi slabe ceste čez hribe tovornjaki in tudi mnogi drugi ne vozijo.
Razgledi postanejo prava paša za oči, vasice so tu in tam, cesta pa makadamska, na delih uničena, a še znosno. Na polovici poti se oba strinjava, da je ta vzhodna cestna povezava veliko boljša, kot pa zahodna. Predvsem ker ni nobenih tovornjakov in sva praktično ves čas sama. Le kak domačin na poti na polje.
Po vasicah nama otroci mahajo. Ne prosijo ampak samo želijo, da jima zaprašena čudaka na motorju nazaj pomahata. Moja nalogo kot sopotnik so seveda stiki z javnostjo, pa maham z obema rokama in občasno kako petko stisnem. Življenje v teh vasicah je čisto drug svet. Ljudje se umivajo ob izvirih, sušijo riž ob cesti. Hiše so iz lesenih okvirjev z bambusovimi spletenimi stenami in nekatere so celo iz zidakov. Pri skoraj vsaki hiši pa obvezno nekaj gajb Bear Lao pira; baje je za pir vedno dovolj denarja v teh koncih.
Na razgledih se ustaviva in uživava, res lepo in spokojno. Cesta če si navajen enduro voženj in če imaš pravi motor za to niti ni tako slaba, je pa res da že nekaj časa ni deževalo.
Ko se zopet pojavi asfalt, sva malo razočarana a vseeno navdušena nad razgledi, ki se iz hribov spremenijo na dolino reke Nam Khan. Pa še kar ni gneče, le vasice polne življenja.
Po sedmih urah potovanja sva zopet v Luang Prabangu. Z mestom pride gneča na cesti in vožnja na koncu postane že muka.
Za počitek si omisliva pijačo v lokalu ob reki Mekong, večerja pa je riba z rižem na nočni tržnici.
12.Dan: LUANG PRABANG – VANG VIENG
V temi medtem ko prvi domačini postavljajo stojnice se midva odpraviva na obred dajatev miloščine (Alms giving ceremony/Tak Bat or Sai Bat). Slovesnost tak bat se začne ob zori, ko menihi oblečeni v žafranasta oblačila, tvorijo procesijo v vrsti. Hodijo bosi po ulicah in s seboj nosijo sklede za miloščino, medtem ko se domačini zbirajo ob poti, da bi ponudili hrano in druge predmete. Miloščina lahko vključuje lepljiv riž, sadje, sladkarije in druge potrebščine.
Tradicija dajanja miloščine sega stoletja nazaj in ima korenine v theravadskem budizmu, prevladujoči religiji v Laosu. O obredu sem res veliko prebrala. Tudi o pravilih, ki se jih mi ostali opazovalci obreda moramo držati, a na koncu nobeno pravilo ni držalo. V tej ulici, kamor so naju napotili, je bil obred turističen, predvsem za Kitajce, ki so ta obred spremenili v šov. Jaz sem razočarana šla naprej spat Miha pa je bil nad videnim navdušen. In sicer se mu zdi dober, da mestni menihi obirajo naivne turiste, medtem ko pravi tak bat poteka v miru nekje za vogalom in to samo za domačine brez radovednih oči.
Današnji cilj je Vang Vieng; majhno mesto ob reki Nam Song. Obdajajo ga apnenčaste gore in kraške jame. Vang Vieng je bil prvič naseljen okoli leta 1353 kot postajališče med Luang Prabangom in Vientianom. Prvotno se je mesto imenovalo Muang Song po truplu pokojnega kralja Phra Nha Phao iz Phai Naama, ki so ga videli plavati po reki. Mesto se je med francosko kolonialno oblastjo v devetdesetih letih 19. stoletja preimenovalo v Vang Vieng.
Do cilja je potrebno prevoziti kar nekaj kilometrov po cesti, za katero so naju zopet opozorili, da ni najboljša oziroma je ponekod sploh ni zaradi preteklih plazov.
