Volkeci smo se zopet odpravili z našim Vanom na pot. Destinacija tokratnega potovanja se je zaradi vremena v zadnjem hipu spremenila, a nič ne de, če ne gre na zahod, gre pa pač na jug.
Za slabih deset dni smo se odpravili raziskovati Halkidiki (Grčija) in del Bolgarije. Bolgarija pa je tudi nova država na našem spisku obiskanih držav.
Bolgarija je ena najstarejših držav v Evropi, ustanovljena okoli leta 681. Je tudi edina južnoslovanska država, ki ni bila del Kraljevine Jugoslavije in kasneje socialistične federativne republike Jugoslavije. Leži v jugovzhodnem delu Balkanskega polotoka in ima skoraj osem milijonov prebivalcev.
Nasveti in lokacije naših postankov in prenočišč najdete v rubriki NASVETI/POVZETEK(NA KONCU POTOPISA).
Gremo na pot:
1.Dan: ŠMARTNO OB PAKI – SRBIJA
Šolske torbe se odvržejo za en teden in krompirjeve počitnice se lahko začnejo. Slaba vremenska napoved poskrbi, da se naš Van namesto proti Španiji odpelje za Grčijo. A nič hudega Halkidiki in okolice si še nismo pogledali.
Prvi dan potovanja zgleda nekako tako: nalivi dežja, stanje v gneči in dolga vožnja s krajšimi postanki. Miha mladino nagradi z McDonald’s večerjo in tako poskrbi, za dodatno navdušenje nad potovanjem.
Nočni počitek poiščemo kar na počivališču ob avtocesti v Srbiji.
2.Dan: SRBIJA – SOLUN
Rana ura zlata ura ali rano na cesti. Miha si res želi pira na plaži v Grčiji, tako da pot nadaljujemo po trdi temi. Malo pa tudi računamo, da nam uspe brez gneč na mejah.
Dva meseca nazaj smo na Srbsko-Makedonski in Makedonski-Grški stali ure, zdaj pa nam uspe čez meje brez zapletov in že smo v Grčiji.
Po parih kilometrih v Grčiji nam je vsem jasno, da bo treba narediti postanek. Temperature so narasle na dobrih 30 stopinj, mi pa še vedno jesensko toplo oblečeni. Aljaž in Žiga sta seveda presrečna, saj bi imela poletje čez celo leto.
Naš prvi cilj je PZA, ki ga je Miha našel na obrobju Soluna blizu letališča. Vodi ga par iz Nemčije, ki sta se odločila, da imata dovolj hitrega tempa življenja v Nemčiji. Po kosilu nas lastnik prijazno odpelje s svojim avtom do avtobusne postaje. Baje so tu šoferji avtov nori, pločnikov pa povsod ni.
Osemindvajseti oktober je v Grčiji državni praznik; imenovan dan Oxi. Na ta dan je leta 1940 grški premier Ioannis Metaxas zavrnil prošnjo Benita Mussolinija za vstop italijanskih čet na grško ozemlje; z besedami “Then it is war.”; (potem je vojna).
Solun je pristaniško mesto v Termajskem zalivu Egejskega morja. Mesto ima veliko zgodovinskih ostankov iz rimskega, bizantinskega in otomanskega obdobja. Velik del mestnega središča pa je bil uničen v velikem požaru leta 1917, zato ima mesto ki se je v 20. stoletju obnovilo, evropsko podobo.
Vožnja do mesta traja z avtobusom okoli 30 minut. Iz avtobusa se odločimo izstopiti par postaj pred centrom in nadaljevati pot po sprehajalni promenadi ob morju. Promenada je zaradi praznika polna sprehajalcev in kolesarjev, vzdušje pa je podobno tistemu iz vrha poletne sezone na Hrvaškem.
Ob promenadi se nahajata tudi dva zanimiva spomenika. Prvi je spomenik Aleksandra Velikega, sina Kralja Philippa II. Makedonskega in princese Olimpije. Aleksander Veliki velja za enega najbolj prepoznavnih vojskovodij vseh časov, saj je z uspešnimi strategijami ustvaril imperij, ki se je raztezal od Trakije in Makedonije do globin Egipta in Indijskega polotoka na Daljnem vzhodu.
