5-DNEVNA MOTORISTIČNA AVANTURA S PRIDIHOM BALKANA IN JADRANA

 

Tokrat nama je vreme malo nagajalo, tako da sva najino pot ne le rahlo spremenila in na koncu tudi skrajšala. Potovala sva 5 dni, poudarek pa sva imela bolj na uživanju in ne toliko na nabiranju kilometrov. Na koncu sva nabrala nekje 1500 km v 5 dneh, kar je verjetno za nekatere malo, nama pa sprostitev.

1.Dan ŠMARTNO OB PAKI – BIHAČ

Prve ure najinega popotovanja spremljajo deževni oblaki, mraz in tu in tam kakšna deževna kaplja. Težav pri prehodu meje s Hrvaško nimava in tako se po dolgem času peljeva mimo Samoborja proti Bosni in Hercegovini. Ceste kjer naju navigacija vozi so lepe, a nekatere vasi so praktično prazne in pozabljene (izogibava se avtocesti).

Velika verjetnost je da se tu z avtom ne bi nikoli vozila. Prvi postanek se nama ponudi v kraju Turanj, kjer je tudi muzej na prostem imenovan Muzej domovinske vojne Karlovac – Turanj. Nekoč vojaška baza ( v letih 1991 do 1995 se je tam mesto branilo), danes pa simbol zmage.

Po neproblematičnem prečkanju meje z Bosno in Hercegovino, se odpraviva kar na kosilo. In to kar v prvo čevabdžilnico, ki jo najdeva.

Eden naroči 10, drugi 15 čevapčičev v lepinji, nato pa s polnimi želodci prevoziva še nekaj zadnjih km dneva do Bihača.

Po kratkem oddihu v hotelu, se odpraviva raziskovat mesto Bihač. Sprehodiva se čez leseni most nad reko Uno

in si pogledava življenje izven centra, a ker  po resnici ni kaj videti, se vseeno odpraviva v središče mesta. Morda je res, da je veliko barov, a so vsi prazni. Od zunaj pogledava nacionalni spomenik Bosne in Hercegovine džamijo Fethijo, zgrajeno prvotno kot cerkev in naj bi bila najstarejša zgradba zgrajena v gotskem stilu v Bosni in Hercegovini.

Kapetanova kula je ostanek Bihačovega obzidja, nekoč zapor.

Dan zaključiva v baru hotela. Kot zanimivost: V Bosni in Hercegovini se še vedno kadi v notranjih prostorih. Priznam malo sva pozabila kako je to.

2.Dan:BIHAČ – MOSTAR

Po zajtrku in v spremstvu prvih jutranjih žarkov se odpraviva iz Bihača proti Mostarju. Pot kmalu postane prava paša za oči.

Voziva se po Nacionalnem parku Una. Glavni namen parka je ohraniti neokrjeno reko Uno in njena pritoka, reko Krko in Unac. Področje kanjonov reke Une in Unac zajema na površini 19.800 hektarjeh. Vso to veličino pa lahko opazujete iz ene izmed mnogih razglednih točk.

Od tu postane cesta puščava, večinoma sva edina na njej, okolica pa sprva grmovje, nato pa puščava in hribi.

Tu in tam vasice, nekatere pozabljene. Iskreno eden najlepših delov celotnega popotovanja. Po dobrih 4 urah končno prispeva do Mostarja, ki je vsaj meni 5l nazaj deloval manjši, zdaj pa ogromen. Raziskovati se ga odpraviva kar peš.

Glavna atrakcija mesta je seveda Stari most čez reko Neretvo zgrajen v 16. stoletju. Med vojno po razpadu Jugoslavije, ga je leta 1993 vojska Bosansko Hercegovskih hrvatov porušila. Rekonstrukcija mosta pa je bila zaključena leta 2004. Turistična atrakcija in prizorišče vratalomnih skokov iz njega v reko Neretvo (Nekateri za zaslužek, ostali za adrenalin)

V bistvu je vse dogajanje mesta skoncentrirano v ulice okoli mosta. Tu najdete večino pristne bosanske hrane, ki poteši tudi pravega gurmana. Midva si izbereva Aščilnico Balkan, kjer dobesedno vzameva vsega po malem.

Ker pa je treba to tudi porabiti, se odpraviva poiskat še razgled na mesto. Vzpneva se na eno izmed razglednih točk in občudujeva mesto, ki se razvija.

Iz sosednjega hriba pa naju spremlja Milenijski križ, visok 33m in je najvišji križ v Bosni in Hercegovini. Postavili bi ga naj Hrvatje ob vstopu v novo tisočletje. Spustiva se zopet do reke Neretve, kjer najdeva eno manjših skakalnic za v reko, kot pove domačin  »za djecu«. Meni osebno je bolj za odrasle, Miha pa že sanja, kako bi lahko Žiga naslednjič skočil iz nje.

Dan zaključiva z opazovanjem turistov iz terase enega bara v glavni ulici Starega dela. V Bosni in Hercegovini pozabiš, da nas pesti tale stric covid.

3. Dan MOSTAR –HVAR

Preden zapustiva Bosno in Hercegovino narediva še manjši ovinek do slapa Kravice. Nahaja se na reki Trebižat in ima širino 120 m in višino 28 m. Slap je dobesedno oglaševan na vseh panojih v Mostarju in okolici le tega. Tu je možno tudi kopanje.