Midva bi cesto lahko opisala, kot preluknjan švicarski sir. Na začetku poti se voziš skozi mesta/vasi, kjer je ponekod čez celo mesto/vas makadam in se tako praši, da domačini polivajo cesto z vodo. Poleg makadama so še globoke luknje/jame v katere ni dobro zapeljati. Nato se vasi umaknejo, cesta pa je makadam z mešanico uničenega asfalta. Najina družba so tovornjaki, ki so polni tovora in komaj vozijo, ali pa se kvarijo. Miha spretno prehiteva, enkrat levo enkrat desno. Tudi drugi udeleženci ne upoštevajo več strani, važno se je izmakniti luknjam.
Cesta se nato začne vzpenjati in doseževa najvišjo nadmorsko višino 1.900m z razgledno točko Col (sva iskala na različnih zemljevidih ime gorovja, pa nikjer nič). V Evropi bi temu rekli prelaz itd, tu pa imajo sicer urejeno foto točko in turisti/motoristi se pogosto ustavijo za sliko. Se pa na tem odseku ureja cesta, tako da se bo v prihodnosti verjetno veliko spremenilo. Malo za nama pride tudi italijanska skupina motoristov. Kosilo na “prelazu”, danes že drugič juha z nudelci, nato pa spust iz gore. Enkrat mimo tovornjaka po levi, drugič po desni, tako pač je.
Preostanek poti naju spremlja dolina s polno goveda, drobnice in kokoši na cesti. Prašna sva kot da bi se vozila po Sahari. Domačini, ki imajo razne stojnice močijo ceste. Z Mihom resno razmišljava, da enega od njih prosiva, da nama umije motor, ker na njem stoji prah v centimetrih. Na cilju pa zopet malo več gneče, predvsem zaradi del. Miha v enem trenutku celo vpraša, a sva zdaj v megli. Ne nisva! Sva v prahu. Vozila sva se nekje sedem ur s postanki.
V nastanitvi naju ocenijo za pogumna in utrujena. Morda pa res ampak počivat pa še ne greva. Odpraviva se po Vang Viengu, ki je mesto adrenalina. Na vsakem mestu ponujajo kako aktivnost; paragliding, zip line, tubing po reki, kajak. Najdejo se organizirani izleti v jame, pohodi… Pozna ura najinega prihoda je bolj za sprehod po mestu, pijačo v lokalu in čist zgrešeno večerjo.
13.Dan: VANG VIENG
Dan posvečen raziskovanju province Vang Vieng. Najprej jutranji sprehod do reke Nam Song. Domačini že pripravljajo kajake in čolne za prve turiste.
Po zajtrku pa greva na razgledno točko Nam Xay, ki leži na nadmorski višini 400m. Vzpon traja nekje pol ure in ni ravno enostaven, predvsem če imaš skupino Kitajcev pred sabo. Na vrhu pa razgled na vse strani in namesto klopce motorji, ki poskrbijo za dodatne foto trenutke. Velja, da je iz te točke lep sončen zahod.
Iz razgleda pobegneva pred gnečo, ki se dobesedno vije proti vrhu. Vang Vieng je popularen za Kitajce, ki se sem pripeljejo s hitrim vlakom, pogosto za vikend itd. Odločiva se narediti krog po delu, ki je čisto podeželski. Po cesti se sprehajajo bivoli in govedo, ki se ne dajo motiti. Ljudje hodijo na polja ali pa se držijo v domači senci. Ni neke gneče in potrebe po gasu, le vožnja med polji riža.
Poleg razglednih točk je v Vang Viengu popularno kopanje v lagunah. To so naravni bazeni, katerim ozadje so apnenčaste gore. Najbolj popularna je laguna številka 1, ki je najbližje mestu, v osnovi pa jih je pet. Obiščeva Laguno 3, ki je v senci in posledično nobenem od nama ni za kopanje. Greva še k laguni 1, pa je gneča, bolj sicer po lokalih in ležalnikih kot v vodi. Miha zaplava, meni nekak kar ni. Vstop v lagune je plačljiv 0,80€/osebo.