Drugi spomenik pa je Beli stolp, ki je nadomestil staro bizantinsko utrdbo iz 12. stoletja. V obdobju osmanske vladavine je stolp postal razvpiti zapor in prizorišče številnih množičnih usmrtitev.
Pot nadaljujemo do Aristotelovega trga, ki se nahaja na aveniji Nikis v središču mesta. Zasnoval ga je arhitekt Ernest Hebrad leta 1918. Razteza pa se od promenade ob morju in globoko v mesto.
Skozi Tržnico Modiano se samo sprehodimo. Žal je zaradi praznika zaprta, zato na srečo tudi kak dinarček privarčujemo. Nekoč pred požarom leta 1917 je tu stala sinagoga Talud Tora.
Hagia Sofia (Sveta modrost) velja za eno najstarejših cerkva v mestu. Zgrajena v 7.stoletju po podobi Hagije Sofije v Istanbulu. Leta 1988 uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine.
Zadnji točki ogleda sta Galerijev lok in Rotunda. Galerijev slavolok je svoj čas poudarjal moč cesarstva. Predvsem zmago nad Narsesom, sedmim cesarjem perzijskega imperija, leta 299 našega štetja.
Rotunda je masivna krožna zgradba z zidanim jedrom, ki jo ima okulus kot Panteon v Rimu. Njen namen se je skozi zgodovino spreminjal od templja, bazilike, mošeje in spet krščanske cerkve.
Večerja gyros ob Rotundi (manjši 2€, velik 4,5€), nato pa na avtobusno postajo ob Belem stolpu ter k našem Vanu.
Za konec dneva malo regeneracije ob Vanu.
3.Dan: SOLUN – HALIKIDIKI(POSSIDI CAPE)
Po zajtrku zapustimo Solun in se odpravimo proti Halkidikiju. Halkidiki je regija v severni Grčiji, znana po štrlečih polotokih s sredozemskimi gozdovi, ki prehajajo na peščene plaže v zaščitenih zalivih. Naša prva plaža Rt Possidi se nahaja na zahodnem in najbolj razvitem polotoku imenovanem Kassandra.
Rt Possidi je pravzaprav peščeni greben, ki se razteza globoko v morje. Seveda je veliko lepši iz ptičje perspektive.
Aljaž se prvi zapodi v morje, sledim mu presenetljivo jaz, ostali se še malo ogrevajo na prijetnih poletnih temperaturah (29°), nato pa nama eden za drugim sledijo. Dan je v znamenju regeneracije v morju in na plaži. Kopanje, supanje ob nedeljsko razpoloženih domačinih ter tu pa tam kakšnemu turistu.
V sončnem zahodu uživamo na sami špici Rta Possidi, do katere se sprehodimo po plaži. Kar nekaj kampov je tu naokoli, a žal so že v zimovanju (S 30.9 se kampi v tem delu Grčije zaprejo). Sončni zahod na rtu pa je prava poslastica za fotografije željne in vse ljubitelje sončnih zahodov.
Tema nastopi okoli 17.30, kar pomeni uživanje ob Vanu, saj je ta košček Grčije dobesedno v zimskem spanju; restavracije, bari, hoteli itd; so zaprli vrata za to sezono.
4.Dan: HALIKIDIKI(RT POSSIDI) – LAGOON BEACH – KAMP OUZOUNI
Kavica ob sončnem vzhodu; medtem ko je mladina najbolj pridna (spi). Prava milina je ta del jutra, samo ribiči, jutranje barve in nato je tega konec: “Mladina rabi podkrepitev.”
Zajtrk, pospravljanje in selimo se na vzhodni del polotoka v kraj Pallini, kjer se nahaja plaža Laguna.
Plaža Laguna je sicer rahlo odročna, do nje vodi makedamska cesta, a je pravi raj za avtodomarje. Veliko sence, lepa plaža in mir (Oktobra, kako je poleti ne vemo). Pretiran mir mogoče zmotijo le potepuške mačke in muhe, ki zavohajo žar poslastico izpod rok našega mojstra Miha.
