Poletne počitnice so tu in čas je bil, da se odpravimo na našo 17. dni dolgo Van avanturo po jugozahodni Švici in Franciji s ciljem ogleda kolesarske dirke Tour de France. Uživali smo ob jezerih ledeniškega porekla, pohodih v hribe in navijali za Pogačarja, Mezgeca in Mohoriča.
Švico smo lani sicer že kar dobro raziskali (potopis: https://travelingwithvolks.com/1632-2/), vendar pa nas je tako zelo navdušila, da smo se odločili, da jo zopet vsaj malo obiščemo in tako raziskujemo lansko leto še ne v celoti raziskan jugozahodni del.
Cilj tega potovanja je obisk Francije. Francija je obmorska država v Zahodni Evropi, ki na zahodu in severu meji na Atlantski ocean, na severovzhodu na Belgijo in Luksemburg, na vzhodu na Nemčijo, Švico, Italijo in Monako ter na jugu na Sredozemsko morje, Španijo in Andoro. V Franciji živi po podatkih iz leta 2021 okoli 67,75 milijon ljudi.
Tokrat smo se izogibali raziskovanju mest in mestnega utripa, dogodivščine so nas odpeljale v hribe, gore, gorske vasice ter ob jezera.
Vse informacije o prenočiščih, stroških in nasvete najdete med rubriko POVZETKI/NASVETI.
1.Dan: ŠMARTNO OB PAKI – GARDSKO JEZERO
Da bi prehiteli petkovo gnečo na cesti se odpravimo na pot v jutranjih urah in tako prevozimo Slovenijo in Italijo do našega cilja brez zapletov. Naš prvi cilj potovanja je pet ur oddaljeno Gardsko jezero, kjer s skokom v jezero uradno začnemo naše popotovanje.
Gardsko jezero je jezero ledeniškega porekla s površino 370 kvadratnih metrov in največjo globino 346m. Ima več manjših otokov ter pet glavnih, od tega je največji otok Isola del Garda. Okoli jezera se še gradi kolesarska pot, ki naj bi po nekaterih podatkih bila končana do leta 2026. Z Vanom se parkiramo v PZA (parkirišče za avtodome) Lugano Marina v kraju Sirmione. PZA je tik ob južni strani jezera nedaleč od avtoceste in prav zato nam je bil najbolj priročen. Prvi dan potovanja je namenjen kopanju, supanja in sproščanju ob jezeru.
2.Dan: GARDSKO JEZERO – ŠVICA – DOLINA VERZASCA
Še malo jutranjega uživanja ob jezeru nato pa dalje na pot proti Švici. Avtocesta in še več avtoceste vse do razgleda na jezero Como, ki ima obalo preveč poseljeno za moj okus. Miha se odloči, da še enkrat pred vstopom v Švico ceneje napolnimo tank v Italiji, kar pa na koncu ni tako enostaven cilj, saj v iskanju bencinske črpalke posledično stojimo v gneči mesta Como.
Po uspešno napolnjenem tanku končno le prestopimo mejo s Švico. Tokrat bomo raziskovali samo jugozahodni del Švice in samo po stranskih cestah, brez nakupa vinjete. Ko nas bo kak razgled prepričal, se bomo pač ustavili in uživali v njem. Cilj dneva je dolina Verzasca. Dolina Verzasca se nahaja v okrožju Locarno, kantonu Ticino. Obsega osem občin v katerih živi vse skupaj okoli 3.200 prebivalcev.
Ves čas vožnje po dolini se nam odpira pogled na reko Verzasca in njene zeleno obarvane tolmune, ki kar vabijo kopalce. Poseben čar pa imajo tudi kamnite hiške, ki tvorijo manjše gorske vasice. Van parkiramo v PZAju v kraju Brione, kjer z razgledom na okoliške gore uživamo v mojstrovini našega žar mojstra Miha.
Po krajšem počitku se odpravimo na nekje 2,5h dolgo pot ob reki Verzasca navzdol s ciljem most Ponte dei Salti.
Pot je lepo označena in urejena z raznimi didaktičnimi prispevki. Tudi kak piknik prostor se najde, pa ležalnik. Mi se večkrat ustavimo za kako sliko, Aljaž si najde tolmun za kopanje, ostali pa si samo noge ohladimo. Že par minutk je dovolj.