Pot naju vodi naprej proti Neumu, cesta postane ovinkasta in ozka. Polna turističnih avtobusov, ki komaj zvozijo ovinke.

V Neumu se ustaviva le toliko, da si Miha končno privošči baklavo in da pokuriva še zadnje marke.

Počasi prestopiva mejo in sva v Dalmaciji, pot pa nadaljujeva na dalmatinski polotok Pelješac, ki leži v Južni Dalmaciji na vzhodni obali Jadrana. Midva ga samo prevoziva počez, ustaviva se za eno hitro sliko v Dračah in da Miha oceni, a bo za kopat.

V Trestenjaku pa se vkrcava na trajekt in z njim odpraviva do pristanišča Ploče. Od koder pa se odpeljeva v Drvenik in vkrcava na trajekt za Hvar.

Po slabe pol ure vožnje s trajektom prispeva na Hvar.

Hvar je srednje dalmatinski otok in četrti največji hrvaški otok, z dolžino 68 km pa je nadaljši.

O cesti po otoku lahko poveva, samo da je novejša, na nekaterih predelih nevarna, saj nima na ovinkih zaščite, vsekakor pa ima super razglede. Ker prispeva v večernih urah, je za kopanje (vsaj zame, morje ni več toplo) prepozno, si pa privoščiva sprehod po zalivu.

4. Dan: HVAR – MURTER

Kaj lepšega kot da dan začneš z močnim zajtrkom, sprehodom in kopanjem v morju (Miha).

Temu sledi samo še slovo od Hvara, ki ga popestriva z vožnjo po Starem gradu. Nato pa se vkrcava na prepolni trajekt za Split. Če bi bila z avtom naju pač ne bi vzeli.

Vožnja tokrat traja 2h, Miha si jo krati z delom na računalniku, jaz pa večkrat pobegnem na palubo, da si pogledam vse te jadrnice, ki tu jadrajo in to modrino morja.

Iz pristanišča v Splitu, se odpraviva po Jadranski magistrali proti Zadru. Razgledi so čudoviti in Mihata večkrat naprosim za kak fotoshuting. Morje je tu praktično avtocesta jadrnic.

Najin prvotni plan, da se vkrcava še na kak trajekt za otok, je kmalu pozabljen in se raje odpraviva na Murter. To je otok, ki leži v severni Dalmaciji in je s celino povezan z manjšim mostom, kar tudi zmanjša čas potovanja. Prenočišče si za spremembo poiščeva kar na samem mestu in sicer v mestu Betina. Miha se odpravi plavat, jaz pa zmrzujem na plaži.

Brez večerne rekreacije ne gre, zato se odpraviva še malo raziskovat mesto Murter. Če v Betini ni veliko turistov je v mestu Murter zgodba čisto drugačna. Odpraviva se peš po zalivu, ves čas pa naju spremlja razgled na Kornate. Otoki, ki se ti zdijo zelo blizu, a še vedno tako daleč. Malo še zalutava med ulice.

5. Dan: MURTER – KARIGADOR

Najina pot se nadaljuje, zato se posloviva od otoka Murter z manjšim postankom, ker si želim slikat most, ki povezuje celino in otok Murter.

A nama nevede podaljšam postanek za pol ure. Saj se v tistem trenutku most vzdigne in pusti prosto pot čolnom (most se vsak dan za pol ure dvigne, to je v času najinega potovanja med 9.00 in 9.30.)

Iz Murterja se odpraviva v notranjost. Spremljajo naju vasice, ki niso več tako podobne tistim ob morju. Pred nama se počasi začne razporstirat gorovje Velebit.

Najin cilj je razgledna točka Pueblo Plateu. Do nje iz glavne ceste vodi makedamska cesta, a se je ne ustrašit. Razgledna točka vam ponuja osupljiv razgled na kanjon reke Zrmanje. Po reki se da tudi supat, veslat s kajakom ali peljati s turistično ladjo in tako verjetno dobite še razgled iz druge strani.

Sama razgledna točka Pueblo Plateu je na mestu kjer zgleda kot da si v nekem kavbojskem filmu. Zato ni čudno, da je bil tu sneman film o Apaškem poglavarju Winnetuju.

Morju seveda še nisva rekla adijo, zato se priključiva nazaj na eno najbolj popularnih motorističnih cest (srečala sva veliko skupin motoristov, zato pač sklepam)  Jadransko magistralo.

Dolžina ceste je 643 km in se začne pri slovenski meji Pasjak in konča s Črno goro pri Karasovićih. Ne moreš kaj, da se ne bi večkrat ustavil, slikal ali pa že resno razmislil o ležanju na eni od plaž. Najini načrti pa se nekje pri Novem Vinodolskem spremenijo, saj zagledava temne oblake in vreme se iz sonca spremeni v oblačno. Zato se namesto, da bi raziskovala še Cres odpraviva proti Karigadorju. Na poti narediva le počitek za kosilo z razgledom na mesto Bakar, ki ima populacijo nekje 1600 ljudi. Od daleč zgleda kot da je neko hudo tovorno pristanišče, od blizu pa je to pristanišče že pozabljeno.

Ostane nama še vožnja do Karigadorja, majhne ribiške vasice med Novim gradom in Umagom. Potovanja se tukaj za naju konča.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja