VOLKECI NA SEVERU: OD NORDKAPPA ČEZ DANSKO DOMOV (2. DEL)

Naše potovanje po Skandinaviji se nadaljuje na Norveškem na najbolj severni točki celinske Evrope, Nordkappu.

Norveška je država na zahodnem in severozahodnem delu Skandinavskega polotoka in pokriva 323.779 km². Na severovzhodu meji na Rusijo in Finsko, na vzhodu in jugovzhodu na Švedsko, na zahodu in severozahodu pa na Atlantski ocean. Poleg obalnih otokov Norveška vključuje tudi oddaljeni arhipelag Svalbard v Arktičnem oceanu in otok Jan Mayen. Norveški pripadajo tudi Bouvetovi otoki v južnem Atlantskem oceanu in otok Petra I. v antarktičnih vodah ter Dežela kraljice Maud na antarktični celini. Država je znana po osupljivih fjordih, jezerih, visokih belih gorah ter smaragdno-zelenih gozdovih. Njena denarna valuta je norveška krona.

Pred potovanjem smo zbirali informacije s pomočjo različnih slovenskih in tujih potopisov ter ga prilagodili našim željam. Prenočišča smo večinoma iskali na aplikaciji park4night. Po poti domov smo zavili še na Dansko, žal pa nam vreme ni bilo naklonjeno in smo jo po dveh dneh zapustili ter se počasi vračali domov.

Vsi nasveti glede potovanja so zapisani v rubriki NASVETI/POVZETKI NA KONCU POTOPISA

NAJ SE POTOVANJA NADALJUJE:

15.Dan: FINSKA – NORVEŠKA: POHOD SKARSVAG – NORDKAPP(SEVERNI RT)

Od Finske se poslovimo in vstopimo v novo državo na našem potovanju; Norveško. Prva ura potovanja po prestopu meje Finska-Norveška ni nič kaj posebnega, kasneje pa se pokrajina začne spreminjati. Počasi pred nami v daljini zagledamo še zasnežene vrhove. Tem se čez nekaj ur pridružijo pogledi na slapove in končno severno morje. Vedno več je na cesti motoristov, avtodomarjev in kolesarjev, ki poleg velikega bremena premagujejo dolge razdalje. Vsem nam je cilj Nordkapp. Na eni izmed razgledni točk naredimo postanek za kosilo. Ni kaj preveč posebna smo pa sami in Žiga lahko opravi trening z rolkami.

Siti se odpravimo dalje in uživamo v razgledu na prvi fjord (Fjord je potopljena ledeniška dolina, ki jo je zalilo morje. Značilnosti fjorda so strma pobočja, ki prepadno obrobljajo ozek, podolgovat zaliv). Razgled na morje počasi izgine in sledi vožnja po skoraj sedem kilometrov dolgem tunelu, ki gre del poti tudi pod morjem. Nordkapptunnelen je bil zgrajen v letih od 1993 do 1999. Od leta 2012 je vožnja skozi tunel zastonj.

Ker računamo, da je na Nordkappu še gužva poleg tega pa je še oblačno in piha, se odpravimo najprej na en krajši pohod iz izhodiščne točke Skarsvag. Skarsvag je vas v občini Nordkapp v okrožju Finnmark na Norveškem. Vas leži ob severni obali otoka Mageroya in se ponaša z nazivom najsevernejša ribiška vas na svetu. Pohod poteka po grebenu nad vasico, katerega končna točka je svetilnik. Pohod traja nekje dve uri z razgledom na Nordkapp, klife in Barentsovo morje. Barentsovo morje ohranja najvišje biotske raznovrstnosti na morskem dnu, vključno z največjim globokomorskim koralnim grebenom na svetu, ogromnimi nasipi školjk in obsežnimi obalnimi gozdovi alg.

Po pohodu si vzamemo še čas za ogled kronometra Tour de France. Pogačar nas razveseli, Roglič pa je malo zadržan.

Po navijanju je končno čas, da osvojimo še najbolj severno točko Evrope; Nordkapp. Nordkapp je rt na otoku Mageroya. Severni rt, ki leži na 71 stopinjah severne zemljepisne širine in predstavlja skrajni sever celinske Evrope. Ta 307 metrov visoka pečina, ki se spušča neposredno v Arktični ocean je že stoletja referenčna točka za pomorščake. Skupaj z Rtom dobrega upanja, Rtom Zbogom, Rtom Horn in Rtom Comorin je mejnik tako za mornarje kot za svetovne popotnike. Seveda Nordkapp za domačine ni bil nikoli skrivnost. Ljudje so tu živeli tisočletja, kultura Sami pa se je pojavila že vsaj pred 2000 leti. To sicer ni prava najbolj severna točka celinske Evrope ampak samo najbolj severna točka dosegljiva z avtom.

Kot mnogi se po pečini sprehodimo, poslikamo z globusom in pogledamo proti morju. Mladini je mrzlo, ker brije. Midva vztrajava in jih sprehajava iz kota v kot.

Vstop na Nordkapp je plačljiv (19€ za avtodom za 5h) kar še ne bi bil za nas šok, če ne bi ta dan uvedli pravilo, da se na parkirišču ne sme več spati. Po petih urah se je potrebno iz parkirišča odstraniti. Novo pravilo nam ravno ni všeč saj smo mislili tu tudi prespati. Na parkirišču je vsaj 100 avtodomov za katere je Miha skoraj prepričan, da vsi ne bodo odšli ampak ker je parkirišče za pohod naslednji dan majhno in malo nižje, se odločimo da ne bomo vztrajali na Nordkappu. Kaj pa če sredi noči zahtevajo, da se odstranimo s parkirišča in potem ostanemo brez…

Malo razočarani se odpravimo do parkirišča, ki je tudi izhodišče za pohod do prave najbolj severne točke celinske Evrope. Noč pa je Mihu celo tako mrzla, da vklopi gretje.

16.Dan: POHOD KINNARODDEN – ALTA

Z Ruby poskusiva narediti budnico že ob šestih zjutraj, pa naju vsi preslišijo. No parkirišče se je ponoči dobesedno zapolnilo. Ob sedmih pa je čas, da se eden za drugim mladina zbudi, poje zajtrk in naša četica štarta na pohod. Rt Kinnarodden je konica najsevernejše evropske celine, polotoka Nordkyn skoraj 1500 metrov bolj severno od Nordkappa.

Pohod ni naporen, vsaj do same konice rta ne. Po poti srečamo čredo severnih jelenov in smo praktično sami. Nobenega vetra in skoraj so nam vetrovke v breme, saj so temperature prav prijetne. V miru se poslikamo na najbolj severni točki z razgledom na “turistični” Nordkapp in počivamo ob svetilniku. Celo delfine zagledam in jih otrokom pokažem. Še vedno obvladam. Po poti nazaj vidimo še tjulnja, manjkajo samo kiti a sem prepričana da to še pride. Nazaj grede je malo več vzponov in pot se vleče, konca kar ni. Zadnji kilometer mladina že pošteno obupuje. Po skoraj osemnajstih kilometrih in dobrih šestih urah, smo končno le nazaj pri našem Vanu. Utrujeni se odločimo odpraviti naprej, da damo še komu možnost parkiranja.

Pri razgledni točki na mesto Honninsvag si privoščimo kosilo; pravo gorsko; ričet. Honningsvag je najsevernejše mesto v celinski Norveški.

Naša naslednja točka je Alta, ki je skoraj štiri ure stran. Del vožnje je po cesti, ki smo jo že prevozili. Vmes najdemo še eno točko za postanek, da malo noge namočimo. Potem pa dalje.

Vozimo se po notranjosti celine kjer vidiš vasice tu in tam, jezera in ribiče, ki so svoje avtomobile prilagodili svojem športu.

Noč preživimo na obali pred Alto s pogledom na hudo oseko in zasnežene vrhove.

17. Dan: ALTA – STRAUMFJORDNES

Oseka ostaja, sonce sije in mladina pridno opravlja svoje jutranje treninge. Miha jih nagradi še s kratkim jutranjim pohodom na razgledno točko Komsatoppen. Nahaja se na 213m nadmorske višine s 360 stopinjskim razgledom na Alto in okoliške zalive. Pohod nam je vzel slabo urico za vzpon in spust in bi ga lahko ocenili kot zelo lahek po Volkovih merilih. Od pohoda pa na ogled mesta, kjer parkiramo na free parkingu za avtodome.

Alta se nahaja v okrožju Troms og Finnmark na Norveškem. To območje je že od kamene dobe stičišče več skupin avtohtonih ljudstev. Gradili so skupno zgodovino in prihodnost, da bi obvladali surovo arktično okolje. Mesto leži na južnem koncu Altafjorden ob izlivu reke Altaelva.

V mestu smo si najprej pogledali Katedralo severnega sija, znano tudi kot cerkev Alta. Zgrajena je bila leta 2013. Severni sij je bil eden od virov navdiha med gradnjo. Vstop je plačljiv (6€), za otroke pod 12 let pa zastonj. V cerkvi je možen tudi digitaliziran ogled severnega sija, vendar pa se mi za to ne odločimo, predrago in preveč turistično za naš okus.

Od cerkve gremo še po mestu, ki je v bistvu dokaj moderno, vendar v času našega obiska prazno.

Nič, gremo dalje po cesti E6. Ta je dolga je 3056km in poteka od južne konice Švedske pri Trelleborgu na Norveško in skozi skoraj celotno državo proti severu do arktičnega kroga in Nordkappa.

Miha nam za kosilo najde točko z norim razgledom na Burjfjord. In taka razgledna točka kar kliče po pikniku. Miha pridno speče dobrote ob pomoči dveh lačnih Volkov, medtem pa midve narediva solato. Sosedi nas prav čudno lačno gledajo, morda tudi zato, ker si oni pogrevajo samo vodo za kosilo iz vrečke. Razgled pokvari občasen obad, ki se je odločil ujeti svoje kosilo. Pot nato nadaljujemo s pogledi na zasnežene vrhove in morje, ki je prava šajba.

Žiga bi se rad poskusil v ribolovu, ki je tu pravi nacionalni šport. Zato se to noč nastanimo ob morju v zavetju Straumfjordna. A je žal spet prevelika oseka in morje je malce izginilo. Smo pa vsaj na lepi in dokaj mirni lokaciji.

18.Dan: STRAUMFJORDNES – TROMSO- HELLA

Miha tokrat mladino požene za trening v tek, da se malo zbistrijo pred tri urno vožnjo do naslednjega cilja. Ata je kar hud trener pa posledično od otrok nič do Tromsa.

Tromso se nahaja v osrčju arktične divjine in je največje mesto severne Norveške. Mesto je poimenovano po otoku Tromsoya na katerem stoji. Območje je bilo naseljeno že od konca zadnje ledene dobe. Arheološka izkopavanja v Tonsviki so odkrila artefakte in ostanke stavb, za katere je ocenjeno, da so stare od 9.000 do 10.000 let.

V mestu si pogledamo:

Polarni muzej, ki pripoveduje vznemirljivo zgodbo o pogumnih lovcih (moških in ženskah) in nevarnih potovanjih odkrivanja Arktike. V njem so predstavljene odprave Roalda Amundsena na južni pol in na tragični severni pol. Razstavljene so puške, makete jadrnic, živali in oblačila iz časa, ko so se tukajšnji prebivalci odpravljali loviti na južni pol in odprave.

Sprehodimo se po ulici Storgata, ki je glavna ulica v Tromsoju in je polna restavracij, kavarn ter trgovin s spominki.

