POTOPIS: ŠRILANKA Z MOTORJEM

Leto je naokoli in čas je, da se odpraviva na najin vsakoletni »parent break« (dopust brez otrok). Destinacija tokratnega potovanja je Šrilanka, karte sva kupila v akciji turkish airlines, ki sva jo izsledila na internetu aprila lani. Potovanje sva razdelila na enaindvajset dni, od tega petnajst različnih nočitev.

Šrilanko sva se odločila raziskovati z motorjem. Žal nisva dobila željenega pravega indijskega motorja Royal Enfield, sva pa dobila Honda Hornet, ki naju ni pustila na cedilu. Najino pot sva oblikovala glede na vreme, nekateri deli Šrilanke so v času najinega obiska bili poplavljeni. Vreme pa nama je skozi potovanje tudi večkrat ponagajalo.

Šrilanka, zgodovinsko znana kot Cejlon je otoška država v Južni Aziji. Leži v Indijskem oceanu, jugozahodno od Bengalskega zaliva. Od indijskega polotoka ga ločujeta zaliv Mannar in ožina Palk. Ima približno 22 milijonov prebivalcev in je dom več kultur, jezikov in narodnosti. Prazgodovina Šrilanke sega 125.000 let nazaj in morda celo 500.000 let nazaj. Skozi zgodovino je bila Šrilanka kolonija Portugalcev, Nizozemcev in Britancev. Novejšo zgodovino Šrilanke je zaznamovala 26-letna šrilanška državljanska vojna, ki se je začela leta 1983 in končala leta 2009. Šrilanka je država v razvoju ter je najvišje uvrščena južnoazijska država v smislu razvitosti in ima drugi najvišji dohodek na prebivalca v Južni Aziji. Podnebje je tropsko, povprečne temperature se gibljejo od 17 °C v osrednjem visokogorju, kjer se pozimi lahko pojavlja večdnevna zmrzal, do največ 33 °C v nižjih predelih. Povprečne letne temperature se gibljejo od 28 °C do skoraj 31 °C.

Vsi nasveti glede potovanja so zapisani v rubriki NASVETI/POVZETKI NA KONCU POTOPISA.

Pa pojdiva na pot:

1.Dan: NA POTI DO ŠRILANKE

Prvi sončni žarki, jutranja gneča na cestah in razgled na Kamniško Savinjske Alpe vse do letališča Jožeta Pučnika. Ni ga lepšega kot leteti iz domačega letališča do katerega imaš samo eno uro vožnje.

Malo čez deveto uro se po planu vkrcava na letalo letalske družbe Turkish Airlines. Turkish je kar malo razvajanje po zadnjih dveh letih z drugimi letalskimi družbami kar se tiče hrane in razvedrilnega programa. Presenetljivo je letalo dokaj prazno zato se lahko razkomotiva.

Do povezanega leta na Šrilanko imava po pristanku v Istanbulu dobrih pet ur čakanja. Najprej sva razmišljala, da bi šla iz letališča a naju je slabo vreme in premalo časa za take podvige odvrnilo od takih idej. Pa tudi letališče ja kar oddaljeno od središča mesta in vseh omembe vrednih lokacij. Sva se pa malo sprehajala po dolgem in počez po letališču potem pa sva se ustalila v kotiček za počitek in brskala po internetu. Ta je po novem neomejen. V duty free sva kupila še nekaj alkohola, ki je presenetljivo ceneje kot pri nas (tudi na letališču na Brniku je bilo dražje). So pa ostale stvari tudi hrana in pijača v lokalih kar precej dražje.

Tako je nekak minilo pet ur in že sva se vkrcala na let za Šrilanko, ki pa je trajal nekje sedem ur. Večerja, filmi, zajtrk ter malo spanja in je let minil.

2.Dan: KOLOMBO

Po pristanku na letališče v bližini Negomba (Bandaranaike International Airport) in urejeni letališki birokraciji sledi nakup sim kartice pri operaterju Dialog (na Šrilanki imajo to urejeno zelo dobro, podobno kot v Vietnamu ali Tajski). Za silo zamenjava tudi nekaj evrov v rupije. Malo sva edino prehitra za prevzem motorja zato čas izkoristiva za brskanje po internetu. No Miha se jezi na slabo vremensko napoved, ki kaže da nama bo nagajal dež.

Do izposojevalnice motorja se odpraviva s taksijem, ki si ga urediva kar na letališču pri izhodu (cca 12EUR).

Motor sva si izposodila pri Šrilanka motorbike rent. Miha je rezervacijo uredil že doma preko interneta, žal pa nisva dobila željeni motor. Namesto motorja Hero X Pulse 200cc (oziroma še boljše bi bilo royal Enfield) sva na koncu dobila Honda Hornet 160cc, ampak ok bo že za silo.

Glede na slike motorja in najine potrebe je Miha doma naredil ogrodje za stranske kovčke. S sabo sva prinesla svoje čelade in vrvi za privez prtljage. Moram dodati, da je Miha prevzel delavce v izposojevalnici in so bili čisto navdušeni nad njegovo iznajdljivostjo (sklepam da sva bila edina motorista s stranskimi kovčki na celi Šrilanki, ker ostalih nisva videla). Verjetno so se pa tudi križali nad vso naloženo prtljago. Preden so naju spustili naprej, sva morala še pozirati za njihovo spletno stran.

Po prevzemu motorja pa končno na cesto. Vožnja tu poteka po levi strani. Za začetek narediva krog po okolici in se ustaviva pri ribji tržnici, kjer ribe prihajajo kar direkt iz morja za njo. Mogoče se le prodajajo prepočasi, saj so prava paša za muhe.

Pot nadaljujeva proti Kolombu z manjšim postankom za kosilo. Privoščiva si Koti. Koti je sesekljan kruh (somun) zmešan in pretlačen skupaj s piščancem in zelenjavo ter veliko aromatičnih začimb. Zelo nasitna jed in bojda pomaga pri prebolevanju mačka.

Najina pot se nato nadaljujejo proti mestu, kjer promet postane dokaj kaotičen. Avtobusi, tovornjaki, tuk tuki in skuterji. Vse prehiteva po levi in desni. Malo me mine tale najin motor, Miha pa hladnokrvno pripelje do najinega hotela.

Kolombo; največje mesto Šrilanke (a ni prestolnica otoka) ima skoraj šest milijonov prebivalcev. Leži na zahodni obali otoka, južno od reke Kelani in velja za glavno pristanišče v Indijskem oceanu. V 8. stoletju so se arabski trgovci naselili blizu le tega sodobnega pristanišča. Od 16. stoletja naprej so pristanišče in mesto razvijali Portugalci, Nizozemci in Britanci. Ime Kolombo so prvič omenili portugalski raziskovalci leta 1505.

Po manjšemu počitku (malo sva zaspala), se najprej odpraviva na kratek sprehod po mestu, nato pa naju pri hotelu pobere vodič. Preko bookinga sva rezervirala voden tuk tuk food tour z ogledom nekaterih znamenitosti. Najin vodič naju popelje do naslednjih znamenitosti:

Pettah je soseska v Kolombu znana po tržnici Pettah, vrsti bazarjev in tržnic na prostem. Je eno najbolj obremenjenih komercialnih območij Šrilanke, kjer se nahaja ogromno veleprodajnih in maloprodajnih trgovin, zgradb, komercialnih ustanov in drugih organizacij.

