EUROTRIP DO NIZOZEMSKE

Letošnje poletne počitnice so miks želja naših najstnikov, Miha in seveda moje malenkosti. Združili smo stare z novimi destinacijami in dobili Eurotrip skozi osem evropskih držav.

V potovanje z našim Vanom smo spakirali pohode, kolesarjenje, ogled kolesarke dirke Tour de France, oglede mest, treninge in plavanje v jezerih ter rekah. Sedemnajst dni na poti skozi Italijo, Švico, Francijo, Luksemburg, Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo in Avstrijo.

Prenočišča in parkirišča za naš Van smo našli na aplikaciji park4night. Pohodne poti pa na aplikaciji Alltrails. Vsi nasveti glede potovanja so zapisani v rubriki NASVETI/POVZETKI NA KONCU POTOPISA.

Naj se naša poletna avantura začne:

1.Dan: DOM-FORNI AVOLTRI (ARENA CARNIA)-LAGO DI LANDRA – SCHLUDERBACH

Van spakiramo kot da gremo za celo poletje in tokrat dodatno tovorimo še kolesa, predvsem na željo moškega dela družine.

Na pot se odpravimo v dopoldanskih urah in s tem uspešno prehitimo petkovo gnečo na naših avtocestah. V Italijo vstopimo na mejnem prehodu Rateče in pot nadaljujemo proti italijanski avtocesti. Tu sicer naletimo na manjši zastoj, a nič hujšega.

Postanek naredimo v mednarodni biatlonski areni Carnia, ki se nahaja v najsevernejši občini pokrajine Furlanije; Forni Avoltri, na nadmorski višini 888m. Po areni je speljana 10km dolga proga za tek na rolkah ter 30 strelišč s tarčami. Arena je bila eno od prizorišč zimskih OI.

Malica in trening vsak seveda po svoje; Žiga na rolkah, Tjaša tek in rolerji ter Aljaž z žogo.

Po treningu nadaljujemo pot dalje. Mene navdušujejo pogledi na skale mladina pa raje počiva na telefonu.

Za konec dneva naredimo še krajši pohod do jezera Landra (Dűrrensee). Jezero se nahaja na nadmorski višini 1400m v narodnem parku Dolomiti di Sesto med vrhovoma Monte Cristallo in bolj znanim Tre Cime di Laverdo. V okolici jezera se nahajajo tudi ostanki iz prve svetovne vojne ter eno pomembnejših pokopališč avstro-ogrskih vojakov.

Jezero nima velikega obsega, zato je primeren za krajši sprehod. Nekaj pogumnih se tudi kopa.

Za konec prvega dneva poiščemo le še prostor za spanje kar v Dolomitih za vikend sploh ni tako enostavno, a ni nemogoče. Izbira ni velika ampak ker ta del dolomitov še ni tok znan kar hitro najdemo parking. Ni ravno idealen (ob cesti) pa tudi razgleda nima ampak za spanje bo dovolj.

2.Dan: SCHLUDERBACH – VAL MARTELLTAL

Po jutru se dan pozna pa čeprav naša mladina zadnje čase jutra pod odejo vleče v nedogled.

Malo nesramno jih zbudiva za zajtrk nato pa usmeriva v gore. Čas je za prvi pohod, ki je ocenjen na alltrails kot težak in dolg nekje 4,5h. Naš cilj planota Plätzwiese, na nadmorski višini 2000m. Samo težavnost pohoda mi ne bi ocenili kot težko. Hodiš lahko kar po cesti, če te ne motijo kolesarji, ki se v trumah zaganjajo v hrib ali pa po skrajšani bolj strmi pohodniški stezi.

Pravi razgled te čaka na vrhu in sicer na gore Dűrrenstein in Hohl Gaisl. Po planoti se pase veliko živine in če že med samim pohodom ne srečaš veliko pohodnikov, je zgodba na vrhu malo drugačna.

