POTOPIS: Z VANOM NA JUG ITALIJE

Po dveh neuspelih poskusih v zadnjem letu, se nam je končno uspelo odpraviti na popotovanje z VANOM po obali Italije s ciljem nekje v Pompejih. Sicer smo se odločili že v štartu, da se načrta ne bomo držali kot pijanec plota, ampak bolj po občutku z veliko uživanja na plažah. Na razpolago smo imeli dobrih 9 dni. V prvotnem planu je bila želja prevoziti in si ogledati tudi celotno Kalabrijo, vendar se je na koncu izkazalo, da bi rabili še kakšen dan zraven, da bi nam zastavljen cilj uspelo tudi doseči. Ampak nič hudega, se bomo pa drugič po zahodni obali Italije odpravili do nje.

1.Dan: ŠMARTNO OB PAKI – PORTOGRUARO – MIRAMARE

Štart našega popotovanja je bil tokrat sredi dneva, saj so imeli otroci še obveznosti v šoli.

Pot skozi Slovenijo je potekala brez zapletov in kmalu smo že bili v Italiji, natančneje v mestecu Portogruaru. Portogruaro je bilo zgrajeno 1140 leta, ko je škof Gevinus dal skupini ribičev pravico, da se tu ustalijo in ustvarijo rečno pristanišče. Naš van smo pustili na parkirišču ob centru (lokacije oz. koordinate parkirišč bodo napisane med nasveti) in se odpravili raziskovat stari del mesta, v katerega smo vstopili skozi vrata v mesto imenovana Torre S. Agnese.

Že smo v mestecu, ki ima pridih Benetk s kanali, malimi ulicami in barvitimi fasadami.

Na Trgu Republike se nahaja gotska mestna hiša iz leta 1256 in sredi tega trga je spomenik padlim v prvi svetovni vojni.Le korak ali dva stran se nahaja Piazza del Duomo na njej pa 59 metrov visok zvonik, tik poleg stolnice sv. Andreja. Stolp se je zaradi pogrezanja tal nagnil že za več kot en meter, vsako leto pa zaznajo njegov nekaj milimetrski nagib. Stolp sicer ni konkurenca Pisinem, a vsekakor vreden ogleda.

Zanimiva točka so tudi Mlini na reki Lemene (Mulini di Sant Andrea), ki izhajajo iz 12. stoletja. Sledi kratek postanek s počitkom, nato pa sprehod ob reki Lemene in povratek k vanu.

Še hitra malica in že smo na poti proti  Miramare. Spremljajo nas zastoji v obratni smeri, za kar nam odleže, do trenutka ko tudi sami obstojimo za dobre dve ure v zastoju. Iskreno, ko se motorji avtomobilov ugasnejo in ljudje brezglavo tavajo po avtocesti, si hvaležen za van, ki ima vse ugodnosti. Po res dolgi vožnji od Portogruaru do Miramare, smo končno prispeli na cilj v poznih urah. Van parkiramo kar na enem od parkirišč, kjer ni prepovedano prenočiti (aplikacija park4night).

2.Dan: MIRAMARE – FIABILANDIJA – PLAŽA MEZZAVALLE

Ponoči so nas obiskali “prijazni” komarji in si kar dali duška na nas, ampak mi se ne damo, nov dan nova destinacija.

Miramare je v bistvu soseska Riminija, oddaljena od centra Riminija nekje 5 km ob jadranski obali. Naša prva točka je bila seveda plaža in morje. Tu je peščenih plaž dok oko seže, morje nizko, primerno za vse, ki se radi namakajo. S skiroji smo se nato odpravili dalje po urejeni sprehajalni poti ob plaži, ki je že zjutraj bila polna kolesarjev in sprehajalcev. V Italiji mi je najbolj zanimivo to, da ima vsak del plaže svoje ime oziroma ime po tistem zasebniku, ki tam ponuja razne storitve.

 

V Miramaru se nahaja tudi zanimiv zabaviščni park imenovan Fiabilandija. To je zabaviščni park za mlajše otroke. Ponuja pa od vlakcev, takšnih in drugačnih (eni so kar adrenalinski) in raznih drugih doživetij. Mi smo ga v treh urah obdelal. Tjaši je mogoče že premalo adrenalinski, fantoma pa še ravno prav.