Za ogled sončnega zahoda se odpraviva na razgledno točko Phapoungkham. Poskrbiva tudi za hrano; sendvič (Ban mi) in pijačo. Hitro na motor pa do iztočne točke. Vzpon traja nekje 30 min. Sončni zahod zamudiva, saj sonce že zaide, vseeno pa imava večerjo z razgledom. Na vrhu je letalo, gradijo še King Konga. V zraku so tudi baloni. Za vzpone na razgledne točke je potrebno plačati 0,80€/osebo.
14.Dan: VANG VIENG – JEZERO NAM NGUM
Dan začneva zgodaj, malo čez peto uro. Po temi se odpeljeva do iztočne točke za vzpon na razgledno točko Pha Ngern, ki leži na približno 700 metrov nadmorske višine in je obrnjena proti vzhodu. Idealna za najin cilj; ogled sončnega vzhoda. Vzpon sicer ni enostaven, a lažji od prejšnjih. Na vrhu sva skoraj sama. Baloni so že v zraku in počasi se okoliški hribi začnejo barvati v rumeno. Razgled je čudovit in lepšega začetka dneva enostavno ni. Za spust in vzpon na razgledno točko sva potrebovala dobro urico.
Po zajtrku se odpraviva dalje do najinega novega cilja, jezera Nam Ngum. Do jezera je le eno uro vožnje, cesta mešanica med asfaltom in makadamom. Tovornjaki poskrbijo, da je polno praha, domačini močijo ceste, krave se ne dajo motit, pa se sprehajajo po sredini. Čudovita zmeda…
Jezero Nam Ngum je 370 kvadratnih kilometrov velik umetni jez na reki Nam Ngum. Znan po svoji slikoviti lepoti in rekreacijskih dejavnostih, kot so izleti z ladjo, kajak in ribolov. Velja za prvi zgrajeni hidroelektrarni jez v Laosu, ki pošilja svojo energijo tudi na Tajsko. Zgrajen je bil v treh fazah, prva faza leta 1968 in z dokončanjem tretje faze leta 1984. Imenuje se tudi “Laoško morje”.
Za eno noč se nastaniva v resortu Green View, kjer je najin bungalov idilično ob jezeru. Miha seveda ne misli, kaj preveč počivati. Pa sva kmalu že na kajaku in raziskujeva. Zadnje sončne žarke pa preživiva ob zvokih tipičnega laoškega čolna, ki naju malo popelje med številne otoke jezera.
Umirjen dan na najini poti.
15.Dan: JEZERO NAM NGUM – VIANTIANE – THAKHEK(NOČNI BUS)
Dopoldne bolj v izi. Miha na kajaku, jaz pa na verandi najinega bungalova. Malo sva se preveč sprostila in pozabila, da z motorjem pod 350ccm ne smeš na avtocesto. No v bistvu naš gostitelj Mihu zatrdi, da niti na močnejšem ne in zato se odločiva za stranske ceste. Navigacija nama nič ne pomaga, saj naju skoz vleče na avtocesto, pa morava sproti nastavljati. Gneče ni, je pa mal dolgočasna cesta. Vmes se ustaviva na kosilu, zopet juha z nudelci in mesom, presenetljivo s tremi različnimi vrstami, od katerih dva takoj prepoznam eden pa bo ostal vprašanje….
Vientiane, laoška prestolnica združuje francosko-kolonialno arhitekturo. Leži na ravnini severovzhodno od reke Mekong, blizu meje s Tajsko. Mesto je bilo ustanovljeno konec 13. stoletja.
V prestolnici vlada kaos, gneča in vse stoji. Prehiteva se le z motorji po pločnikih, vmes in kjer se le da. Prvo se ustaviva na avtobusni postaji, kjer dobiva karte za večerni bus in odloživa prtljago. Nato sledi vrnitev motorja. Vmes se ustaviva pri kopiji pariškega slavoloka zmage (Arch de Triomphe); Patuxai. Zgrajen med letoma 1957 in 1968 je vojni spomenik v čast tistim, ki so se borili za neodvisnost Laosa od Francije leta 1949.
