Letos smo se odločili podaljšati poletje na idiličnem sredozemskem otoku Ciper. Na potovanju se nam je pridružila sestra z družino. Za njih je bilo to sploh prvo potovanje z letalom, midva z Mihom pa sva se preizkusila še v vlogi vodiča. Sedem dni raziskovanja grškega dela otoka smo razdelili na dva dela in temu primerno tudi rezervirali nočitve. Najprej smo se odločili za ogled jugovzhodnega dela nato pa še severnega in zahodnega dela. Letalske karte sva kupila preko letalske družbe Ryanair v marcu, ker nas je bilo 8 smo rezervirali za 4 samo malo ročno prtljago ter za 4 malo+srednjo ročno prtljago.
Otok smo obiskali prvič, a verjetno ne zadnjič. Medtem ko mene mika še vedno severni del otoka, je Miha dobil bolj avanturistično idejo za raziskovanje otoka z enduro motorjem. Ideja je, kdaj in kako pa….
Ciper je edinstven sredozemski otok z zgodovino, ki sega več kot 10.000 let nazaj. Leži na jugovzhodnem koncu sredozemskega morja in je tretji največji otok v Sredozemskem morju. Otok je razdeljen na južni del, ki ga nadzoruje mednarodno priznana Republika Ciper in severni del, ki deluje kot Turška republika Severni Ciper (priznava jo le Turčija). Po osamosvojitvi otoka izpod britanske oblasti leta 1960 so se začeli spori med večinskimi grškimi Ciprčani in manjšinskimi turškimi Ciprčani. Grška stran se je močno trudila za enosis (združitev otoka z Grčijo), turška pa za taksim(razdelitev otoka). Grška vojaška hunta je 15. julija 1974 na Cipru izvedla državni udar, strmoglavila demokratično izvoljenega predsednika nadškofa Makarioza, in poskusila otok priključiti Grčiji. Pet dni kasneje, 20. julija 1974, je Turčija pod pretvezo zaščite turške manjšine in ponovne vzpostavitve ustavnega reda vojaško posredovala. Turška vojska je zasedla približno 36 % do 37 % ozemlja na severu otoka. Zaradi konflikta je prišlo do množice premeščanja prebivalstva (okoli 200.000 ljudi), pri čemer so se grški Ciprčani umaknili na jug, turški pa na sever otoka. Med obema deloma danes poteka t. i. Zelena črta – varovalni pas pod nadzorom Združenih narodov, ki deli tudi glavno mesto Nikozijo.
Bogata zgodovina, turkizno morje, lepe plaže, miti in dolgo poletje. To vse in še več so razlogi za obisk Cipra.
Na koncu potopisa najdete rubriko NASVETI/POVZETEK, kjer smo strnili bistvene podatke o našem potovanju.
NAJ SE NAŠA AVANTURA ZAČNE:
1.Dan: LET NA CIPER
Rana ura zlata ura. Na pot proti letališču v Zagreb se odpravimo ob treh zjutraj. Po poti se nam pridruži še moja sestra z družino.
Naše avte pustimo na plačljivem parkirišču in pri tem se zmotimo in parkiramo pri sosedu. Našo napako pa ugotovimo medtem ko šofer kombija preverja rezervacijo. Seveda smo vsi že sedeli v kombiju. V smehu se hitro izkrcamo iz kombija in parkiramo na pravo parkirišče. Transfer do letališča je prava dogodivščina saj nas vseh osem gospod naloži v Citroena Berlinga, sedem se nas pelje na zadnjih treh sedežih.
Ob prihodu na letališče pa novica, naš let zamuja za eno uro. Ta ura se na koncu podaljša za dve uri in pol. Mladina si čas krajša z raznimi igrami ter nalogami.
Ko se končno vkrcamo na letalo se dopust zares začne. Let traja nekje tri ure. Večino ga prespimo. Aljaž vmes dela naloge za šolo, drugi pa si krajšajo čas z igricami na telefonu.