 

 

Čas je za slovo od Riminija, sledi le kratek ovinek na hrib San Bartolo, kjer se nahaja zanimiva piknik točka z razgledom na obalo. Tu si mi pripravimo kosilo in uživamo v razgledu. Pot na razgledno točko je žal prepovedana z avtodom, ki je težji od 3,5 tone.

Po daljši pavzi sledi premik po obali Italije. Iskreno cesta ne ponuja razgleda jadranske magistrale. Ob obali je speljana železniška proga ali pa gosta poseljenost. Tako nekega hudega razgleda ni, če odštejemo par “domačinov”.

 

Se pa nam ponudi super priložnost počitka ob plaži v kraju Marina di Montemarciano. Počitek izkoristimo za osvežitev v morju in večerjo. Sosedje poskrbijo za muziko in omamne vonjave žara, otroci pa se pridno zakopljejo v mivko. Seveda se lahko tu prespi, če vas ne moti hrup vlaka, ki vsake par minut mimo pelje (naslov spodaj).

Ker se naš počitek zavleče se odločimo prenočiti na parkirišču nad plažo Mezzavalle nedaleč stran kjer pa ob prihodu dobimo še zadnje mesto za prenočiti.

3.Dan: PLAŽA MEZZAVALLE – LAGO DI VARANO – MANACORA

V aplikaciji Park4night je parkirišče Mezzavalle dobro označeno in iz tega se pot na plažo vije direktno. Mi smo spali na naslednjem, nima imena, ima pa vsekakor boljši razgled. Je pa do plaže zato malenkost daljša pot.

Z Mihom se zbudiva okoli pol šeste ure in si ogledava sončni vzhod, nato pa še malo zadremava.

Medtem ko še mi zajtrkujemo se nam na parkirišču pridružijo prvi kopalci namenjeni na plažo Mezzavalle. Kmalu je jasno, da je to zelo obiskana plaža, saj postaja prava gneča, kljub temu da plaža ni ravno dostopna iz avta. Do nje se je treba sprehoditi vsaj 15 minut, odvisno od tega koliko vam je prijetno hoditi po strmi poti navzdol in navzgor. Po poti pa vas spremlja razgled, ki malo vse odtehta. Plaža nima veliko sence, tako da se jo splača prinesti s sabo.

 

Po počitku in kopanju sledi daljša vožnja. Priključimo se na avtocesto s katere se nam ponuja lepši razgled, kot pa doslej po lokalnih. Po dobrih 4 urah prispemo do jezera Varana (Lago di Varano). Jezero je laguna v Jadranskem morju in zajema 60 kvadratnih metrov površine. Leži na severni obali polotoka Gergano in 9 km od lagune jezera Lesina. Mi smo našli na aplikaciji parkirišče, kjer je bil plan pojesti kosilo. Naj dodam, da sam dostop do tega parkirišča ni za večje avtodome, še z našim vanom je šlo na knap.

Parkirišče pa tako kot v aplikaciji (nekateri komentarji) polno smeti in nič posebnega, zato se odpravimo kar dalje.

Odpravimo se do plaže v Rodi Garganico, tu spečemo čevapčiče in uživamo v oblačnem sončnem zahodu.

Tukaj bi lahko tudi prenočili vendar se odločimo da poiščemo nočitev malenkost dalje na parkirišču v kraju Manaccora. Parkirišče je na hribu, pri dostopu od spodaj je en oster ovinek in zato mislim da ni za avtodome nad 6m, čeprav se nam s 7m dolgim vanom vseeno uspe prebiti skozi (hvala bogu za zadnji pogon). Razgled iz tega parkirišča je noro lep.

4.Dan: PLAŽA ZAIANA – BARI

Zbudimo se na kraju z najlepšim razgledom doslej. Tokrat ni zagnanih kopalcev, niti sosedov.

Dopoldne preživimo na plaži Zaiana, ki je praktično samo naša. Z nami si jo delijo samo lastniki, ki jo pripravljajo za turiste in nekaj očitno potepuških psov, ki pa niti niso moteči, saj se med sabo preganjajo po plaži in okolici.

