POTOPIS: JORDANIJA

Jordanija je obmorska država na Bližnjem vzhodu z uradnim imenom Hešemitska Kraljevina Jordanija. Nahaja se na vzhodnem bregu reke Jordanije in meji na severu na Sirijo, na severovzhodu na Irak in na vzhodu ter jugu na Saudovo Arabijo ter na Mrtvo morje. V njej prebiva kar 10,2 milijona prebivalcev, od katerih jih vek kot 4 milijone živi v glavnem mestu Aman. Denarna valuta je jordanski dinar, uradni jezik pa arabščina.

Potovanje v Jordanijo spada v skupino potovanj, ki jih z Mihom imenujeva »parent break« (oz. samo za naju). Karte sva kupila pri Ryanair (Bergamo), slab teden pred potovanjem. Potovanje sva organizirala v lastni režiji, s pomočjo potopisov pa naredila plan potovanja. Celotno potovanje je trajalo 9 dni.

1.Dan: LET IZ BERGAMA V AMAN – MRTVO MORJE

Tokrat sva letela iz Bergama, ki je od Šmartnega ob paki oddaljen kar 5h vožnje. Let sva imela okoli 6 ure zjutraj. Za naju je to pomenilo štart od doma okoli 11 ure ponoči in menjava za volanom, da je vsak od naju lahko malo počival. Avto sva pustila na parkirišču Vola, ki sva ga predhodno rezervirala (za 9dni 32EUR).

Check-in, ki zdaj vključuje tudi PCT kontrolo, je potekal brez težav in že sva čakala na vzlet.

Naj dodam, da so na letališču maske nujne in to velja tudi cel čas leta. Ker sva malo » škrta«, nisva plačala sedežev skupaj, a ker nas je bilo kar nekaj takšnih, sva na koncu pristala skupaj. Let prespiva in že smo nad Amanom.

Pristanku sledi kontrola potnih listov, nakup vise in njihove sim kartice. Pri Green motion, prevzameva najeti avto Micro in že drviva proti Mrtvem morju.

Vožnja do tja je prvi vpogled v realnost te države. Hribi, puščava, šotorska naselja, na drugi strani manjše hiše in iskreno veliko odpadkov, predvsem plastike. Po 2 urah urah vožnje sva na najini prvi točki potovanja Mrtvem morju.

Mrtvo morje je v bistvu slano jezero med Jordanijo in Izraelom. Kljub pritoku reke Jordanije je v njem takšna količina soli, da enostavno v njem nič ne preživi. Z nadmorsko višino minus 430 m, pa je to najnižja točka na svetu.

Miha si privošči osvežitev v njem, prav navdušeno se namaka, saj je kot ena boja. Ne priporoča se kopanje z ranam in zamakanja oči.

Po uživanju na plaži, čeprav ni nekaj preveč toplo, se odpraviva poiskati menjalnico in večerjo v Samarah trgovski center.

Ker nama še ni do povratka v hotel, poskusiva najti še kakšno pot do Mrtvega morja, vendar kmalu ugotoviva, da tam kjer so hoteli, če nisi gost pač ne gre, tam kjer pa je kakšno parkirišče, pa ni nujno, da je dostop do samega morja.

Večer končava kar na terasi hotela ob ognju, glasbi ter obvezno šiša.

2.Dan: MRTVO MORJE – MOUNT NEBO

Po zajtrku se odpraviva proti Mount Nebo.

Mount Nebo je sveta gora v Jordaniji na nekje 710 m nadmorske višine in kraj, kjer naj bi Mojzes dobil pogled na obljubljeno deželo.

 

Na samem vrhu je zgodovinski kompleks posvečen Mojzesu, cerkev iz 4. stoletja. Simbol same gore nebo pa je spomenik kače, ki ga je Mojzes postavil, da bi ščitil ljudi pred kugo. Gora ponuja lep razgled na okolico, obljubljeno deželo.

 

Od tu se odpraviva poiskati še Mojzesove izvire, ki jih Miha naključno najde v google maps.