Rdeča mošeja, znana tudi kot Jami Ul-Alfar Masjid je bila zgrajena leta 1908, sprejme okoli 10.000 molivcev. Celotna mošeja je pobarvana samo v dveh barvah: rdeči in beli. Struktura naj bi spominjala na notranjost granatnega jabolka.

Lotus Tower je visok 351,5 metrov. Od leta 2019 je stolp najvišja samonosna zgradba v južni Aziji in druga najvišja na splošno za antenskim stolpom INS Kattabomman, podprtim z žico, v Indiji. Uvršča se je kot 11. najvišji stolp v Aziji in 19. najvišji stolp na svetu. Glavna vira prihodkov stolpa Lotus Tower sta turizem in telekomunikacije. Vstopnina je kar zasoljena in ni bila vključena v ogled tako da gor nismo šli ampak smo si ga pogledali samo od spodaj. Poleg teh znamenitosti naju je vodič odpeljal še na predstavitev kave Bean, ki jo proizvajajo na Šrilanki ter trgovino čaja, kjer so nama predstavili vse vrste čaja. Zanimiva predstavitev, lahko bi tudi kaj kupila vendar sva takoj povedala da sva z motorjem in so takoj razumeli da ne moreva še teh nakupljenih stvari voziti cel dopust s sabo.

Nad izbiro hrane sva bila načeloma navdušena, saj je vodič izbiral ulično hrano. Prva izbira so bile kozice ob plaži Mount Lavinia, kjer se ob večerih zbirajo domačini in uživajo ob zadnjih sončnih žarkih. Poskusila sva dva različna načina pripravljenih rakcev.

Naslednjo jed smo kupili kar ob cesti pri uličnem prodajalcu; cheek beans, Leča popečena z zelenjavo. Tretjo jed pa sva poskusila na ulici Abdul Hameed, ki je v bistvu živahna ulica polna ulične hrane a bi bilo bolje če bi jo zvečer zaprli za promet.

Poskusiva jed Biriyan; jed iz riža, pečenega mesa (piščanec, kozje meso, jagnjetina, govedina) ali morskih sadežev (kozice ali ribe) in začimb. Ogled je bil sicer dober ampak naju je malo zmotil le redkobesedni vodič.

3.Dan: KOLOMBO – SAMAN BEACH GUESTHOUSE (BARA BEACH)

Jutranji konici se pridruživa še midva. »Noro!« bi z eno besedo lahko opisal vožnjo po teh cestah. Pot, ki bi naj trajala dve in pol ure se zavleče na dobre tri. Iz mesta nama kar ne uspe pobegniti. Okoli naju divjajo avtobusi, ki očitno ne gledajo na nikogar. Enostavno umakni se ali pa bodi povožen. Kratek postanek narediva ob stojnici z naravnimi sokovi, ki pa niso tako dobri kot na Tajskem.

Ko nama končne uspe pobegniti iz mesta, se razgledi spremenijo. Sicer samo za kratek čas saj je ta zahodna obala kar dosti poseljena. V zraku je tudi polno dima in smoga. Nato pa zagledava obalo z visokimi valovi in peščenimi plažami. Komaj čakava, da se vrževa v morje. Medtem ko Miha nima ravno veliko časa za opazovati okolico sem jaz polna vtisov, na eni strani me je Šrilanka navdušila, na drugi strani pa je razočaranje. Vse te smeti, smog in psi brez lastnikov…

Za kosilo se ustaviva v gostilni Sunset z razgledom na morje. Sva edina gosta, ampak razgled pa imava. Lastnica nama pripravi različne jedi (10€/2 osebi), ki si jih lahko po želji izbereva. Trebuh je poln, usta pa gorijo. Morda bi bilo bolje vzeti nepekoče.

Kratek postanek narediva pri spomeniku Bamian Buda, postavljen v spomin na 26.12. 2004, ko je Azijo prizadela največja naravna nesreča cunami. Stoji na mestu, kjer je usodni val zajel vlak in vasico Peraliya. Cunami je zahteval kar 40.000 žrtev.

Naslednja dva dni bo najina baza guesthouse Saman ob plaži Bara. Razgled imava nor, le valovi so taki, da naju bo polomilo, če poskusiva skočiti med njih.

Po manjši nevihti se odpraviva na izlet s čolnom po reki Mahamodara. Neke vrste rečni safari (Eco river safari), kjer si pogledava življenje ob reki. Vidiva kar nekaj zanimivih ptičev, opic, varane in spoznava življenje ob reki. Malo nama monsun ponagaja a je to del doživetja.

Dan zaključiva v reggae baru, ki je v bistvu hostel, kjer je ob četrtkih živa glasba. Spoznava par zanimivih Evropejcev, ki so tu na dopustu. Eni potujejo z avtobusi drugi s tuk tukom. Dobiva nekaj zanimivih informacij, kaj se splača kaj ne. Za piko na i pa pomigamo z boki.

4.Dan: BARA BEACH- GALLE

Dopoldne preživiva kar na terasi ob zvokih valov in med njimi. Morje je toplo, le mivko imava v vseh špranjah.

Popoldne pa se odpraviva na izlet proti Galle. Prvi zapisi o mestu Galle izvirajo iz leta 1400 p.n.š, kjer je omenjen kot pristanišče za izvoz cimeta. Znano je po utrdbi Galle, utrjenem starem mestu, ki so ga v 16. stoletju ustanovili portugalski kolonisti.

Prva točka izleta je priljubljena plaža Unawatuna znana po zlatem pesku in čisti turkizni vodi. Je priljubljena destinacija tako za domačine kot turiste, saj ponuja vrsto dejavnosti, kot so snorkljanje, potapljanje in deskanje. Malo spominja na plaže iz Italije, morje pa je bolj mirno kot na najini plaži. Žal nimava nič s sabo za kopanje, se pa odpraviva na pozno kosilo. Restavracije in bari so kljub večjem številu turistov tu večinoma prazni.

Počasi se mi zdi, da je Miha postal Azijec, kar se tiče vožnje z motorjem. Zdaj že dobesedno šviga sem in tja ter prehiteva vse po vrsti.

Utrdba Galle je največja preostala trdnjava v Aziji, ki so jo zgradile katere koli evropske imperialne sile. To arhitekturno in arheološko čudo, znano tudi kot nizozemska utrdba ali obzidje Galle so leta 1588 prvič zgradili Portugalci, v 17. stoletju pa so ga Nizozemci bogato obnovili.

Po obzidju se lahko sprehajaš in uživaš v pogledu na sončni zahod. Znotraj obzidja stoji tudi svetilnik Galle. Prvi svetilnik v Galleju so zgradili Britanci leta 1848. To je bil 24,4 m visok železni svetilnik, zgrajen iz litoželeznih plošč, uvoženih iz Anglije, ki ga je zasnoval britanski arhitekt Alexander Gordon in postavil gospod Robinson, inženirji Pimlica. Sedanji 26,5 m visok betonski svetilnik so Britanci postavili približno 100m od prvotnega mesta leta 1939. Poleg obzidja je zanimivo tudi mesto v obzidju z majhnimi ulicami polnih trgovin in barov. Nekatere hiše pa je žal čas pozabil.