Peljeva se mimo predsedniška palače, ki je ena najbolj znanih znamenitosti mesta in nacionalni spomenik. Gradnja predsedniške palače se je začela leta 1973. Stavba je bila prvotno namenjena kraljevi rezidenci.
Vrnitev motorja poteka brez problema in že se voziva s tuk tukom proti avtubusni. Zaradi prihajajočega praznika neodvisnosti v mestu zapirajo določene ceste, posledično vlada na preostalih cestah kaos.
Ob avtobusni postaji je tudi tržnica, ki pa ne ponuja neke izbire hrane, zato večerjo pojeva kar v eni od gostiln. Včasih je kar problem sporazumevanje, saj večina ne razume nič angleško, pa se zgodi, da ne dobiš tisto kar naročiš.
Malo čez dvajseto zvečer se vkrcava na spalni bus za Thakhek. Vožnja naj bi trajala do pete ure zjutraj. Po manjšem prilagajanju oba hitro zaspiva. Avtobus pa presenetljivo pripelje na najin cilj ob dveh zjutraj. Na srečo se je Miha dogovoril z najinim gostiteljem v Thakheku, da lahko prideva sredi noči.
Thakhek je nekdanje trgovsko pristanišče v osrednjem Laosu. Leži ob reki Mekong in je izhodišče za tako imenovano “zanko” Thakhek loop. V starem mestnem jedru so francoske kolonialne stavbe iz začetka 20. stoletja.
Ob pol treh zjutraj; po sumljivi vožnji s tuk tukom, prispeva v glamping sredi mesta. Odpraviva se dalje spat.
16.Dan: THAKHEK – THALONG(THAKHEK LOOP)
Po pogovoru z francoskim gostiteljem (Zgleda Francozi vsi bežijo sem) spremeniva osnovni načrt. Vožnjo skozi zanko Thakhek bova začela kar danes. Zanka Thakhek je znana 480km dolga motoristična pot skozi osrednji Laos. Znana je po slikovitih apnenčastih kraških jamah, slapovih, hribih in čudoviti panorami. Vožnja je od točke do točke, odvisno kaj želiš videt. Po poti je označeno veliko točk; razgledne točke, slapi, jame, jez…
Po priporočilu rentava motor v izposojevalnici Pokemon. Pri njih za naslednje štiri dni pustiva tudi vso odvečno prtljago. Najin prevoz je skuter znamke Yamaha (tokrat bolj lokalni motor).
Prva ura vožnje je kar naporna. Tovornjaki, prah, vročina in luknje na cesti. V daljavi sicer vidiva prve kamnite gore, a pozornost je ves čas bolj na cesto. Prvi postanek narediva ob reki Thafalang. Mnogi se tu kopajo, midva pa sva samo spila pijačo in namočila noge.
Pot nadaljujeva malo lažje, počasi se tovornjaki umaknejo, razgledi pa so različni. Naslednja točka je slap Song Sa, to je osupljiv dvojni slap, ki se nahaja na peščenjaku gore Phou Pha Man. Teče enakomerno skozi vse leto in se nahaja znotraj pokrajinskega zaščitenega območja obdanega z neokrnjenim tropskim gozdom. Pod slapom se je možno kopati.
Cesta so od tu izboljša in vožnja je bolj lahkotna saj greva v hribe. Vasice tu so spet manjše a bolj urejene.
Najin končni cilj je prenočišče ob jezu Nam Theun v kraju Thalang. Ko je bil zgrajen jez hidroelektrarne Nam Theun so se morale skupnosti, ki živijo ob reki Nam Theun v Laosu umakniti naraščajoči vodi. Več kot 6000 ljudi, ki so živeli na območju jeza, so preselili v nove vasi, zgrajene zunaj prizadetega ozemlja. Jez je bil dokončan leta 2010 in mnoge hiše so še danes dobro vidne pod gladino.
Miha izkoristi ponujeni kajak in se odpravi po jezu, jaz pa odprem debato z Nizozemcem, ki kolesari tu mimo iz Tajske do Kambodže. Vsakem svoje bi se reklo.
Večerja je danes žar pri sosedih, ki vsak večer naredijo pravi šov za udeležence zanke Thakhek.