Za vzpodbudo in na veselje mladine si na eni od koč privoščimo posladek; banana split in lešnikovo kupo. Cena banana splita je na ceniku 8€ in lešnikove kupe 9€, pri samem plačilu pa banana split 7,80€ in lešnikova kupa 8€ (za primerjavo na Hrvaškem v Novem gradu je bil junija banan split 10€). Pijača je vseeno kar malo dražja, mali pir 4,5€ ter veliki 6€. Za cel pohod smo potrebovali dobre štiri ure.

Po pohodu malo relaksacije ob Vanu nato pa pot nadaljujemo dalje. Po pričakovanjih je na cestah malo več gneče in sicer na naši pot manj kot na obratni kjer dobesedno stojijo na določenih odsekih. Temperature ponekod narastejo tudi na 35 stopinj.

Po poti najdemo en piknik prostor za malico nato pa zopet dalje vse do doline Val Martello. Dolina Martello se nahaja v nacionalnem parku Stelvio, predvsem znana po gojenju jagod na nadmorski višini med 900m do 1800m, ter seveda visokim goram. Mi nismo prišli na jagode, ampak bolj na hladno in na trening v biatlonski center Grogg.

Tu trenirajo mladi biatlonci in tekači na smučeh. Prizorišče mladinskih tekmovanj in IBU pokala. Proga naj bi bila plačljiva a ni nikjer žive duše. Trening seveda opravi mladina z odliko na prijetnih osemnajstih stopinjah. Za spanje poiščemo kotiček višje. Za spanje znotraj nacionalnega parka plačamo 20€.

3.Dan: VAL MARTELLTAL – KLOSTERS

Zbudimo se na prijetnih 12 stopinjah. Mladina zopet malo potegne skrita pod odejami midva pa se odpraviva do razgledne točke na jezero Gioveretto, ki je v bistvu jez s površino 70ha na nadmorski višini 1.850m. Jezero polni reka Plima, ki izhaja iz visokogorja. Med junijem in septembrom se v jezeru lahko lovi ribe.

Po zajtrku mladina še enkrat opravi trening v biatlonskem centru. Žigu delajo konkurenco biatlonke in biatlonci iz Švice ter Avstrije.

Po poti do Švice naredimo postanek za tankanje goriva. Malo se nam tu zalomi. Na eni izmed samooskrbnih črpalk Miha vstavi bankovec za 50€ za plačilo goriva, ta ga napoti k tankanju a goriva ni. Na koncu ugotoviva, da je po vsej verjetnosti, denar prišel nazaj ven nekdo pa ga je lepo spravil v žep. Malo kasneje nam na drugi črpalki uspe tankati tako gorivo kot tudi delno napolniti želodčke s pico iz avtomata. Pica za 7€ je ravno dovolj velika za štiri manjše kose.

V Švico vstopimo brez težav in že smo na prvem švicarskem prelazu Ofen (Fuorn). Ime je dobil po pečeh, ki so jih tu uporabljali za predelavo železa. Leži v kantonu Graubünden na nadmorski višini 2.149m. Leta 2005 so na njem fotografirali in opazili rjavega medveda kar velja za prvo opažanje le tega v divjini Švice po letu 1923.

Naša pot se nadaljuje na naslednji prelaz Fluela, ki pa je zelo popularen tako med motoristi kot kolesarji zato ni nič čudnega, da se vije nanj kolona. Za piko na i pa delajo gnečo še policaji, ki jemljejo svoje delo malo preveč resno in ustavljajo vse. Tudi nas…. In tako po dveh letih končno poravnamo dve leti staro parkirno kazen. Švici res ne ostaneš dolžen.

Prelaz Fluela leži na nadmorski višini 2.384 m in velja za mejo med Albulskimi in Silvretskimi Alpami. Parkirišča po prelazu so polna in malo že obupujemo, če nam bo sploh uspelo iti na pohod. Pa vendar Mihova trma in potrpežljivost na žalost mladine ne pozna meja. Van stisne v zadnji kot na parkirišču. Drug za drugim v ravni vrsti se odpravimo v gore.