Navigacija ne pripelje čisto točno in cesta je malo slabša, ampak se vseeno peljeva še malo naprej in prispeva do zapuščenega poslopja.

Tam pa sledi steza in že ste pri izvirih, če pa jih ne pogledate pa iskreno ne zamudite veliko. Za naju je bil ta izvir zanimiv predvem zato, ker mimo poteka pastirska pot kjer sva spoznala Alija, pastirja s 100 ovcami s katerim sva malenkost pokramljala. Naj že kar tu dodam, da so Jordanci zelo prijazen narod.

Ker nama še ni za nazaj, se odločiva malo raziskovati pokrajino, zato se lepo z avtom voziva po raznih zaselkih. Sama pokrajina Gore Nebo je noro lepa in ponuja prave foto trenutke. Vidiš mnogo šotorskih naselij, nomadov in njihovo iznajdljivost. Zanimivo je da je pokrajina zelo suha, kljub temu pa iz raznih izvirov potekajo plastične cevi s katerimi se oskrbujejo domačini oz. nomadi.

Na poti nazaj se pošteno lačna odpraviva na kosilo v restavraciji Al – Shata. Zanimiva izkušnja saj se le meter od najine mize, nahaja postelja in kljub temu da alkohola nimajo v ponudbi, Miha dobi viski za razkužit. Kljub vsemu gostilna od znotraj izgleda čisto spodobno.

Za konec dneva še malo hotelske plaže ob mrtvem morju in pika na i; fitnes ter savna v hotelu.

3.Dan: VOŽNJA PROTI AKABI- JUŽNI OBALI

Posloviva se od Ramada resorta in se odpraviva na štiri ure dolgo vožnjo proti Akabi.

Vožnja poteka po panoramski cesti ob Mrtvem morju.

Prvi postanek narediva pri Wadi Mujib. Wadi Mujib je rečni kanjon nad reko Mujib, ki se zliva v Mrtvo morje. Po kanjonu, ki je po slikah spektakularen, se lahko sprehodite, vendar je v času najinega obiska zaprt. Po slikah sodeč je treking precej spektakularen vendar pa po nama znanih informacija tudi precej drag.

Med zbiranjem informacij za potovanje sva naletela tudi na koordinate za kopanje v Mrtvem morju izven hotela ali ustaljenih točk in ker je ravno na poti, se ustaviva na še zadnjem kopanju v Mrtvem morju. Parkirišče je zastonj kar ob cesti na makadamskem platoju nad morjem.

Do morja je malce težji a kratek treking (ne priporočam hojo z sandali saj je kamenje prevlečeno s strnjeno soljo, ki zna biti zelo ostra). Plaža je polna soli in barva vode je prav nora. S sabo sva imela tudi plastenko vode in tako sprala sol s telesa.

Malce naprej poskusiva najti rozasto jezero, vendar o njem ne duha ne sluha. Verjetno da sva ga celo našla, vendar pa ni bilo rozasto ampak zeleno (verjetno spreminja barvo glede na zrelost alg v njem).

Sama vožnja do Akabe je hitro minila. Cesta ponuja različne poglede na puščavo in življenje domačinov.

Tudi ostali potniki so prava paša za oči, predvsem so smešni tovornjaki, ki bi jih peš lahko prehitel po cesti na hrib ali navzdol. Tu so še kontrolne točke, pa vojaki polni orožja.

Na južni obali v Akabi si najdeva dom za naslednja dva dni pri Arab divers le streljaj od javnih plaž (no 800m in če si brez avto zna biti boljša izbira bližje plaži kjer sva kasneje tudi jedla).

Žal je malo preveč pihalo, da bi se kopala v morju, si pa privoščiva kosilo in sprehod po plaži. Za konec dneva sadni koktajl in sončni zahod.