17.Dan: THALONG – KONGLOR
Nadaljevanje poti po zanki Thakhek začneva bolj zgodaj. Čaka naju kar nekaj zanimivih točk po pot:
Potopljeni gozd/Flooded forrest viewpoint je v bistvu pogled na potopljena drevesa jeza Nam Theun, ki se dvigajo nad gladino vode. Takšnih razglednih točk je po poti več.
Kamnite skulpture Bude/Sandstone Buddha sculptures
Vklesavanje Bude v skalo je laoška tradicija, ki sega v vsaj 10. stoletje, vendar ni povsem jasno, koliko so peščenjakovi kipi iz Khammouaneja stari in zakaj so tam na obrobju narodnega parka Nakai Nam Theum. Miha je enem kar na glavo splezal.
Jama Dragon/Dragon cave je naravna znamenitost v provinci Khammouane, znana po svojih skalnih formacijah in razgledni točki. Jama ima ozek vhod, podzemno reko in velike prostore, v katerih se je treba počepniti, plezati in uporabljati ograje. Jama je dobila ime po lokalni legendi, ki pripoveduje zgodbo o zmaju, ki je ustvaril jamo tako, da se je zakopal v apnenčasto goro. Po legendi je zmaj poskušal pobegniti pred lovci, ki so ga zasledovali. V naglici se je zakopal globoko v goro ter ustvaril jamo. Pot je speljana tako, da greš najprej čez jamo, nato pa se povzpneš na razgledno točko in po drugi strani spustiš na iztočno točko.
Izviri/Cool springs so v bistvu mrzli izviri, lagune. Ponujajo osvežitev v kristalno modri vodi. Za naju se je osvežitev začela malo drugače. Po prihodu sva ugotovila, da imava prazno zadnjo gumo. Kar stemnilo se nama je, saj sva bila skoraj uro stran peš od prve vasi.
Zaposleni pri izvirih so naju najprej malo opazovali. Žal je pomanjkanje znanja angleškega jezika lahko kar težava in v Laosu je to zelo pogosto. No google translate vse reši. Skuter smo naložili na poltovornjak zaposlenega, Miha se je odpravil zraven. V slabi uri je bila guma popravljena, Miha pa se je tudi ohladil v izvirih pred vožnjo dalje.
Razgledna točka Rock/The Rock viewpoint in Limestone forrest
Razgledna točka ponuja panoramske razglede na narodno zavarovano območje Phou Hin Boun, enega največjih in najbolj impresivnih apnenčastih gozdov v Aziji. V njem živijo različne živalske vrste, vključno z makaki, giboni, sloni in številne vrste netopirjev.
Če imaš srečo lahko opaziš tudi ogroženega laoškega langurja, kar pa je zelo redko oziroma skoraj nikoli. Mnogi se tu odpravijo na zipline, pa feratanje, itd. Midva sva prišla žal pol ure pred zaprtjem in sva šla le krog po gozdu in takoj opazila laoškega langurja (kar pet). Vzela sva si čas in opazovala to redko opico katere dieta je drevesno listje. Prepogosta sečnja gozdov zaradi potreb poljedelstva pa je eden od razlogov, ki grozijo izumrtju te vrste opice.
Sonce se počasi skrije za gore. Midva pa se voziva k najini namestitvi v Konglor; River Spring resort. Obrana riževa polja so preorana. Govedo pastirji ženejo domov, psi tavajo. Domačini počasi prižigajo ognje ob hišah. Ne da se opisati, kakšen lep razgled imava za konec dneva.
18.Dan: KONGLOR
Dan za jame in vožnjo po okolici vasice Konglor. Vasica, tipična laoška, leži v zavetju gora. Njeni prebivalci pa večina dneva preživijo na poljih.