Most Pointe dei Salti je dokaj oblegana točka. Pod njem ali v njegovi okolici je tudi največ kopalcev v reki. Most prečka reko Verzasca ob vasici Levartezza in je bil zgrajen v srednjem veku. Miha je prebral, da nekateri pogumno tudi skočijo iz mosta v reko, ostali iz skal ali pa raje kar zaplavajo. Aljaž in Žiga skočita iz bližnje skale.
Ker je pozna ura se odločimo vrniti do Vana kar z busom, ki tu vozi vsaj v času našega obiska vsako uro. Preostali del večera preživimo ob Vanu z razgledom na naše sosede, ki malo ponesrečeno sestavljajo šotor in gore, ki se še vedno kopajo v soncu.
3.Dan: DOLINA VERZASCA – PRELAZ GOTTHARD – PRELAZ FURKA
Medtem ko naši sosedi še poležavajo, se mi odpravimo na krajši pohod ob reki navzgor.
Cilja nimamo, samo uživamo v lahkotnem jutranjem pohodu. Na koncu po nekje eni uri zagledamo slap Osura, pa si rečemo evo to je to.
Malo posedimo nato pa se raje vrnemo do tolmuna, kjer se ohladimo pred nadaljevanjem poti. Reka Verzasca nas je navdušila, pa čeprav je kopanje samo za pogumne (manj zmzljive).
Po dolini je čas za prvi prelaz in pobeg v gore pred dokaj visokimi temperaturami v nižinah. Prelaz Gotthard je vse od srednjega veka pa vse do izgradnje železniškega in avtocestnega predora, bil eden glavnih prehodov v smeri sever-jug Alp. Kot koridor Gotthard je še danes pomemben evropski prometni koridor, ki vodi v smeri sever-jug skozi masiv Gotthard ali pod njim. Njegova nadmorska višina je 2.106 metrov. Čez njega vodita dve cesti, ena ki spominja na hitro cesto in druga malo slabša, na odsekih tlakovana. Obe pa polni avtov, avtodomov, motorjev in kolesarjev.
Če nam na samem vrhu ne gre našega Vana parkirati zaradi gneče, pa na koncu najdemo še boljše parkirišče ob manjšem potoku, malo pod vrhom. Medtem ko si otroci namakajo noge v potoku, se kosilo skuha.
Seveda brez pohoda ne gre. Odpravimo se do jezera Lucendro. Jezero Lucendra je akumulacijsko jezero, ki je bilo dokončano leta 1947. Višina jeza je 73m. Sprehodimo se ob jezeru vse do postojanke na drugi strani. Pohod traja nekje 2,5h z ogromno postankov, ker pač takih razgledov pri nas le ni.
Po povratku k Vanu si privoščimo knajpanje v potoku, nato pa se z Vanom prestavimo na pol ure oddaljen prelaz Furka.
Prelaz Furka je visokogorski prelaz, ki povezuje kraj Gletsch v kantonu Valais s krajem Realp v kantonu Uri. Njegova nadmorska višina je 2.436m. Van parkiramo kar na vrhu prelaza. Ob nizkih temperaturah, ki so bolj zimske kot poletne večerjamo in uživamo v sončnem zahodu.
4.Dan: PRELAZ FURKA – SAAS FEE
Po jutru se dan pozna in ni lepšega kot sončni vzhod s pogledom na gore. Z Mihom si privoščiva kavico z razgledom na gore in svizce, ki se veselo sprehajajo pred prihodom prvih pohodnikov in turistov. Vsake toliko nas zmoti kak kolesar ali pa helikopter, ki vozi tovor na vrh.
Ko se končno najina banda zbudi in poje zajtrk, se odpravimo na prvi malce težji pohod do Ronskega ledenika. Ronski ledenik je največji ledenik v Urnerskih Alpah. Ledenik pokriva 17,60 kvadratnih kilometrov površine. Leta 1879 je bila njegova dolžina 9,09km; 2016 pa 7,56km.
Iz vrha Furka prelaza se pot strmo dviguje in je kar konkreten pohodniški zalogaj. Pot je žal tudi slabše označena, ravnaš se lahko le po shojeni poti. Ponekod je zasipana s plazom kamnov, ki pri prehodu čez njih dodatno poženejo kri po žilah. Po slabih dveh urah hoje smo sicer bližje ledeniku a dejansko le na polovici poti. Preostanek poti zgleda dokaj slabše in strm vzpon, zato se skupno odločimo, da pohoda ne nadaljujemo. Z grenkim priokusom se nato spustimo k našemu Vanu in proti naslednji točki potovanja.
