Tokrat malo drugačen potopis iz moje strani. Sicer prvi motoristični potopis, sva pa motorista že kar nekaj let.
Najina yamaha naju je tokrat popeljala malo po Italiji in malo po Franciji. Prevozila sva kar nekaj zanimivih cest, uživala v čudovitih razgledih in za piko na I si ogledala še kolesarsko dirko Tour de France (11. etapo).
Prevozila sva približno 300 do 400 km dnevno, skupno pa malo več kot 3000 km v devetih dneh.
1.Dan: Šmartno ob Paki – Ferrara – Moderna – Seussolo
Posloviva se od Šmartnega ob Paki in že drviva najini avanturi naproti. Rahlo sva bila zaskrbljena saj sva najino ubogo Yamaho preobremenila s prtljago, še nikoli tako. Čez Slovenijo malo po stranskih cestah in malo po avtocesti in sva že na slovensko italijanski meji.
Na meji naju noben niti ne pogleda in že drviva po italijanski avtocesti (avtocesto izbereva, ker pridobiva na času) k najinem prvem cilju Ferrari. Na poti naju spremljajo žitna polja, vinogradi, huda vročina pa poskrbi za kakšen postanek več na počivališču.
Najin prvi postanek je v mestecu Ferrara, ki se nahaja v Italjanski provinci Emilija Romanja v severnem delu Italije.
Zaradi svoje lepote in kulturne pomembnosti jo je Unesco uvrstil na seznam svetovne dediščine. Ena njenih glavnih znamenitosti je grad Este. 
Srednjeveški grad, ki je bil zgrajen okoli leta 1385, obdan z obrambnim jarkom in leži v središču mesteca Ferrara. Samo mestece pa je prava paša za oči.
V oči nama pade restavracija Old Wild West, zato si v njej napolniva želodčka.
Od tu se voziva po stranskih cestah do mesteca Modena, ki je poznana po balzamičnem kisu in operni zgodovini, ter seveda po športnih avtomobilih Ferrari in Lamborghini. Midva se dobesedno pripeljeva na samo razstavo le teh, ki poteka kar na trgu Piazza Roma. Miha si hitro izbere svojega, žal pa nimava toliko gotovine s sabo.
Od zunaj si ogledava še Palazzo Duccale, v kateri je nekoč bival vojvoda Este. Danes je v njej del italjanske vojaške akademije.
Sonce res pošteno pripeka in vožnja proti mestecu Seussolo, kjer naju čaka prenočišče, je pošteno utrujajoča. Po kratkem počitku v hotelu se odpraviva v to nama neznano mestece. Seussolo je industrijsko središče province Modena. V bistvu samo mestece ni kaj preveč znano ampak ravno potovanja z motorjem so primerna da se razišče tudi takšne manj oblegane kraje. Najbolj zanimiv del mesteca je trg Piazza Garibaldi Seussolo, ki je središče vsega dogajanja. Tu je kar nekaj barov, ki se zvečer napolnijo. Tudi midva si tu privoščiva pijačo s tapasi.
2. Dan: SEUSSOLO – ALBENGA
Na pot se odpraviva zgodaj, saj so popoldne napovedane nevihte. Tokrat nama italjanske ceste ponudijo čudovite razglede in kmalu se peljeva čez najin prvi prelaz (eden najmanjših na celem potovanju) Passo del Cerrato. Njegova nadmorska višina je nekje 1261, razgled pa kvarijo oblaki, ki nama napovedujejo dež.
Med vožnjo zagledava porušen most Caprigliola, ki se je aprila 2020 nenadoma porušil. Zaradi razglašene karantene, ki je takrat poskrbela da je večina prebivalstva ostajala doma, je takrat na srečo na mostu bilo zelo malo prometa. Poročali so le o lažjih poškodbah.
Da bi skrajšala čas potovanja in pobegnila dežnim kapljam se zopet za nekaj časa odpraviva na avtocesto do mesteca Sestri Valente. Tu se malo sprehodiva po plaži.
Prve dežne kaplje pa naju opozorijo, da je čas da si nadeneva dežno zaščito. Zopet se usmeriva na avtocesto do Albenge, kjer naju čaka najino prenočišče. Vmes naju rahlo opere, vendar nič hujšega.