Ob pristanku na letališču Pafos nas pričakajo prijetne poletne temperature in gneča. Poleg nas pristaneta še dve letali polni angleških turistov tako da se malo zavleče kontrola potnih listov in prevzem najetega avta. Avto smo najeli preko Holidayautos, prevzeli pa na okencu agencije Sixt. Ker nas je osem smo vzeli dva manjša avta. Vožnja poteka po levi, Miha ima izkušnje, Uroš pa se je prvih par minut lovil.
Na poti do našega prvega prenočišča Cyprus Glamping Park se ustavimo v Lidlu in naredimo osnovni nakup špecerije, ker je mladina že konkretno lačna.
Prvi vtis o grškem delu Cipra; gričevnata pokrajina z zelo suhim rastjem.
Cyprus glamping park ponuja lesene hiške med oljčnimi drevesi, kilometer stran od morja. Po besedah upravnika je potrebno paziti na otroke saj so lahko kje v kupih listja ali odmaknjenem delu zelo strupene kače. Upam, da ne….
Pozni prihod na Ciper zaključimo s kratkim sprehodom po plaži Maja in obalnem ribiškem mestecu Zygi. Ta je poznan predvsem po restavracijah z morsko hrano, te pa so ob koncu sezone na pol prazne.
2.Dan: NIKOZIJA
Po nevihtni noči se prebudimo v lepo sončno jutro. Mladina leta sem in tja, starši pa pripravljamo zajtrk. Miha pogleda moto GP medtem ko ostali spijemo kavo in nato je čas za ogled glavnega mesta Cipra; Nikozija.
Nikozija je glavno mesto Cipra že približno 1000 let. Nahaja se v središču otoka, na severu pa jo obdaja gorovje Kyrenia z osupljivo goro Pentadaktylos. Turško ime mesta, Lefkosia, je verjetno povezano z visokimi topoli, ki so nekoč krasile mesto. Nikozija je tudi sedež vlade, diplomatskih predstavništev in kulturno središče. Znana je predvsem kot zadnja razdeljena prestolnica na svetu, ki jo deli zelena črta (Green Line). Zelena črta je varnostni pas Združenih narodov in deli mesto na južni sektor (ki ga upravlja Republika Ciper) in severni sektor (ki je glavno mesto samooklicane Turške republike Severni Ciper, ki jo priznava le Turčija).
Avto parkiramo na plačljivem parkirišču blizu centra nato pa sledi raziskovanje mesta. Najprej malo po ulicah grškega dela prestolnice, kjer mladina takoj najde prve spominke na znani ulici Ledra.
Ulica Ledra je središče mestnega življenja Nikozije, ima pa tudi pomembno simbolno vrednost saj se ob ulici odpira prehod, ki omogoča prehod z grške na turško stran.
Tudi mi izkoristimo ulico Ledra za prehod na turško stran. Brez težav, eni s potnimi listi drugi z osebnimi izkaznicami. Brez trgovinic s spominki, oblačili ter turškimi sladicami na turški strani ne gre. Pavzo naredimo v dvorišču zgradbe, ki spominja na tiste iz nadaljevanke o sultanu.
Buyuk Han (Veliki han) je veličastna stavba v turškem delu Nikozije, ki velja za eno najlepših zgradb na otoku. Leta 1572 so jo zgradili Osmani. Zgradba je dvonadstropna in ima notranje dvorišče, do katerega vodijo dvoje vrat–ena na vzhodni in druga na zahodni strani. Sredi dvorišča stoji majhna, graciozna mošeja, restavracija, na balkonih pa trgovinice z različnimi spominki.
Med sprehodom po turški strani si še pogledamo:
Mošeja Selimiye, zgodovinsko znana kot katedrala sv. Sofije, nekdanja rimskokatoliška stolnica, preurejena v mošejo. Gre za največjo ohranjeno zgodovinsko stavbo v Nikoziji; viri navajajo, da je bila morda »največja cerkev, zgrajena v vzhodnem Sredozemlju v tisočletju med vzponom islama in poznim otomanskim obdobjem«. Kot datum položitve temeljnega kamna se navaja leto 1209, v času vladavine lusignanskega kralja Henrika I., gradnja pa je trajala več kot 100 let. Šele proti koncu 13. stoletja so bile dokončane stranske ladje in del osrednje ladje. Lahko sprejme do 2500 vernikov.