Vmes zagledamo mnogo zanimivih grafitov. Tromso, ki ga pogosto imenujejo tudi »vrata v Arktiko«, ni znan le po svoji naravni lepoti, temveč tudi po živahni ulični umetniški sceni. Umetniki z vsega sveta so prispevali k barvitim in miselno spodbudnim umetniškim delom, ki krasijo mestno obzidje zaradi česar je to edinstvena kulturna destinacija.

Pa seveda lesene hiše/stavbe katerih je v Tromsu na vsakem koraku veliko in velja, da je Tromso največja izložba le teh severno od Trondheima. Zanimivo pa je tudi pristanišče, kjer so jadrnice podobne tistimi, ki sva jih videla pluti na Antarktiki.

Miha se je odločil, da bo to tudi dan, ko bosta z Žigom lovila ribe. Za lokacijo tega podviga izbere vas Hella. Hella je vas v občini Kragero v okrožju Telemark na Norveškem. Velja, da je pri vasi zelo močan morski tok, ki poskrbi, da se tu rib kar tre. No naše prve ure ribolova zgledajo nekako takole. Ujamemo miceno, pa ker sosedi lovijo prave velikanke spustimo in na to skoraj dve uri ničesar. Medtem sosedi domačini lovijo kot po tekočem traku in to prave velikanke. Eni bodo lahko živeli na ribah kar dva tedna. Mi počasi že izgubljamo upanje, potem pa preobrat ujamemo eno ter drugo in sledi jih še več. Miha se odpravi čistit ribe, mi pa še kar lovimo. Vmes Aljaž sporoči, da ima ati dovolj.

Ne bo več čistil. Ni to tako lahko pravi… No ob pol polnoči z ribolovom zaključimo, domačini pa prižgejo ognje in uživajo na plaži. Niso ti kar tako… V glavnem kosilo za naslednji dan imamo, zato lahko gremo počivati.

19.Dan: HELLA – ORNFLOYA – SENJA

Noč je tokrat kratka predvsem za mladino, ki bi polovico dneva lahko prespala. Van premaknemo za slabo uro stran na izhodiščno točko za kratek pohod do razgledne točke Ornfloya. Ornfloya je velika skalna grba, ki gleda na otok Sommaroy. Nahaja se le 5 minut od Sommaroya in Brensholmena. Ponuja pa 360 stopinjski razgled na okolico.

Vrhunec poti je pogled na majhne otoke Sommaroya. Sommaroy je stara ribiška vasica, katere zgodovina sega v srednji vek. Tu sonce ne zaide celih 69 dni (od 18. maja pa do 26. julija). Če bi bili ti otoki kje v Aziji s tropskim vremenom, bi bile te plažice z belim peskom okoli otokov polne, tako pa samevajo. Iz vrha se vidi tudi vrsta za trajekt na otok Senja. Miha kar malo šokira, saj ko trajekt odpelje, je še vedno dovolj vozil, da skoraj zapolni drugega. Nič gremo se tudi mi v vrsto postavit. Pohod traja slabo uro v obe smeri.

Trajekt za Senjo se nahaja v Brensholmnu. Miha v prepričanju, da so trajekti na dve ure še zavije malo naokoli do razglednih točk, potem pa nas postavi v vrsto. Žal se izkaže da na nedeljo ni trajekta ob 15ih (čeprav umetna inteligenca trdi drugače), kar pomeni čakanje na tistega ob 17ih. Gneča je že zdaj velika, tako da kot ostali obstanemo v vrsti in upamo, da se vkrcamo na naslednjega. Po številu vozil, ki gre na trajekt (cca 60), bi morali priti na naslednji trajekt. Vrsta za nami pa se daljša iz minute v minuto. No v čakanju si kar ob cesti naredimo kosilo (ribe na žaru), pogledamo tekmo moto gp in Žiga ulovi novo ribo, ki je prava velikanka v primerjavi s tistimi, ki smo jih ravno pojedli. Chatgpt pravi da je sarda in tudi vsi “ribiči” okoli nas.

Po vsem tem se uspešno vkrcamo na trajekt ob 17ih, ki vozi približno 45 min do Senje. Otok Senja je drugi največji otok na Norveškem, ki se razprostira na skoraj 1000 kvadratnih kilometrih. Otok je znan po nazobčanih gorskih vrhovih, zaspanih ribiških vaseh, neverjetnih belih peščenih plažah in prostranih borovih gozdovih. Večina prebivalcev živi vzdolž vzhodne obale otoka.

Po prihodu na otok se odpravimo do Skalanda vasice, ki se nahaja na obali Bergsfjordena na severozahodni strani otoka Senja. Vmes naredimo postanek v Medfjordnu, to je 16 kilometrov dolg fjord.

Za to noč se utaborimo v kampu Skaland oziroma delu kampa, ki je PZA. Smo v prvi vrsto z razgledom na pristanišče in morje. Za otroke free wifi in normalni tuš. Jaz ta večer preživim v družbi pralnega stroja in sušilca ter megle, ki se spusti naenkrat in zakrije ves lep razgled.

20.Dan: SENJA(POHOD HUSFJELLET) – SMORSGARD

Kljub megli se odločimo odpraviti na pohod v upanju, da je zgoraj sonce. Pogumna odločitev se nam na koncu obrestuje, saj se že po slabi uri hoje megla razkadi. Odpre se nam čudoviti pogled na fjord in otoke pod nami, ki od zgoraj zgledajo kot Maldivi. In tudi pred nami na vrhove, ki v bistvu zgledajo višji kot pa v resnici so.

Žiga je celo prepričan, da smo med dvatisočaki. Naš cilj je vrh Husfjellet z nadmorsko višino komaj 632m. Razgled iz njega je na dva čudovita fjorda; Ersfjord in Bergsfjord. Mladina si na vrhu privošči sladko malico, medtem pa se midva malo pofotkava in pokramljava z dvema Švicarjema.

Naša odločitev da se malo bolj zgodaj odpravimo na pohod se na poti navzdol izkaže še za toliko bolj pravilno saj se v nasprotno smer vije prava kolona pohodnikov. Pohod je trajal vse skupaj slabe štiri ure. Edina slabost pohoda so bile muhe, ki so neumorne predvsem ko se sonce malo okrepi.

Naš plan za nadaljevanje poti je bil otok Andenes. Žal se po pregledu vseh virov glede trajekta in čakanja, odločimo da ga izpustimo in pot nadaljujemo raje po cesti. Cilja še nimamo, bo kar bo. Po kosilu si Miha zaželi plažo, kar v severozahodnem delu Senje ni tako enostavno. Parkirišča so polna.

Na koncu Van parkiramo na plaži Steinfjord. Parkirišče je plačljivo (easypark) po urah, lahko se tudi spi. Miha, Aljaž in Tjaša se zakadijo v morje, žal jaz še nisem dovolj pogumna a še bom. Sledi relaksacija in nogomet na plaži.

Malo nas že mika, da bi tu prespali, pa mladina vztraja, da bi šli dalje. Morda tudi ker je na parkirišču gneča. Iz otoka Senja se odpravimo na celino. Vmes uživamo v razgledih na jezera, fjorde in ribiške vasice.

Za prenočitev tokrat izberemo parkirišče s popolnim razgledom na morje v okolici Smorsgarda. Družbo nam delata finski in nemški kamper ampak nič za to. Žiga se odpravi loviti ribe, Miha pa speče že ulovljeno Sardo. Ribolov je tokrat neuspešen, se pa naredijo treningi. Obiščejo nas tudi delfini. Soseda Finca se vmes savnata kar v napihljivi prenosljivi savni. Večer zaključimo s »skoraj« sončnim zahodom.

19Dan: SMOSGARD – GRUNNFOR(AUSTVAGOYA)

Zopet si privoščimo podaljšani spanec. Miha in mladina naredijo jutranji trening, jaz pa iščem delfine, še kak kit bi lahko počasi mimo priplaval. Žal nič od tega in tako gremo dalje.

Cilj so Lofoti, kateri, kaj in kako pa… Odločitev po poti. Lofoti so arhipelag in tradicionalno okrožje na Norveškem. Imajo značilno pokrajino z dramatičnimi gorami in vrhovi, odprtim morjem in zaščitenimi zalivi, plažami in nedotaknjenimi vasicami. Otoki so že več kot 1000 let središče velikega ribolova trske, zlasti pozimi, ko se trska seli proti jugu iz Barentsovega morja in se zbira na Lofotih, da se drsti. Značilnost teh otokov je tudi tradicionalno sušenje trske na lesenih stojalih, imenovanih “hjell” ali “fiskjehjell”.

Sušenje trske poteka od zime do spomladi. Zgodovina otokov pa naj bi segala vse v kameno dobo.

Kosilo si naredimo na pomolu vasi Evenskjer, ki se nahaja ob cesti E10. Piha a mi se ne damo. Miha pridno speče na žaru, otroci naredijo solato in kosilo je tu. Pot nas nato vodi čez viseči most Tjeldsund, ki povezuje celino z otokom Hinnoya. Most je dolg 1.07km, njegov glavni razpon je 290m in se nahaja 41m nad morjem. Hinnoya je četrti največji otok na Norveškem in največji zunaj arhipelaga Svalbard. Otok je nam samo povezava do otoka Austvagoya, ki je največji otok Lofotov. Poznan je po zanimivih pohodniških poteh, od lahkih do težkih. No za nas se na otoku začne iskanje primernega kraja za prenočiti po možnosti z lepim razgledom. Najdemo sicer lepo plažo z belim peskom Stronstadvika vendar pa so parkirišča okoli polna in tako naredimo samo kratek postanek za predah na plaži. Miha še malo pogleda na apalikacijo park4night in označi možne lokacije. Lov na njih pa je neuspešen, saj so vsa polna. Parkirišča niso velika, vse je ob cesti in seveda ob morju.

Na koncu se zadovoljimo s parkiriščem ob vasici Grunnfor malo odmaknjeno od glavne ceste z razgledom na hribe. Praktično sami s parimi ovcami in francoskim vanom. Ni idealno a dovolj za nočni počitek.

20.Dan: GRUNNFOR – KAMP SKARUNGEN

Z Mihom zbudiva mladino zopet zgodaj. Na vrsti je dan pohodov in ker bi radi hodili bolj v miru, je boljše začeti zgodaj. Izhodiščna točka se nahaja v kraju Svolvaer. Velja, da je bolj majhno parkirišče a se izkaže ob prihodu, da ni ravno majhno. Je pa plačljivo z aplikacijo easypark. Naše začetno pohodniško navdušenje hitro mine, ko nas kamnite stopnice (imenovane Sherpa zgrajene leta 2019) enega za drugim dobesedno izmučijo. Kar ni jim konca in ko se le te končno končajo se znajdemo pred Djevelporten (Hudičevimi vrati).

Naš cilj je Floya, ki se nahaja na nadmorski višini 590m zato pridno pohod nadaljujemo a je žal pot kar slaba in se zaradi varnosti odločimo vrniti v dolino. Pohod velja saj po norveških merilih za zahteven. Po poti navzdol srečamo mnoge, ki jim tudi stopnice dajejo vetra. Pohod je trajal dobri dve uri.

Za naše naslednje prenočišče izberemo kamp Skarungen (50€), kjer dobimo parcelo čisto ob plaži s super razgledom na fjord. Miha takoj napolni kajak in se s Tjašo ter Aljažem odpravi raziskovati ter kopati. Midva z Žigom pa bolj v izi, priprava kosila in pisanje potopisa.

Po kosilu se opogumim tudi jaz. Z Mihom se najprej odpraviva s kajakom raziskovati okolico in iskati kita. Potem pa nič kaj elegantno in prav sramežljivo zaplavam v Norveškem morju.

Na veselje mladine se zvečer odpravimo še ne en pohod, bojda lažji, čeprav je Tjaša opazila med kukanjem na Alltrails, da ni ravno tako enostaven. Tudi ta pohod se začne v mestu Svolvaer.

Začetek poti je res lahek po makadamski poti, nato pa se začenja vzpon, ki se nadaljuje do samega vrha. Pohod je krožen. Mi smo izbrali do vrha bolj strmo pot in navzdol manj, čeprav ni neke velike razlike. Razgled iz vrha je na mesto Svolvaer, okoliške hribe, Vestfjord… Vrh se nahaja na nadmorski višini 367m. Za krožni pohod smo potrebovali 2h in 20 min.

Za nagrado in ker obljuba dela dolg so za večerjo palačinke nato pa navijanje za naše odbojkaše, ki nas razveselijo z zmago.

21.Dan: KAMP SKARUNGEN – NARAVNI REZERVAT EGGUM

Mladina in Miha si privošči podaljšan lepotni spanec. Posledično se naš štart na pohod začne zelo pozno, kar se tudi pozna na parkiriščih ob izhodišču obrobju ribiške vasi Henningsvaer. Cilj našega pohoda je Festvagtind. Ker mi nismo našli nobenega prostega parkirišča po poti, smo parkirali na plačljivem (16€/8ur, manj ur ne gre) Pohodna pot ni dobro urejena in je kar malo zdelana. Poleg tega pa privabi veliko pohodnikov, zaradi česar je na trenutke dobesedno gneča na poti. Na koncu smo se odločili, da se ustavimo kar na razgledni točki, ki ponuja čudovit razgled na vas Henningsvaer, saj se je proti samem vrhu Festvagtind (541m nadmorske višine) vila kolona.

Za ribiško vasico Henningsvaer velja, da so to Benetke severa. Nahaja se na južnem delu otoka Austvagoya. Poznana je pa predvsem po nogometnem igrišču, na katerem je tudi delala reklamni posnetek UEFA ter Pepsi. Vendar pa brez drona to nogometno igrišče sploh ni nič kaj posebnega. Spust je malo adrenalinski, riti so rjave od praha pa še vroče je. Norveško je zajel vročinski val (trenutno je 27 stopinj).

Naše potovanje po Lofotih se nadaljuje dalje, zapustimo Austvagoyo in se odpravimo čez otok Gimsoy do otoka Vestvagoy. Gimsoy je poznan po najbolj severnem golf igrišču. Velja, da mnogi igrajo poleti pod polnočnim soncem in jeseni pod severnim sijem. Otok Vestvagoy pa je poznan predvsem po lepih plažah hriboviti pokrajini ter Vikinški zgodovini.

V želji da bi opazovali polnočno sonce nam Miha izbrska parkirišče v Naravnem rezervatu Eggum. Kampiranje v rezervatu je plačljivo, plača se v trgovini s spominki ob parkirišču. Z malo sreče dobimo še zadnji dober prostor z razgledom, za nami so žal kar malce vsi razočarani. Popoldne preživimo na izi z vetrom v laseh, ki nas malo ohladi. Posledično opustimo idejo o kopanju in se samo odpravimo na sprehod do plaže Hvit slabih 20 min od parkirišča, kjer pa na koncu nič ne piha in bi osvežitev prišla prav. Malo smo se ušteli.

Fantje se v večernih urah odpravijo na ribolov v jezeru znotraj rezervata, ki naj bi bil prepoln postrvi, a žal nobena ne prime.

Zvečer in pozno v noč se parkirišče polni s pohodniki in tistimi, ki so prišli čakati polnočno sonce. Polnočno sonce je pojav, ki ga lahko poleti opazujemo nad arktičnim krogom, saj sonce nikoli ne zaide pod obzorje. Z drugimi besedami, svetloba je v vseh urah dneva in noči. Polnočno sonce je najmočnejše okoli poletnega solsticija (ko je sonce najvišje), okoli 21. junija. Mi ga opazujemo kar pred našim Vanom in moram priznati, da je res nekaj posebnega gledati sonce, ki se skoraj dotika morja a ne zaide. Še posebej ker je to predzadnji dan tega pojava za letos.

22.Dan: EGGUM – A – MOSKENES (PRISTANIŠČE ZA TRAJEKT VAEROY)

Z jutrom se parkirišče začne prazniti. Šotori se podrejo, avtodomi in vani odhajajo, novi pa prihajajo. Pred odhodom še pogledam trdnjavo (Borga) Eggum. “Borga” je lokalno ime nemške radarske postaje, ki je bila zgrajena med drugo svetovno vojno tik pred naseljem na Eggumu.

Radarska postaja ima obliko kroga in je zgrajena iz prodnikov vzetih z obale na tem območju. V notranjosti gradu so ostanki samega radarja. Radar je bil za Nemce zelo pomemben med spremljanjem murmanških konvojev. Po ogledu pa v hiter šoping za kruhom, ki je v tukajšnjem Sparu neverjetnih 4,5€/kos (700g).

Vroč dan kar kliče po plaži in ravno na poti sta dve zelo znani, ki veljata za najlepši in najbolj romantični plaži na Norveškem; plaža Haukland in Uttakleiv. Podobnega mnenja so očitno vsi, domačini in turisti, zato posledično ne najdemo nobenega parkirišča; niti plačljivega. Razočarani se odpravimo dalje v iskanje kampa in plaže. Pa so kampi polni ali pa so proste parcele brez elektrike.

Na koncu si naredimo kosilo pri razgledni točki na mosta Fredvang. Mosta povezujeta otok Moskenes s sosednjim Flakstdoyem. Otok Moskenes je poznan predvsem po ribiških vasicah A, Sorvagen, Reine ter mostovih ki povezujejo manjše otoke.

Po kosilu je naš cilj vasica A, kraj z najkrajšim imenom na svetu. Poleg muzejev, za katere se mi nismo odločili, so predvsem zanimive lesene hiške na kolih v morju.

Nam polepša obisk vasi jata Ork, ki jih opazi moja malenkost in seveda v navalu mojega veselja še cela plaža. Žal so preveč oddaljene za dobro sliko, jih pa lahko opazujemo kako skačejo iz vode in plavajo ob ladjah. Neprecenljiv trenutek, predvsem zame, ki sem malo obsedena s kiti. Orke počasi odplavajo iz obzorja, mi pa se poslovimo od vasice A ter se odpravimo v pristanišče na pomol, kjer bomo počakali na trajekt za Vaeroy. Kampi čez vikend so polni, parkirišča tudi, če pa želimo na Vaeroy, kamor lahko samo s trajektom, ki gre ob sobotah samo enkrat, nam žal ne preostane nič drugega. Zaradi gužve me že malo zamika, da se odpravimo s trajektom kar na celino. Ta gneča na otokih ni ravno zame. Skozi večer in med prihodi ter odhodi trajektov za celino so podobnega mnenja tudi sogovorniki iz različnih držav. Nihče ni pričakoval takšne gneče. Medtem se fantje zamotijo z ribolovom in treningom, ostali pa s surfanjem po internetu, čvekanju itd… Ponoči še parkrat pripelje trajekt iz celine, a ni moteč.

23.Dan: MOSKENES – VAEROY

Noč je minila in tudi naspani smo. Zjutraj se s sosedi pozdravljamo, kot da smo najboljši prijatelji pa čeprav se poznamo samo po državah iz katerih smo. Sej veste tisto, ko rečeš glej ga Poljaka, Nemca, itd…

Kdor čaka dočaka, trajekt končno prispe in vkrcanje poteka brez problema. Vožnja s trajektom traja nekje 1,5h. Med plutjem zagledamo orke, žal so spet predaleč za kako konkretno sliko. Jih pa lahko od daleč gledamo in upamo na še kako srečanje z njimi.

Vaeroy je majhen otok, ki leži približno 30km od glavnega dela Lofotskega arhipelaga. Do otoka je mogoče priti le s trajektom, ki ga upravlja Torghatten Nord AS. Manjši otok, ki ga mnogi izpustijo in gredo direktno na “glavne” Lofote. Zanj velja, da ima lepe bele plaže in je hribovit z manjšimi otočnimi vasicami.

Po prihodu na Vaeroy se zaradi vikend gneče takoj parkiramo v kamp Vaeroy Brygge (34EUR/noč). Miha ima še nekaj dela, tako da potrebujemo elektriko. Poleg tega ima kamp zastonj pranje perila, savno ter je le eno minuto stran od pristanišča.

Miha in Žiga se odpravita s tekaškimi rolkami raziskovati okolico, jaz pa pridno perem perilo. Nazaj prideta vsa navdušena češ da gužve ni in da so ceste za spremembo prazne. Popoldne Miha pridno dela, otroci pa pogledajo tekme (Moto Gp, Tour de France…). Vmes opazujemo tjulnje, ki lovijo ribe. Bolj v izi…

Zvečer, medtem ko mladina navija za odbojkarje se midva z Mihom odpraviva raziskovati okoliške zalive s kajakom. Tjulnja nama sledita, ribiške ladje prihajajo domov, galebi pojejo in morje mirno kot šajba. Neverjeten mir okoli naju.

24.Dan: VAEROY

Po lenem dnevu je na vrsti dan za pohod. Naš cilj je tokrat hrib Haen (438nm). Izhodiščna točka na Haen (Hahei) je v Sorlandu. Mi se odločimo za krožno pot s prvim ciljem Hornet (346nm). Pot ponuja lep razgled na del otoka, kjer se nahaja pristanišče, druga stran pa se skriva v gosti megli.

Na vrhu Haena je čudovit razgled na belo peščeno plažo, ki pa je žal dostopna samo z ladjo ali pa s kajakom. Večina poti je po grebenu, pot je lepo urejena. Hodili smo dobre tri ure s postanki za uživanje v razgledu in seveda malice.

Po pohodu naredimo postanek na parkirišču v kamnolomu pri plaži Sorlandshagen. Od parkirišča do plaže naj bi bilo 500m, a se nam ni zdelo toliko. Kampirati tu žal z avtodomom ali vanom ni dovoljeno, šotoristi pa so druga zgodba. Zakadimo se v vodo saj so naše noge potrebne ohladitve. Miha in Tjaša še zaplavata, jaz pa se vrnem v van in naredim kosilo. Pojemo ga kar na mizi ob parkirišču, pa še kavico spijem v miru.

Po počitku se malo popeljemo še na drugo stran otoka, ki je zavita v meglo. Tam je tudi PZA, ki pa je imel cel dan meglo. Mi se na koncu parkiramo na eni izmed mnogih razglednih točk na poti nazaj in uživamo.

S tem se tudi naš obisk Vaeroya zaključi. Ostane nam samo še vožnja v pristanišče, kjer se potem ko večerni trajekt za Moskenes odpelje, postavimo v vrsto za trajekt, ki odpelje naslednji dan na celino. Prenočišče z razgledom v dobri družbi, ponovno srečamo tudi Slovence.

Z Mihom sva oba mnenja, da se na Vaeroy še vrneva. Prava oaza od vrveža na ostalih otokih Lofotov. Mimogrede še informacija glede trajekta; iz Lofotov gre trajekt direktno na celino in je plačljiv (za nas bi bil cca 120EUR) ampak če greš pa vmes še na otok Vaeroy pa je trajekt povsem zastonj. Baje je temu tako, ker se želi vzpodbuditi tudi turizem na Vaeroyu ter še enem otoku malce nižje.

25.Dan: VAEROY – SALTSTRAUMEN

Vrsta za trajekt se je ponoči povečala, a ni neke pretirane gneče. Z Ruby narediva še par krogov po okolici in se posloviva od otoka. Tudi tjulnji se pridejo posloviti od nas.

Vkrcanje poteka brez težav in že smo na trajektu, kjer nas čaka skoraj pet ur vožnje z vmesno postajo na še manjšem otok Rost. Tega obiščemo definitivno naslednjič.

Ker imamo kužka s sabo mora en ves čas z njo biti na zunanji palubi, tokrat v salon kužki niso dovoljeni. Seveda sem največ to jaz, otroci pa si krajšajo čas z igricami na telefonu in pogovori s prijatelji. Na trajektu je brezplačen wifi zato Miha vmes še dela.

Kljub izredno toplemu vremenu je na zunanji palubi kar mrzlo zaradi vetra. Vmes zagledamo celo jato ork okoli in okoli trajekta in tako plovba počasi mine. Izkrcamo se v obalnem mestu Bodo, ki na prvi pogled deluje dokaj prazno, cesta skozi njega pa ima kar nekaj radarjev.

Tokrat je naš cilj Saltstraumen, ki je območje z eno najstarejših dokumentiranih naselbin na Norveškem, staro 11.000 let. Poleg tega se tu vsakih šest ur pojavi najmočnejši plimski tok na svetu. Skozi 150-metrsko ozko ožino v Saltstraumnu štirikrat na dan sili ogromna količina vode in naredi ogromne vrtince, ki plešejo med fjordi.

Govorimo o 400 milijonih kubičnih metrov morske vode, ki se v povprečju premika z impresivnih 13 kilometrov na uro. Idealen čas za obisk je okoli mlaja ali polne lune in do tri dni po tem, ko je plimski tok najmočnejši. Razlika med oseko in plimo je takrat lahko tudi tri metre. Poleg tega pa plimski tok poskrbi, da se tu tre rib, kar privablja tudi takšne neizkušene ribiče kot smo mi.

Van parkiramo kar v kampu Salstraumen, ki je 5 min stran od tega pojava in ima celo urejeno sobo za čiščenje in vakumiranje rib. Fantje so od enega Nemca izvedeli, da je to njihova priljubljena točka za ribolov in da lahko Nemci v svojo državo uvozijo do 18kg rib. No Miha pravi, da je pa ja to skoraj 100 kg rib v našem primeru. No izkaže se, da ribolov ni enostavna stvar in rib kar ni, razen ene male ki jo Aljaž pogumno ulovi in tako poskrbi za svoje kosilo. Pa tudi plimski tok se nama z Mihom ne zdi nič kaj posebnega. Na trenutke malo bolj močan, potem pa popusti. Za ogled tega pojava se nas zbere prava množica. Nekateri razočarano z ribiškimi palicami kmalu odidejo, mi pa vztrajamo skoraj do polnoči.

26.Dan: SALTSTRAUMEN – ALDERSUND

Miha in Aljaž se odpravita še na jutranji ribolov, medtem se ostali počasi prebujamo. Ribolov je na koncu neuspešen a Miha se tolaži, da imamo še eno zanimivo točko, kjer je pa uspeh zagotovljen.

No izkaže se, da tudi ribolov pod mostom Kjellingstraumen, ne ponuja zagotovljenega uspeha. Most Kjellingstraumen je 662m dolg viseči most, ki se dviga nad fjordom Beiar. Van parkiramo na parkirišču pri mostu in se po stezi spustimo k morju. Fantje se en za drugim trudijo uloviti ribe, a jim nekak ne gre. Naveličana opazovanja neuspešnega ribolova se raje odpravim nabrati sladico; borovnice. Končni izkupiček ribolova je ena skuša, ki jo Miha ulovi za svoje kosilo.

Med čakanjem na trajekt je en Šved Mihu dal informacije “najboljše” plaže v teh koncih in ceste za Žigov trening rolkanja. Langsanden je dva kilometra dolga peščena plaža na otoku Sandhornoy. Velja za največjo peščeno plažo na Norveškem. V bližini plaže je parkirišče, ki ga mnogi avtodomarji in podobno misleči izkoristijo kar za kamp. Od parkirišča do plaže se je treba sprehoditi skoraj 10 minut in potem samo še uživanje. Izkazalo se je, da je moja mladina očitno prestara za takšne plaže. Miha, Aljaž in Žiga zaplavajo, me s Tjašo pa se predava poletnemu branju. Vročinski val, ki je zajel Norveško (28-30 stopinj) je na plažo prignal množico željnih ohladitve.

Pot nadaljujemo naprej po obali do najbolj slavnega WCja na počivališču Ureddplasen. Nahaja se na obalni cesti Helgelandskysten. Naziv najlepšega wcja na svetu so Ureddplasnu nadeli razni novinarji iz vsega sveta.

Iskreno ni mi čisto jasno, ker ni nič poseben. Počivališče pa je tudi vojni spomenik. Leta 1943 je le 105m od obale norveško podmornico Uredd na misiji (operacija galeb) zadela nemška mina. O nesrečnemu koncu podmornice se ni vedelo skoraj 42 let. Leta 1985 so odkrili razbitino in razglasili kraj za vojno grobišče. Spomenik mečarice je usmerjen v razbitino podmornice.

Razgledi po poti in zanimive točke se zdaj kar vrstijo. Postanek naredimo še na eni zanimivi razgledni točki s pogledom na ledenik Svartisen. Drugi največji na celinski Norveški s kar šestdeset ledeniških jezikov, ki segajo v okoliške doline. S samo 20m nadmorske višine je najnižji ledenik v celinski Evropi, zaradi česar je lahko dostopen. Do ledenika so urejene pohodne poti in transfer z ladjo a žal tega pohoda nismo imeli v planu in smo zamudili zadnji transfer z ladjo.

Mladina na razgledu pod budnim očesom Miha naredi trening potem pa nadaljujemo našo pot. Kjer ni ceste ali mosta je pač urejen transfer s trajektom. Prvi transfer imamo iz Esoye do Agskardeta (20min). Drugega pa iz Jektvika do Kilboghavn (1h). Drugi trajekt nam ponudi čudovit sončni zahod.

Čas je, da nekje po poti najdemo naše prenočišče a so vsa dobra zasedena. Na koncu najdemo svoj košček zemlje na pomolu v vasi Aldersund.

27.Dan: ALDERSUND – SJAOMEN

Tale vročinski val nas greje že zjutraj. Spati ne gre, pa lahko bolj zgodaj odrinemo dalje. Miha po poti najde počivališče s senco, da mladina opravi trening, nato pa pičimo dalje. Brez postankov na dobrih razglednih točkah ne gre pa saj imamo čas.

V mestu Nesna se vkrcamo na trajekt za Levang (30min). Mladina si čas krajša z zastonj wifijem, midva pa uživava v razgledih. Kosilo si privoščimo na parkirišču pod mostom Helgeland. Most prečka fjord Leirfjorden. Zanimivo parkirišče, ki s svojim razgledom in odmaknjenostjo od glavne ceste privablja mnoge avtodomarje, predvsem te, ki so tu za ribolov. No nam se palica v vsej zagretosti uniči, tako da je za nas ribolova konec.

Spet smo na poti in končno zagledamo Losa, ki se nam je do sedaj pridno skrival. No tale se ne, saj se pridno pase kar ob hišah. Losi so največji člani družine jelenov, saj so od kopita do ramen visoki približno 1,8 metra in tehtajo več kot 450 kilogramov. Z Mihom si vzameva čas in ga opazujeva, mladina malo zavija z očmi nad najino navdušenostjo. Malo manj navdušen je šofer avta, ki pripelje mimo, los pa mu skoči direkt pred avto. Na srečo jo je dobro odnesel in se ne zgodi nič hujšega. Los nevedno nadaljuje pot v gozd mi pa se odpeljemo dalje. Na števcu nam kaže 30 stopinj večina dneva, razen med vožnjo po dolgih norveških tunelih, kjer temperature padejo tudi na 10 stopinj.

Postanek naredimo v mestu Mosjoen, kjer si ogledamo ulico iz 19. stoletja imenovano Sjorgata. Ulica je kot nek muzej na prostem. Lesene hiše barvitih barv z napisi banka, pošta, kafiči… Po ulici so razstavljena orodja in kolesa. Mosjoen je pravzaprav najstarejše mesto v tradicionalni regiji Helgeland. Prva omemba Mosjoena je iz 15. stoletja, ko je bil omenjen v zemljiški knjigi.

Plan je bil pot nadaljevati proti Trondheimu, a smo zagledali znake za smučarsko skakalnico in tekaške proge. Impulzivno smo se odločili kreniti za znaki a so ti počasi izginili, skakalnice pa nikjer. S pomočjo navigacije smo nato prišli do smučarskega centra Sjaomen sredi gozda, namenjen predvsem teku na smučeh poleti in pozimi. V daljavi se med drevjem skriva smučarska skakalnica. Žiga in Miha sta se takoj zapodila z rolkami na progo. Tjaša pa Aljaž pa tečt.

Idilično okolje sredi gozda je na koncu postal naš dom za ta večer.

28.Dan: SJAOMEN – HOLM(KAMP HOLM)

Jutro se začne s treningom. Na stezi se pojavi konkurenca in čas je da se malo preverijo sposobnosti. No punca je na petnajstem mestu v državi (tek na smučeh), pa je malo bolj vzdržljiva. Z njenim očetom razvijemo debato. Izvemo da imajo na norveškem kar 120 moških profesionalnih tekačev, treningi so zelo zahtevni. Njeni sošolci so tudi mladi slovenski športniki.

Na poti dalje naredimo postanek ob reki Vefsna pri slapu Laksfosen. Reka je poznana predvsem po ribolovu na losose. Ta 44 kilometrov dolga reka je na koncu 19. stoletja bila tako polna lososov, da so jih ljudje lahko celo ujeli z rokami! Losos takrat ni veljal za delikateso. Pravzaprav so nekateri kmetijski delavci vztrajali pri pogodbah, ki so določale, da lososa ne bodo smeli jesti več kot trikrat na teden. Skozi slap Laksfosen se vsako sekundo prelije 700 kubičnih metrov vode in če dobro opazuješ vidiš kako skačejo lososi proti slapu. Nekaj ribičev je lovilo, pa vsaj mi nismo videli nobenega kaj ujeti.

Sonce pripeka in kliče po plaži, a še prej kosilo z razgledom na fjord Bindalfjorden.

Plažo pa Miha izbrska na park4night v okolici vasice Berg. Do nje od vasice pelje vsaj deset minut ozka makedamska pot, kjer vsi pričakujejo, da se umakneš ti z večjim vozilom. Plačljiva čez dan 3€, spanje 10€. Huda oseka poskrbi, da se fantje morajo sprehoditi kar daleč, da sploh doseže voda kolena. Zaplavajo pa in se tudi vsaj malo ohladijo.

Po osvežitvi se odpravimo do trajekta s povezavo Vennesund – Holm (25min), ki pelje čez Bindalfjorden. Naš končni cilj je kamp Holm.

Za konec dneva se z otroci odpravim na polnočni pohod. Cilj je Holmshatten (620nm). Po poti nabiramo borovnice in imamo super razgled, ko pa končno pridemo na vrh, se okoli nas popolnoma zamegli.

Mladina si seveda privošči malico, jaz pa vztrajam, da se bo megla umaknila a se žal ne. Spust malo podaljšamo z nabiranjem borovnic, počasi se tudi malo razjasni.

Pohod na koncu traja malo več kot tri ure. Domov se vrnemo ob polnoči. Počasi tudi tu nastaja mrak.

29.Dan: HOLM – TRONDHEIM – RINGVAL(NAD TRONDHEIM FJORDOM)

Kamp ima mini fitnes pa mladina na čelu z Mihom opravijo jutranji trening kar v njem, medtem ko jaz urejam potopis.

Zdaj so naši premiki daljši in danes imamo skoraj pet ur vožnje, seveda se te ure raztegnejo v več, saj naredimo postanek za kosilo, pa na razglednih točkah in seveda za ogled zadnjih kilometrov 19. etape Tour de France.

V Trondheim prispemo pozno popoldne. Trondheim so v 10. stoletju ustanovili Vikingi in je eno najstarejših in zgodovinsko najpomembnejših mest na Norveškem. Leži na zaščitenem polotoku na južni obali globoko razvejanega fjorda Trondheims ob ustju reke Nidelva 37 km jugovzhodno od Norveškega morja.

Parkirišče za Van najdemo ob katedrali Nidaros, plačljivo z Easypark aplikacijo. Po mestu naredimo krog in si pogledamo naslednje pomembne točke:

• Katedrala Nidaros je bila zgrajena leta 1070 v spomin na grob norveškega kralja Olafa II., ki je bil ubit leta 1030 v bitki pri Stiklestadu. V srednjem veku so na glavni oltar stolnice postavili srebrno krsto s posmrtnimi ostanki svetega Olafa. Velja za Norveško nacionalno svetišče in najpomembnejše romarsko središče severne Evrope.

• Bakklandet zaznamujejo pastelne lesene hiše, tlakovane ulice in trendovske restavracije ob reki. Leta 1965 je cestni načrt za Trondheim predlagal rušenje velikega območja v Bakklandetu, da bi naredili prostor za štiripasovno avtocesto, ki bi povezala cesto “Elgeseter gate” s cesto “Innherredsveien”. Načrti so naleteli na nasprotovanje domačinov in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so načrt opustili, čeprav je mestni okolijski svet leta 1974 odobril izselitev soseske.

• Graakallbanen je najsevernejši tramvaj na svetu. Žal v času našega obiska nismo videli nobenega tramvaja, čakali pa ga tudi nismo.

• Staromestni most je leta 1681 zgradil Johan Caspar von Cicignon v povezavi z obnovo Trondheima po velikem požaru leta 1681. Most prečka reko Nidelvo na južnem koncu ulice Kjopmannsgata in se povezuje s trondheimsko sosesko Bakklandet.

• Granasen je skakalnica, ki se nahaja v smučarskem središču Granasen v Trondheimu na Norveškem. Na skakalnici pogosto potekajo tekmovanja za svetovni in celinski pokal, ki jih organizira FIS, leta 1997 pa je bila gostiteljica tudi svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju FIS. Rekord skakalnice za veliko skakalnico (HS138) je 146metrov, ki ga je leta 2018 postavil Kamil Stoch. Ženski rekord pa je letos februarja postavila naša Nika Prevc.

Granasen ima urejeno poletno tekaško/biatlon progo, ki jo Žiga preizkusi s svojimi rolkami. Medtem ko on trenira jaz pridno naberem borovnice na hribu za skakalnicami.

Naš kotiček za spanje najdemo v vasici Ringval. Osamljeno parkirišče z razgledom na Trondheinm fjord.

30.Dan: RINGVAL – TROLLSTIGEN

Ponoči dobimo sosede iz Avstrije, ki so komaj na poti na sever. Podelimo si nekaj informacij, potem pa se naša pot na jug nadaljuje. S trajektno povezavo Halsa – Kanestraum (20min) prečkamo Halsafjordfen. Midva se teh trajektov še kar nisva naveličala pa sva zato ves čas na palubi, mladina pa išče wifi, no na krajših ga ni.

Naša puščica je usmerjena proti osem kilometrov dolgem odseku ceste, poznana kot Atlantska obalna cesta. Ima status nacionalne turistične poti. Otoke povezuje osem mostov, od katerih je najbolj znan Storseisundet. Po poti je več točk na katerih se lahko ustaviš in uživaš v razgledu. Okoli otoka Eldhusoya je urejena tudi sprehajalna pot. Žal cesta ni tako dramatično lepa, kot jo vidiš na internetu, saj so ti posnetki iz ptičje perspektive. Privabi pa mnogo turistov in avtodomarjev, ki tu poiščejo prostorček za kosilo ali spanje. Tudi mi smo uživali v razgledu med kosilom, ter raziskovali otočke, potem pa se odpravili dalje.

Za nadaljevanje poti je potrebno prečkati še Langfjorden s trajektno povezavo Afarnes – Solsnes (20min). Vožnja je zdaj bolj skozi vasi in mesta. Severni jeleni in losi so se umaknili kravam, ovcam in konjem, pa čeprav še kak znak opozarja na losa.

Ob Isfjordnu se odločimo narediti postanek. Fantje bi se še malo poskusili v ribolovu, pa nekak ne gre. Vremenska napoved za naslednji dan ni ravno najboljša, zato pade odločitev da gremo naprej čez prelaz Trollstigen.

Prelaz Trollstigen je osupljiv 6-kilometrski gorski prelaz z enajstimi serpentinami, ki se vzpenjajo po strmem 9-odstotnem naklonu. Povezuje Andalsnes v občini Rauma z Valldalom v občini Fjord in je del norveške okrajne ceste 63. Zgodovinsko gledano je Trollstigen star gorski prelaz. Razlog za gradnjo ceste čez goro Stegafjellet je bila velika letna tržnica na kmetiji Devoll, vendar je Trollstigen šele po odprtju ceste leta 1936 postal priljubljena turistična atrakcija.

Moram priznati, da mi je malo adrenalin poskočil, sploh na delih, kjer sem lahko gledala po dolini navzdol. Naš voznik pa je ves čas brundal, da to cesto pa res ni problem zvoziti. Razgled na dolino malo spominja na prelaze v Franciji. Velik plus pa so slapovi, ki to pot polepšajo. Na vrhu smo se odpravili še na razgledne točke. Največja razgledna ploščad se dviga 200 metrov nad slapom Stigfossen in cesto Trollstigen.

Na parkirišču ob razglednih točkah se naj ne bi spalo, zato pot nadaljujemo po prelazu naprej, kjer pa je veliko kotičkov za spanje. Mnogi sicer zasedeni, a na večjem parkirišču najdemo svoj prostor za ta dan.

31.an: TROLLSTIGEN – KAMP MELKEVOLL BRETUN

Jutro kot se šika, na prelazu z ovcami in razgledom na gore. Tudi kavica na razgledu ne manjka, pa mladina tudi pridno opravi trening. In vožnja navzdol postreže s super razgledi vse do trajekta s povezavo Liabygda – Stranda (15min) preko Norddalsfjordna.

V daljavi za tem fjordom je eden najbolj znanih norveških fjordov Geirangerfjord, ki je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Mi si ga ogledamo od daleč iz razgledne točke ob naši poti. Geirangerfjord je 15km dolgi odsek Storfjordna z največjo globino 260m.

Naš cilj dneva pa je kamp Melkevoll Bretun (30€) v Nacionalnem parku Jostedal. Kamp je na idilični lokaciji pod slapom Volefossen. To je 355m visok slap, ki naj bi imel skupni padec kar 600m iz ledenika Briksdal. Sicer pa vožnja po dolini Oldedalen ponudi razgled na več slapov in modro ledeniško reko.

V želji, da se čimbolj približamo ledeniku Briksdal se odpravimo na pohod. Po poti nas je osvežil Slap Kleivafossen skozi katerega se vsako sekundo prelije 10.000 litrov vode. Pot ni težka in je lepo urejena. Po slabi uri hoje prispemo do jezera Briksdalsvatnet z razgledom na ledenik Briksdal.

Ledenik Briksdal je zahodni krak ledenika Jostedal, največjega ledenika na celinski Evropi. Ledenik je nastal pred približno 2500 leti. Pokriva površino približno 10,4 km². Večina ga leži na ledeniški planoti nekje na 1500 metrov nadmorske višine. Ledenik se spušča iz 1.910 metrov nadmorske višine skoraj vse do jezera Briksdalsvatnet na 350 metrih nadmorske višine.

Osnovni plan je bil daljši pohod z kar veliko višincev, a smo na koncu načrt spremenili. Vse skupaj smo hodili slabe dve ure, nabrali nekaj malin in uživali v razgledih.

Večer pa preživeli ob našem vanu s pogledom na slap Volefossen.

32.Dan: KAMP MELKEVOLL BRETUN

Napoved za ta dan ni bila najboljša, a se zbudimo v sonček. Dež bo baje popoldne, podobna napoved je že zadnje tri dni, zato se niti ne obremenjujemo več. Po jutranjem rutinskem treningu se poslovimo od kampa, ledenika, reke in slapov ter nadaljujemo proti našem naslednjem pohodu.

Najprej krajši do ledenika Boyabreen, ki je rokav mogočnega ledenika Jostedalsbreen. Ledenik je strm in podvržen ledeni eroziji ter ima najvišjo točko nad 1700 metri nadmorske višine in najnižja točko na približno 600m nadmorske višine. Ledeniška voda se zbira v jezero Brevatnet (144m nadmorske višine). Od parkirišča do jezera (razgledne točke na ledenik) je nekje dvajset minut hoje po urejeni poti.

Še kar nas navdušujejo fjordi, pa čeprav se tu in tam vlije dež. Medtem ko mladina uživa v kosilu, midva paseva oči na fjordu Fjaerland. Temačno deževno vreme ga še polepša.

Miha še enkrat pregleda vremensko napoved in se odloči malo spremeniti našo pot, ter nas še malo mučiti. Spet pohod, na veselje mladine. Naš cilj je končno malo čez tisoč. Z vrha Moldena (1.116m) se vidi Lustrafjord v vse smeri. Domačini trdijo, da je to najboljši razgled v Lusterju.

Po poti je polno borovnic, ki poskrbijo za dodatno energijo. Pot je lepo označena in urejena. Vse skupaj smo hodili skoraj 4 ure (8,6km). Tako dolgo pa smo hodili predvsem, ker smo po poti navzdol nabrali skoraj dva litra borovnic, medtem ko so mnogi že postavljali po hribu šotore za spanje.

No mi smo se raje odpravili dalje. V upanju da najdemo naš prostor za spanje nekje ob morju.

Do naše željene točke smo morali tudi na 15min dolg trajekt s povezavo Manheller – Fodnes, preko Lustrafjorda. Potem pa se je iskanje šele dobro začelo, saj je željena točka bila že polna.

Na srečo je več takšnih točk ob morju, le da žal so tiste, ki imajo najboljši razgled ali dostop ponavadi že zasedene (v večini primerov že okoli petih popoldne). No tudi naše končno parkirišče, se hitro zapolni.

Noč prevedrimo ob Sognefjordu.