Saas Fee je smučarsko središče v kantonu Valais z več kot 100 km prog za smučanje, deskanje ali sankanje. Vas je obdana z gorami od tega je kar 13 vrhov z več kot 4000 m nadmorske višine.
Tokrat za spremembo parkiramo v kampu v Saas-Grundu. Preostanek dneva je bolj relaksacijsko naravnan. Privoščimo si le sprehod po “mestu”, ki bolj spominja na malo večjo vas kot pa mesto, saj kmetje drvijo sem ter tja s traktorji. Otroci si večer skrajšajo priklopljeni na internet, ki ga doslej ni bilo, midva preveriva vremenske napovedi. In to je za ta dan vse.
5.Dan: SAAS FEE – SAINT LEONARD
Peti dan našega potovanja po Švici je dobesedno podrejen izkoriščanju Saas Fee tourist card, kar pomeni skok od ene gondole do druge ter neomejena uporaba avtobusa. “Kartice” smo dobili ob vstopu v kamp (vključene so če plačaš turistično takso) in so vštete v ceno (100€= 1 nočitev v kampu, plus neomejena uporaba gondol/avtobusa za 5 oseb za toliko dni kot imaš rezerviranih noči).
Kot se spodobi za pohodnike, se ob zgodnjih jutranjih urah odpravimo na pot, najprej na avtobus do središča Saas Fee, nato pa z žičnico Mittelallain do vmesne točke Spielboden na nadmorski višini 2.450 metrov.
Ta točka navduši predvsem otroke, saj tu kar mrgoli svizcev, zato ni nič čudnega, da je tu tudi kratka Svizčeva učna pot. Mi smo žal prišli malo nepripravljeni, ostali pa so s korenčkom in arašidi hranili svizce, ki so že preveč navajeni ljudi in takšnega lova na hrano (dobesedno ti svizce jedo iz rok).
Po druženju s svizci se odpravimo do končne točke te žičnice; Langfluh na višini 2.870m nadmorske višine in v neposredno bližino ledenika Fee. Ledenik Fee je 4,7km dolg ledenik do katerega se da sprehoditi iz žičnice Mittelallain in se uporablja kot smučišče. Naj bi se smučalo celo leto, vendar pa mi smučarjev nismo videli. Smo se pa previdno sprehodili po ledeniku in uživali v razgledu.
Iz žičnice Mittelallain na žičnico Alpin in z njo na 3.000m nadmorske višine, na vmesno postajo Felskinn. Iz nje je sicer super razgled na ledenik Fee ki pa ne ponuja možnosti pohoda (vsaj kaj varnega družinskega v tem času ne). Felskinn je v bistvu spodnja postaja podzemne železnice, ki omogoča dostop do Mittelallaina in s tem smučanje ali izkušenim pohodnikom pohod na vrh ledenika ali druge vrhove.
Po povratku iz Alpin žičnice se odpravimo z avtobusom do centra Saas-Grunda in na žičnico s končno točko Hoshaas na 3.142m nadmorske višine, kjer se povzpnemo na razgledno točko in uživamo v meni najlepšem razgledu doslej. Mi, ledenik Trift in gore vsepovsod okoli nas. Ledenik Trift je 5 kilometrov dolg ledenik, ki počasi, a zagotovo izginja. Enostavno, razgled te tu pusti brez besed.
Za piko na i se po povratku z avtobusom odpeljemo do jeza Mattmark, ki je bil zgrajen med leti 1960 in 1965 in velja za največji zemeljski jez v Evropi. Nahaja se v dolini Saas na nadmorski višini 2.197 metrov. Površina jezera je 1,76 kvadratnih metrov. Leta 1965 je med gradnjo jeza umrlo 88 ljudi zaradi plazu ledenika Allalin.
Naš prvotni načrt je bil dve nočitve v Saas Fee, vendar je vremenska napoved dežja naredila svoje. Z Vanom smo se zato odpravili dalje do Saint Leonard, kjer nas je celo noč veselo pralo.
6.Dan: JEZERO SOUTERRAIN – ZINAL
Po zajtrku se odpravimo na ogled največjega podzemnega jezera v Evropi, jezero Souterrain.