Na poti domov narediva še postanek v zavetišču za želve. Sprva se je začel kot projekt skupnosti za pomoč pri varovanju biotske raznovrstnosti južne obale, zdaj pa je popolnoma razvito vališče želv in reševalno središče s predanimi ekipami, ki delajo 24 ur na dan, da preučujejo, skrbijo in varujejo več vrst želv. Od novorojenih želv do želv, ki so bile zaradi poškodb rešene iz morja. Podobnih zavetišč sva po poti srečala ogromno in nekako nama je kar hudo, da takšna zavetišča sploh morajo obstajati.

Večer zaključiva v baru Bara, ni žive glasbe je pa zvok valov.

5.Dan: MIRISSA

Kar ni nama za it naprej. Zajtrk, kopanje in poležavanje na ležalnikih. Malo sva že tudi opečena.

Na poti do najine naslednje baze v Mirissi se ustaviva še na plaži Koggala pri znamenitih ribičih na hoduljah. Ribiči sedijo na prečni palici, imenovani ‘petta’, privezani na navpični drog in zabiti v pesek nekaj metrov od obale. Tako kot večina tradicij se je ribolov s hoduljami na Šrilanki rodil iz nuje. S prihodom britanskih vojakov med drugo svetovno vojno sta povpraševanje po hrani in posledični prekomerni ribolov mnoge šrilanške ribiče prisilila, na nov način ribolova. A iskreno je ta vrsta ribištva zdaj samo še turistična atrakcija. Takoj, ko sem hotela samo slikati so zahtevali denar, če pa želiš posnemati ribiče, kar mnogi seveda želijo, pa tako ali tako ne gre brez plačila. Vseeno mi je ena oddaljena slika za potopis uspela.

Mirissa je majhno mesto na južni obali Šrilanke, ki se nahaja v okrožju Matara v južni provinci. Zaradi plaže in nočnega življenja je Mirissa priljubljena turistična destinacija. Mirissa je največje ribiško pristanišče na južni obali in je znano po tunu, ciplah, hlastaču in metuljčku. Leta 1980 je bila zgrajena prva turistična nastanitev, sredi devetdesetih pa se je turizem v mestu začel močno povečevati. Leta 2004 jih je prizadel cunami, ki ga je povzročil potres v Indijskem oceanu, pri čemer so bili uničeni ali poškodovani številni domovi, penzioni, trgovine, šole in templji, poročali pa so tudi o štirinajstih smrtnih žrtvah.

Po vselitvi v najino namestitev Orchid Den se odpraviva na zbirno mesto za snorkljanje z želvami. Snorklanje z želvami (20€/osebo) sva rezervirala že doma preko bookinga. Zbirno mesto je plaža Turtle (Izvirni z imeni pač niso), opremo priskrbijo oni in akcija. Malo žalostno je vse skupaj saj se vsi zapodijo v tisto eno želvo, jo bezljajo in usmerjajo. Meni nekako tej veliki valovi ne ustrezajo pa me hitro mine in potem začne še deževati. Tudi Miha ni navdušen saj ga zmoti pretiran lov na želvo tako da aktivnost zaključiva celo prej od načrtovanega.

Po snorklanju se odpraviva na kosilo. Ravno v pravem času, saj se spet vlije in kar ne poneha. Vreme res ni idealno.

Zvečer narediva še en krog po okolici in ugotoviva, da vsaj v tem obalnem delu, ni kaj veliko dogajanja. Je pa bolj živahno ob cesti Matara, kjer so lokali bolj polni in kjer si privoščiva večerjo.

6.Dan: MIRISSA

Pridno sva si nastavila budilko, da bi pričakala sončni vzhod na otoku Parrot rock, pa nama žal ni bilo namenjeno. Zbudiva se v deževno jutro zato raje zadremava nazaj. Dež pa žal kar ne poneha, imava pa zato iz najinega balkona ženitveno predstavo dveh pavov.

Če nama že dež nagaja da ne moreva uživati na plaži, se pa odpraviva razvajati na masažo (12€/osebo za eno uro masaže celotnega telasa). Eno uro kasneje dež poneha in greva lahko malo z motorjem naokoli.

Najprej se zapeljeva do ene najbolj fotografiranih točk Mirisse, Coconut Tree Hill. Nahaja se na zemljišču v zasebni last in je ena najbolj priljubljenih lokacij za opazovanje sončnega vzhoda. V bistvu je to polotok s kokosovimi drevesi, ki pa ni nič posebnega.

Naslednja točka je ne preveč skrita plaža (plaža Secret). Najboljša stvar pri plaži Secret je njena okolica; plaža je ugnezdena v zalivu in obdana z majhnimi griči, pokritimi s palmami na obeh straneh. Plažo Secret sestavljajo tri manjše plaže: Blue Lagoon, ta je tik pred plažo in je plimni skalni bazen, ki je kot nalašč za leno kopanje; Palm Cove, ki se nahaja na levi strani Modre lagune je čudovita lokacija za snorkljanje, kraj kjer se džungla sreča z morjem; Plaža Shelly je sestavljena iz niza skalnih bazenov in ima celo luknjo za pihanje. Morda zaradi vremena ali dostopnosti ampak plaža je bila dokaj prazna.

Po ohladitvi v morju, no prave vročine ni, le vlaga je zelo velika se odpraviva z motorjem še do Weligame.

Weligama se nahaja v okrožju Matara v južni provinci Šrilanke. Ime Weligama dobesedno pomeni “peščena vas”, ki se nanaša na peščeni zaliv tega območja. Priljubljena točka za surferje in vse željne znanja surfanja. Šole surfanja se kar vrstijo po obali. Weligamo je močno prizadel cunami leta 2004, pri čemer je bilo uničenih 15 % območja, več kot 2200 hiš je bilo poškodovanih ali odplavljenih in 469 prijavljenih smrti.

Sprehod po obali in malo po ulicah ter večerja v obalni restavraciji Roti s pogledom na surferje, ki lovijo valove. Nekaterim gre, večina se pa še uči.

7.Dan: REKAWA

Ob prvi zori se vstaneva in z motorjem odpeljeva do hriba Cocunot, da bi ujela sončni vzhod. No pa sonca nikakor ni iza oblakov, zato se odpraviva dalje. Narediva krog po okolici, tankava in dolijeva olje. Najina Honda malo pušča sledi olja.

Po zajtrku se odpraviva zopet na pot. Do najine naslednje točke je približno 1,5h vožnje. Po poti se ustaviva še na eni želvji plaži. O želvah ni sledu… O cestah in gneči na njej ni že skoraj več kaj dodati, morda le to da so na cesti poleg psov in krav zdaj še opice.

Najina lokacija dneva je ob laguni Rekawa. Laguna Rekawa je jezero, ki se nahaja v okrožju Hambantota v južni provinci Šrilanke. Laguna ima bogato biotsko raznovrstnost z raznoliko floro (mangrove) in živalstvom. Plaža Rekawa je dolga približno 4 kilometre, nedotaknjena s peščeno plažo. Zaradi svoje lokacije in bolj umirjenega okolja je ta del Šrilanke stran od običajne turistične poti.

Po vselitvi se najprej odpraviva peš do zaščitene želvje plaže (plaža Rekawa Turtle). Na tem delu se ni dovoljeno kopati lahko pa se sprehajaš. Tu želve ponoči valijo jajca v pesek. Žal je posledično tu atrakcija večerna straža in ogled želvjega valjenja. Proti plačilu (7€/osebo) se odpraviš z vodičem ponoči opazovati valjenje. Vodič ima posebno lučko, katera sicer naj ne bi želv motila. Midva se za to nisva odločila, ker sva prebrala, da bi se naj okoli želvjega gnezdišča nabrali vsi in potem opazujejo želvo pri valitvi.