Soseska Samanbahçe je soseska z beljenimi vrstnimi hišicami, skrita ob ulici Girne Caddesi. Bila je prvi ciprski projekt stanovanjske gradnje za socialno ogrožene. Vseh 70 hiš, zgrajenih v začetku 20. stoletja je nastalo z uporabo lokalnih materialov in ob skrbnem upoštevanju otoških podnebnih razmer, kar se odraža v tradicionalnih stenah iz surove opeke in stropih iz trstičja (hasır).
V bistvu je to sprehod med stojnicami, restavracijami s turško hrano in malo v preteklost.
Na poti nazaj se vrnemo čez drug mejni prehod in zeleno linijo, ki nam ponudi bolj žalosten vpogled v vojno med obema stranem. Ta je poimenovan po hotelu Ledar Palace. Pred invazijo je bil eden največjih in najbolj glamuroznih hotelov v prestolnici. Po invaziji je ostal znotraj varovalnega območja ZN in postal sedež 2. sektorja UNFICYP vse do leta 2017, ko so zaradi zdravstvenih in varnostnih pomislekov ocenili, da ni primeren za svoj namen.
Po turški invaziji in delitvi otoka leta 1974 je bil mejni prehod Ledra Palace glavna pot med obema deloma otoka. V letih 1999 in 2001 ta prehod ni bil odprt za navadne državljane, temveč za uradnike, osebje ZN…
Na fasadi hotela so še vedno vidni ostanki napadov, luknje od metkov. Na samem prehodu (meji) pa slikoven prikaz (brez cenzure) umora študenta, ki je tu demonstriral. V zeleni liniji je prepovedano fotografiranje.
Za konec ogleda prestolnice se sprehodimo čez Pafoška vrata, ki so bila eden od treh vhodov v staro Lefkozijo (Nikozijo) skozi beneško obzidje, ki je v celoti obkrožalo staro mesto in ga je leta 1567 zasnoval slavni inženir Giulio Savorgnano.
Ogled zaključimo na razglednem stolpu Shacolas Tower. Observatorij Shacolas Tower je majhen muzej in javni observatorij v 11. nadstropju stolpa Shacolas v starem mestnem jedru Nikozije. Razstava, ki je bila razvita v sodelovanju z muzejem Leventis v Nikoziji in skupino Woolworth združuje zgodovinske fotografije in večjezično zvočno zgodovino s teleskopi in opremo za opazovanje. Iz observatorija se ponuja širok panoramski razgled na beneško obzidje in varovalni pas Združenih narodov, ki deli mesto. Vstopnina 2,5€ na osebo.
V mestu Nikozija smo bili nekje pet ur. Parkirali smo na plačljivem parkirišču 3,5€.
Po poti domov smo se ustavili v trgovini in kupili za kosilo ribe; orade. Te so nas prišle 10,5€/kg. Miha jih je spekel na žaru, upravnik naše nastanitve pa nas je nagradil še z domačim olivnim oljem.
Dan zaključimo na plaži Alaminos, kjer mladina končno pride na svoj račun. Eni se zakopljejo v mivko, drugi plavajo, tretji pa izkoristimo čudovito panoramo za sprehod ob sončnem zahodu. Ta nastopi okoli pol sedme ure zvečer.
3.Dan: RAZISKOVANJE JUŽNOVZHODNEGA CIPRA
Naša četica se odpravi proti jugovzhodu z namenom, da si čimveč pogleda in vmes tudi ohladi na plažah.