Podzemno jezero je leta 1943 odkril Jean-Jacques Pittard. Njegova širina je 20m, dolžina je 300m in ima stalno temperaturo okoli 11 stopinj. Obisk jezera je možen od 15. marca pa vse do 1. novembra. Ogled jezera je voden in traja nekje pol ure. Jezero oz. jama je dvakrat letno pregledana iz strani geologov, ki pregledujejo spremembe v sestavi kamnin jame ter ocenijo ali je jama varna za turiste. V jezeru se urijo snemalci in fotografi National Geografica. Jama in jezero pa sta tudi prizorišče koncertov za okoli 100 ljudi. Da je jamsko ozvočenje nekaj posebnega je preizkusil nemški turist in nam tako s svojim glasom pričaral mini koncert. Jezero je navdušilo celo družino, tudi naša najstnika.
Kljub malo slabšem vremenu se odločimo za obisk gorske vasice Zinal. Vas leži v občini Anniviers v kantonu Valais, na nadmorski višini 1,675 metrov. Pozimi ponuja dostop do smučarskih prog, poleti pa do pohodniških poti. Van parkiramo kar na PZAju ob žičnici. Miha uredi plačilo turistične takse s katero imaš 50% popust na žičnice in kar nekaj aktivnosti v vasi in okolici zastonj(npr: notranji in zunanji bazen, mini golf, avtobus…)
Cena turistične takse 4€ na odraslega, 2€ na otroka. Še nakup kart za žičnico in že smo na poti z gondolo do Espace Weisshorn na nadmorski višini 2,700m.
Možnost pohodov je tu več, mi izberemo pot do grebena in nato po njem z razgledom na jez Moiry, kjer smo lani preživeli dva dni z norim razgledom na ledenik Moiry (več podatkov najdete v našem potopisu: Švica).
Malo nas zamika, da se odpravimo še za kak dan tja. Naš pohod je traja nekje 2,5h (nekje na sredi smo se obrnili), razgled pa …Enostavno ni besed. Na eni strani gore in ledenik Zinal, na drugi pa gore in jez Moiry. Po tej isti poti je pred leti potekala znana gorska tekaška dirka (60km in 6000m višinskih metrov dolg gorski maraton) in edino osebo, ki srečamo je punca, ki se je tega teka takrat udeležila.
Po povratku kosilo in sproščen preostanek dneva. Fantje odigrajo mini golf in se tako pomerijo med sabo, midve pa po žensko.
7.Dan: ZINAL – LEDENIK MOIRY – SOMMAND (FRANCIJA)
Malo dežja ne škodi, predvsem če je samo ponoči in se zato lepše spi. Po zajtrku še krajši sprehod po Zinalu in nakup najdražjega kruha doslej (pol kg kruha=4,06€).
Na hitro pade odločitev, da gremo pogledati k ledeniku Moiry. Slabo urico stran se nahaja ena najlepših lokacij našega lanskega popotovanja; ledenik Moiry.
Ledenik je dolg nekje 5 km (2005) in se nahaja na nadmorski višini 2.400 metrov. Parkirišče je na lokaciji iz katere vidiš na ledenik. Sicer je ob prihodu malo škropilo, pa vendar smo se vseeno odpravili na krajši pohod k ledeniku obujati spomine. Letos je zima naredila svoje, tako da ni bilo varno stopiti do njega in nanj, a je bil že pogled nanj dovolj. Pohod je trajal nekje 2 ure.
Za piko na i pa kosilo z razgledom na ledenik in to je to od Švice. Čas je da se odpravimo v Francijo. Malo nama z Mihom kar ni za it.
Na meji s Francijo nas preseneti gneča, ki nam pot podaljša za slabo uro, vendar se fantje ne dajo in kljub pozni uri zaplavajo v Ženevskem jezeru. Sonce je še kar visoko in kopalci kar prihajajo na plažo, mi pa počasi dalje. Najprej v špecerijo, nato pa na hrib kjer bo potekala 14. Etapa Tour de France 2023.
Če se nam zdi zgodaj dva dni prej na hribu čakati kolesarski dogodek, se po poti prepričamo, da smo skoraj med poznimi. Tu so že postavljeni šotori, pa avtodomi in vsi nam veseli mahajo po poti. Tjaša seveda skrbi za naše odnose z javnostjo, pa maha nazaj. Bojda trenira za prihodnost.
Kljub temu da zgleda navijanje izpred Vana vabljivo, se mi raje parkiramo na parkirišču smučišča Sommand. Je še dolga do sobote in si bomo prvo dodobra ogledali prizorišče dirke in izbrali pravi navijaški kotiček za nas.
Za konec dneva pa sproščanje ob zvokih kravjih zvoncev.