Po ogledu želvje plaže se odpraviva na del plaže, kjer se lahko kopaš plaža Rekawa, kjer se sončiva, namakava v valovih in opazujeva hranjenje želv v morju.

Da pa ne bi samo počivala, se odpraviva na jezero Rekawa, kjer nama lastnik namestitve uredi najem kajaka (17€ za kajak za dve osebi).

V dveh urah preveslava velik del jezera, se malo spočijeva v senci mangrov, opazujeva ptiče, varane in ribe, ki skačejo iz vode.

Sončnega zahoda ni, zakrijejo ga oblaki, vseeno narediva krog po želvji plaži, kjer se že zbirajo opazovalci valjenja. Za red skrbijo celo policaji. Pri večerji nama prijazni natakar razloži, da so policaji zadnja dva tedna prisotni ves čas. Baje bi naj prišlo do tatvin torbic itd., ter napada na turistko. Dan zaključiva na balkonu najine sobe, kjer se okoli naju podijo veverice, pavi…..

8.Dan: JEZERO TISSA

Pred zajtrkom se sprehodiva do želvje plaže, kjer ni sledu o želvah, le skupina potepuških psov in nekaj aktivnih turistov, ki za dobro jutro švicajo. Midva sva bolj za nabiranje korakov, pa raje bolj počasi po okolici.

Zopet se seliva tokrat imava nekje dve ure vožnje pred sabo. Ceste postanejo bolj prazne in Miha celo navije števec čez 70km/h, kar je pri tej vlagi končno malo ohladitve. Plaže nadomestijo riževa polja, manjši štanti s hrano in zelenjavo in na cestah zamenjajo avtobuse krave, ki jim ni mar da poležavajo sredi dvopasovnice.

Najina nastanitev za naslednja dva dni je Lake Cottage View, ki se nahaja ob jezeru Tissa.

Jezero Tissa je rezervoar v Tissamaharami, ki naj bi ga v 3. stoletju pred našim štetjem zgradil Mahanaga iz Ruhune ali njegov naslednik, da bi namakal zemljišča in oskrboval z vodo cvetoče mesto Tissamaharama. Poleg super razgleda iz najine namestitve, je to tudi dobra lokacija za safari v Nacionalnem parku Yala, ki ga imava planiranega za naslednji dan.

Po vselitvi se najprej odpraviva na kosilo v Smokey Kitchen, kjer izbereva meni all you can eat (8€ za dve osebi), riž ter razni zelenjavni dodatki. Kuhinje v gostilnah na Šrilanki so nekaj posebnega.

Po kosilu se odpraviva na vožnjo po okolici. Samo voziva in uživava v pogledih na riževa polja, reke, male vasice. Domačini nama mahajo, midva pa veter v laseh. Kratki postanek narediva ob javnem kopališču. Domačini se umivajo (milijo) kar v rekah. Miha dobi celo ponudbo, da se jim pridruži, pa žal nima kopalk zraven. Vseeno se zaplete v pogovor z njimi in na koncu mu ponujajo že marihuano. Ni kaj prijazni so tej domačini. Preostali del dneva se samo voziva.

Večer zaključiva aktivno s sprehodom ob jezeru Tissa.

9.Dan: NACIONALNI PARK YALA

Nacionalni park Yala, leži na jugovzhodu Šrilanke je bil leta 1900 razglašen za rezervat za divje živali, leta 1938 pa je bil imenovan za narodni park. Ironično je, da je bil park sprva uporabljen kot lovišče za elito pod Britansko vladavino. Yala je dom 44 vrst sesalcev in 215 vrst ptic. Park obsega 979 kvadratnih kilometrov in je najbolj znan po svoji raznolikosti prosto živečih živali in je pomembno ohranitveno območje šrilanških slonov, šrilanških leopardov in vodnih ptic.

Vodič naju z džipom pobere malo pred četrto uro zjutraj. Skupaj s preostalimi štirimi člani odprave se odpravimo proti parku. Seveda nismo sami. Že po poti se zbirajo džipi in pred vrati parka je že prav kolona vozil. Park se odpre ob šestih in naša kolona se premakne dalje. Malo naju vse skupaj zmoti, a baje je lahko za vikende še huje. Cesta po parku je obupna, premetava nas sem ter tja, džipi švigajo en mimo drugega. Malo kaotično vse skupaj. Od živali vidimo antilope, slone, ptiče, vodne bivole, pave in leoparda. Sicer ne veliko, morda tudi zaradi dežja, ki na polno vliva. Po najini lanski izkušnji v Južni Afriki sva malo razočarana. Vzela sva samo dopoldanski safari katerega so nama svetovali popotniki, ki sva jih tu srečala. Safari sva rezervirala preko bookinga (60€/osebo). Okoli enajste ure se džip z nami obrne proti domu in tik pred izhodom zagledamo celo leoparda, ki leži poleg ceste. Seveda se okoli kmalu nabere polno džipov in tako ga kaj hitro preženemo.

Preostanek dneva ves čas po malem naliva zato se malo odklopiva in relaksirava na balkonu najine sobe.

10.Dan: ELLA

Posloviva se od Tissamaharame in se odpraviva proti Elli, do katere imava tri ure vožnje. Na internetu smo si prebrala da se je odseku ceste od Kataragama do Buttala najbolje izogniti predvsem zaradi tega, ker gre cesta čez nacionalni park Yala in živali kar pogosto prečkajo to cesto. Zgodilo je kakšen slon že razbil kak mimoidoči tuktuk ali avto. Miha mi pred tem tega seveda ne pove in samozavestno zavije na to cesto. Cesta je prazna in zelo lepo vzdrževana.

Ovinki so lepo blago speljano in zdi se nama, da tukaj pa jesta res užitek za motor in kot se je kasneje izkazalo nama je teh nekaj 10km ceste bilo res najljubše. Ob poti najprej opaziva veliko slonjih drekcev, tako da sva postajala bolj pozorna. Najprej ob cesti srečava nekaj srnjadi nato pa v daljavi zagledava slona na levi strani ceste. Zapeljeva se bližje ter ob robu ceste ustaviva. Slon najprej prečka cesto nato pa se postavi ob rob tako da še vedno blokira polovico ceste. Čez čas mimo pripelje tovornjak in nato še avtobus. Oba z nezmanjšano hitrostjo odpeljati mimo pa nasprotnem voznem pasu. Slon ostaja ob cesti. Nato mimo pridejo še tuktuk in nekaj safari džipov.

Džipi se ustavijo in začnejo hraniti slona, voznik tuktuka pa med tem po drugi strani odpelje mimo. Podobna situacija se ponovi še nekajkrat in kot sva kasneje prebrala so se najpametnejši sloni tukaj prilagodili tako, da izsiljujejo manjša vozila za kakšen priboljšek (banane, kruh,…) v zameno pa jim pustijo mimo. Včasih če hrane dalj časa ne dobijo avto pač prevrnejo in razbijejo. Midva situacijo kakšne pol ure opazujeva nato pa brez problemov odpeljeva mimo, zgleda se slon zaveda da na motorju pač ne moreš voziti priboljškov… Kasneje sva peljala še mimo pitona, varana, še več jelenov in ene kače katere vrste ne poznava, je pa bila ogromna.