Zalomi pa se nam že pri prvem ogledu mošeje Hala Sultan Tekke. Mošeja se nahaja na zahodnem bregu Slanega jezera Larnaca. Njena gradnja je potekala v več fazah, od leta 1760 do dokončanja leta 1817. Gre za pomemben islamski spomenik in enega najbolj čaščenih krajev v muslimanskem svetu, ki se še danes uporablja v verske namene. Mošeja je bila zgrajena nad grobom Umm Haram (Ummü Haram) za katero se je verjelo, da je bila sestra rejne matere preroka Mohameda oziroma ena od vernic, ki so iz Medine prišle na Ciper. V okolici mošeje je našlo dom tudi večje število mačk, ki so kar teritorialne.
Vse je enkrat prvič in tako namesto da pot nadaljujemo brezskrbno nas eden od avtov pusti na cedilu. Naši možje sicer upajo, da bodo napako sami rešili, a se izkaže da brez pripomočkov ne bo šlo. Teh nima tudi noben mimoidoči šofer. Agencija Sixt pa je neodzivna. Ob pomoči varnostnikov mošeje nam jo le uspe le priklicati.
Njihov mehanik oceni, da avto ni možno popraviti in tako dobimo zamenjavo s katero pot nadaljujemo.Vroče ozračje in nekaj izgubljenih živcev poskrbi, da spremenimo našo pot. Najprej ohladitev na plaži Mackenzie.
To je priljubljena peščena plaža dolga en kilometer blizu letališča Larnaca tako da lahko uživaš v pogledu na pristajanja in vzletanja letal. Mivka, ležalniki (7,5€-2 ležalnika in dežnik) in plata grške hrane in že smo pripravljeni nadaljevati pot.
Ker smo blizu mesta Larnaca naredimo kratek sprehod čez mesto Larnaka. Larnaka je znana kot eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest na svetu, slovijo pa po promenadi Finikoudes, obdana s palmami, cerkev svetega Lazarja iz 9. stoletja in sezonske jate rožnatih plamencev na slanem jezeru Larnaka. Teh žal nismo od blizu videli.
Cerkev svetega Lazarja je zgodovinska bizantinska kamnita cerkev iz 9. stoletja, ki stoji v središču Larnake na Cipru; zgrajena je bila nad domnevnim drugim in zadnjim grobom Lazarja iz Betanije. Po pravoslavnem izročilu je Lazar po tem, ko ga je Jezus obudil od mrtvih pobegnil iz Judeje in prispel na Ciper. Apostola Pavel in Barnaba sta ga posvetila v prvega škofa Kitiona (današnja Larnaka).
Od cerkve do sprehoda po promenadi Finikoudes. Ta 600-metrska pot za pešce se nahaja ob istoimenski plaži in je znana po osupljivih razgledih ter drevoredu palm.
Od mest k naravnim znamenitostim.
Most ljubezni v Aji Napi na Cipru je naravna skalna tvorba, ki jo je v tisočletjih izoblikovalo izključno morje. Ta šest metrov dolg most sega od skalnatega platoja neposredno v turkizno Sredozemsko morje. Po lokalnem izročilu se želja uresniči, če par stopi na sredino loka ter se poljubi in si nekaj zaželi.
Morske jame Ayia Napa so ena najbolj znanih naravnih znamenitosti na vzhodni obali Cipra. Ta dramatičen odsek obale, ki se nahaja med Ayia Napo in narodnim parkom Cape Greco je znan po impresivnih skalnih formacijah, kristalno čisti turkizni vodi in dih jemajočih razgledih na Sredozemsko morje.
Rt Cavo Greco, znan tudi kot rt Pedalion leži med mestoma Ayia Napa in Protaras, obema turističnima letoviščema in ga turisti obiskujejo zaradi njegovega naravnega okolja. Je najvzhodnejša točka tako vladno nadzorovanih območij Republike Ciper kot tudi dejanske Evropske unije, če izvzamemo najbolj oddaljene regije. Po lokalni legendi je to tudi dom “morske pošasti iz Ayia Nape”.