4. Dan: POTAPLANJE V RDEČEM MORJU Z ARAB DIVERSI

Ena izmed atrakcij Akabe je tudi možnost potapljanja v Rdečem morju ob koralnem grebenu. Skoraj vsi ponudniki prenočišč na Južni obali imajo možnost, da si ali izposodite opremo za potapljanje (tudi snorklanje) ali pa rezervirate potapljanje z izkušenimi potapljači tako za neizkušene ali že izkušene potapljače. Posledično seveda je to eden glavni razlogov, zakaj pridejo sem turisti iz vsega sveta. Tudi midva sva tako izkoristila priložnost, da se potopiva, sicer jaz prvič, Miha pa z eno izkušnjo več. Žal se zame na koncu ni izšlo, Miha pa pravi da se splača.

V morju je namreč zelo raznolik koralni greben, veliko vrst rib različnih velikost posebej zanimiv pa je nekakšni podvodni muzej, namreč pred leti so v morje po celotni obali potopili kar 19 različnih vojaških vozil med drugimi tudi tank, letalo in ladjo. Zanimivo ampak čudno.

Po slabih dveh dneh miru ob plaži in rahlem dolgčasu, se odločiva malo zapeljat v Akabo na večerjo in sprehod. Gostiteljica pri Arab diversih nama je predlagala restavracijo z lokalno hrano imenovano Kuzbha & Senya. Odlična restavracija, polna turistov in domačinov.

Je pa zaradi prepoznavnosti malenkost preveč »industrializirana« (torej čimprej pojej da dobimo prostor za nove goste). Po večerji si privoščiva še malo sprehoda po javni plaži in ulicah Akabe, ki so kar živahne.

5. Dan: AKABA

Peti dan nameniva izključno raziskovanju Akabe, zapustiva južno obalo in se preseliva v sam center mesta. Na poti do mesta si ogledava še mošejo Sheik Zayed Mosque, katera naj bi bila zgrajena po navdihu Sheik Zayed Grand Mosque v Abu Dhabiju. Originalno zgrajena leta 1975, prenovljena pa 2010. Najprej sva mislila, da ni možen ogled saj je vse v ograji a naju je prijazni vratar vseeno popeljal po njej (nekakšen privat turistični ogled na »črno«). Zelo lepa, a nikjer blizu tisti v Abu Dhabiju. Dava mu 5 JODov.

Avto pustiva pri hotelu, ker še ni čas za check-in, se odpraviva raziskovati.

Akaba trdnjava oz. Aqaba Fort poznana tudi kot the Mamluk Castle of Aqaba izvira iz otomanskih časov, njena vloga skozi čas pa kot vojaška trdnjav.

Sledi sprehod po javni plaži Al Ghandour, kjer domačini že uživajo pod dežniki s šišami. Od tu lahko tudi greste na vožnjo z glass boatom, katero ponujajo na vsakem vogalu.

Poskusiva najti še kakšen dostop do morja, ki ni javen, ampak tu je tako da ali je javna plaža ali pa je zagrajena in v lasti hotela. Naletiva pa na arheološko najdišče; ostanke islamskega mesta Ayla iz okoli 650 leta, nič posebnega.

Da bi doživela utrip mesta Akaba se izgubiva med ulicami. Ena zanimivost; moji rdeči lasje tu povzročajo prav zanimive odzive. Narediva kar nekaj km gor in dol čez zelo pisane ulice med bloki kjer srečava tudi veliko otrok na ulici. Nekateri so zelo pogumni in nama ponujajo roko, drugi pa samo na daleč opazujejo moje lase tretji spet kričijo za nama (nekako tako kot je bilo pri nas še pred 20 leti).

Za kosilo se odločiva v restavracijo Al Tazaj, ki ponuja mesno lokalno hrano, kebab, ražnjiče, pečene piščance… S polnimi trebuhi se podava v nakupe spominkov za otroke na tržnico, kjer lahko kupiš praktično vse od koze pa do oblačil.

Skozi dan se večkrat sprehodiva mimo glavne mošeje Sharif Husein Bin Ali, ki pa nekako za naju ostane zaprta. Slikam jo samo od zunaj. Je največja mošeja v Akabi s pogledom na Rdeče morje.