Počasi se ravnice umaknejo, promet se poveča in že zagledava hribe, riževa in čajna polja. Ob poti je polno vasic kjer se je čas ustavil in manjših mest, kjer ljudje drvijo sem in tja. Pot naju pelje mimo 25 m visokega slapa Ravana, ki naj bi v deževni sezoni spominjal na palmove liste. Velja za enega najbolj divjih slapov v državi. Slab je čisto ob cesti in posledično je tukaj ogromno turistov ki se slikajo in opazujejo slap.

Od tu naprej še več vijugaste ceste, ki se vzpenja, hribi do mesto Ella. Pot po teh ovinkih pa ni bila najbolj prijetna in je potekala nekako tako: Miha prehiti tuktuk in čez kakšen ovinek naleti na bus ki vozi za počasi vozečim tuktukom (povprečna hitrost tuktuka v ta hrib je cca 15km/h). Avtobus seveda na ovinkih ne more mimo in tudi z motorjem je kar izziv. Zato se moraš kar nekaj časa voziti počasi za busom, ki v tebe puha črn dim ob vsakem blažjem pritisku na plin. Ko ti končno uspe priti mimo pa se zgodba čez ovinek ali dva ponovi.

Ella je majhno mesto v okrožju Badulla v provinci Uva na Šrilanki, ki se nahaja na nadmorski višini 1041 metro. Območje ima bogato biotsko raznovrstnost, gosto s številnimi vrstami flore in favne. Mesto ima zaradi svoje višine hladnejše podnebje kot okoliške nižine. Ella Gap omogoča pogled na južne nižine Šrilanke.

Prva točka ogleda je ena najbolj obiskanih atrakcij na Šrilanki most Nine Arches; imenovan tudi Most na nebu. Most je bil zasnovan tako, da se prilagodi zahtevnemu devet stopinjskemu ovinku in strmemu naklonu. Gradnja, ki so jo v celoti zgradili lokalni delavci pod britanskim nadzorom, se je soočila z velikimi izzivi, vključno s težkim terenom in transportom materiala. Most dokončan leta 1919 je od takrat vzdržljiv in prikazuje inovativne inženirske rešitve, kot so betonski venčni bloki za podporo obokov in lokalno proizvedeni peščeno-cementni bloki za obloge. Lastnik namestitve nama je posredoval vozni red vlaka (14.40, 15.30…) in midva sva na koncu oba opazovala peljati mimo iz različnih točk. Zanimiva dogodivščina, kjer poleg mnogih z isto idejo opazuješ vlak in mahaš potnikom. Vlak se celo za par min ustavi na mostu in omogoči fotografiranje potnikom.

Kosilo je tradicionalna jed lumprice ali Lamprais. Lumprice je sestavljena iz dveh različnih currjev, riža, mesa, jajčevca, popečene čebule, krompirja. Vse skupaj pa je zavito v bananin list in pečeno. Jed naj bi izhajala iz časa, ko je bila Šrilanka pod nizozemsko oblastjo. Miha si pa raje privošči submarine ki je u bistvu nekakšen sendvič iz podolgovate štručke nadevan z zelenjavo in mesom.

S polnimi trebuhi se povzpneva še na razgledno točko Little Adam’s Peak. To je 1.141m visok hrib piramidalne oblike, ki se nahaja jugovzhodno od mesta. Razgled iz hriba je 360 stopinj na mnoga čajna polja, slapove, bungalove…

Večer zaključiva v baru 360 stopinj z živo glasbo. V samem mestnem jedru je veliko restavracij in barov z razgledom na glavno cesto. Nekateri prazni drugi na pol polni.

11.Dan: ELLA

Dan začneva z ogledom novejšega budističnega templja Mahamevnawa, zgrajenega leta 1999 visoko na hribu. Na poti do templja srečujeva polno vernikov, ki se odpravljajo k molitvi. Cesta je slaba, vijugasta, a vseeno vozi polno avtobusov vernike na hrib. Med ogledom templja nama postane jasno, da sva edina tujca med mnogimi verniki, ki nosijo daritve v obliki rož Budi. Ogled je vseeno zanimiv.

Od ogleda templja pa k tovarni čaja Halpe. Tovarna in plantaža obratuje od leta 1940 na 1.230m nadmorske višine in proizvaja samo črni čaj. Odločila sva se za ogled plantaže čaja (lahko bi šla tudi na ogled proizvodnje in tovarne) in tako izvedela nekaj dejstev o nabiranju čajevca ter se tudi sama preizkusila v nabiranju. Zanimivo destvo je, da so vse vrste čaja iz istega drevesa, razlikuje se samo način pobiranje listov in predelava. Tako recimo za najbolj cenjen beli čaj, ki bi naj celo zaviral staranje, uporabijo samo prva dva sveža lista, za zeleni čaj prve tri medtem ko za črni čaj prvih pet listov. Od junija do avgusta ni visoka sezona za nabiranje čajevca.

Nabiralka ga mora takrat nabrati dnevno 10kg, ostale mesece pa je dnevna kvota 20kg ali pa ni plačila. Skozi dan se nabira v treh rundah. Malo huda kvota, a jo večina baje preseže. No tudi midva sva se v nabiranju preizkusila, pa sva preveč iskala samo lepe liste čajevca, medtem ko je nabiralka trgala vse po vrsti. Po nabiranju sledi še degustacija čaja. Zame so ti čaji premočnega okusa.

Po kosilu sva imela plan se povzpeti do Ella rock, a je mesto zajela nevihta, ki enostavno ni ponehala. Najini načrti so padli v vodo. Poleg tega pa je najina nastanitev izven mesta, kar je žal pomenilo, da sva ostala ujeta v sobi. Z vremenom nimava sreče.

12.Dan: NUWARA ELIYA

Dan se nama ne začne najbolje. Žal sva se oba zastrupila s hrano. Počutje ni najboljše a vseeno dovolj dobro za nadaljevanje poti. Najin cilj je oddaljen dobre dve ure vožnje visoko v hribe. Cesta do cilja sicer ponuja zanimive razglede, a malo nama gredo že na živce tovornjaki in busi, ki nikamor ne potegnejo in se niti ne umaknejo. Postaja nama jasno, da ceste tu niso narejene za prave motoristične avanture.

Utrujena in šibkega zdravstvenega stanja končno prispeva v Nuwara Eliyo.

Nuwara Eliya se nahaja na nadmorski višini 1.868 m in velja za najpomembnejšo lokacijo za pridelavo čaja na Šrilanki. Velja za enega bolj hladnejših območjih na Šrilanki, kjer temperature padejo tudi na 10 do 12 stopinj. Nad mestom se dviga Pidurutalagala, najvišja gora na Šrilanki.

Po vselitvi v najino nastanitev, sva prisiljena k počitku. Zastrupitev s hrano naju je fizično zdelala. Vmes se malo opomoreva in odpraviva do jezera Gregory a začne padati dež, kaj pa drugega. Po takem nama žal ni do sprehoda okoli jezera, ki ponuja tudi druge športne aktivnosti na njem. Leta 1873 se je britanski guverner odločil takratno močvirje očistiti in s tem pridobiti še več poljedelskih površin. Ustvarili so jezero v katerega so kasneje naselili postrvi. V jezero se stekajo potoki iz gore Pidurutalagala. Leta 1913 pa so speljali vodo iz jezera v tunel, ki se steka direktno v hidroelektrarno Blackpool. Dostop do jezera je plačljiv za tujce dva eura, kar nama je malenkost čudno.