Za konec dneva pa še malo uživanja na plaži v zalivu Fig Tree. Plažo, ki se razteza približno 500 metrov je Big Travel 7 razglasil za 3. najboljšo plažo na svetu. Zaliv Fig Tree se nahaja v mestu Famagusta, obalnem letovišču Protaras. Za kopat ko sonce zaidem res ni več. Tamičkeni se zakopljejo v mivko, taveliki pa naredimo en krog.
4.Dan: SELITEV NA JUGOZAHOD – INEIA(OKOLICA PAPHOSA)
Danes se selimo na jugozahod, zato bolj v sproščeno jutro. Najprej spakiramo, potem pa še malo na plažo Alaminos. Prevzem nastanitve imamo šele ob petnajsti uri.
Na plaži smo praktično sami, le peščica najbolj zagnanih domačih plavalcev plava dolžine sem in tja.
Po lahkem kosilu sledi selitev. Po poti naredimo dva postanka, prvega na plaži Pissouri ob začetku pohoda po rtu Aspro. Ta je bolj namenjen izvidnici saj otrokom ni preveč do pohoda in bi raje ta čas, ko se nekateri odpravimo na pohod preživeli na plaži.
Po poti do naslednjega postanka se ustavimo še na razglednih točkah. Te ponujajo čudovite razglede na plaže, turkizno morje, ter skalnato obalo.
Drugi daljši postanek je Petra tou Romiou, Afroditino mitsko rojstno mesto. Petra tou Romiou je zanimiva geološka formacija ogromnih skal vzdolž, ki se nahaja na jugozahodni obali okrožja Pafos. Po legendi se je starogrška boginja ljubezni in lepote Afrodita rodila iz morske pene tukaj. Legenda pravi, da se je dvignila iz valov in bila na školjki pospremljena do te plaže. Velikanske skalne formacije, ki jih vidimo na isti lokaciji so povezane z drugo novejšo legendo, ki pravi, da jih je bizantinski junak Digenis Akritas vrgel tja, da bi zadržal Saracene Arabce (7.–10. stoletje).
Počasi zapustimo obalo in se odpravimo v hribe. Miha se je tokrat res izkazal in nas odpeljal v vas sredi hribovja. Vas Ineia leži praktično sredi ničesar. Pogled imamo na morje a je do njega skoraj dvajset minut z avtom.
Pred našim prihodom je tu mimo šla nevihta, ki je poskrbela za ohladitev, zato nič od uživanja v bazenu ali poležavanja ob njem. Hitri skok v trgovino/bar ki ponudi manjši vpogled, kako enostavno je življenje vasi Ineia. Eni že ob treh popoldne ležijo za mizo, no pa sej tudi mi dan hitro zaključimo.
5.Dan:PAFOS
Dan začnemo bolj zgodaj z namenom, da pogledamo čimveč zanimivosti v obalnem mestecu Pafosu in njegovi okolici. Pafos je bil naseljen že od neolitika. Bil je središče kulta Afrodite in predhelenskih božanstev plodnosti. Pafos je bil pred stoletji prestolnica otoka, danes pa se ponaša z nazivom prestolnice kulture k čemur so prispevale številne pomembne zgodovinske znamenitosti in spomeniki – mnogi med njimi so povezani z grško boginjo ljubezni in lepote, Afrodito. Ni torej presenetljivo, da je bil zaradi izjemnega bogastva antičnih ostankov celoten predel Kato Pafos uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Mesto Pafos sestavljata stari in novi del osrednjo točko pa predstavljata pristanišče in srednjeveški grad. Staro mestno jedro Pafosa je bilo v zadnjih letih obsežno prenovljeno pri čemer so ohranili svoje tradicionalne kamnite hiše, ozke ulice in slikovita dvorišča.
Med sprehodom po mestu je vedno čas tudi za nakup spominkov, pa čeprav nas Miha kar malo že preganja iz trgovin k pristanišču.