Zvečer se preselimo na “celino” v kamp Ouzouni blizu Nea Moudania. Kamp je eden redkih odprtih, naš Van pa potrebuje malo regeneracije in čiščenja.
Ura se je premaknila, zato tema nastopi okoli pol šeste ure zvečer. Z njo pridejo komarji in ohladitev. Večer si poskušamo skrajšati z obiskom obalnega mesteca Nea Moudania. Sicer v Googlu piše, da je to zelo živahno mestece, verjetno se to nanaša na poletno sezono, ker v času našega obiska, ni niti blizu živahnega. Bari in restavracije zaprte, razen tistih ki predvajajo šport, nogomet, ulice so prazne.
5.Dan: KAMP OUZOUNI – TRANI AMMOUDA – KARIANI
Regeneracija Vana uspešna, zato lahko pot nadaljujemo po programu.
Plaža Trani Amoudia je naša naslednja točka. Nahaja se na srednjem prstu/polotoku imenovanem Sitonia. Polotok Sitonia (Longos) naj bi od vseh treh polotokov imel najlepše plaže ter ohranjal tradicionalno divje vzdušje.
Plaža Trani Amoudia je 2km dolga plaža s turkiznim morjem. Mogoče na prvi pogled nič posebnega, če pa se povzpneš na eno od dveh razglednih točk, pa dojameš njen čar. Sledi čisti odklop in uživanje na plaži in v morju.
Dnevi so žal krajši in sonce zaide hitreje, posledično se tudi ohladi prej. Odločimo se za hitri ogled mesta Nikiti. Mesto Nikiti je srednjeveško mestece, ki se je z leti spremenilo v turističen obalni resort. Naj bi imel kar nekaj zanimivih srednjeveških znamenitosti, mi si jih tokrat nismo pogledali, smo si raje privoščili pijačo ob sončnem zahodu in kratek sprehod po mestu.
Počasi se bližamo drugemu delu našega potovanja in povratku domov. Premaknemo se na severovzhodni del Grčije, blizu vasice Kariani. Naš prihod je v popolni temi, zato o tem kje smo sledi jutri…
6.Dan: KARIANI( PLAŽA VRACHAKIA) – KAMP KALVACHA(BOLGARIJA)
Jutro prinese tudi čudovit razgled (No, ja so bili že lepši.) Plaža je sicer lepa, a nobenega ne vleče h kopanju, pa še muhe začnejo letat okoli nas. Takoj ko se malo bolj segreje se raje odpravimo dalje.
Pri iskanju idej, kaj si tu pogledati, je Miha naletel na termalne toplice, od katerih so zdaj ostali samo še izviri z vodi ki ima okoli 40 stopinj.
Termalni izviri Elefheteres se nahajajo 12km od mesta Kavala in naj bi zdravili artritis, revmatizem in ginekološke težave, medtem pa delovali sproščeno na mišice in živčevje.
Nekoč urejene toplice, so zdaj izviri z razpadajočimi poslopji. Miha in Aljaž sta edina pogumna ali pa dovolj nora, da se prepustita vrelcem. Mi ostali gledamo s strahom, kaj šele da bi se kaj namočili.
Za zadnje kopanje v Grčiji izberemo plažo Elaiochoriou.
Mivka, valovi in najbolj vroč dan na potovanju nas poskušajo prepričati, da še ni čas za slovo od Grčije. Ob takih plažah in miru, se res težko posloviš. Ampak tako pač je.
Polni pozitivne energije se odpravimo proti Bolgariji, katero bomo štirje družinski člani obiskali prvič, ata jo je pa že obiskal v študentskih časih.
Zgodnja tema nam prikrajša razglede po poti in prvi vtis o Bolgariji je nekako tak! Vožnja po puščavi, kjer ni ničesar razen grmovje in vožnja po mestih, kjer so ležeči policaji kot skakalnice.
Za to noč se parkiramo v kamp Kalvacha, ki se nahaja med termalnimi toplicami in letališčem. Recepcije ni zato, si pač sami izberemo mesto, ker pa smo edini, izberemo najboljšega.