Dež žal ne poneha, naju pa vsaj prisil k počitku, ki paše ker sva zdelana.

13.Dan: NUWARA ELIYA – GAPOLA

Dež je ponehal, midva sva boljša. Preden nadaljujeva naprej se odpraviva do templja Single Tree Hill. To je novejši tempelj, ki se nahaja na hribu Single Tree Hill, posejanem s čajevimi polji. Iz hriba je super razgled na Nuwaro Eliyo, o templju pa bi lahko rekla da je še v delu. Nedokončan projekt.

Za kaj več pa žal vreme ne dopušča, zato se posloviva od Nuware Eliye in se odpraviva do naslednjega cilja Gampola.

Dve ure vožnje spremljajo plantaže čaja, dežne kaplje, sonce, slapovi, pokvarjeni avtobusi in nasmehi domačinov. Miha se po kratkem postanku odloči izbrati daljšo pot in ne tisto, ki nama ponuja navigacija. Cesta je ozka s slabšim asfaltom in vijugasta, a skoraj prazna če odšteješ tuktuk tu pa tam. Peljeva pa se celo skozi čajeve plantaže in manjše vasice, prava oaza.

Ko prispeva v mesto Gampola je vsega luštnega konec. Mesto se nahaja med številnimi gorskimi verigami, vključno z gorsko verigo Knuckles in gorovjem Hanthana, kar daje mestu nadmorsko višino 500 metrov. Gampola je bila prestolnica otoka s strani kralja Buwanekabahu IV., ki je vladal štiri leta sredi štirinajstega stoletja. Najina namestitev je na obrobju mesta, za kar sem kar malo hvaležna, saj naju mesto nič ne pritegne.

Slabih 5km od najine namestitve visoko na hribu se nahaja stolp Ambuluwawa. V 48 metrov visokem stolpu v obliki stožca je budistični templj. Zunaj je stolp iz kamna, znotraj pa iz jekla in opeke. Zgodovina templja Ambuluwawa sega v 13. stoletje med vladavino kralja Buwanekabahu IV.

Do stolpa se praktično lahko pripelješ (vstopnina za tujce), midva sva najin motor pustila nekaj ovinkov nižje pri policijskem nadzoru in se pridružila mnogim, ki se do stolpa sprehodijo po hribu navzgor. Po poti je več razglednih točk na mesto Gampola. Malo so pa tudi zanimivi tuk tuki, ki se na zadnje pare moči peljejo mimo. Do vrha stolpa vodijo stopnice, ki pa se proti koncu tako zožijo, da se je nemogoče srečevati. Tako se morava tik pod vrhom zaradi gneče obrniti saj vsakič ko sva naredila nek napredek navzgor, je par ljudi želelo dol, kar je pomenilo, da smo v koloni delali korake nazaj in se tiščali, da so ljudje šli mimo. Vseeno vredno ogleda.

Po krajšem počitku in večji debati z najino gostiteljico Aleksandro o življenju na Šrilanki pa še do enega templja, ki je z ene strani budistični z druge pa hindujski; Lankatilaka Vihara. Njegova zgodovina sega v 14. stoletje in je zgrajen iz skale. Nekoč naj bil bila to palača visoka štiri nadstropja vendar pa so danes vidna samo 3. nadstropja. Tempelj krasi bankovec za 500 šrilanških rupijev.

Do templja vodi dokaj prometna cesta, ki je ozka. Po poti naju spremljajo riževa polja in manjše vasice. Ogled templja je plačljiv (3,5€/2osebi) a te tako skozi hindujsko stran kot budistično popelje lokalni vodič. Ogled traja par minut, ker sta to ravno dve večji sobi.

Večerjo poiščeva v restavraciji Dady place po predlogu najine gostiteljice. Družinsko vodena, manjša a ponuja različno hrano. Eden od naju je bolj za hamburger drugi pa nudeljce.

14.Dan: KANDY

Tokrat se odpraviva hitro na pot. Najina gostiteljica nama pripravi lokalni zajtrk in potem sledi še obvezen fotoshuting. Včasih se vprašam, kje pristanejo najine slike, za katere pozirava na željo domačinov. Upam, da sva pozitivna reklama na kakem bookingu ali pa kak like več na socialnih omrežjih.

Po dobri uri vožnje prispeva v Kandy, kjer pustiva najino prtljago v namestitvi in se odpraviva raziskovati, kaj ponuja mesto:

Kraljevi botanični vrtovi v Peradeniji so bili ustanovljeni leta 1821, šest let po dokončni okupaciji Kandijskega kraljestva s strani Angležev. Območje vrtov obsega 61,25 hektarjev. V vrtovih je prisotnih več kot 4000 vrst rastlin, vključno s palmami, praprotmi, orhidejami in raznimi grmi. Vstopnina za nas tujce 12€ na osebo, medtem ko je za domačine 0,8€ (malo za primerjavo).

Teravada budistični tempelj (Bahiravokanda Vihara Buddha Statue) je tempelj znan po ogromnem kipu Bude. Upodobljen je v položaju Dhyana Mudre (meditacijski položaj) povezan z njegovim prvim razsvetljenjem in ga je mogoče videti skoraj povsod v Kandyju. Visok je 26,83 m in je eden najvišjih kipov Bude na Šrilanki.

Malo utrujena od sprehodov in gneče na cesti, ki je nenehna in traja da sploh kam prispeš se odpraviva v lokalno gostilno Madiya. Malo počitka pa dalje do še enega templja:

Tempelj relikvije svetega zoba je eno najsvetejših svetišč v celotnem budističnem svetu. Tempelj svetega zoba z zlato streho hrani najpomembnejšo budistično relikvijo Šrilanke – Budin zob. Med pujo (daritvijo ali molitvijo) je strogo varovana soba v kateri je zob odprta za bhakte in turiste. Vendar pa se zoba dejansko ne vidi. Poleg glavnega templja kompleks vključuje vrsto manjših templjev, svetišč in muzejev. Za obisk templja je potrebno imeti dolge hlače, krilo, kratke rokave (ne naramnice) in brez obutve. Pred vstopom sva morala oddati čeladi in obutev, po prevzemu pa seveda pričakujejo napitnino.

Od templja pa malo na klopce k jezeru Kandy, znano tudi kot Kiri Muhuda ali Morje mleka. Umetno jezero, ki ga je leta 1807 zgradil kralj Sri Wickrama Rajasinghe poleg templja. Je zaščiteno jezero, kjer je ribolov prepovedan.

Na Mihovo nesrečo zavijamo še malo med stojnice tržnice, kjer je ponudba različna. Od svežega mesa, rib, sadja do oblačil in obutve. Malo barantanja in imam spominek.

Orginalni plan za Kandy sta bila dva dneva a sva pozneje spremenila vse v en dan. Pametna odločitev, saj naju tudi to mesto ni preveč navdušilo.

15.Dan: ZATOČIŠČE ZA SLONE -SIGIRIYA

Dan začneva bolj zgodaj, saj sva se odločila narediti ovinek na poti v Sigirijo. Na moje veliko veselje nama je Miha izbrskal zatočišče/rešilni center za udomačene slone (Elephant care Relief Foundation). V bistvu gre za projekt, kjer poskušajo rešiti in pomagati slonom, ki so bili udomačeni in uporabljeni za delo ali turistično atrakcijo. Fundacija je vodena zgolj iz prostovoljskih prispevkov in turistov, ki si vzamejo del dneva in preživijo ob slonih. Na Šrilanki je dovoljeno imeti udomačenega slona, seveda si ga privoščijo samo malo bolj bogati Šrilančani.