33. Dan: SOGNEFJORD – SMUČARSKO SREDIŠČE HEMSEDAL

Jutro spet oblačno, pa vsaj ne dežuje. Ker nimamo razgleda, se ne zadržujemo. Mladina je presenetljivo prej pokonci, zato pičimo dalje.

Norvežani so pravi majstri v gradnji tunelov, ravno sva brala, da bodo naredili malo manj kot 2km dolg tunel, skozi katerega bodo plule ladje, zdaj pa nas naša pot vodi skozi najdaljši tunel na svetu.

Predor Laerdal je s 24,5 kilometra najdaljši cestni predor na svetu. Cesta povezuje Aurland in Laerdal v osrčju Sogna ter zagotavlja brez-trajektno povezavo med Oslom in Bergnom. Gradnja tunela se je začela leta 1995, predor pa so odprli že leta 2000. Vožnja skozi tunel je brezplačna! In po najdaljšem tunelu na svetu, sledi še tunel Vallavik s krožnim križiščem.

Po poti si pasemo oči na križarkah, ki so parkirane v fjordih in se malo zavedamo, da bo naša naslednja točka verjetno zelo obiskana.

Voringsfossen je 83. najvišji slap na Norveškem glede na skupni padec. Leži na vrhu doline Mabodalen v občini Eidfjord v okraju Vestland. Nahaja se v bližini norveške nacionalne ceste 7, ki povezuje Oslo z Bergnom. Skupni padec slapa je 182 metrov. Od parkirišča je speljanih veliko pešpoti z razglednimi mostovi. Je pa to doslej najbolj oblegana točka na Norveškem, ampak razumljivo. Ni samo slap zanimiv, tudi soteska v katero se izliva je zelo lepa. Skozi slap se vsako sekundo izlije 12 kubičnih metrov vode na sekundo, pozimi pa je večinoma delno ali popolno zmrznjen. Ogled slapa in parkirišče je zastonj.

Za kosilo se prestavimo osem kilometrov dalje po cesti 7 k jezeru Sysen. Jezero je v bistvu jez s površino 10,24 kvadratnih metrov. Njegova panorama v ozadju pa so zasneženi vrhovi. Mladina opravi trening in teče po nasipu, medtem pa jaz uživam v kavici do nevihte, ki nas vse prežene.

Z Mihom se odločiva pot nadaljevati proti Oslu. Cesta 7 (Hardangervidda), po kateri se naprej vozimo spada med slikovite poti Norveške. Jezera, gore, leseni vikendi, krave in ovce, kot da bi se peljal čez italijanske ali francoske prelaze.

Po premnogih znakih za smučišča se Miha odloči naš Van usmeriti proti smučarskem središču Hamsedal. Nič kaj preveč podoben našim poleti, niti sosednjim. Očitno poletni turizem tu ni uspešen. Smučarsko središče je drugo največje na Norveškem in se razteza čez tri vrhove. Ima pa tudi dolgo poletno progo za tek na rolkah, pozimi pa kar 250km urejenih prog za tek na smučeh.

Žiga pridno oddela svoje na progi, medtem ostali naredimo ob vanu trening. Za spanje pa se prestavimo na parkirišče ob nogometnem igrišču, kjer po dolgem času samevamo.

34.Dan: SMUČARSKO SREDIŠČE HAMSEDAL – ARENA LILLOMARKA

Iz osamljenega parkirišča se zopet prestavimo k stezi za tek na rolkah. Žiga in Tjaša pridno opravita svoje treninge. Miha pokramlja s trenerjem dveh tekmovalcev teka na smučeh. Eden je prvi v državi (med 2008 letniki), drugi pa tretji (med 2007 letniki).

Na srečo se dež vlije ravno ko mladina konča s treningi. Pot nadaljujemo v smeri Osla, se pa odločimo, da si samega mesta ne bomo ogledali. Nekako nam še ni do mestnega vrveža, pa mnogi potopisi nič kaj spodbudno o Oslu. V duhu športa se odpravimo Holmenkollbakken. Holmenkolbakken je smučarska skakalnica, ki se nahaja na hribu Holmenkollen (500nmv). Skakalnica ima velikost HS134 in zmogljivost 70.000 gledalcev. Če mene vprašaš je oder za gledalce podoben koloseju. Holmenkollen gosti smučarske tekme že od leta 1892, od leta 1980 je del svetovnega pokala FIS v smučarskih skokih in od leta 1983 svetovnega pokala FIS v nordijski kombinaciji. Leta 1952 je gostil tudi zimske olimpijske igre.

Moram priznati, da nas skakalnica vse navduši, Žiga pa je prepričan, da bo nekoč tekmoval na njej.

Postanek naredimo tudi v trgovini XXL s športno opremo, ki smo jo že obiskali na Švedskem. Malo za primerjavo cen. Teta iz chatgpt trdi, da je na Švedskem veliko ceneje in nekatere stvari so bile res cenejše nekatere pa primerljive. Žiga si kupi tekaško torbico za vodo, ki jo že dlje časa išče.

Od trgovine pa k najbolj spektakularni pokriti areni na svetu za snežna doživetja. SNO je edino norveško smučišče v zaprtih prostorih in ponuja raznolike zimske aktivnosti za vse skozi vse leto. SNO vključuje spuste različnih težavnosti, smučarski park s tirnicami in veliko skakalnico, ter en kilometer dolgo tekaško progo in območje za začetnike. Poleg tega ponuja tudi eno najvišjih sten za ledno plezanje na svetu, “The Mammoth”. Mi žal nismo imeli primerne opreme za karkoli poskusiti, pa tudi v času našega obiska so bili na delu teptalci snega. V areni je tudi več trgovin s športno opremo, restavracije, itd.

In še zadnja športna postaja dneva Arena Lillomarka. Lillomarka je športni in rekreacijski objekt, ki deluje skozi vse leto in se nahaja v regiji Lillomarka v Oslu. Arena, ki se razprostira na skoraj 86 hektarjih, ponuja različne aktivnosti; vključno s progami za tek na smučeh in biatlon z zasneževanjem pozimi ter progami za rolkanje poleti. Tu naj bi v glavnem trenirale reprezentance Norveške; biatlonska, tek na smučeh in nordijski kombinatorci. Med njimi tudi Žigov idol; Jarl Magnus Riiber.

Preostanek dneva Žiga pridno trenira v družbi biatloncev, Tjaša opravi svoj trening in Aljaž pomaga obema. Prespimo pa kar na parkirišču ob areni, kjer je do 48ur dovoljeno parkiranje. Poleg športnega centra sta tudi dva večja jezera v katerih se nekateri pridno namakajo.

35.Dan: ARENA LILLOMARKA – PZA BUA HAMN

Jutro kljub dežnim kapljam izkoristimo za treninge. Žiga zopet izkoristi proge, Tjaša pa steze okoli za tek. S prihodom dežja pospravimo in se odpravimo dalje. Čas je za slovo od Norveške in zopet pozdrav Švedski. Vožnja od Osla dalje je po avtocesti, ki je dokaj polna in ponuja razglede na polja, gozdove in še kak fjord.

Po prečkanju meje, ki je v bistvu speljana po fjordu Idefjorden, se odločimo za postanek ob jezeru (brez imena, ker je manjše…) v okolici Fjallbacka. Miha upa, da bo to zopet ena tistih lokacij, kjer bomo sami, pa je žal že kar lepa druščina podobno mislečih parkiranih.

Kosilo in nato kopanje v jezeru. Aljažu in Mihu kar ni za naprej, saj je voda baje super. Le ozračje ju malo preveč ohlaja.

Naše zaloge hrane so po dvaindvajsetih dneh na Norveškem pošle, tako da po poti opravimo nakup hrane v Coopu, kjer pa ugotoviva, da je v primerjavi z Lidlom dosti dražji. Še posebej meso in mesni izdelki.

Za lokacijo dneva in parkirišče za spanje Miha izbrska kamp/PZA Bua Hamn, ki se nahaja v obalnem mestecu Bua. To je mesto z nekje 2.300 prebivalci, ki so se odločili urediti marino in okoli nje postaviti parkirišča za avtodome (23€/noč). Ponuja vse od elektrike, sanitarij in pralno sušilnega stroja (z doplačilom 3€ na pranje). Ves denar, ki ga pridobijo na račun avtodomarjev vlagajo v izboljšavo mesta. Za kamp skrbijo študentje in tako mesto nudi mladini dodaten zaslužek. Plačilo parkirišča je samo s kartico.

Na našo srečo smo dobili zadnji prostor (čeprav je na razpolago več kot 100 prostorov) z direktnim pogledom na marino in parkirane jadrnice. Večer pa nam ponudi lep sončni zahod.

36.Dan: PZA BUA HAMN – KOPENHAGEN(DANSKA) – SONNERUP

Jutro kot se šika. Kavica z razgledom na odhajajoče jadrnice. Nekoč kmalu tudi mi na eni od njih. Sonček in lepe temperature. Mladina izkoristi lepo vreme za trening, medtem pa se midve z Ruby martinčkava.

Pot nadaljujemo po avtocesti in počasi se poslavljamo tudi od Švedske. Prečkanje mosta Oresund, ki povezuje Švedsko z Dansko je potrebno plačati. Miha to uredi kar preko interneta (120€) zato se peljemo po zeleni liniji skozi cestninsko postajo. Most Oresund je kombiniran cestno-železniški most in drugi največji most v Evropi. Dolg je 8km poleg tega pa ga dopolnjuje še 4km tunela Oresund od Peberholma do danskega otoka Amager. Miha malo zares malo za hec čez most upočasni. Potrebno je izkoristiti cestnino. Na drugi strani mosta pa še zadnja neobiskana skandinavska država; Danska.

Kraljevina Danska je najstarejša, površinsko najmanjša in najgosteje poseljena nordijska država, ki leži v severni Evropi na polotoku vzhodno od Baltskega morja in jugozahodno od Severnega morja. Danska je ustavna monarhija. Ima predstavniški parlamentarni sistem s predsednikom vlade in monarhom na čelu države. Njeno ozemlje sta tudi avtonomni deželi v Atlantskem oceanu, in sicer Ferski otoki in Grenlandij. Ima šest milijonov prebivalcev, njena denarna valuta je danska krona (DKK).

Naša prva točka obiska je glavno mesto države; Kopenhagen. Kopenhagen je bila prvotno vikinška ribiška vas ustanovljena v 10. stoletju v bližini današnjega Gammel Stranda. V začetku 15. stoletja je postal glavno mesto Danske. Od preloma 21. stoletja je Kopenhagen doživel močan urbani in kulturni razvoj, ki ga omogočajo naložbe v institucije in infrastrukturo. Mesto je kulturno, gospodarsko in vladno središče Danske. Velja za eno od desetih najdražjih prestolnic na svetu.

Mesto ima urejeno brezplačno parkirišče za avtodome (u bistvu je gokart proga odstopili del zemljišča in avtodomarjem dovoli parkiranje in prenočevanje. Ta sicer ni čisto ob središču, ima pa urejene poti, tako da se da s kolesom hitro ali pa tudi tako kot mi peš. V Kopenhagnu si pogledamo:

• Freetown Christiania, znana tudi kot Christiania, je namerna skupnost in anarhistična komuna v soseski Christianshavn. Christiania je bila ustanovljena leta 1971, ko je skupina ljudi – hipijev, umetnikov in aktivistov izrezala luknjo v ograjo vojaške barake v Badmandsgadeju in območje razglasila za svobodno mesto, neodvisno od danskih vladnih zakonov in predpisov. V skupnosti obstajajo pravila kot so: Nič nasilja, brez avtomobilov, brez teka (za prebivalce Christianije tek pomeni, da je treba pred čim bežati, kultura strahu pa je nekaj, čemur se radi izogibajo). Najine otroke je soseska malo prestrašila. Ljudje si tu odprto podajajo travo; itd. No nekateri so bili kar v posebnem “stanju”. Nama z Mihom je ta pisana skupnost umetnikov, kontroverznih ljudi, ki živijo izven okvirjev bila zelo všeč.