7.Dan: KAMP KALVACHA – BUDLUDZHA – PLOVDIV – KOPRIVŠTICA
Po zajtrku se odpravimo proti Shipka nacionalnem parku; natančneje k vrhu Buzludzha, ki je tudi neke vrste muzej na prostem. Že ob poti zagledamo kip Hadzhi Dimitarja, bolgarskega revolucionarja, ki se je s peščico svojih privržencev spopadel z bistveno številčnejšo otomansko vojsko. Bitko sicer izgubil, a navdihnil bolgarsko ljudstvo k boju za svobodo.
Na vrhu prelaza Shipka (1,190m) se nahaja spomenik Svobode. Spomenik ponazarja herojsko obrambo prelaza pred otomansko nadvlado. Žal nas je v času ogleda spremljala megla, zato prave veličine in razgleda na spomenik in okolico nismo imeli.
Pot smo nadaljevali do spomenika Dve generacije Shipka-Buzludzha. Spomenik; dve pesti, ki držita goreči bakli, ponazarjata strast (ogenj) do osvoboditve naroda in predaje “ognja” socializma od generacije do generacije. Spomenik je bil zgrajen leta 1981. Moram dodati, da nas je ohranjenost spomenika navdušila.
Žal pa tega ne more nobeden od nas povedati za naslednji spomenik, ki se nahaja na vrhu Buzludzha. Leta 1981 je bila gora izbrana za prvi kongres Bolgarske Socialistične Demokratske stranke (kasneje imenovana Bolgarska komunistična stranka). Leta 1944 pa je tu potekal spopad med komunističnimi partizani in fašističnimi silami, zmagali so partizani. In seveda ko je komunistična partija potrebovala prostor za postavitev spomenika, je bila Buzludzha več kot očitno najboljša izbira. Spomenik Buzludzha spominja na vesoljsko ladjo, ki več kot očitno propada. Streha in napisi na nekaterih delih so že zdavnaj odpadli. Kot zanimivost naj omenim, da se sicer ta gora zdaj uradno imenuje Hadzhi Dimitar, vendar za večino še vedno ostaja Buzludzha (pomen v turščini “ledeni vrh”).
Pri vožnji na goro oziroma tudi na prelaz bodite pozorni, saj se tu sprehaja veliko “prosto” živečih konjev.
Naša naslednja točka je drugo največje mesto Bolgarije Plovdiv. Mesto je zgrajeno okoli sedmih hribov .Po nekaterih podatkih pa naj bi njegova zgodovina segala vse do šestega stoletja pred našim štetjem.
Parkiramo Van in se peš odpravimo pogledati naslednje znamenitosti. No ne gre čisto tako, najprej mladina zahteva topel obrok. Sicer žal ni čisto po njihovih željah (hitra hrana) je pa zato po najinih. Miha izbere Supa bar, v katerem gre pretežno za samopostrežbo juh. Mi poskusimo vse tri (krompirjeva, paradižnikova, gobova), Tjaša pa izbere rižoto. S polnimi trebuhu pa na ogled mesta:
Antično gledališče (Roman Forum of Philippolis) za katerega velja, da je eno najbolje ohranjenih antičnih gledališč na svetu. Zgrajeno naj bi bilo med leti 98-117 n.št. v času rimskega cesarja Trajana in je še vedno v uporabi za razne prireditve.
Mošeja Dzhumaya se nahaja v centru mesta Plovdiv in je bila zgrajena na istem mestu, kjer je nekoč stala cerkev Sv. Petka Trnovskega.
Pedestrian Bridge je most, ki povezuje levi in desni breg reke Maritsa. Sprehod po njem ali čez njega pa je kot sprehod po trgovskem centru. V pokritem mostu se nahaja več manjših trgovin z otroškimi igračami, nakitom, torbicami, itd…
Staro mestno jedro je arhitekturni in zgodovinski rezervat, ki se nahaja na treh hribih Plovdiva: Nebet Tepe, Dzhambaz Tepe in Taksim Tepe. Združuje kulturo in arhitekturo iz antike, srednjega veka in Bolgarskega preporoda.
Hisar Kapia so srednjeveška vrata v starem mestnem jedru, zgrajena v 11. stoletju, na temeljih vrat iz rimskih časov. Vrata so ena od treh vhodov (vzhod, sever, jug) v Akropolo starodavnega Fillipopolisa.