Po kavici na balkonu s super razgledom na morje, se odpraviva poiskati kosilo.
Kaj kmalu nama je jasno, da tu jemljejo popoldansko siesto zelo resno, zato si prvo privoščiva raziskovanje mesta.
Albenga je občina v Genovskem zalivu ob Italjanski rivieri v pokrajini Savona. Naju očarajo ulice (v starem delu), ki so kot labirint. Sprehodiva se tudi mimo term iz Rimskih časov.
Pa še en namig otok, ki ga gledate ves čas, ko se sprehajate ob obali se imenuje Gallinara ali Isola d’ Albenga. Je majhen zasebni otok na katerem je rezervat, kjer biva ena največjih kolonij galebov in nekaj redkih rastlinskih vrst. Za konec dneva si Miha privošči še ohladitev v morju.
3.Dan: ALBENGA – FRANCIJA – COL DE L’ ISHERAN – VAL D’ ISERe
Po ogledu vremenske napovedi za francoske alpe in Dolomite nama je hitro jasno, da se najin začetni načrt potovanja mora s tem dnem spremeniti. Tako se Iz Albenge odpraviva namesto po obali do Francije na sever v Francijo. Kmalu prečkava prelaz Colle San Bernardo, ki ima komaj 957 m nadmorske višine.
Cesta čez njega pa je pravi balzam za oči. Od tu naprej se voziva proti Torinu, ki ga samo obvoziva po obrobju in nadaljujeva proti Col du Mont Cenis, kjer tudi uspešno prečkava italijansko francosko mejo. Zopet nikjer nikogar.
Prelaz je na nadmorski višini 2081 m, vrh Mont Cenis pa na 3612 m. Če ste ljubitelj gora, potem boste tu želeli preživeti cel dan, tako kot mnogo lastnikov avtodomov in pohodnikov, ki se tu ustavijo in uživajo v norih razgledih. Eden najlepših je na jezero Lago del Moncenisio, ki leži na nadmorski višini 1974 m, dolg naj bi bil 2km.
Od tu se spustiva v Val – Cenis, občina ustanovljena leta 2017 z združitvijo večih komun. V bistvu je to občina polna turističnih namestitev, ki pa vsaj na zunaj trenutno delujejo prazne.
Spet se začneva vzpenjati, tokrat na prelaz Col de L’ Isheran nadmorska višina 2764 m, kamor vodi najvišje tlakovana (u bistvu ni tlakovana) cesta v Alpah, ki je prevozna samo v poletnih mesecih. Prelaz je izziv kolesarjem, prevozen z avtodomom, avti in seveda meka za motoriste. Na vrhu vas čaka zima, ki jo napoveduje že nekaj zaplat snega pri vožnji na vrh. Nori razgledi na okoliške vrhove.
Spust na drugo stran pa ti ponuja razgled na mestece Val d ‘Isere, francosko smučarsko središče in prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 1992.
Skupaj s Tignesom tvori Espace Killy smučarsko središče s kar 300 km smučarskih prog. Mestece je tudi popularno pri kolesarjih, motoristih in pohodnikih. Zgodovina mesta sega v 16. stoletje. Po poznem kosilu, ki ga si kupiva kar v food trucku, saj je očitno tudi tu popoldanska siesta, se odpraviva proti mestecu Tignes.
Tignes je en dan prej gostil kolesarsko dirko Tour de France. Zato je vzdušje tu malo bolj turistično, nekaj ostankov ekip se še zadržuje v mestecu.
Mesto, je pozimi meka za smučarje, poleti pa za kolesarje in pohodnike. Tudi za ohladitev je poskrbljeno, in sicer na jezeru Lac de Tignes.
Malo posediva ob jezeru, nato pa se odpraviva nazaj v Val D’Isere, kjer imava prenočišče. Še slikica ali dve ob jezeru Lac du Chevril, ki je umetno narejeno jezero (jez) na nadmorski višini 1800m. Vsakih 10 l ga spraznijo in pregledajo stanje jeza.
Za konec dneva, da si pretegneva noge po vsej vožnji z motorjem, še sprehod po Val d’Isere. Mesto, ki je polno turističnih nastanitev v teh časih kar pošteno sameva.