Večer preživa v opazovanju sončnega zahoda na plaži in mahava Izraelu (morda pa nekoč..)

Še hitri nakup trenerke (da ne bo zeblo v šotoru v puščavi) in večerje v Arabic Moon, kjer poskusiva seveda lokalne specialitete falafel, humus.. (za 6 JD dobiva pijačo in hišni mix meni vsega po malem, odlično).

6. dan WADI RUM

Le 60 km od Akabe leži Wadi Rum, največja dolina v Jordaniji. Wadi Rum je zaščitena puščavska divjina v kateri se skriva kar 25.000 kamnitih rezbarij, 20.000 napisov in okoli 150 arheoloških najdišč. Skoraj vsi prebivalci doline/puščave so Beduini, ki so še do pred kratkim živeli pravo nomadsko življenje. Pripadajo sedmim plemenom, od tega tri največja plemena pripadajo plemenu Zalabia, katero tudi skrbi za Wadi Rum turizem.

Midva sva rezervirala vnaprej bivanje in celodnevni ogled doline pri Bedouin Directions. Okoli devete ure vstopiva v Wadi Rum (vstop v Wadi Rum se plača in ga zajema Jordan pass), kjer naju čaka naš gostitelj. Tu zapustiš svoj avto in se prepustiš vožnji s poltovornjakom po puščavi. Vodiči so Beduini, ki se pač ukvarjajo s tukajšnjim turizmom. Na prikolici poltovornjaka te nato popelje od ene atrakcije do druge.

V Wadi Rum naj bi imel bazo Lawrence Arabski, tako je po njem imenovan izvir Lawrence spring, vidiš tudi hišo v kateri naj bi živel. Sledijo si Jebel Khazali, pa Burdah Rock bridge, Mushroom rock.

Za počitek nato sledi kosilo po beduinsko z ogledom priprave kave (arabske). Nato pa še sprehod po kanjonih, kjer te vodič pusti na eni strani, počaka na drugi. Ter za konec Chicken rock in gledanje sončnega zahoda, ki ga žal zaradi oblakov ni bilo videti.

V bistvu na koncu ugotoviš, da ni važno pri komu rezerviraš, ker se skozi ogled srečuješ z vsemi. Mogoče je le pomembno, da če želite biti del skupine in ne sami, da to jasno izrazite v rezervaciji (cena je posledično tudi nižja).

Po sončnem zahodu končno kamp, ki je neka vrsta imitacija beduinskega življenja, kjer ti gostitelj pripravi večerjo v skupnem šotoru na tradicionalni način. Tukaj sva bila sama, saj turizem v tem času zaradi korone ne cveti, sva pa ugotovila da v drugih kampih pa so združevali turiste da je bilo druženje pri večerji bolj veselo.

Spala sva pa na koncu oblečena v trenerke iz Aqabe, ker so noči puščavi marca še vedno mrzle. Sama dogodivščina se nama je sicer zdela super in vredna časa ter denarja, sva pa dobila občutek, da ti beduini danes tukaj ne živijo na takšen način kot včasih in da je vse skupaj bolj propaganda za turiste, ker so tudi oni podlegli moči denarja in kapitalizma.

7. Dan: WADI RUM- WADI MUSA – PETRA

Po noči v kampu in zajtrku naju gostitelj odpelje še malo po puščavi, pokaže nama tudi svojo čredo kamel. Nato se posloviva od puščave in odpeljeva proti Wadi Musa v kateri leži eden od sedmih čudes sveta; Petra.

Petra naj bi bila naseljena že nekje 9.000 let pred našim štetjem in v 4 . stoletju našega štetja glavno mesto Nabatejskega kraljestva. Nabatejci so bili nomadski Arabci, ki so Petro postavili kot glavno trgovsko središče tega dela sveta.