Na hribu Nebet Tepe si ob razgledu na mesto Plovdiv privoščimo še večerjo, tradicionalno jed Gyuvech. Jed sestavljajo mešano pečeno meso in zelenjavna obara. V osnovi je paradižnik, oljke, gobe, bučke itd.
Še večerni sprehod po centru mesta, na katerih svoje melodije igrajo ulični glasbeniki.
Noč preživimo na parkirišču v mestecu Koprivštica.
8.Dan: KOPRIVŠTICA – BELOGRADČIK
Koprivštica je zgodovinsko mestece v centralni Bolgariji ob reki Topolnitsa. Mesto ohranja avtentično atmosfero tradicionalne Bolgarije iz 19. stoletja, zato ni nič čudnega da se v njej nahajajo etnografski zakladi; kot so umetnine, orožje, domačih tkanin itd,…
Mi se zapodimo po tlakovanih ulicah, ki skrivajo tradicionalne grajene hiše za oči zanimivimi padajočimi fasadami.
Mesto se komaj dobro prebuja v času našega sprehoda, no nekateri že pridno izvajajo gradbena dela na svojih hišah. V centru se postavlja tržnica, na kateri si Aljaž kupi svetilko. In tako nekako mineta dve uri.
Pot nadaljujemo proti mestu Belogradčik, ki je od Koprivštice oddaljen skoraj štiri ure. Vmes si le noge pretegnemo za kosilo.
Belogradščik je Bolgarsko mesto v regiji Vidin in se nahaja ob vznožju Balkanskega gorovja vzhodno od srbske meje tik ob Belogradčiških skalah, ki so tudi ena glavnih znamenitost tega kraja. Belogradčiške skale so skupina različno oblikovanih kamnitih formacij peščenjaka in konglomerata, ki se nahajajo na zahodnih pobočjih gorovja Balkan. Nekatere skale segajo tudi do 200m v višino in so povezane z zanimivimi legendami.
V mesto nas pospremijo dežne kaplje in megla, a nič hujšega. Žal pa se nam pred nosom zapre vstop v trdnjavo Belogradščik. Trdnjava Belogradčik (Kaleto) je starodavna trdnjava, ki se nahaja na severnih pobočjih gorovja Balkan. Zgrajena je v času rimskega imperija z namenom zagotavljanja nadzora nad ozemljem. Zadnjo vojaško vlogo je odigrala leta 1885; v času Bolgarsko-Srbske vojne.
Kljub temu da je trdnjava zaprta in si je ne moremo pogledati od znotraj, se pa zato sprehodimo po okolici.
Na razglednih točkah poslikamo čudovit razgled in Belogradčiške skale. Če bi imeli kak dan več in lepše vreme, bi se odpravili še na kak pohod po okolici in med skalami.
Tale trda zgodnja tema žal ravno ni v naš prid, sprehod po mestu razkrije da nekega javnega življenja v Belogradčiku ni.
Mraz in dež pa poskrbita, da poiščemo zavetje v restavraciji Pri Ivanu, kjer uživamo v zadnji večerji bolgarskih (balkanskih) dobrot. Spimo pa tokrat na parkirišču pri športnem centru.
9.Dan: BELOGRADČIK – GRAD GOLUBAC(SRBIJA) – SMEDEROVO – AC SRBIJA
Megleno in deževno jutro poskrbita da so skale in trdnjava slabo vidne.
Ker smo verjetno zadnjič tu, si trdnjavo vseeno ogledamo. Sicer razgleda ni, smo pa sami in na nekaterih delih trdnjave se povzpnemo nad meglo, kar je pa tudi precej lepo.
Čas je za slovo od Bolgarije, ki nas je presenetila s svojo divjo naravo. Na trenutke smo se vozili po res zanimivih cestah, kjer so vasice zgledale, kot da se je čas ustavil, vmes pa čista puščava.
Po vstopu v Srbijo na meji Vrška Čuka še malo srbske divjine, nato pa vožnja ob Donavi z razgledom na Romunijo do trdnjave Golubac.
Grad se nahaja v nacionalnem parku Đerdap na visokih pečinah desnega brega Donave. Njegove prve omembe segajo med leto 1335 in 1342.