4. Dan: VAL D’ISERE – COL DE LA CROIX – DE FER – ALPE D’HUEZ
Posloviva se od Val d I’sere in v jutranjem soncu zopet popeljeva čez prelaz Col d I’sheran.
Pot nama čez cesto parkrat prekrižajo svizci, srečava tudi prve kolesarje, ki že švicajo. Narediva še par slik na prelazu in občudujeva smučarje, ki na ledeniku še vedno julija smučajo. Mihu se že pletejo ideje, kako naslednje leto pridemo z avtodomom in smučmi.
Po poti se ustaviva še pri eni zanimivost trdnjavi po imenu Redoute Marie Therese. Trdnjava je na desnem bregu kanjona po katerem teče reka.
Oba bregova pa povezuje lesen most Point du Diablo. Most je kar na zastrašujoči višini in pogled navzdol ni za višine boječe.
Francoske alpe so prava meka za kolesarje, večkrat prehitevaš kolesarje kot pa avte. In čeprav nedaleč stran poteka Tour de France, imajo Francozi še svoje manjše dirke. Ena poteka tudi na prelazu Col de la Croix de – Fer, ki je najina naslednja točka. Zato si pred prečkanjem prelaza prvo privoščiva kosilo v mestecu Saint Sorlin D’Arves. Turistično mesto, ki je za spremembo kar polno in ima umetno narejeno jezero (zelo majhno), ki ponuja ohladitev. Ob jezeru z razgledom na dolino uživava v pikniku.
Po ponovnem odprtju ceste čez prelaz Col de la Croix de – Fer, se midva veliko lažje kot prej kolesarji popeljeva čez 2067 m nadmorske višine. Prelaz je bil kar 19 krat prizorišče kolesarske dirke Tour de France.
Francozi pač kolesarjenje postavijo na drug nivo.
naslednji cilj je prelaz Alpe d’Huez.
To je u bistvu francosko smučarsko središče na nadmorski višini 1850 m in moja želja, da si ga enkrat ogledam od kar sem ga videla na Tvju, kot prizorišče kolesarske dirke Tour de France. Kar 24 krat je tu potekala dirka, zelo zanimiva cesta z razgledi na ostale vrhove.
Sam vrh je poln turističnih nastanitev. Morda malo izgubi čar zaradi tega. Ampak ker ni neke turistične gužve, tudi malo žalostno. Kar pa opaziva še bolj v najinem naslednjem prenočišču, kjer sva dobesedno edina gosta v hotelu (dva dni).
Za konec dneva se še pošteno namučiva z iskanjem trgovine, ki bi bila dobra založena, najdeva jo po dobre pol ure iskanja. Eno večjih, ki pa niti ne ponuja nekaj pametnega kljub velikosti.
5.Dan: TOUR DE FRANCE = 11. ETAPA VZPON NA MOUNT VENTOUX
Peti dan najine motoristične dogodivščine je bil posvečen izključno ogledu 11. etapne dirke Tour de France.
Mount Ventoux je 1912 m visoka gora v francoski pokrajini Provansa. Imenujejo jo tudi “Velikan Provanse” oz. “Plešasta gora” (vrh je gol).
Pri načrtovanju ogleda kolesarske dirke Tour de France je pomembno, da se pozanimate, kdaj se zaprejo ceste, ki vam omogočajo dostop do prizorišča dirke. Večina cest se zapre že zgodaj zjutraj ali pa celo prejšnji dan. Seveda lahko ob prizorišču kampirate ali pa prespite v avtodomu.
Če pa ste kot midva, pa se lahko odpravite na dva načina. Lahko kolesarite ali pešačite do točke, kjer si boste ogledal dirko. Midva sva poiskala najboljšo možno pot, se do izhodišča te poti odpeljala z motorjem, ga tam pustila ter hodila še 2h do točke ogleda. Po poti sva srečevala kolesarje, pohodnike.
Naj omenim, da je bilo jutro rahlo deževno, nato pa je začelo pripekat. Na vrh sva prispela že pošteno utrujena, vsaka čast vsem, ki so kolesaril (tudi nekaj Slovencev).