No pa sej tam ni nič bolje, le da se tu ponudba malo spremeni. Na vsakem koraku nas pozivajo na izlet z ladjo. Čas za opazovanje želv je mimo vseeno pa lahko vidiš razbitine ladje in se kopaš.
Ponudba, cena in časovnica je različna. Mi se odločimo za uro in pol dolg izlet, kjer se sicer omenja želve, zagotovo pa kopanje in ogled razbitine ladje Vera K. Vera je bila libanonska tovorna ladja, ki je leta 1972 nasedla v plitvini.
Služila je za vojaško strelske vaje, leta 1974 pa je bila uničena v eksploziji. Leži na globini približno 11 metrov. Razbitine so nam zanimive a skakanje iz čolna in kopanje v morje zmaga. Otroci za par minut tudi prevzamejo vlogo kapitana, želv pa ne vidimo.
Izlet je ravno prav dolg, da se otroci ne naveličajo. Cena za štiri otroke in štiri odrasle 70€, če pa razčlenim 15€/odraslega in 5€/otroka. Izpogajali smo pa dva otroka “brezplačno”.
Po prihodu v pristanišče smo se sprehodili do grada Pafosa. Grad Pafos (srednjeveška utrdba) veličastno stoji na zahodnem koncu mestnega pristanišča. Prvotno je bil bizantinska utrdba, zgrajena za zaščito pristanišča, Lusignani pa so ga v 13. stoletju obnovili, nato pa so ga Benečani razstavili. Osmani so ga obnovili v 16. stoletju, ko so osvojili otok. Do danes se je ohranila osmanska obnova zahodnega frankovskega stolpa iz leta 1592 z beneškimi dodatki. O tej obnovi priča napis nad edinim vhodom v grad. Osmani so leta 1878 upravljanje otoka predali Britancem, ki so grad uporabljali kot skladišče soli do leta 1935, ko je bil v skladu z Zakonom o starinah razglašen za starodavni spomenik. Mi si notranjosti nismo pogledali.
Od grada pa k grobnicami kraljev (Tombs of Kings). Grobnice kraljev so del Arheološkega parka Kato Pafos (Pafos) enega najpomembnejših arheoloških najdišč na Cipru, ki je od leta 1980 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO.
Podzemne grobnice so izklesane iz trdne skale in izvirajo iz helenističnega in rimskega obdobja. Tukaj pa niso pokopavali kraljev temveč visokih uradnikov iz aristokracije, vendar sta velikost in sijaj grobnic, nekatere okrašene z dorskimi stebri dale kraju veličastno ime. Najlepša naj bi bila grobnica številka tri. Ne priporočam pa obiska v poletnih mesecih saj je še oktobra skoraj prevroče.
Za zaključek raziskovanja tega dne še ogled najbolj znane ladijske razbitine Cipra. Razbitina ladje Edro III je 83 metrov dolga tovorna ladja, ki je 8. oktobra 2011 nasedla na skalnato obalo Peyie blizu Pafosa. Med prevozom mavčnih plošč na Rodos jo je ujelo razburkano morje in devet članov posadke (sedem Albancev in dva Egipčana) je na varno prepeljal britanski vojaški helikopter. Nasedla je pod kotom 11-12 stopinj na apnenčastih morskih skalah. Glede na lokacijo ladje sva se oba z Mihom prvo vprašala zakaj te ladje enostavno ne odstranijo iz morja. Občina Peyia, ki je regionalni upravni organ, kjer prebiva Edro III je zapisala, da je bilo opravljenih več študij in poskusov vleke razbitine ladje, ki so bili vsi zaradi težavnosti projekta opuščeni. Uradno trenutno ni načrtov za njeno odstranitev.
Po ogledih prileže kopanje in relaksacija. Le to poiščemo na plaži White River, ki se nahaja ob vasici Pegeia. Do plaže pelje rahlo uničena makedamska cesta a ravno zaradi tega je manj obiskovalcev. Valovi, mivka in otroško veselje…
Dan končamo ob opazovanju sončnega zahoda iz terase naše vile.