• Cerkev Odrešenika je ena najbolj znanih cerkva na Danskem, odkar je bil njen serpentinski zvonik odprt leta 1752.

• Palača Christiansborg je palača in sedež danskega parlamenta (Folketinget), urada danskega predsednika vlade in vrhovnega sodišča Danske.

• Hans Christian Andersen Christmas tržnica se nahaja na trgu Nytorv je poimenovana po najljubši in svetovno znani danskem avtorju.

• Stroget je ena najdaljših ulic za pešce, ki ponuja trgovine s spominki, blagovnimi znamkami. Po njej se sprehajajo in ustvarjajo ulični umetniki, poleg tega pa vas v samem centru čaka zanimiv »starodobno urejen« WC.

• Sodišče v Kopenhagnu je zgodovinska stavba na ulici Nytorv. Prvotno zgrajena kot mestna hiša in sodišče, danes pa služi kot sedež okrožnega sodišče.

• Okrogli stolp (Rundetaarn) je najstarejša delujoča zgradba observatorija v Evropi. Kralj Christian IV. ga je dal zgraditi, da so lahko astronomi z univerze v Kopenhagnu opazovali zvezde visoko nad mestnimi lučmi in dimom. Stoletja je bil središče danske astronomije.

• Grad Rosenborg je v 17. stoletju zgradil eden najslavnejših danskih kraljev Christian IV. Grad hrani v zakladnici 400-letne kraljeve zaklade ter kronske dragulje in kraljeve regalije.

• Palača Amalienborg je uradna rezidenca danske kraljeve družine. Pozimi in jeseni v palači prebiva kraljica Margareta II. Danska. Amalienborg je znan po svoji kraljevi gardi, znani kot The Royal Life Guard. Palačo je dal zgraditi kralj Friderik V. Danski okrog leta 1750.

• Nyhavn je obrežje, kanal in zabaviščno okrožje iz 17. stoletja. Bil je razvpit po pivu, mornarjih in prostituciji. Razteza se od Kongens Nytorv do notranjega pristanišča južno od Royal Playhouse in je obrobljeno z živobarvnimi mestnimi hišami iz 17. in zgodnjega 18. stoletja ter bari, kavarnami in restavracijami. V kanalu je veliko zgodovinskih lesenih ladij. Zgradil ga je kralj Christian V. med letoma 1670 in 1675, izkopali pa so ga danski vojaki in švedski vojni ujetniki iz dansko-švedske vojne 1658–1660. Je prehod od morja do starega mestnega jedra na Kongens Nytorv (Kraljevem trgu), kjer so ladje prevažale tovor in ulov ribičev. Danski pisatelj Hans Christian Andersen je v Nyhavnu živel 18 let.

• Copen hill je enota za predelavo odpadkov v energijo in 85m visok rekreacijski objekt. Znan je kot “gora Kopenhagna” in omogoča celoletno smučanje, poleg tega ima plezalno steno, razgledne točke, park in otroška igrišča. Žal si ga od blizu nismo ogledal.

Po Norveški in Švedski nas je najbolj presenetila sproščenost prebivalcev Kopenhagna, ki so uživali ob kanalih, barih, parkih in po trgih. Primerno za petkov večer s pijačo in v dobri družbi. Nekako nas je ves čas vlekla ta njihova poletna sproščenost, zato smo tudi mi malo posedeli v parku in na trgih. Poleg tega je v mestu potekal koncert in priznam, da če bi prej vedela, da so karte samo 30€, bi s Tjašo šle, saj je potekal na večih odrih in vzdušje je bilo tudi iz Vana videti noro.

Za spanje izberemo parkirišče ob plaži Sonnerup, ki je oddaljeno urco in pol od Kopenhagna. Med vožnjo nas poleg hudega naliva spremlja sončni zahod (zanimiva kombinacija).

Naši sosedi so Švicarji s katerimi razvijemo zanimivo debato o avtodomih.

37.Dan: SONNERUP – POČIVALIŠČE KJELST

Od plaže do plaže bi lahko povzeli ta dan. Pa niti enkrat se nismo kopali na našo žalost.

Po jutranji kavici, treningih in ogledu odbojkarske tekme med Slovenijo in Italijo, se odpravimo do plaže Honsinge Lyng. Plaža velja za eno lepših na danskem. No nas ob prihodu nič ne vleče plavati. Malo ker v ozadju pokajo strele in je skoz na meji, da bo nevihta. Poleg tega pa je plaža polna trave, ki so jo na enem delu domačini pograbili, da se lahko kopajo. In teh je klub slabem vremenu veliko.

Od plaže se poslovimo in pot nadaljujemo dalje v upanju, da nas nevihta obide. Postanek za kosilo naredimo na počivališču z razgledom na jezero Tysrup So. Počivališče je piknik točka za mnoge, ki so tu okoli na poti, zato ni nič čudnega, da so vse klopi z mizami hitro polnijo z dobrotami. Miha pa jim razvaja brbončice z vonjavami iz žara. Jah nismo kar tako.

Po kosilu pa dalje na pot. Danska je ena tistih ravnih držav s polno polj, kjer ravno zori pšenica, ponekod tudi s hišami s slamnato streho.

Od ravnic pa čez most Storebaelt, ki se tudi plača (nas so zmerili na manj kot 6m čeprav smo dolgi skoraj 7 in zato plačamo »samo« 47€ – tarifa za avtomobile, ki je cca 50% ceneje), zato Miha spet lepo počasi čez njega, da uživamo v pogledu na jadrnice, ki se borijo z vetrom v ožini Storebaelt. Most čez Veliki Belt je več elementna fiksna povezava, ki prečka ožino Storebaelt med Danskima otokoma Zealand in Fyn. Sestavljen je iz cestnega visečega mostu in železniškega predora med Zealandom in majhnim otokom Sprogo sredi Storebaelta ter mostom za cestni in železniški promet med Sprogojem in Fynom. Skupna dolžina je 18 kilometrov.

Pri brskanju zanimivih točk za ogled sem naletela na skulpture Men at Sea (Moški ob morju), njihov pomen pa me je navdušil. Sedeče skulpture iz belega betona prikazujejo srečanje med čistim, neokrnjenim človeštvom in naravo. Preden ta vstane in začne delovati proti njej. Figure štrlijo 9 metrov v zrak in jih je mogoče videti do 10 kilometrov od morja. Po drugi strani pa skulpture niti niso nič posebnega (mnenje od Miha).

Večina dneva smo bežali pred nevihto a žal nas je počasi ujela. Mihovo želja po uživanju na plaži in sipinah je tako žal skopnela. Vseeno nas zapelje direkt na plažo Borsmose. Plaža Borsmose je znana po svojem širokem peščenem prostranstvu, kjer je vožnja po plaži dovoljena. Sicer niso to sipine v pravem pomenu, mi pa vseeno srce konkretno ropota od straha, da kje zgreznemo, medtem ko Miha uresničuje svoje sanje o dirkanju po mokri mivki, pa čeprav s 3,5 tonskim Vanom. Poleg tega je plaža priljubljena točka za kajtarje, surferje in seveda kopanje. A žal mrzlo vreme in dež, nam tega ne omogočita.

Na plaži naj ne bi bilo dovoljeno spati, čeprav sem prepričana, da mnogi od teh, ki so na plaži poleg nas bodo. Mi raje poiščemo svoj košček v bližini na redkem počivališču Kjelst, kjer nas celo noč pošteno zaliva.

38.Dan: POČIVALIŠČE KJELST – FLENSBURG – LUNEBURGER HEIDE

Deževna noč se nadaljuje v deževno jutro. Plan potovanja se spet spreminja in naša puščica je zdaj res usmerjena proti domu. Če bi vremenska napoved bila boljša, bi še kak dan uživali na Danskem, tako pa je vremenska napoved za naslednje dni; dež.

Naš Van usmerimo proti Nemčiji. Dež pa skrbi, da bo naš Van skoraj čist prišel domov. A mi se ne damo in naredimo postanek pri nemški prestolnici ruma; Flensburg. Flensburg je mesto na konici Flensburškega fjorda v severni Nemčiji. Med letoma 1460 in 1864 je bil Flensburg, takoj za Kopenhagnom, drugo največje pristanišče Kraljevine Danske. V 18. stoletju je Danska monarhija flensburškim ladjam podelila kraljevo listino za uvoz ruma s plantaž v Danskih Zahodnih Indijah, današnjih Ameriških Deviških otokih. Mi si v mestu pogledamo:

• Ulica Rote je obdana z butiki, umetnostnimi galerijami, trgovinami s spominki.

• Cerkev sv. Nikolaja je največja cerkev v regiji Schleswig-Holstein. Zgrajena v dveh gradbenih fazah med letoma 1390 in 1480.

• Nordermarkt mestni trg.

• Pristanišče Flensburg se deli na vzhodno in zahodno stran. Na zahodni strani je zgodovinsko pristanišče, kjer se nahajajo jadrnice iz časov plutja v Indijo. Znotraj tega dela se nahaja tudi muzej, kjer si za dva evra lahko pogledaš, kako se popravljajo jadrnice, ladje ter material, ki ga za to uporabljajo.

• Nordstrabe (čevlji, nanizani čez vrvi med fasadami hiš): Legenda pravi, da je bila nekoč na Norderstrabe trgovina s čevlji. Ko je lastnik trgovine zaprl trgovino, je od hiše nasproti trgovine napel vrv, jo pritrdil na zgornje nadstropje svoje stavbe in nanjo od spodaj vrgel svoje zadnje pare čevljev. Ta lastnikov ritual je sčasoma postal tradicija. Danes se najde na večih vrvicah na stotine parov čevljev.

Po ogledu mesta se odpravimo dalje do mesta Rendsburg, ki se nahaja ob reki Eider in Kielskem kanalu. Plan je prespati nekje ob kanalu v enem od mnogih urejenih PZAjev, pa se izkaže, da so vsa polna. Zato malo sitni in že zelo lačni na koncu tolažbo poiščemo kar v Doner kebabu.

Miha vmes prebrska kaj in kako dalje. Oba se strinjava, če sva v teh koncih gremo še kako mesto in znamenitost pogledati, tako da domov še ne. A za danes le še lokacija za spanje. Lokacijo najdemo čisto po sreči ko Miha zraven avtocestnega izvoza zagleda dvorano za smučanje ter gokard stezo Michaela Schumacherja. Ogledamo si to smučišče in pri tem v restavraciji spijemo pijačo nato pa le malenkost bolj stran poiščemo parkirišče. To parkirišče je znotraj naravnega rezervata Luneburg Heath. Naravni park Lunenburg Heath je bil eden prvih naravnih parkov, ustanovljenih v Nemčiji. Danes je eden največjih in najbolj znanih te vrste. Tla rezervata so iz kremenčevega peska, večinoma prekrita z resjem in grmičevjem. Resje je pomešano z metlico, drozgom in brinom. Slednji pogosto tvorijo majhna, piramidalna, cipresam podobna drevesa. Mnogim je to območje tudi poslednji dom. Znotraj parka je možno tudi raztrositi pepel, če je seveda takšna želja.