Po kosilu, ki ga Miha pridno speče na žaru, sledi daljši premik po obali na jug. Uživamo v razgledih na borove gozdove, nato na plaže, dva krat nas celo premami in se ustavimo. Prvič ob plaži San Felice, drugič pa na razgledni točki nad plažo Mattinatella.

Ko plaže izginejo se začnejo travnate površine z zapuščenimi hišami in nato nasadi oljk itd. In potem sledi mesto Bari.

Bari je največje mesto v deželi Apulija in leži na jadranski obali. Apulija je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Deli pa se na šest pokrajin: Bati, Barletta – Andria – Trani, Brindisi, Foggia, Lecce in Taranto.

Mi naš Van zapustimo na parkirišču pod nadzorom Hobby park and wash (informacijo o njem, sem našla v skupini Mi, avtodomarji). Po prebranem na spletu, sva z Mihom oba bila mnenja , da bo manj zapletov in skrbi (kar nekaj je informacij je namreč o krajah avtodomov…). Hobby park je tudi dobro izhodišče za ogled mesta. Najprej se odpravimo na mestno plažo; Pane e Pomodoro. Nato pa se po promenadi (Lungomare Nazario Sauro) sprehodimo do picerije Diana in si končno privoščimo italijansko pico.

S polnimi trebuščki se nato odpravimo raziskovati stari del mesta Bari v katerem se nahaja Bazilika Sv. Nicole. Zgrajena nekje 1197 v rimskem stilu in leži v središču samega starega dela Barija. Med sprehodom po uličicah naletimo na peko pohane polente, seveda moramo še to poskusit. Zanimiva je tudi cerkev sv. Sabina, ki leži le par minut od bazilike.

V starem delu mesta stoji tudi mogočen grad Bari; Castello Normanno Svevo, zgradil ga je leta 1100 kralj Roger. Če pa vas vleče v šoping pa je ulica Via Sparano za vas. Mesto Bari je naš prvi utrinek italijanske živahnosti. Lepo je spet videti ljudi na ulicah, v lokalih… Lani z motorjem tega nisva doživela…

5. Dan: BARI – POLIGNANO E MARE – ALBEROBELLOOSTUNI

Zapustimo Bari in se odpravimo raziskati Polignano a Mare. Polignano A Mare je občina v metropolitanskem Bariju ob jadranskem morju. Njihovo gospodarstvo je odvisno od turizma, kmetijstva in ribištva. Mi se parkiramo kar na parkirišču ob plaži Cala Paura (parkirišče je zgleda meka za avtodomarje), ter se odpravimo raziskovati. Prva točka je plaža, ki jo večkrat vidite na socialnih omrežjih, razglednicah; Lama Monachile.

 

Plaža je obdana s klifi na katerih so zgrajene hiše domačinov. Res slikovita, vendar za torek izven sezone preveč obiskana. Sledi sprehod po ulicah in fotografiranje klifov. Med sprehodom se odločimo v ribarnici kupiti ribe in solato s tuno (solato pripravljajo kar v ribarnici). Ribe Miha nato speče na žaru, medtem se otroci kopajo. Idilično!

Od tu se odpravimo na ogled mesteca Alberobella, ki slovi po truli hiškah. Najstarejša naj bi izvirala iz nekje 16. stoletja. Truli hiške v Alberobello spadajo pod Unescovo zaščito svetovne dediščine. Hiša je zgrajena brez uporabe malte, okrogle oblike s kupolasto streho in belo fasado. V večini njih še vedno živijo domačini, nekatere pa so postale počitniški domovi. Glavne točke mesta, ki smo jih mi videli so:

  • Trulo Sovrano, ki je ena največjih hišk, visoka 14 m. Od leta 1994 je muzej in gosti tudi gledališke predstave.
  • Bazilika mučencev Kozme in Damjana zgrajena nekje 1882 leta.

Poudarek pa nam je bil sprehod po ulicah in ogled različnih trulih hiš, ki so različno okrašene, nekatere pa so postale manjše turistične trgovinice.