8.Dan: SOMMAND
Ideja za dobro jutro! Vstaneš okoli šeste ure zjutraj in skuhaš kavico v upanju, da jo popiješ s sosedami na pašniku v prvih jutranjih sončnih žarkih. Nato pa ugotoviš da imajo sosede nujno jutranjo opravilo; molžo, sonce pa se še skriva za gorami. Vseeno je razgled čudovit.
Sommand je smučišče na nekje 1,500m nadmorske višine, odprto leta 1978 in se nahaja nad vasjo Mieussy
Za otroke tokrat malo daljše spanje, zajtrk, nato pa pohod s ciljem Pointe du Haut Fleury, ki leži na nadmorski višini 1.981m. Pohod je krožen z malo manj kot 700m višinske razlike. Ni naporen se pa potem vleče spust od vrha do parkirišča; torej izhodišča. Zanimive točke pohoda:
Prelaz Ramaz je visokogorski prelaz v departmaju Haute-Savoie, preko katerega so se vključno z letošnjo dirko Tour de France, kolesarji podili že štirikrat. Prelaz se nahaja na nadmorski višini 1.559m.
Jezero Roy ali Lac de Roy se nahaja 2km zahodno od smučišča Praz de Lys v komuni Taninges. Jezero ni za kopat, je pa odlična lokacija za piknik.
Pointe du Haut Fleury vrh na katerem je 360 stopinj razgled na okoliško pokrajino. Najlepši pa je pogled na najvišjo goro v Evropi; Mont Blanc.
Pohod je z vsemi postanki trajal slabih pet ur. Preostanek dneva počivamo v razgledu ob Vanu in opazujemo polnjenje parkirišča okoli nas. Šotori, avti in avtodomi se postavljajo non stop.
9.Dan: 14. ETAPA TOUR DE FRANCE: ANNEMASSE => MORZINE LES PORTES DU SOLEIL
Dan D je tu in kolesarska mrzlica narašča. Cesta mimo nas se okoli osme ure zjutraj zapre in po njej samo še amaterski kolesarji ter gledalci v iskanju najboljše lokacije.
Kolesarska dirka po Franciji oz. Tour de France poteka že od leta 1903, letošnja izvedba je 110. zapored. Vsako leto si dirko ogleda med 10 in 12 milijonov gledalcev. Za primerjavo večjo gledanost imajo le poletne olimpijske igre in svetovno nogometno prvenstvo. Dirka ima vse skupaj 21. etap.
Okoli 13. ure kolesarji štartajo iz Annemasse, mi pa že čakamo na svojem mestu pod dežniki. Jah vlilo se je, a kaj hitro nevihta popusti in zopet nas cvre sonce.
In potem pripelje mimo skoraj finale; karavana Tour de France. Otroci lovijo sponzorske izdelke, midva sva bolj za sodnika, komu kaj pripada.
Ko karavana odpelje se začne napeto čakanje, malo še pogledamo prenos v živo na telefonu in dve uri sta mimo, ko zagledamo prve kolesarje; ubežnike. Seveda je med njimi tudi naš adut Tadej Pogačar. Par sekund in to je to, pa že navijamo naprej za druge. Ko odpeljejo še zadnji kolesarji mimo, se navijaška množica razblini. Iz parkirišča (PZA) odpelje večina avtodomov, o dirki ni več sledu. Ostane nas le peščica,.
Zadnjo noč na Sommandu preživimo v izi ob cingljanju kravjih zvoncev.
10.Dan: SOMMAND – ANNECY – VAL D’ISERE
Kavica in zajtrk z razgledom, nato pa pot pod noge (oz. gume) proti Annecy.
Annecy je alpsko mesto v jugovzhodni Franciji, kjer se reka Thiou izlije v jezero Annecy. Znano je tudi po čudovitem starem mestnem jedru (Vieille Ville) s tlakovanimi ulicami, vijugastimi kanali in hišami pastelnih barv. Zato mesto imenujejo tudi Alpske Benetke.
Mesto ob našem obisku poka dobesedno po šivih, morda ker je poletna nedelja z visokimi temperaturami in v bližini poteka Tour de France, ampak enostavno že parkirišče za naš Van je problem najti, da ne rečem, kako smo se v koloni po mestu sprehajali. Ogledali smo si ga na hitro, ker nam enostavno ni bilo prijetno v gneči.
Naj dodam, da je potekala tudi nedeljska tržnica, ki je poleg zelenjave, sadja, tekstila itd, ponujala tudi kulinarične dobrote iz različnih koncev sveta.
Ogledali smo si:
Staro mestno jedro s kanali. Skozi staro mestno jedro teče reka Thiou, ki velja za najkrajšo reko v Evropi z 3,5 kilometrov in tvori kanale po mestu.