Prvi obisk dneva je obvezna točk na poti skozi zanko Thakhek:
Jama Kong Lor ali Tham Kong Lo je obsežna 7,5 kilometra dolga kraška apnenčasta jama, ki jo je izdolbla reka Nam Hin Bun. Jamo si ogledaš s čolnom, ki potuje skozi temen podzemni rov do oddaljene vasi na drugi strani. Potovanje vključuje postanke za ogled osvetljenih skalnih formacij, kot so stalaktiti in stalagmiti. 7,5 km dolgo jamo sva raziskala s čolnom, kar je trajalo približno 80–90 minut, vključno s postanki (včasih moraš tudi s čolna, ker je voda prenizka). Cena 9€/osebo, ni pa nobene gneče in ko plačaš karto greš kar na čoln, tudi če si sam.
Od te jame sva se odpravila še k eni, ker je Miha izbrskal, da se v tej lahko kopa. Jama Tham Nam None je ogromna jama v narodnem parku Hin Nam No, ki ponuja rečne prehode in pravi občutek divjega jamstva. Dolga naj bi bila vsaj 15 km, ker pa še vedno ni v celoti kartirana se domneva, da je še veliko večja. Za obisk priporočam naglavne luči saj tu raziskuješ sam ter čevlje za v vodo. Miha se je po njej spustil z gumo, jaz pa peš. Žal nisva mogla skozi celo, jaz neprimerno obuta (bos ne gre, zelo ostre skale), za Miha pa premalo vode.
Za konec dneva sva šla naokrog z motorjem, Miha pa še na kajak po laguni ob najinem resortu.
19.Dan: KONGLOR – THAKHEK – NAKHON PHANOM(TAJSKA)
Vožnja od točke do točke, bi lahko opisali ta dan. Najprej zgodnja ura in skoraj štiri ure na motorju do Thakheka, kjer vrneva motor v Pokemon izposojevalnici. Hitro na kosilo, nato pa peš do zbirne točke za avtobus do Nakhon Phanom (Tajske). Vse prevoze tega dneva sva rezervirala preko 12goAsia.
Iz Thakheka se odpraviva z avtobusom do meje, kjer najprej sledi pregled potnih listov na laoški strani ter nato še na Tajski. Vse skupaj malo traja, ker na Tajski strani pregledajo še avtobus in prtljago s senzorji. V Nakhon Phanom prispeva eno uro in pol pred naslednjim avtubusom do Bangkoka. Nakhon Phanom je očarljiva, kulturno bogata provinca na severovzhodu Tajske, ki meji na Laos ob reki Mekong in je znana po sproščenem vzdušju.
Ker imava čas se odpraviva malo po okolici in na najino veselje med sprehodom najdeva Walking street market (tržnico s hrano, pijačo in različno robo). Kupiva spominke za otroke, potem pa hitiva naprej do postaje. Jah pozornost nama je ušla. Avtobus naju že čaka in vse skupaj je malo smešno. Ob prihodu kaževa karte, noben od šoferjev itak nič ne razume, sam kima. Eden je še pod hudim vplivom alkohola, pa se samo smeji. Sicer dobiva najboljše sedeže na avtobus, spredaj zgoraj dvonadstropnega busa z veliko prostora za noge.
Prvi dve uri vožnje nama ni čisto nič jasno, pobiramo potnike po vsakem kotičku in izven poti. Midva pa kao na ekspresnem busu. Če vprašava, pa itak nič ne razumejo. Miha malo zadrema, jaz berem knjige in opazujem. Kar bo pa bo…
20.Dan: BANGKOK – HUA HIN
V Bangkok prispeva okoli pete ure. Avtobusna je velika, midva pa morava poiskati postajališče kombijev, saj imava od Bangkoka do Hua Hina transfer z vanom. Ti Tajci nama skoz dajejo vetra. Do odhoda najinega kombija je po sporedu in rezervaciji še več kot pol ure in po prevzemu kart, naju napotijo na 48. postajališče. Vmes naju popoka šofer Vana iz 146. postajališča, seveda preveriva in gre v pravo smer. Iz postajališča se odpeljeva več kot pol ure prej. Dobro, da sva bila prej na postaji…
Do Hua Hina imava skoraj štiri ure, ki kar hitro minejo, pa čeprav so postanki pogosti.