6.Dan: LATCHI-ASPRO TRAIL
Dopoldne obiščemo manjšo ribiško vasico Latchi, ki se nahaja v bližini narodnega parka na polotoku Akamas in Modre lagune. Glavna atrakcija vasice je pristanišče, kjer zopet na vsakem koraku ponujajo razne izlete z ladjami in športne atrakcije.
Pristanišče Latchi na severozahodni obali Cipra se je začelo kot starodavno pristanišče za kraljestvo Marion pred letom 600 pr. n. št. V 20. stoletju se je razvilo v središče za izvoz rožičev “črnega zlata” in se od takrat preoblikovalo v sodobno rekreacijsko marino in vrata na polotok Akamas.
Po sprehodu in manjšem nakupu spominkov, se odpravimo še do Afroditine plaže. Končno med snorkljanem tudi kaj zanimivega opazujemo, ribe..
Po poti domov kupimo ribe za kosilo v lokalni ribarnici. Mladina izkoristi bazen za ohladitev medtem ko mi odrasli kuhamo.
Popoldne pa vsak po svoje. Eni se odpravijo uživati na plažo. Midva z Mihom pa se odpraviva na pohod po rtu Aspro.
Pohod se začne v zalivu Pissouri na istoimenski plaži. Od tam poteka pohodniška pot vzdolž obale do zunanjega roba zaliva, ki obljublja čudovit razgled. Kmalu zatem vas čakajo prvi pogledi na 200 metrov visoke pečine. Sledijo številni spektakularni razgledi na Sredozemsko morje dokler se ne začne znova spuščati. Ob vznožju pečin vas čaka osamljen zaliv. Pohod po poti Cape Aspro je skupno dolg 12,3 kilometra. Hodiš večinoma po grebenu. Poleg čudovitih klifov sva po poti opazovala koze, ki so v klifih počivale ali pa jih premagovale kot za šalo.
Pohod sva žal štartala malo pozno, zato sva bila malo v stiski s časom, ker nisva želela da naju ujame tema. Pohod je vrisan na aplikaciji alltrails. Žal ni nobenih markacij ampak tudi brez njih gre saj je kar shojena pot. Vrneš se pa lahko tudi brez težav po isti poti, ker so res lepi razgledi po poti. Pri povratku sva srečala domačega pohodniškega vodnika, ki se je pravkar vrnil iz Slovenije, kjer je vodil turo ciprskih pohodnikov. Obiskal je pa saj veste najbolj turistične točke Slovenije. Za naslednjič je dobil še nekaj idej.
Pohod po rtu Aspro je bil vsaj zame najboljši del raziskovanja Cipra. Ne priporočam pa poleti, saj ni nobene sence po poti. Sonce pripeka močno še oktobra.
7.Dan: SVETIŠČE THRONI – OMODOS – PETRA TOU ROMIOU
Namesto k morju se odpravimo visoko v hribe do svetišča Throni. Navigacija nam kaže skoraj dve uri vožnje od našega prenočišča, a je na koncu še dlje. Cesta je ovinkasta s smešnimi omejitvami 30 ali 65km/h na njej pa mnogokrat (predvsem na ovinkih) veliki kamni, pesek. Razgledi po poti so na cedrast gozd dok oko seže in v daljavi morje.
Miha po poti dela postanke na razglednih točkah ali pri kakem zanimivemu znaku, mi pa skrbimo za glasbeni vložek. Dolgčas nam ni.
Svetišče Throni, leži v gorovju Troodos in ima velik zgodovinski in duhovni pomen na Cipru. Najbolj je znan kot zadnje počivališče nadškofa Makarija III., prvega ciprskega predsednika, ki si je to mesto izbral za svoj pokop, ker je blizu samostana Kykkos, kjer je leta 1926 začel svoje meniško življenje. Grobnica je polpodzemna struktura, zasnovana iz črnega marmorja in prekrita s kupolo, kar ustvarja mirno in dostojanstveno vzdušje.