Vzdušje na dirki je posebno. Prevladujejo pogumni kolesarji, ki pred samo dirko osvojijo vrh. Poteka tudi parada sponzorjev, ki delijo razne propagadne izdelke.
Ko pa gre zares, pa se glasno navija za kolesarje, ki proti vrhu že pošteno utrujeni tekmujejo med sabo. Dirka je bila posebna tudi, ker so kolesarji ne samo enkrat, ampak dvakrat mimo nas tekmoval. Etapna zmaga je šla v roke Wout van Arta, Pogačar pa je bil 4.
Po koncu dirke se zopet odpraviva peš do motorja, zdi se nama, da hodiva celo večnost in sva prav srečna, ko enkrat zagledava najino Yamaho.
Na poti domov se peljeva po dolini Georges de la Meouge.
6.Dan: COL DE AGNEL – FOSSANO
Na tem potovanju sva bila dobesedno odvisna od vremena in ta je zopet odločilni faktor pri načrtovanju poti dalje. Ker se končno pokaže sonce v Italiji, se odpraviva proti le tej.
Uživava v lepotah Francije, privoščiva si zajtrk ob jezeru Lac de Serre – Poncon, ki je v bistvu največje umetno jezero po prostornini in drugo največje po površini v Evropi.
Peljeva se po dolini Georges de Guil, ki ponuja super razglede, če pa ste avanturist, se lahko še s kajakom spustite po reki Guil.
Vožnja po dolini reke Guil je kot iz kake nadaljevanke Gorski zdravnik. Mali zaselki, gore okoli in okoli, predvsem pa nobene gužve.
Col Agnel je tretji največji prelaz v Alpah čez katerega pelje cesta in je pri nadmorski višini 2744 m meja med Italijo in Francijo. Manj poznan, a je na naju naredil velik vtis.
Po spustu iz Col Agnel v Italijo natančneje v pokrajino Cuneo, se voziva čez kar nekaj zanimivih vasic, ki pa večinoma propadajo. Cesta postane kmalu monotona, iskanje kosila spet cela avantura (siesta, covid, kdo ve).
In ko si le napolniva želodca naju preseneti nevihta. Hitro poiščeva prenočišče in se vsa mokra odpraviva do Fossana, kjer naju čaka B&B Cascina Belmont. Ker za vsakim dežjem posije sonce, se odpraviva raziskovat mesto Foassano. Sprehodiva se do dveh znamenitosti; Grad Acaya zgrajen leta 1324 in je skozi zgodovino bil zapor, vojašnica, knjižnica…
Katedrala Bazilika Santa Marie San Giovanale zgrajena med leti 1279 in 1420.
Samo mestece je dokaj živahno, sploh glavna ulica, ki je polna barov, ki pa so verjetno nekoč bili bolj polni, danes pa…
7. Dan: VELIKO VOŽNJE; LAGO DI COMO – GROSIO
Posloviva se od mesta Fossano in se odpraviva na sever. Spremljajo naju žitna in sončnina polja in kar nekaj je vožnje po Italjanski avtocesti. Skratka vsega se malo naveličaš.
Zato sva prav vesela najinega daljšega postanka ob jezeru Lago di Como.
Jezero je ledeniškega porekla in je tretje največje v Italiji. Obkrožajo ga gore, kar mu doda posebno noto. Naju pa malo razočara. Vsaj ta del, kjer sva se vozila je praktično nedostopen, večinoma je zaseben dostop. Po njem se vozijo trajekti in turistične ladjice.
Najina naslednja točka je mestece Grosio, ki leži v Italjanski regiji Lombardija.
Najbolj severno Italjansko mestece od Milana in meji z Švico. Mestece, ki na prvi pogled zgleda majhno, vendar pa ko ga greš raziskovat ugotoviš, da to še zdaleč ni. Ima tudi nekaj znamenitosti;
Cerkev Sv. Giuseppe zgrajena v 17. stoletju in leži sredi mesta z visokim stolpom.
Rock Engraving park Grosio je park v katerem se nahaja velik kamen, ki naj bi bil posledica vulkana, na njem pa je izrisanih okoli 5.000 figur, ki naj bi izvirale iz časov pred našim štetjem.