Z Ruby se odpraviva na sprehod, mladina na čelu trenerja opravi trening. Potke po parku so lepo urejene in te kar malo mika, da bi nadaljeval pot, vendar se temni in čas je za počitek.

39.Dan: LUNEBURGER HEIDE – MAGDEBURG – SELB

Deževni noči sledi oblačno jutro, zato se ne zadržujemo. Odpravimo se v smeri Magdeburga. V poznem srednjem veku je bil Magdeburg eno največjih in najbolj uspešnih nemških mest. Leži ob reki Elbi, ki je mesto poplavila leta 2002 in 2013. Verjetno pa je mesto trenutno najbolj poznano po katastrofi ob koncu leta 2024, ko je osebni avto zapeljal med množico v času božičnega sejma.

Van parkiramo kar v PZA ob mrtvem rokavu Elbe. Sonček nas po parih dneh zopet razvaja, tako da se pred ogledom mesta martinčkamo. V mestu pa si pogledamo:

• Zeleno citadelo, ki je zgrajena po navdihu arhitekta Friedensreich Hundertwasser. Hundertwasserjeva mojstrovina ustvarja raj dostopen vsakomur. V katerem lahko ne le živi, dela, nakupuje, občuduje in uživa, ampak tudi praznuje, srečuje in prenočuje.

• Katedrala Magdeburg je najstarejša gotska katedrala v Nemčiji zgrajena leta 1520.

• Muzej/samostan Magdeburg iz 11. stoletja.

Verjetno bi se našlo še mnogo več a smo se odločili uživati v sončku in sprehoditi po ulicah brez cilja. Presenetila nas je tudi cena sladoleda, saj smo za kepico dali 1,50€ in to tisto pravo veliko.

Po ogledu mesta smo nadaljevali martinčaknje ob Vanu. Za predolgo počivanje nam ni, zato se odpravimo dalje po avtocesti v smeri Avstrije.

V večernih urah smo naš Van parkirali na PZA v mestu Selb. Selb je znan po izdelavi porcelana in je dom tovarne Rosenthal, ki jo je leta 1879 ustanovil Philipp Rosenthal kot družinsko podjetje. PZA smo izbrali predvsem zaradi bližine izvoza iz avtoceste, ker je bilo že pozno.

40.Dan: SELB – REGENSBURG – SIMBACH AM INN

Z Ruby sva zgodnje ptice, ki si mesto Selb pogledava medtem ko še vse spi. Malo mestece a idealno za jutranji sprehod, le kavica sredi trga manjka a žal še ni nič odprto. Zato se vrneva k Vanu, kjer mladina počasi že kuka izpod odej.

Med brskanjem kaj še po poti domov pogledati sem našla zanimivo mesto ob sotočju rek Donave, Naaba in Regena; Regensburg. Staro mestno jedro izhaja iz 11-13.st (srednji vek) in je na seznamu Unescove svetovne dediščine. V mestu pa smo si pogledali:

• Stari del, ki je poln butikov s tipičnimi bavarskimi oblekami, restavracijami in majhnimi ulicami.

• Kamniti most iz 12. stoletja je 310 m dolga ikona s šestnajstimi loki in prečka reko Donavo do starega mestnega jedra.

• Katedrala sv. Petra zgrajena v gotskem stilu leta 1520.

• Mestna hiša zgrajena v baročno-gotskem stilu, trenutno muzej.

• Haidplatz trg znotraj starega dela.

Ker tu naredijo tudi postanek nekatere križarke po Donavi, je mesto bolj obiskano kot ostala, ki smo si jih po poti pogledali. Po ogledih pa zopet dalje skoraj na mejo z Avstrijo. Miha se odloči otroke razveseliti z bazenom. Van parkiramo v Pza v vasi Simbach am Innu, slaba 2km od meje z Avstrijo. Ob parkirišču za avtodome se nahaja športni center z zunanjim bazenom. Zanimivo je da smo sprva na bazenu edini obiskovalci, no kasneje se nam pridruži še ena družina. Cena vstopa v prostore bazena je 2EUR za odraslega in 1EUR za otroka za cel dan. Imaš pa notri olimpijski bazen, dve skakalnici, en tobogan, igrišče za odbojko, mizo za namizni tenis in ročni nogomet ter velik travnik za martinčkanje ali poležavanje v senci. Objekti sicer niso vrhunsko vzdrževani ampak vseeno navdihujoče.

To je naš zadnji večer na poti.

41.Dan: SIMBACH AM INN – DOM

Po deževni noči pride sončno jutro. Tega izkoristimo za sprehod, trening in martinčkanje. Nekako nama z Mihom še ni za domov, mladina pa samo še odšteva ure do doma.

Čez Avstrijo se izogibamo avtocesti in tako uživamo v pogledih na gore, jezera, pašnike in mesta, ki so dokaj polna. Postanek naredimo ob jezeru Mondsee. Jezero se nahaja v zgornji Avstriji v bližini večjega jezera Altersee. Je eden od zadnjih zasebnih jezer v Avstriji, ki ga od leta 2008 njegova lastnica Nicolette Wächter prodaja. Kot vsa jezera po Avstriji je zelo obiskan. Ob njem je speljana tudi kolesarska pot.

Aljaž si privošči osvežilno kopanje, ostali smo bolj za poležavanje.

Preostanek poti do doma se nam zelo vleče, kljub lepim razgledom. Tako da smo vsi veseli, ko končno v večernih urah prispemo domov.

 

POVZETKI/NASVETI:

• STROŠKI: Stroški zajemajo tako pot tja po Švedski (1. del) kot tudi pot nazaj po Norveški in Danski. Vse skupaj je bilo 6 tednov potovanja.

• POVZETEK STROŠKOV: Gorivo cca 2.000EUR, Skytellpass na Norveškem 160EUR, trajekt na švedsko 184EUR, mostnina na Danskem cca 140EUR, prenočišča cca 150EUR pot tja in Švedska ter cca 280EUR na Norveškem ter na poti nazaj, vstopnine in ostali parkingi ter manjši stroški cca 500EUR. Vse skupaj torej cca 3400 EUR za 6 tednov potovanja za pet oseb brez hrane. Hrano smo večinoma nakupili že doma (konzerve,…) ter potem kasneje dokupili še na Švedskem kjer so cene normalne (ocena cca 500EUR).

• PREVOŽENI KM: 11.000
• GORIVO: Na norveškem cena goriva močno niha od cca 1,7EUR/l do 2,2EUR/l. Mi smo pač tankali vedno ko smo imeli manj kot pol rezervoarja ter smo videli bencinsko s ceno Diesla pod 1,8EUR/l. Kljub temu smo 2x morali točiti po ceno 2EUR/l.
• NAKUPI: Na Norveškem smo načeloma kupovali samo kruh in pekovske izdelke. Proti večeru trgovina Rema zmanjša ceno določenih pekovskih izdelkov in tako dobiš kruh in razne krofe po 50%. Tudi oprema za ribolov se nam ni zdela draga. Je pa drago vse ostalo, predvsem meso, sadje in zelenjava.
• CESTNINA: SKYTTEL: Aplikacijo Skyttel sva uredila že doma preko interneta. Na dom dobiš potem napravo (škatlico ki stane cca 20EUR), ki jo namestiš na vetrobransko steklo. Preko maila pa sva dobila v začetku meseca položnico. Za 22 dni potovanja po celotni Norveški so naju cestnine in trajekti prišli 140EUR za 7m dolg avtodom (če imaš avtodom do 6m plačaš enako kot za avto, to je cca 50% manj).

• KAMPI: Večina jih ima možnost pranja perila, nekateri na srečo zastonj, drugi pa preko njihove aplikacije. Midva sva prala v tistih zastonj, saj nama je njihova aplikacija malo nagajala. V park4night je ponavadi napisano, kako je s plačilom.

• POHODI: Večina pohodov sva našla s pomočjo Alltrails, potopisov in blogov. Priporočamo pohodno obutev, ker so dokaj neurejene poti, kamni, korenine, itd. Naredili smo trinajst pohodov. Najboljša pohod sta nam bila na Haen in Husfjellet, ki sta imela tudi najboljše razglede. Vstopnine na pohodih ni bilo.

• PARKIRANJE: Mnogi parkirajo na odstavnih pasovih M, ki so predvsem tam kjer je cesta ozka. Ne priporočamo, saj pridejo redarji in poslikajo ter skenirajo registracije. Načeloma je parkiranje in prenočevanje mogoče vsepovsod kjer z znaki prepovedano. Načeloma se lahko držiš podatkov iz park4nigh.

• MRČES: Priporočamo, da si vzamete sprej za komarje s sabo in če imate loparje za muhe. Predvsem na Norveškem so bili problem obadi (t.i. horseflies), ki te napadajo povsod hribih, plaži…. Nam je pa en domačin svetoval nakup spreja Centaura, ki se ga kupi v lekarni na Norveškem in naj bi pomagal proti obadom. Mi ga nismo kupili, saj je našemu srečanju sledilo hladnješe/oblačno vreme. Obadi in ostali mrčes so problem samo cca 2 tedna/leto ko je najbolj vroče.

• NOČITVE:

15. Noč: Izhodiščna točka Kinnarodden, parking (FREE) [71.1218, 25.7086]
16. Noč: Alta, parking (FREE) [70.0263, 23.49407] in [69.9626, 23.265]
17. Noč: Straumfjordnes, parking (FREE) [69.815, 21.13]
18. Noč: Hella, parking (FREE) [69.56, 18.723]
19. Noč: Senja (Kamp Skaland) (30EUR) [69.444, 17.296]
20. Noč: Smorsgard, parking (FREE)
21. Noč: Grunnfor(Austvagoya) parking (FREE) [68.4119, 14.554]
22. Noč: Kamp Skarungen (50EUR) [68.206, 14.425]
23. Noč: Eggum, PZA (25EUR) [68.307, 13.651]
24. Noč: Moskenes, trajekt za Bodo/Vaeroy (FREE) [67.9, 13.046]
25. Noč: Kamp Vaeroy (35EUR) [67.655, 12.708]
26. Noč: Pristanišče Vaeroy (FREE) [67.652, 12.709]
27. Noč: Kamp Saltstraumen (45EUR) [67.235, 14.621]
28. Noč: Aldersund, parking (FREE) [66.4, 13.133]
29. Noč: Sjaomen ski center, parking (FREE)
30. Noč: Kamp Holm (30EUR) [65.187, 12.144]
31. Noč: Ringval, parking (FREE) [63.35, 10.23]
32. Noč: Trollstigen, parking (FREE) [62.417, 7.639]
33. Noč: Kamp Melkevoll Bretun (30EUR) [61.665, 6.816]
34. Noč: Sognjeford, parking (FREE)
35. Noč: Stadion Hemsedal, parking (FREE) [60.86, 8.554]
36. Noč: Parkirišče Lillomarka, parking (FREE)
37. Noč: Bua Hamn, PZA (22EUR) [57.24, 12.117]
38. Noč: Sonnerup, parking (FREE) [55.95, 11.519]
39. Noč: Počivališče Kjelst, parking (FREE)
40. Noč: Luneburger Heide, parking (FREE) [53.104, 9.98]
41. Noč: Selb, PZA (10EUR) [50.17, 12.125]
42. Noč: Simbach am Inn, PZA (5,75EUR) [48.275, 13.027]