Po ogledu Alberobella se odpravimo na ogled belega mesta (La Citta Bianca) oziroma Ostunija. Van pustimo, kar na parkirišču ob pokopališču (park4night). Mesto naj bi imelo pozimi nekje 32.000 prebivalcev poleti pa naj bi število narastlo na nekje 100.000.

Ime je dobilo po značilni beli arhitekturi. Od parkirišča je potreben “manjši” sprehod v hrib. Glavna atrakcija je staro mestno jedro, zgrajeno na vrhu hriba in utrjeno s starodavnim obzidjem. Samo bistvo ogleda mesta je sprehajanje med ulicami in ogled arhitekture. Izpostavila bi pa:

  • Stolnica Ostuni, ki leži na najvišjem hrib in je zgrajena v gotskem stilu leta 1435.
  • Colonna di Sant’Oronzo, kamniti steber v čast zavetnika mesta Ostuni – Giuseppe Grece leta 1771. Nahaja se na Trgu svobode.

V bistvu je mesto bolj za hiter ogled. Prenočili smo pa kar na parkirišču pri pokopališču.

6.Dan: ROCCA VECHIA – FARAGLIONI DI SANT’ANDREA – OTRANTO – LEUCE

Če smo že naš Van prejšnjo noč parkirali ob pokopališču je prav, da naredimo kratek sprehod tudi po njem.

Naslednja točka na naši poti je arheološko najdišče na Jadranski obali imenovan Roca Vecchia. V bistvu se od samega parkirišča vije plaža s klifi, na določenih mestih pa se nahajajo tolmuni in zalivi primerni za kopanje.

Za vstop v Roca Vecchia je potrebno plačati (nekje 3 € po osebi), največja turistična atrakcija pa je Grotta della Poesia. To je jama obdana s klifi, polna morske vode. Pogumni tudi skočijo vanjo iz klifov. Med nami se je opogumil samo Žiga. V sklopu parka se nahaja tudi starodavni svetilnik, ki ga je čas že pošteno načel.

Zanimiva točka za ogled ali plaža za kopanje je tudi zaliv Faraglioni di Sant’Andrea. Ta del obale je poln klifov in skal, ki se dvigajo iz morja. Obala je polna jam in votlin, v katere lahko celo zaplavate. Najbolj veličasten del pa naj bi bil naravni obok L’Arco Degli Innamorati.

Tukaj se nismo kopali saj je za naše otroke dostop v morje malce težje dostopen, pa še valovi so bili. Po dveh plažah sledi ogled mesta Otranta. Mesto je nekoč bilo znano po konjereji, leži na vzhodni obali polotoka Salento ob morskem prelivu Otrantska vrata, ki povezuje Jadransko morje z Jonskim. Sprehodimo se po starem delu mesta v katerem se nahaja Grad Aragonese, zgrajen v obliki nepravilnega petkotnika in je v celoti obdan z jarkom. V starem delu se nahaja tudi cerkev iz leta 1088, delo grofa Rogerija I..

Iz obzidja pa je čudovit razgled na mestno plažo ter marino. Pošteno lačni se odpeljemo do parkirišča ob jezeru Cava di Bauxite. Miha nam pridno speče kosilo, nato pa si še ogledamo jezero. Jezero leži v kamnolomu in je znano po turkizni vodi. Obdan pa je z rdečimi skalami. Do njega vodi iz parkirišča več poti. Naj vas ne ustrašijo napisi privat posestvo, pojdite le malo dlje proti morju, tam pa je potem pot lepo speljana, pa še lep razgled na svetilnik je iz te točke.

Od Otranta proti samem jugu pete nas cesta in razgled po poti navduši. Poslovimo se od Jadranskega morja in pozdravimo Jonsko morje. Cesta je obalna in le na nekaterih delih zaprta, posledično je treba malo po notranjosti.

Naš cilj dneva je Leuca, najbolj južna točka Apulije oziroma na konici pete Italije. Tu parkiramo kar v PZAju. Po večerji pa sledi še kratek sprehod po mestu. Večerni sprehod nam polepša pogled na beli svetilnik Faro di Santa Maria di Leuca, ki leži na 102 metrih nadmorske višine in je 47 m visok.