V Petro lahko vstopite skozi dva vhoda; glavni vhod in zadnji vhod, ki ga vam bodo ponujali razni » vodiči«, potem ko boste pri glavnem vhodu parkirali (niti ni poceni). Ker sva imela čas in ker nama hoja ne predstavlja težav sva vstopila skozi glavnega. Seveda za lažji ogled, vam ponujajo od osla, kamele… Tu dejansko prvič doživiva, da domačini res težijo s ponudbo saj ti na vsak način poizkušajo prodati svoje usluge, na nek način jih celo razumeva…

Al Siq je kanjon dolg nekje 1,2 km, ki vas pripelje do glavne točke Treasury, ki je najbolj znana točka in jo najdete na vseh slikah Jordanije. Nekoč naj bi bila to grobnica prvega Nabatejskega kralja. Po poti dalje vas čakajo še grobnice, cerkev in po kar nekaj stopnicah še Monastery (ta del je še najbolj naporen).

Od leta 1985 je Petra pod Unescovo zaščito dediščine. Najin sprehod je trajal dobre 4h, ker sva vztrajala proti koncu časa obiska, pa sva imela tudi srečo, da sva pri povratku mimo Treasury bila ena redkih (ponudniki so tudi že odšli). Čudovita izkušnja, saj ko se umiri, se šele zaveš, kako velika je Petra in kakšen dosežek za takratne prebivalce.

8.Dan: PETRA – MALA PETRA – JERASH – AMAN

Ob prvih sončnih žarkih se še enkrat sprehodiva skozi Petro, no do Tombs (grobnic).

Veliko sem brala, kako je pomembno, da si že ob 6ih v njej, da ni gužve itd. Morda zaradi covida ali letnega časa, v glavnem midva nisva srečala neke gužve do nekje devete ure, ko so prišli avtobusi z organiziranimi ogledi. Midva pa sva takrat že bila na izhodu.

Malce naprej blizu Petre se skriva Mala Petra (Little Petra) v katero je vstop zastonj. Mala Petra je del Petrinega arheološkega najdišča. Veliko manjša s tremi odprtimi prostori in nekje pol km dolgim kanjonom. Brez gužve in vredna ogleda.

Sledi 4h dolga vožnja proti Jerashu. Spremljajo naju tovornjaki in polno manjših naselij. Pokrajina se tu poslovi od tipične puščavske.

Jerash (Jaraš) je mesto severno od Amana v katerem se nahaja grško rimljansko arheološko najdišče. Je drugo najbolj obiskano najdišče (za Petro) v Jordaniji in je v starodavnih časih veljalo za najbolj bogato in svetovljansko prestolnico blizu zahoda.

V pozabljen svet vstopiš skozi Hadrian Arch, nato pa se sprehajaš skozi Zeusov tempelj, pa Artemisov tempelj, gledališča, cerkev.

Zanimivo, vendar se vidi da se nekako ne trudijo preveč ohraniti. Žal si po planu nisva vzela več časa za raziskovanje tega mesta in okolice zato se odpraviva proti Amanu.

Sledi ena najbolj »divjih« voženj. Vožnja okoli Amana in v Amanu je posebna izkušnja. Nekateri dobesedno sedijo na troblji, drugi so kamikaze, tretjim je vseeno za njihove avte. Tu šoferji ne poznajo pravil in če imate težave z visokim pritiskom, vožnja tu ni za vas (tudi kot so šofer ne).

Aman je glavno mesto Jordanije z več kot štiri milijone prebivalcev in najina zadnja točka v Jordaniji.

Po check-inu v hotelu se odpraviva po ulici King Faisal, ki je zelo živahna in ponuja vse. V Hashem and Brothers pojeva najcenejši, a velik obrok na potovanju (5,5 JOD s pijačo).

Sledi sprehod po Rainbow street (Mavrični ulici), ki naj bi bila ena najbolj zanimivih, a če ne bi bilo lampijončkov v stranskih ulicah, ne bi bila nič posebnega. Naj bi pa tu nekje živel kralj in premier Jordanije.