Zraven parka se nahajata dva gradova in sicer Castello Nuovo ( novi grad) in Castello Vecchio ( ali San Faustino; stari grad). Stari grad naj bi izviral iz 11. stoletja.
8. Dan: PASSO STELVIO – AURONZO
Predzadnji dan potovanja naju pot vodi na en najbolj znanih italjanskih prelazov Passo Stelvio, ki je z nadmorsko višino 2757 m drugi najvišji v Alpah. Prelaz čez katerega je speljena zelo zanimiva cesta, a je tako obiskan, da izgubi svoj šarm.
Celotna vožnja nanj in iz njega je kot bi sodeloval v povorki vozil. Tu so kolesarji, pa avtodomi, avti in motorji, prehitevanje pa zgodba zase.
Malo pod vrhom zavijeva še v Švico, natančneje na Prelaz Umbrail, ki je v bistvu švicarsko – italjanski prelaz.
Za par minut posediva v Švici in že delava načrte za naslednje leto, ko bova imela turo v Švico.
Nato pa se čez vrh prelaza Stelvia odpraviva proti Dolomitom. Še ena o vrhu Prelaza Stelvia. Na vrhu vas čakajo štanti s hrano in oblačili, ter ledenik na katerem se lahko smučate tudi julija.
O cesti od tu naprej vam lahko povem samo to, da je bila huda gužva Očitno vikend naredi svoje.
Na kratko si odpočijeva ob jezeru Lago di Carezza, ki je majhno alpsko jezero, v ozadju pa mu še dodatni šarm daje gorovje Latemar. Obiščeva še dva prelaza, ki jih lansko leto nisva (Dolomite sva obiskala z motorjem prejšnje leto 2 krat).
Prelaz Passo Pordoi ima nadmorsko višino 2239 m. In je drugi najvišji prelaz v Dolomitih, čez katerega je speljana cesta.
Passo Falzarego je prelaz z nadmorsko višino 2105 m in povezuje ozemlje Agardo s Cortino d’Ampezzo.
Vsekakor se še na oba vrneva z avtodomom, ter takrat osvojimo še kak vrh v Dolomitih.
Najin končni cilj je mesto Auronzo, ki se nahaja v provinci Belluna, kjer se nahaja najino še zadnje prenočišče na tej avanturi. Izhodiščna točka za mnoge pohodnike.
Midva se odločiva sprehoditi okoli jezera Lago di Auronzo (ponekod zabeleženo kot Lago di Santa Caterina). Umetno narejeno jezero (jez) zgrajeno leta 1930.Danes športna in turistična točka.
9. Dan: POVRATEK DOMOV
Vsega lepega je enkrat konec. Tudi naju čaka samo povratek domov. Miha poišče pot domov po kateri se še nisva peljala.Rahlo nama nagajajo dežne kaplje. Peljeva se po prelazu Passo Mauria z nadmorsko višino 1.298 m. Počasi za nama izginjajo tiste značilnosti Dolomitov.
Miha naju zapelje še na obisk smučarskega središča Sella Nevea, ki je razen pohodnikov, parih kolesarjev in motoristov dokaj zapuščen.
Malo posediva ob Rabeljskem jezeru oz. Lago di Predil, ki leži v neposredni bližini prelaza Predel, kjer je tudi meja med Slovenijo in Italijo. Jezero je ledeniškega izvora in bi se naj manjšalo zaradi nanosa proda. Zanimiva vikend točka tako za motoriste, kolesarje in vse, ki bi se radi malo ohladili v jezeru.
Od tu pa se samo še prepustiva razgledom, ki jih ponuja Slovenija.
POVZETEK
- Prevozila sva nekje 3000 km v devetih dneh.
- Za prehod meja sva imela vse možne papirje, ki jih nisva nikjer nikomur pokazala, a to ne pomeni da ne pregledujejo…. Tako je bilo v najinem času.
- Imela sva potrdila o cepljenju (digitalna potrdila), obrazec za vstop v Italijo, obrazec za vstop v Francijo. Naredila sva tudi hitre brise.
- Če bi izbirala se oba strinjava, da nama je Francija (Alpe) bila najbolj všeč. Imava še nekaj dolgov za obisk naslednjič.