7.Dan:LEUCA – PLAŽE – MATERA – NOVA SIRI SCALO

Po obali se odpeljemo iz pete Italije nazaj proti “podplatu” Italije. Po poti naredimo par manjših postankov. Prvega v iskanju jezera Palude del Capitano. Po parih minutah iskanja, smo bili že prepričani, da je to neko presihajoče jezero. Ko smo ga pa končno našli, pa je to bil bolj ribnik kot jezero in ideja o kopanju je padla v vodo.

Drugi daljši postanek je bil na MurMur plaži. Plažo smo hoteli izkoristiti za kopanje, pa nobenem ni bila všeč. Mogoče je krivo, da so na drugi strani pete plaže bile lepše.

 

Tretji postanek pa je bil v iskanju prostora za kosilo z razgledom. Po možnosti, da se otroci med pripravo kopajo v morju. No pa nekako pravega prostora nismo našli in smo se zadovoljili s plažo Madonnina. Kopali se nismo, kosilo smo pa pojedli kar na hribčku nad plažo. Plaže nam v tem delu res niso bile všeč (trava, smeti…).

Cilj dneva je bil ogled mesta Metera.

Matera je mesto, ki naj bi bilo vsaj 5000 let staro. Mesto je zrastlo na dveh kanjonih, ki jih je izklesala reka Gravina. Območje, ki se ga gre pogledat se imenuje Sassi di Matera in je v bistvu kompleks jamskih bivališč. Mesto je skozi zgodovino bilo dom Grkom, Rimljanom, Bizantincem, itd. Leta 1952 so jamska bivališča takratni stanovalci morali zapustiti (slaba higiena, bolezni, revščina..). Leta 1993 pa je bilo mesto razglašeno za Unescova svetovno dediščina. Mesto ima tudi filmsko zgodovino Ben – Hur, Marija Magdalena in najnovejši James Bond.

Iz Matere se odpravimo zopet proti obali natančneje v Nova Siri Scalo. Parkiramo kar na prvem PZAju, ob plaži. Za konec dneva sledi še skok v Jonsko morje.

8.Dan: PO OBALI JONSKEGA MORJA – PIZZO – TROPEA (Kalabrija)

Še jutranje kopanje v Jonskem morju in sledi vožnja po obali Jonskega morja do obalnega mesta Pizzo, ki se nahaja na južni obali Italije, Kalabriji. Plaže Jonskega morja nas niso navdušile. (Ob plaži speljani železniški tiri, težek dostop do plaže.) So pa nas navdušila manjša mesteca po poti, nasadi oliv, polja pšenice in presušene reke. Ta del Italije je morda res revnejši na pogled in zapuščen, a ima narava svoj čar.

Miha nam speče hamburgerje ob plaži Fosso, nato pa sledi slovo od Jonskega morja in pozdrav Tirenskemu morju ter Kalabriji. Kalabrija je prav tako kot Apulija ena od dvajsetih dežel v Italiji. Meji na severu z deželo Bazilikata, na zahodu s Tirenskim morjem, na vzhodu z Jonskim in na jugu jo Mesinska ožina loči od Sicilije.

Naš prvi stik s Kalabrijo je v obalnem pristaniškem mestecu Pizzo, včasih imenovan Pizzo Kalabro. Tokrat ne iščemo znamenitosti, ampak se le sprehodimo po starem delu mesta in uživamo v razgledu. Žal je preveč oblačno, zato se slabše vidi otok Stromboli z enim od treh aktivnih ognjenikov v Italiji.

Za zadnjo točko dneva in najnižjo na našem potovanju po Italiji pa izberemo obalno mesto Tropeo.

Tropea je obmorsko letovišče s peščenimi plažami na zahodni obali Italije. Leta 2021 razglašena za najlepšo vasico v Italiji. Tokrat parkiramo v PZAju ob plaži, ki je bolj podoben kampu. Sledi večerni sprehod po plaži in nato še po mestu, ki leži na pečini nad morjem. Turizem je tu že v zagonu in če bi izpostavila, kaj si tu ogledati, so to:

  • Samostan Sv. Marije, ki stoji na strmi skali in izvira iz srednjega veka.
  • Plaže, ki so mivkaste, morje pa kot iz razglednice.
  • Staro mestno jedro.