Katedralo svetega Petra zgrajeno v 16. stoletju kot frančiškanska kapela.
Palača muzej I’Isle okoli katere se vije reka Thiou. Zgodovinska stavba v podobi ladje je bila svoj čas zapor, sodišče in dom za ostarele.
Rue Saint-Claire ulica, ki velja za srce mesta z svojimi starimi stavbami in tržnicam.
Naš plan je bil enodnevni postanek ob jezeru Annecy, a žal so bili kampi prezasedeni ali pa enostavno niso sprejemali za eno noč, zato smo pot nadaljevali proti Val d’Isere.
Val d’Isere z vzdevkom Valdi je smučarsko središče, katerega začetki segajo v 16. stoletje in je bilo prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 1992. Skupaj s Tignesom tvori Espace Killy smučarsko središče s kar 300 kilometrov smučarskih prog.
Van parkiramo v kamp in preostanek dneva navijamo za Pogačarja, Gajserja in Đokovića. Naporno nam je ni kaj. Celo prvič smo na poti v družbi Slovencev, saj nas po neki srečni razporeditvi v kampu postavijo kar skupaj. Pa smo Primorsko – Savinjska naveza sredi Francije.
11.Dan: VAL D’ISERE
Dan začnemo s sprehodom po mestu Val d’Isere.
Mesto preplavljajo pohodniki, motoristi in kolesarji, ki poskušajo osvojiti nove cilje. Miha in Žiga se odločita poiskati izposojevalnico koles z namenom, da bi osvojila vrh gorskega prelaza Col de l’Iseran. Po parih poskusih najdeta najbolj ugodno opcijo; dve specialki(cestni kolesi) za ceno 56€/dan. Miha je sicer malo upal, da bo Žiga izbral gorskega, on pa bi preizkusil električnega. A žal naš fant po svoje.
Malo ogrevanja do kosila, ki je tokrat pečeni piščanec s pečenim krompirjem iz food trucka, ki stoji ob ponedeljkih in sredah v centru mesta. Nato pa začetek njune etape, Miha sicer malo zaskrbljen, Žiga pa poln evforije.
Ostali družinski člani se sprehodimo do vasice Le Fornet in uživamo v prostem dnevu.
Povzetek Mihovega in Žigovega kolesarjenja. Žiga je na vrh prikolesaril v 1.5h, medtem ko je Miha potreboval 1.6h. Vzpon, ki sta ga opravila je 946 v.m., dolžina cca 15km in povprečen naklon cca 7%.
Col de l’Iseran je najvišji asfaltirani alpski prelaz. Leži na nadmorski višini 2.764m in je del Routes des Grandes Alpes. Kot zanimivost naj dodam, da se je karavana kolesarjev Tour de Francečez njega podila že sedemkrat.
12.Dan: VAL D’ISERE – MONT CENIS – MONTGENEVRE
Pomahamo Val d’Iseru v slovo in se odpravimo proti prelazu Iseranu oz. malo pod njega, kjer se odpravimo na pohod do jezera Ouellette. Jezero leži na nadmorski višini 2.500m in je super lokacija za družinske piknike ali izlete (dostopen je tudi z gondolo). Za ribiče je zanimiva lokacija za lov na postrvi z noro panoramo. Van smo pustili kar na parkirišču ob cesti, pohod pa je trajal vse skupaj 1,5h.
Vožnja na prelaz je kar zanimiva, ves čas nas prehitevajo motoristi, ali pa mi prehitevamo kolesarje. Pa avti novejši in starodobniki. Včasih je več prometa čez prelaze kot pa drugod. Na hitro se še ustavimo na vrhu prelaza za sliko ob tabli Col de I’Iseran.
Nato pa spust v dolino Cenis in dalje na prelaz Mont Cenis.
Mont Cenis je prelaz z nadmorsko višino 2.083m in gora v departmaju Savoie. Predstavlja mejo med Kotijskimi in Savojskimi Alpami.
Cesta na prelaz je bila zgrajena med letoma 1803 in 1810 po naročilu Napoleona. Naš cilj je bil najti kotiček za naš Van in preživeti dan in noč ob jezeru Mont Cenis, ki se nahaja na samem prelazu na nadmorski višini 1.974m. Jezero je v bistvu jez zgrajen med 1962 in 1969, ki s svojo energijo napaja mesta Villarodin-Bourget. Žal po vsem iskanju nismo našli pametnega kotička za naš Van (kljub temu da je prostora veliko ampak je bilo žal že zasedeno), zato pa smo vsaj pojedli kosilo z razgledom, nato pa se odpeljali proti Italiji.