Hua Hin je prvotno Tajsko obmorsko letovišče, približno 200 km južno od Bangkoka. Znano po sproščenem, družinam prijaznem vzdušju, dolgih peščenih plažah, odličnih morskih sadežih, živahnih nočnih tržnicah (Cicada, Tamarind), vrhunskem golfu in kraljevi zgodovini, ki ponuja mešanico mestnih ugodnosti in tropskega pobega z enostavnim dostopom po cesti, avtobusu ali vlaku iz prestolnice.
Po prihodu v Hua Hin odloživa prtljago v namestitvi in se odpraviva raziskovati. Mesto je polno stričkov zrelih let iz zahoda. Eni imajo pod rokah mlade Tajke, drugi pa komaj hodijo.
Najin cilj je plaža Hua Hin, ki pa je zaradi plime komaj prehodna, tako da odpade poležavanje na plaži. Greva dalje za nosom. Kmalu ugotoviva, da plaže tu niso kaj preveč lepe, oziroma je omejen dostop do njih.
Ko prehodiva že vsak meter mesta, se odločiva za masažo pod klimo. Ni ga boljšega, pa čeprav mimo okna hodijo sumljivi božički.
Večer preživiva na pomolu, kjer je nočna tržnica z živo glasbo.
21.Dan: HUA HIN
Zopet najameva motor, tokrat Honda skuter in se odpraviva raziskovati. Najina gostitelja sta nama priporočala obisk jame Phraya Nakhon, ki se nahaja nekje urico stran od mesta. Cesta sicer ni nekaj zanimiva, dvopasovnica po kateri nama delajo družbo motorji znamke Harley Davidson.
Jama Phraya Nakhon leži v tajskem narodnem parku Khao Sam Roi Yot. Znana je po kraljevem paviljonu Kuha Karuhas, zgrajenem za kralja Ramo V. leta 1890., ki ga dramatično osvetljuje sončna svetloba skozi veliko odprtino v stropu jame. Do jame vodi pešpot (45min), ki ima po poti kar nekaj razglednih točk in celo plažo Laem Sala. Jamo je najbolje obiskati med 10:30 – 11:30, ko skozi odprtino sije sonce in osvetli paviljon ter doda malo čarobnosti prostoru. Zelo lepa znamenitost, ki je tudi med bolj obiskanimi.
Od jame pa k močvirju nacionalnega parka Khao Sam Roi Yot. Park je bil ustanovljen leta 1966 in je bil prvi obalni narodni park na Tajskem. Park vključuje največje sladkovodno močvirje na Tajskem (Thung Sam Roi Yot). Sladkovodno močvirje je žarišče biotske raznovrstnosti z najmanj 292 rastlinskimi vrstami iz 233 rodov, 92 družin, vključno s 174 vodnimi rastlinami. Poleg tega močvirje podpira najmanj 113 prostoživečih vrst, vključno z najmanj 41 vrstami sladkovodnih rib.
Po močvirju se popeljeva s čolnom. Izlet traja približno 1,5 ure. Vidiva različne vrste ptičev, lokvanje in se sprehodiva po urejeni sprehajalni poti. Vstopnica za park je ista kot za jamo, čoln pa se plača posebej (15€/čoln).
Po ogledih se odpraviva poiskati plažo za poležavanje in kopanje. Prevoziva kar nekaj ulic, ki so ob plažah, pa plaže niso ravno kaj preveč lepe. No ponekod je tako velika plima, da plaže sploh ni. Na koncu Miha zaplava na plaži Sai Noi.
Na poti domov narediva postanek v trgovskem centru Bluprint, kjer kupiva darila za otroke. Postanek narediva še na nočni tržnici Hua Hin, pa se nama nekako ne dopade. Raje greva spet na pomol, kjer zadnji večer na Tajskem preživiva ob zvokih Abbe.