9.Dan:TROPEA – CAPO VATICANO – POMPEJI

Pred nami so zadnja dva dneva potovanja. Po še zadnjem kopanju v morju na plaži Tropei, se odločimo narediti ovinek proti Capo Vaticanu.

Capo Vaticano je zadnji pas kopnega pred Mesinsko ožino. Rt tvori poseben belo – siv granit, ki ga po vsem svetu preiskujejo zaradi posebnih geoloških značilnosti. Tu so tudi plaže, ki navdušujejo mnoge turiste. Upala sem tudi, da se bomo lahko približali svetilniku, a je bojda to vojaško ozemlje.

Zadnja točka tega potovanja oziroma zadnja planirana točka so Pompeji, ki pa so že na poti nazaj. Vožnja do njih iz Capo Vaticana pa dobre 4h dolga po avtocesti, ki sicer ponuja super razglede na razgibano Italijo.

Pompeji so bili Rimska občina ob Neapeljskem zalivu, ki ga je leta 79 n. št., pokončal dež majhnih kamenčkov, ki so bruhnili iz ognjenika Vezuv. Ponovno so Pompeje odkrili po naključju leta 1748, ko je kmet s plugom zadel ob bronast predmet. Pompeji so od leta 1997 na seznamu Unescovo svetovne dediščine.

Mi smo za Pompeje imeli dobre 2,5h časa, kar nas je malo omejilo pri raziskovanju, saj so Pompeji res veliki. Videli smo skoraj cele, ampak bolj na hitro. Cena odrasli plačajo po 16 €/os, otroci pod 18 let imajo zastonj, med 18 in 25 let pa je nekje 3 €. Pompeji so bili še ena točka iz mojega seznama želja.

Zadnjo noč prespimo kar na počivališču ob avtocesti nekaj km naprej kjer na tablici spremljamo finalno tekmo lige prvakov. Posebna dogodivščina za vse.

10.Dan: ORVIETO – ŠMARTNO OB PAKI (DOM)

Do doma nas loči še kar 10 ur vožnje po avtocesti, ki se iskreno kar vleče in je dolgočasna. Za počitek od vožnje si izberemo ogled mesta Orvieto, ki se nahaja v JZ Umbriji. Mesto je nekaj posebnega, saj leži na pečini vulkanskega porekla. Naš Van zapustimo na parkirišču in se z gondolo odpeljemo do starega dela mesta na pečini. Sledi sprehod po mestu in ogled mesta, ki je s svojo arhitekturo prav čarobno. Glavne točke ogleda so Katedrala Orvieto, zgrajena 1290 leta. Za to veličastno katedralo je prvi kamen položil sam papež Nikolaj IV. Torro del Moro je stolp, ki se nahaja v samem srcu mesta in je visok 40m je bil prvotno zgrajen kot opazovalni stolp pred napadi. Nas pa so najbolj navdušile manjše uličice v katere smo večkrat z veseljem zatavali.

In to je to. Spet smo na koncu poti, sledi še dolga vožnja domov po avtocesti s počitki na počivališčih ob njej.

POVZETEK/NASVETI

  • Raziskovali smo slabih 10 dni, naredili nekje 3800 km.
  • Strošek potovanja: cca 1500EUR (all inclusive: nafta povprečno cca 1,8EUR nekaj PZAjev po ceni cca 15-20EUR, cestnine ter hrana in vstopnine)
  • Covid ukrepi: maske po želji, PCT pogoj ni bil potreben.
  • Parkirišča oz. prenočišča smo našli v Park4night

PRENOČIŠČA:

1. dan:Rimini (26 Viale Vienna – blizu zabaviščnega parka Fabialandia)

2. dan: Mezzavelle (Strada Provinciale del Conero)

3. dan: Manaccora (Baia di Manaccora, Contrada Zaiana)

4.dan: Bari (Hobby park wash)

5.dan:Ostuni (8 Strada Provinciale 20)

6.dan: Leuca (camper stop area proloco Area stop the cornula)

7.dan: Nova Siri (via Tre Passi Nel Delirio)

8.dan:Tropea (7 Largo Vaccari)

9.dan: Parkirišče počivališča AC (Santa Croce, A1)

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.