Souk (tržnica) Jara je najina naslednja točka, nato pa povratek po res polni ulici King Faisal. Občutki so zelo zanimivi in precej drugačni kot jih dobiš v preostalem delu Jordanije.

9. dan: AMAN – LET DOMOV

Zadnji dan v Jordaniji posvetiva ogledu najbolj pomembnih točk v Amanu. Tako se odpraviva še na hitro enkrat pogledat jutranjo Rainbow street, ki pa je tokrat bolj polna predvsem avtomobilov ampak ulica razočara.

Kot zanimivost: Nekoč je mesto Aman bilo na sedmih hribih danes je na devetnajstih.

Končno si privoščiva tudi jordanske sladice, kupiva jih kar na tržnici Jara. Sledi obisk Grand Husseini Mosque, ki pa je tokrat zaprta za oglede.

Sprehodiva se po Roman Nymphaeum, ki je delno ohranjen rimljanski vodnjak.

Le streljaj stran se nahaja Roman Theatre, ki naj bi izhajal iz 2. stoletja in lahko sprejme do 6000 gledalcev.

Zraven se nahaja tudi Jordanski muzej tradicije, kjer si lahko pogledate tradicionalne Jordanske obleke in navade.

Povzpneva se na enega od začetnih sedmih hribov Amana v obliki črke L, kjer leži Citadela Aman. Ta hrib bi naj bil nekoč okoli 1200 let pred Jezusom prestolnica. Tu so našli ostanke iz neolitskega časa. Posebnost tega najdišča je, da je bil skozi zgodovino poseljen z različnimi kulturami. V ruševinah, ki jih je načel čas pa vidite ostanke Bizantinske cerkve, Herkulovega templja in Umayyad palače. Midva si privoščiva več postankov iz katerih opazujeva skoraj 360 stopinj razgled na okoliške hribe, ki ti ustvarijo sliko, kako zelo poseljen je Aman.

Iz hriba se spustiva na King Faisal ulico, kjer kupiva še nekaj daril za otroke, nato pa mesna večerja v Abu Hatem.

Čas je za slovo od Jordanije.

Vrneva najin rent a car in se odpraviva na letališče, kjer ugotoviva, da ima let dve ure zamude. Pred nama je trinajst ur potovanja domov.

Let mine z manjšimi zapleti in najino potovanje v Jordanijo je zaključeno.

NASVETI:

  • Menjavo denarne valute priporočava v mestih, se pa praktično lahko povsod plačuje s kartico. (1 JOD je približno 1,23 )
  • Nočitev in izleti v Wadi Rum; če ste v skupini se vodič bolj trudi. Morda bi bilo dobro preveriti, koliko vas je v kampu. Midva sva bila sama, sicer je bilo super, ker sva vodiča lahko veliko spraševala in posledično izvedela veliko o njihovem življenju, ampak večer se je za naju hitro zaključil.
  • Lokacija letala in tanka: lockheed L-1011 tristar Wreck
  • Lokacija plaže Mrtvo morje: koordinate- 31.378175, 35.55096 plaža
  • Jordan pass sva kupila doma (z dvodnevnim obiskom Petre), vendar ni vključeval vise na letališču v Amanu. Iskreno razen v Petri in za vstop v Wadi Rum ga nisva rabila, za Jeraš in Citadelo je sicer tudi potreben vendar pa niso preverjali, tako da bi lahko pokazal bilo katero QR kodo. Verjetno bi bilo celo ceneje če bi vstopnine sproti plačevala.
  • Če ste rdečelaska ali blond, vas bodo ogovarjali itd.. Meni so dobesedno lase božal in vohal.
  • PCT POGOJI: Ne letališči v Bergamu sva morala pokazati PCT (prebolelost, cepljen, test ) in to je bilo tudi edinič. Maska nujna na letalu in letališču (Italija). Imela sva pa urejene papirje za Italijo ter Ryanair, ki pa se itak skoz spreminjajo.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.