22. in 23. Dan: HUA HIN – DOMOV
Miha je izbrskal na internetu dobrodelno organizacijo, ki skrbi za reševanje morskih rakov in drugih morskih živali. Gre za brezplačno aktivnost, kjer prostovoljci pripravijo rake na izpust. Žal pa so malo štorasti in kakega raka še zraven pohodijo. Ideja je takšna, da prideš na mesto izpusta, vzameš vedro z raki (ribami) in ga vržeš v morje ali pa nežno izpustiš. Žal se moj nežen izpust ni končal za raka najbolje, saj ga je v navalu veselja pohodil prostovoljec.
Od rakov se odpraviva na Monkey mountain (Opičjo goro), kjer se nahaja tempelj Wat Khao Lad (opičji tempelj) z 20m visokim kipom Bude in polno opic, ki tavajo tu okoli. Iz vrha hriba je tudi lep razgled na mesto Hua Hin.
Za konec pa še do plaže Khao Takiap, kjer Miha še zadnjič zaplava v tajskem morju.
Enkrat je moralo doleteti tudi naju. Na veselje tajske policije je najina majhna nepozornost poskrbela za kosilo policajev. Uradna kazen za prevoženo rdečo luč je sicer 4000 tajskih bahtov a nama je gospod policaj na koncu zaračunal 1000, ki so odromali kar v njegov žep. Po plačani kazni sva pa lahko prekršila vse prometne znake in signalizacijo po navodilu policajev seveda.
Za slovo od Tajske še zadnja masaža za mene, Miha pa se je raje vrgel pod škarje in uredil frizuro.
Do letališča se odpraviva kar s taksijem (45€), ki ga nama uredita gostitelja. Letališka birokracija poteka brez težav, še celo si izboriva boljše sedeže kot nama jih je izbral online check-in.
Let domov večinoma prespiva. Miha pogleda tudi film, jaz uživam v razgledu. 23. dan najinega potovanja zjutraj prispeva domov v mrzlo Slovenijo.
Zaključi se še ena avantura….
POVZETKI/NASVETI:
- STROŠKI: Vse skupaj z letalskimi kartami (cca 1500EUR), prevozi, hrano, vstopninami, prenočitvami (cca 20-30EUR/dan) in motorji (cca 800EUR) za dve osebi cca 3800EUR za 23 dni potovanja.
-
MOTORJI:
- Tajska: Kavasaki Versus 650 pri Big Bike Chian Rai (cca 60EUR/dan);
- Laos Luanprabang: Royal enfield 450 hymalayan pri Style Motorbikes (cca 60EUR/dan). Imajo pa možnost prevzema in oddaje motorja v treh mestih v Lausu.
- Laos Thakhek: Yamaha azijski skuter (6EUR/dan)
- Tajska HuaHin: Honda evropski skuter (6EUR/dan)
- Rezervacija avtobusov: 12go Asia
- Letalska družba: Turkish airlines: Let iz Ljubljane, Thai airways: Bangkok-Chiang Rai
-
TAJSKA VIZA: Od maja 2025 je potrebno za Tajsko urediti tako imenovano “arrival card”, ki je brezplačna. Ker sva 2x vstopila Tajsko sva morala vsakič posebej zaprositi za njo. Spletni obrazec je zastonj, urediš 72 urah pred prihodom. Povezava: https://tdac.immigration.go.th/arrival-card/#/home
-
LAOS VIZA: Vizo za Laos sva uredila kar na meji. Ker sva prečkala mejo v sklopu organiziranega križarjenja, so nama oni pripravili papirje, nato pa sva vse ostalo urejala na meji. S sabo sva morala imeti najini sliki, fotokopijo potnega lista ter 41 ameriških dolarjev.
-
Načrt poti za severno Tajsko sva dobila od motokluba Packenstein katerih član je tudi Miha in so ta del poti raziskovali pred tremi leti.
-
SLOW BOAT/ČOLN: Križarjenje sva uredila pri agenciji Nagi Mekong, ki ponuja dva paketa s prenočitvijo v Pakbengu in enega brez. Cena za najin paket je bila 160 dolarjev na osebo. Na razpolago je tudi bivanje v vili, ki je dražjega ranga. Če bi še enkrat rezervirala, bi vzela brez nastanitve (samo križarjenje) ter si le to sama poiskala v Pakbengu.