Z najinim vodičem sva se dobila na dogovorjenem mestu in na to z njim nadaljevala pot v džunglo. Tam naju je pričakala slonica Mali in njen mahut. Mahut je jezdec, trener ali čuvaj slonov. Mahute so uporabljali že od antike za civilno in vojaško uporabo. Tradicionalno so mahuti prihajali iz etničnih skupin z generacijami izkušenjami s slonerejo, pri čemer je mahut obdržal svojega slona skozi celotno delovno dobo ali službovanje. Medtem ko je Mali zajtrkovala, sva midva prejela ogromno zanimivih informacij o slonih in njihovem življenju na Šrilanki. No pa malo so nama nagajale pijavke, ki so kar lezle po meni.

Mali ima lastnika od katerega so jo rentali in jo tako rešili vleke hlodov. Žal je lastniku ne morejo vzeti niti odkupiti. Po slonjem zajtrku smo se z Mali odpravili do reke, kjer se je Mali namočila za preostanek najinega obiska. Midva sva jo lahko močila in opazovala med najinim kosilom. Moram priznati, da sem bila razočarana nad dejstvom, da lahko pomagajo trenutno samo enem slonu, saj po koroni fundacija nima denarja, da bi lahko najela in skrbela za več slonov.

Od Mali se posloviva s težkim srcem in opraviva na tri ure dolgo vožnjo do Sigirije. Cesta nič kaj posebnega, bolj ravna kot sva navajena a manj prometna. Ves čas naju spremlja meglica, ki še dodatno malo kvari razgled naokoli.

Sigirija se nahaja v osrčju Šrilanke in je dobila ime po starodavni skalni trdnjavi. Ta je na Unescov seznamu svetovne dediščine.

Po vselitvi se odpraviva malo po vasi, ki jo sestavljajo bari, restavracije, trgovine itd. Ponudba je različna, kar te bolj vleče in zanima. Midva se ustaviva v restavraciji Restart, kjer sicer ni neke lokalne ponudbe, je pa bolj sproščen vibe.

16.Dan: SIGIRIYA

Sončnega vzhoda na Šrilanki midva nikakor ne dočakava. Vedno nama vreme ponagaja. No sva pa vsaj naspana in spočita za pohod na skalo Pidurangala.

Pidurangala je masivna kamnita tvorba, ki se nahaja nekaj kilometrov severno od skalne trdnjave. Del te kamnite tvorbe so tudi ostanki templja. Nastanek Pidurangale naj bi bil med 5. in 10. stoletjem našega štetja v času vladavine kralja Kasyapa. Pohod do skale ni težaven, razgled pa žal meglen. Dobre dve uri vztrajava na skali in upava, da se malo bolj odpre pa naju na koncu vseeno prežene dež.

V bistvu se v Sigiriji vse vrti okoli Lion Rock ali skale Sigirija, 200m visoke skale znane po ruševinah palače na vrhu. Midva se nisva odločila povzpeti na njo. Skalo pa vidiš skoraj iz vseh kotov iz mesta ali različnih razglednih točk, kot recimo iz gostilne med kosilom.

Popoldne, ko se je spet malo razjasnilo, sva se povzpela še na eno razgledno točko, ki je tudi arheološko najdbišče in uživala sama v razgledu. Narediva še krog peš po vasi, ter z motorjem še en daljši krog. Večerjava v restavraciji Pradeep, ki nama postane kar všeč, razumne cene, dobra hrana ter prijazen natakar.

17.Dan: ANURADHAPURA

No pa sva končno prisiljena uporabiti dežna oblačila za motor, ki jih je Miha preventivno vzel s sabo. Slabo vreme se nadaljuje in dež nama nagaja skoraj celo pot do Anuradhapure. A za dežjem vedno posije sonce in odpraviva se raziskovati mesto templjev.

Anuradhapura je bila ustanovljena okoli potaknjenca ‘drevesa razsvetljenja’, Budove smokve, ki so jo tja prinesli v 3. stoletja. Skoraj tri tisočletja je bila glavna človeška naselbina na otoku in eno najstarejših stalno naseljenih mest v Aziji. Je zibelka Šrilanške civilizacije, teravada budizma in starodavna prestolnica Šrilanke, ki je preživela 1500 let. Anuradhapura je nekoč bila glavno intelektualno središče za zgodnji theravāda budizem in dom cenjenih budističnih filozofov.

Izbrala sva naslednje templje za ogled:

Tempelj Isurumuniya je bil zgrajen okoli tristo let pred našim štetjem v času kralja Devanampiya Tissa. Poznan po kamnitih risbarijah.

Vassagiriya so ostanki starodavnega samostana, kjer naj bi v starodavnem kraljestvu živelo petsto menihov. Samostan je bil zgrajen v skalo s polno jamami, kjer so bivali menihi.

Sarananda Maha Pirivena je budističen tempelj in zavetišče za romarje. Po dogovoru z menihi lahko romarji, za manjšo donacijo poiščejo zatočišče v templju. V templju potekajo tudi izobraževanja za menihe začetnike.

Sanda Hiru Seya je druga največja stupa, ki je bila zgrajena v čast padlim herojem civilne vojne, ki se je končala leta 2009.

Jaya Sri Maha Bondhi je tempelj v katerem se nahaja Budov potaknjenec. Domneva se, da je drevo zraslo iz reza južne veje zgodovinskega svetega drevesa Sri Maha Bodhi, ki je bilo uničeno v času cesarja Ašoke v Bodh Gayi v Indiji, pod katerim je Buda dosegel razsvetljenje. Mnogi budisti verjamejo, da lahko daritve Jaya Sri Maha Bodhiju prinesejo pomembne in pozitivne spremembe v njihovih življenjih. Z Mihom sva bila v templju ravno v času, ko so odprli del, kjer drevo stoji in so verniki prinesli darove in začeli polagati svoje prošnje in molitve. Zelo poseben in duhoven trenutek.

Mirisawetiya je bila zgrajena okoli dvesto let pred našim časom. Stupa stoji v spomin zmage nad kraljem Elaro. Bojevnik naj bi odložil na mesto sedanje stupe Budovo žezlo s katerim je premagal kralja in se šel umit. Po kopeli, ko je poskusil dvigniti žezlo, se le ta več ni premaknil.

Po kosilu in manjšem počitku sva se zapeljala še do Mihintale, ki je od Anuradhapure oddaljen slabe pol ure.

Mihintale je gorski vrh blizu mesta Anuradhapura na Šrilanki. Šrilančani verjamejo, da je to mesto srečanja med budističnim menihom Mahindo in kraljem Devanampiyatissa, ki je rodilo prisotnost budizma na Šrilanki. Zdaj je romarski kraj in mesto več verskih spomenikov in zapuščenih zgradb, katerih zgodovina sega v prvo stoletje pred našim štetjem. Najbolj zanimive točke vrha so razgledna točka skala Mihintale iz katere se odpre razgled daleč v okolico, sedeči Buda in stupa Kantaka Cetiya.

Mnogi se na vrh povzpnejo v času sončnega zahoda ali vzhoda. Žal nimava sreče s sončnimi zahodi saj ga vedno zakrijejo oblaki. Sva pa za to bila prisotna v času daritve, kjer se mladi menih v spremstvu glasbe povzpne do Budinih oltarjev in se pokloni.