Tam na enem parkirišču pogledali kronometer, ki je fante spravil v obup, nato pa se zopet odpeljali v Francijo, natančneje na prelaz Montgenevre. Montgenevre je občina na italijansko-francoski meji v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. V bistvu je kraj športno središče; predvsem v zimskih športih, ki ima v povezavi z “Milky Way” smučarskim središčem 410km smučarskih prog. Tu so tudi potekale zimske Olimpijske igre leta 2006. Noč preživimo na urejenem PZAju s presenetljivo veliko prostora za kamperje.
13.Dan: MONTGENEVRE – JEZERO SERRE-PONCON
Prvi pohodniki in kolesarji se odpravljajo raziskati Montgenevre, mi pa dalje po Franciji proti jezeru Serre-Poncon. Med potjo se le ustavimo za tankanje in nakup špecerije. Vse ostalo pa so razgledi iz Vana.
Jezero Serre-Poncon je umetno jezero, ki je nastalo leta 1960 z zajezitvijo reke Durance. Po prostornini je največje, po površini pa drugo največje umetno jezero v Evropi. Čez jezero pelje 924m dolg most.
Van parkiramo v kampu Grand Large ob jezeru Serre-Poncon(37€/noč za pet oseb) in uživanje se lahko začne.
Kamp je dokaj velik in poln, vendar pa se na plaži jezera tega ne vidi. Na voljo so razne športne aktivnosti in možna je tudi izposoja kajakov, supa, čolna itd,.. Mi se enostavno predamo lenarjenju. Izposodimo si pendolino (25€/h) in navijamo za Pogačarja. Rezultat našega navijanja pa…
Po večernem družinskem sestanku se otroci odločijo, da preživimo dve noči v kampu ob jezeru.
14.Dan: JEZERO SERRE-PONCON
Kopanje, lenarjenje, supanje, igranje ping ponga so aktivnosti na razporedu za ta dan. Nekih presežkov v tej vročini pač ne gre.
Zvečer še en kratek sprehod do razgledne točke in pogled na jezero, ki se kopa v zadnjih sončnih žarkih.
15.Dan: JEZERO SERRE-PONCON – PRELAZ AGNEL
Še malo namakanja v jezeru nato pa premik dalje. Čas ni več na naši strani in potovanje se izteka. Nadaljevanje poti je v smeri doma po Nacionalnem parku Queyras.
Peljemo se po dolini Georges de Guil, ki ponuja super razglede, za avanturiste pa adrenalinski spust z kajakom po reki Guil.
Krajši postanek naredimo pri Fort Queyras, kjer si noge pregnetemo ob strmem vzponu iz parkirišča do gradu. Grad Queyras naj bi izhajal iz antike, njegova takratna vloga pa je bila nadzor in obramba doline Guil. Sam Louis XIV. pa ga je želel s pomočjo ministra Vauban utrditi, da bi zgradil železni obroč utrdb, ki bi ščitile Francijo še stoletja. Grad ponuja lep razgled na mesto in dolino spodaj. Notranjosti utrdbe si ne pogledamo, vstopnina za vse naj je kar oderuška.
Pot nadaljujemo proti prelazu Agnel, ki je tretji najvišji asfaltirani cestni prelaz v Alpah, takoj za prelazoma Stelvio in Col d’Iseran.
Povezuje dolino Queyras na francoski strani z dolino Pontechianale na italijanski strani. Vrh prelaza je torej Francosko-Italijanska meja.
Njegova nadmorska višina je 2.744m. Vožnja na sam prelaz ponuja čudovite razglede na gore, potočke in rumeno obarvane travnike, ki se pozibavajo v vetru. Očitno je veter stalno prisoten, saj nas pošteno ohlaja ves čas kosila in potem na pohodu do jezera Foreant. Jezero Foreant je jezero ledeniškega porekla na 2.618m nadmorske višine. Do njega vodi dobro označena pot, ob kateri nas Nacionalni park Queyras opozarja na red in pomen vzdrževanja naravnega habitata nekaterih ogroženih rastlin in živali.