Med letoma 2014 in 2019 se je s pomočjo evropskih sredstev izvedla rekonstrukcija grada. Grad naj bi dobil ime po Golubani, dekletu meščanskega rodu v katero se je zaljubil otomanski poveljnik. Dekle mu čustev ni vračalo oziroma ni hotela vstopiti v njegov harem, zato jo je dal prikleniti na skalo, kjer je umrla. Grad pa je dobil ime po njej, skala ki še danes štrli iz Donave, pa ima ime “Baba-kaj”(turško:”Pokori se”).
Grad je bil res dolgo na mojem seznamu srbskih znamenitosti in je res vreden ogleda, razočaralo me je edino, da ni bi cel odprt. V času našega obiska so se na zgornjem obzidju izvajala dela. Kosilo tokrat roštilj Kod Pege v mestu Golubac, sprehod po nabrežju Donave in pot dalje do Smedereva in Smederevske trdnjave.
Res nimamo sreče z ogledi trdnjav, tudi ta je za ta dan zaprta, kljub temu da stric Google trdi, da bo vsaj še dve uri odprta.
Smederevska trdnjava je srednjeveško utrjeno mesto, zgrajeno med letoma 1427 in 1430 po ukazu Đurada Brankovića. Nekoč mesto znotraj trdnjave, danes pa je mesto zraslo okoli nje, znotraj trdnjave pa se nahaja park s tekaškimi progami. Vsekakor dobro izkoriščene površine.
Mesto Smederevo pa je na prvi pogled eno tistih, ki nikoli ne počiva. Veliko ljudi zunaj na sprehodih in po barih ali pa tekajo po opravkih. Mi si za konec privoščimo še sprehod ob Donavi, kjer z Mihom najdeva splav, kjer bi lahko prijetno zaključila tole potovanje, a mladina se ne da.
Po timskem sestanku, pade odločitev gremo proti domu in spimo na počivališču.
10.Dan: VOŽNJA DOMOV
Avtocesta in mi vse do doma.
POVZETEK/NASVETI:
- Prevoženi kilometri: 3.500 km
- Stroški potovanja: cca 1160EUR (gorivo 550EUR, prenočišča 60EUR, cestnine 150EUR, vstopnine 50EUR, hrana in pijača cca 350EUR)
Grčija:
- Mi nismo našli nobenega odprtega kampa na polotokih ali karkoli podobnega PZAju, na “celini”, pa smo imeli srečo. Največje težavo smo imeli s praznjenjem WCja in čisto vodo. Vodo smo sicer kasneje našli ob resortu. Praznjenje WCja pa šele v kampu Ouzouni.
Bolgarija:
- Ne pozabite za vožnjo po Bolgariji je nujen nakup vinjete. Nakup je enostaven preko interneta, tedenska vinjeta stane 8€.
- Brez lokalne valute LEV se težko preživi.
- Parkirali smo na “varnih” parkiriščih, po nasvetu drugih popotnikov in avtodomarjev.
- Vstopnina v trdnjavo Belogradščik za nas pet je bila 6€ (12 levov). Odprta od 9.00 do 16.00..
NOČITVE/POSTANKI:
- 1.Noč: Srbija parkirišče AC (FREE) [44.409757, 21.056242]
- 2.Noč:Solun PZA (10EUR) [40.528854, 22.994279]
- 3. Noč: Cape Possidi (FREE) [39.96, 23.368], plaža Glarokavos (FREE) [39.98, 23.665]
- 4.Noč: Kamp Ouzouni (30EUR) [40.2157, 23.317], Plaža Pirgos (FREE) [40.248, 23.723]
- 5.Noč: Plaža Vrachakia (FREE) [40.728, 24.018], Terme (FREE) [40.7377, 24.09]
- 6. Noč: PZA Kalvacha (5EUR] [42.5813, 25.4256]
- 7. Noč: Park Plovdiv (6EUR/4h) [42.14, 24.75] Park Koprivhtitsa (6EUR) [42.64, 24.36]
- 8.Noč: Parking Belogradščik (FREE) [43.62394, 22.69244]
- 9.Noč: Počivališče AC HRVAŠKA