Prijetno utrujena zaključiva dan. Mihu gostitelj priskrbi pir, meni pa coca-colo in to je to.

18.Dan: KALPITIYA

Od templjev pa k morju. Prvotni plan potovanja je sicer zajemal še obisk nacionalnega parka Wilpattu a sva se odločila, da je eden bil dovolj. Malo poležavanja na plaži pred odhodom domov v zimo nikoli ne škodi.

Kalpitiya je znana kot najboljše mesto na Šrilanki za kajtanje. Privablja navdušence z vsega sveta, da tu preizkusijo ali izpilijo svoje veščine. Poleg tega, da je raj za kajtanje; je tudi priljubljen kraj za potapljanje in opazovanje delfinov.

Odklop preden se najino potovanje čisto zaključi. Poležavanje, plavanje in opazovanje kajtarjev. Žal nama poležavanje najbolj ne gre pa skočiva še malo na motor in narediva kak krog po okolici. Prazno in zapuščeno le kravice po zelenicah, kak osel ter polno psov. Ni turističnega navala, le plaže iz katerih se podijo kajtarji so polne. Večer preživiva kar na plaži najinega resorta.

19.Dan: KALPITYA

Najin resort je pravi raj, vsaj na prvi pogled. Kamniti bungalovi s palmovo streho, a kaj ko raj skriva polno nadležnih komarjev. Neumorni so in ne pomaga noben repalent.

Zato se odločiva in pobegneva malo z motorjem do središča mesta Kalpitya in se izgubiva med ulicami. Včasih zavijeva v kako enosmerno spet drugič prideva do obale, kjer ribiči urejajo svoje mreže. Dostop do plaže je v tem delu kar omejen. Hiše domačinov ali pa vse zagrajeno da ne moreš mimo. Po poti nama mahajo od malega do velikega, seveda je moja naloga stiki z javnostjo, pa maham nazaj.

Popoldne preživiva na plaži in sprehodu po njej. Večerja tradicionalno riž in curry, glasba in zvoki valov.

20.Dan: NEGOMBO

Zadnji dan na Šrilanki se vrneva na sam začetek v mesto Negombo.

Negombo je eno glavnih trgovskih središč v državi, znano po dolgih peščenih plažah in stoletja stari ribiški industriji. Skozi mesto teče 100km kanalnih poti, ki se uporabljajo tako za turizem in trgovanje.

Je dom druge največje ribje tržnice v državi, “Lellama”, kjer potekajo dnevne dražbe rib. Te turistom omogočajo srečanje z ribiči tega območja in ti celo organizirajo ribolovne izlete v laguno in ocean onstran.

Prtljago pustiva v homestay Canoe ter se z motorjem odpraviva malo po mestu na kosilo. Zavijeva tudi na plažo, ki naju oba preseneti saj je celo lepša kot pa nekatere na poti.

Po kosilu vrneva motor v rental in se odpraviva peš po mestu. Ni cilja, le uživanje po prosto in morda nakup kakega spominka.

21.Dan: DOMOV

Čas je, da se vrneva v Slovenijo. Čaka naju jutranji let do Istanbula. Prevoz na letališče si urediva kar na booking.com (12EUR). Let ima sicer manjšo zamudo, a naju ne gane saj imava veliko časa do povezanega leta v Ljubljano. Po treh tednih zvečer pristaneva na slovenskih tleh.

POVZETKI/NASVETI

• STROŠKI: Za 20dni cca 3.200EUR za dve 2 osebi; Letalski karti 1200EUR, Viza 100EUR, Motor 300EUR, Nočitve 800EUR ter ogledi, bencin in hrana cca 800EUR

• PREVOŽENI KM: 1.550km

• VIZA: Vizo sva uredila doma preko spletne strani: Za njo sva plačala 50€/osebo, lahko se uredi tudi ob pristanku v Šrilanki. Ta je malo dražja.

• NAJEM MOTORJA: motor sva najela za 19 dni. Dobila sva 160ccm Hondo Hornet, ki pa zanimivo ni narejena na Japonskem kar hitro tudi spoznam. Motor še nekako lepo deluje vendar me preseneti da ima »choke« za hladen vžig, medtem ko je vse ostalo kot recimo bremze bolj tako-tako.

• KOMARJI: Midva sva imela s sabo Autan in tudi kupila sva njihov sprej. Žal vsaj nama ni kaj dosti pomagalo. Ponekod se gostitelji trudijo in kurijo spirale ali pa imajo električne odganjalce – malenost pomaga.

• NACIONALNI PARK YALA: Midva sva izbrala pol-dnevni obisk po pogovoru z drugimi popotniki. Vožnja z džipom po tisti poti v parku pomeni premetavanje sem in tja in po parih urah, ti je malo vsega dovolj. Cena cca 60EUR/osebo vključeno s vstopnico za park.

• PRAVILA TEMPLJEV: Pokrita ramena in kolena ne glede na spol. Po templju in njegovi bližnji okolici se sprehajaš bos. Večina templjev ima okenček za odlaganje obutve (in v najinem primeru čelad). Nekateri obvezno plačilo 100Rs (33centov), drugi pričakujejo napitnino in celo rečejo za njo.

• ZAVETIŠČE ZA SLONE: Miha je Fundacijo Elephant care Relief našel po daljšem brskanju po internetu. Jih je več, a so različne ocene in mnenja o njih. Cena za 4urni voden obisk ter kosilo 35EUR/osebo.

• NAKUP ZAČIMB IN ČAJA: Po pogovoru z najinimi gostitelji so nama ti odsvetovali nakup le teh na tržnicah. Po njihovih besedah, naj bi nekateri domačini dodajali prah le tem.

• KOTTU: Sicer tradicionalna hrana na Šrilanki a tudi najbolj pogost vzrok za trebušne nevšečnosti. Žal naj bi se v njem porabilo velikokrat stara hrana (piščanec). Na njo naju je tako opozoril gostitelj in tudi domačini nastradajo zaradi uživanja.

• PSI: Niso nevarni, niso pa v najboljšem zdravstvenem stanju. Jaz osebno sem proti božanju tujih psov. Obstaja pa dobrodelna organizacija Wecare Šrilanka, ki pomaga tem psom. Morda za idejo kako pomagati.

• ŠRILANKA Z MOTORJEM (NAJINO MNENJE): Šrilanka z motorjem sicer ni slaba ideja saj se nama še vedno zdi, da motor najbolj učinkovito prevozno sredstvo tukaj. So pa ceste večinamo slabe (sploh stranske) in pa prometa je ogromno. Najprej sva razmišljala tudi o najemu tuk tuka, ki je na Šrilanki za avanturistične turiste dokaj znano prevozno sredstvo, vendar nama ni bilo žal saj se z motorjem premikaš bistveno hitreje in z manj stresa. Najboljša cesta se nama je zdela cesta Kataragama saj je bila vrhunska in predvsem zaradi strašljivih komentarjev tudi bolj prazna, pa še safari imaš… Glede ostalih cest pa sva nekako takšnega mnenja, da sva sicer vesela da sva pot naredila z motorjem vendar pa nekih večjih užitkov, ki jih lahko doživiš pri nas tu nisva bila deležna. Nekako pač v stilu tisti nujni transport od točke A do točke B.