V bližini stoji velik bronasti kip Makarija III., ki je bil prvotno v nadškofovi palači v Nikoziji a je bil leta 2008 preseljen na hrib Throni kot poklon njegovi zapuščini. Za grobnico se na hribu nahaja svetišče Device Marije znano kot »Throni of Panagia«. Zgodovinsko gledano so menihi med sušo nosili ikono Device Marije, da bi iskali božjo pomoč. Danes na vrhu stoji moderna kapela z bizantinskimi arhitekturnimi značilnostmi, ki ponuja miren prostor za molitev in razmislek. Hrib Throni ostaja priljubljena romarska točka, ki privablja tako domačine kot obiskovalce, ki se želijo pokloniti hrib in uživati v mirni lepoti gorovja Troodos. Na nadmorski višini približno 1450 metrov ponuja osupljiv panoramski razgled na okoliške doline in goro Olimp.
Vstopnine ni pa tudi pretirane gneče ne, mi smo bili praktično sami.
Od svetišča pa k “vasici”. Omodos velja za najlepšo in najprivlačnejšo vas v gorovju Troodos. Znana predvsem po tlakovanem trgu, zgodovinskem samostanu, čipkah, vinu in okoliških vinogradih. Obstaja že od frankovskega obdobja in je na starih zemljevidih označena kot »Homodos« in »Homoclos« ime pa izvira iz grške besede za ulico–»odos«.
Če smo v svetišču bili sami pa v vasici ni ravno tako. Je med bolj obiskanimi a še vseeno najdeš kako skrito prazno ulico z zanimivimi izdelki ali foto kotičkom.
Preostanek dneva na željo mladine preživimo na plaži. Najbližja in najbolj dostopna je Afroditina plaža, ki se nahaja na tako imenovanem rojstnem kraju boginje Afroditi; Petra tou Romiou.
Ni najboljša izbira saj se ves čas menjajo skupine turistov, ki jih avtobusi vozijo na ogled tega mitološkega kamna. Ohladitev, igra, plavanje v valovih in počivanje. To je naše zadnje dejanje na plažah Cipra.
Večer pa v stilu pakiranja.
8.Dan: POVRATEK DOMOV
Še ena dogodivščina je prišla h koncu. Mladina se veseli doma mi odrasli pa zbiramo utrinke in se sprašujemo zakaj teden dni mine tako hitro.
Ostala je še samo pot do letališča, vrnitev avta in vkrcanje na letalo. Malo smo kupili preveč spominkov, Ryanair pa ima svoja pravila..
Na koncu vse poteka brez težav, Domov letimo z Laudo. Po skoraj treh urah iz poletja pristanemo v deževni jeseni. Naša pot se zaključi na letališču Franja Tuđmana v Zagrebu. Ostane le še deževno meglena vožnja do doma.
IN TO JE TO DO NASLEDNJIČ.
POVZETKI/NASVETI
STROŠKI POTOVANJA:
- AVTO: Holiday avto rentanje 210EUR za en avto za 7 dni
- HRANA: Po večini smo izvedli nakupe kar v Lidlu. Cene pa približno podobne našim. Ribe so nekoliko ceneje kot pri nas.
- LETALSKE KARTE: Karte smo kupili že aprila preko letalske družbe Ryanair. Vzeli smo 4x basic + 4x flexi plus s čimer smo imeli vse skupaj 8x majhni kovček ter 4x srednji kovček do 10kg. Cena vsega skupaj 810EUR kar znese cca 100EUR/osebo.
- PRENOČIŠČA: V glamping parku smo imeli 3 nočitve in za 2x hiški za 4 osebe plačali vse skupaj 400EUR. V vili smo za 4 nočitve za celotno vilo za 8 oseb plačali 560EUR.
- Za prehode iz grške na turško stran ni potrebno imeti potni list. Dovolj so osebne izkaznice. Če pa bi rad čez mejo šel z rentanim avtom moraš za to najprej vprašati ter tudi doplačati zavarovanje za Turško stran.