Pohod nam vzame vse skupaj 2,4h s kar nekaj postanki za prigrizke in opazovanje svizcev. Najlepši del je, ko zagledamo čredo kozorogov, pa čeprav od daleč. Na poti proti Vanu srečamo ogromno ljudi, ki si po parku postavlja šotore, tako ob jezeru Foreant, kot po zelenici parka. Malo me pa zamika…
Naj dodam, da je na tem prelazu najbolj hladno do zdaj, a vseeno razgled odtehta vse. Noč je hladna, se pa zato malo bolj stiskamo. Miha celo gretje prižge.
16.Dan: COL AGNEL – GARDSKO JEZERO
Kavica je tokrat kar na toplem v Vanu, saj še sonca ni, piha pa obupno. Kolesarji, motoristi in pohodniki počasi že drvijo po prelazu. Ko sonce le malo segreje ozračje, se še mi opogumimo in pokukamo iz Vana. Malo je vseeno grenko, ker pač je to le zadnjo jutro s takšnim razgledom na potovanju.
Po zajtrku spust iz prelaza in vožnja po dolini Varaita, ki je polna pohodnikov in kolesarjev. Opazujemo tudi male vasice s kamnitimi hišami, ki že malo izgubljajo bitko s časom. Potem pa počasi izginejo gorske vasice in pridejo na vrsto mesta okoli njih pa sadovnjaki in vinogradi. Nato pa sledi še del vožnje po avtocesti vse do Gardskega jezera.
Kot na samem začetku tega potovanja si prenočišče poiščemo v PZAju Lugano Marina v kraju Sirmione. PZA je praktično poln, plaža jezera poka po šivih od domačinov in turistov, katerim se pridružimo še mi.
Zvečer pa še malo sprehoda ob živahni obali jezera.
17.Dan: GARDSKO JEZERO – DOM
Italijani res znajo uživati. Na plažo jezera se zgrnejo družine s pripravljenimi piknik košarami. Fantje so privoščijo še malo ohladitve v jezeru, punce pa sprehod.
Malo še posedimo v senci ob avtodomu, nato pa se odpravimo proti domu in s tem zaključimo še eno Van avanturo.
NASVETI/POVZETKI:
-
STROŠKI POTOVANJA: Vse skupaj all inclusive cca 1600EUR; PZAji cca 300EUR, Gorivo cca 450EUR, Cestnine cca 150EUR, Gondole cca 70EUR, Izposoja 2x cestno kolo 56EUR, Ostale vstopnine cca 100EUR, hrana in pijača cca 500EUR
-
PREVOŽENI KILOMETRI: 2.600km
-
Ideje in poti za pohode sva našla na: alltrails.com.
-
Tokrat smo se izogibali raziskovanju mest, smo pa se z veseljem sprehajali po gorskih vasicah.
-
Saas Fee in Zinal imata “turistično” karto, ki vam dopušča uporabo avtobusa, gondol in še kar nekaj drugih aktivnosti za sorazmerno ugodno ceno oz. popust.
-
Pri iskanju kampov v Franciji sva opazila, da so recepcije kampov zaprte med 12.00 in 14.00, tako da je za check-in pametno priti pred tem časom ali po. Se pa lahko zgodi, da če pridete prej, da vas vseeno ne spustijo v kamp, saj je check-out iz kampa okoli 12.00 in potem preverjajo razpoložljivost parcel in urejenost.
-
-
PRENOČIŠČA:
-
GARDSKO JEZERO (PZA za 25EUR/24h; koordinate: 45.4609, 10.6342)
-
DOLINA VERZASCA (PZA za 25EUR/24h; koordinate: 46.293864, 8.788744)
-
PRELAZ FURKA (Parking free; koordinate: 46.572498, 8.41517)
-
SAAS FE (Kamp za 100EUR/noč vključno z gondolo in busom; koordinate: 46.1153, 7.9384)
-
SAINT LEONARD (PZA za 15EUR/24h; koordinate: 46.2556, 7.42618)
-
ZINAL (PZA za 30EUR/24h + popust 50% za gondolo; koordinate: 46.138427, 7.625077)
-
SOMMAND (Parking free; koordinate: 46.161652, 6.5555)
-
VAL D’ISERE (Kamp za 25EUR/noč; koordinate: 45.446201, 6.99363)
-
MONTGENEVRE (PZA za 18EUR/24h; koordinate: 44.9347, 6.73593)
-
JEZERO SERRE-PONCON (Kamp za 36EUR/noč; koordinate: 44.5198, 6.3857)
-
PRELAZ AGNEL (Parking free; koordinate: 44.69, 6.976)
-
GARDSKO JEZERO (PZA za 25EUR/24h; koordinate: 45.4609, 10.6342)