Cilj je Jőriseen za začetek nato pa dalje po krožni poti (predvideno pet ur hoje). Noge so malo utrujene od prejšnjega pohoda in ves čas se samo vzpenjamo. Za cel vzpon je potrebno narediti 900m višinske razlike. Razgledi po poti so na tista prava gorovja in prelaz za nami. Po dobri uri in pol pridemo do Winterlücke na 2.787nm. Na obzorju gorovja, jezera,…

To nam je dovolj, raje malo posedimo in uživamo v razgledih nato pa se vrnemo k Vanu. Vse skupaj nam vzame tri ure. Kljub temu da zelo radi spimo na prelazih žal ta oba današnja prelaza ležita znotraj kantona Graubünden, kjer je prepovedano kakršnokoli divje kampiranje. Prepovedi je žal tudi v Švici vedno več.

Prenočišče za to noč poiščemo v PZAju (28€) v alpski vasici Klosters. Klosters je popularna počitniška destinacija za družine in zvezdnike že od leta 1950 dalje. Vas vsaj trenutno deluje bolj prazno.

4.Dan:KLOSTERS-PRELAZKLAUSEN-UNTERSCHACHEN

Miha in mladina to jutro pridno vlečejo spanec ampak tudi lepotni spanec se mora enkrat končati. Po zajtrku se fantje odpravijo v hrib s kolesom, midve pa vsaka po svoje.

Po poti dalje naredimo postanek ob jezeru Walensee. Jezero z globino 151m, turkizne barve in s panoramo skalnatega gorovja Churfirsten kar vabi po postanku za kavico in kopanje. Pa še srečo imamo s parkiriščem, ki ga dobimo tik ob jezeru in cesti, dovoljeno parkiranje do šest ur. Naše izkušnje iz prejšnjih potovanj je sicer da se izogibajte se jezera med vikendom ampak danes je ponedeljek dopoldan in je prav idilično.

Polni energije nadaljujemo pot na enega meni najlepši prelazov Švice, kjer sem si že izbrala tudi domačijo. Prelaz Klausen povezuje kantona Uri in Glarus. Mejo med dvema kantonoma naj bi leta 1315 po dolgoletnih sporih določila dva tekača, ki sta štartala vsak iz svoje ob prvem petju petelina. Prebivalci kantona Glarus so se odločili svojega petelina dobro nahraniti, medtem ko prebivalci kantona Uri svojemu niso dali jesti nič. Posledično je lačni petelin zapel prej in tekač Urija je stekel. Tako leži meja med kantonoma 8km po pobočju proti Linthalom. Nadmorska višina prelaza je 1.948m.

A preden pridemo do samega vrha prelaza, nas čaka pohod do ledeniškega jezera Gletscherseeli, ki se nahaja pod vznožjem gore Clariden in istoimenska ledenika na nadmorski višini 2.098m. Krožna pot, ki ti ves čas ponuja nore razglede tako na vijugasto cesto prelaza kot na zaplate snega, ledenik in gore, ki segajo do neba.

Eden najlepših pohodov v Švici doslej. Za cel krožni pohod smo potrebovali 3,5h. Če ne bi mladina pritiskala naj več hodiva in manj uživava bi si vzela več časa za uživanje v razgledih.

Van za to noč parkiramo v nam že znanem PZAju (Tekaški center Raiffeisen), ki je poleti mini kamp za šotore in parkirišče za avtodome, pozimi pa središče za treniranje mladih tekačev na snegu.

5.Dan: JEZERO LAUERZ(LAUERZSEE)

Jutranjo kavico na klopci ob reki motijo samo muhe, ki jih je nenormalno veliko. Brskam po spominu a se mi zdi da ob prejšnjih obiskih Švice ni bilo tako veliko muh. Ko postane neznosno zbudiva mladino za zajtrk, ki ga raje pojemo kar v kuhinji PZAja.

Ob odhodu natočimo še vodo in nadaljujemo pot proti naslednjem cilju. Vmes nas navigacija pelje še mimo kake bolj turistično obiskane vasice in nam zelo znanega jezera Lucern. Malo obujamo spomine a tokrat imamo drugo jezero za cilj.

Jezero Lauerz se nahaja med gorovjema Rigi in Mythen na nadmorski višini 447m. Znano po otoku sredi jezera Schwanau in naravnih rezervatih (mokriščih) Goldau-Seewen.

Nastopil je dan za počitek, regeneracijo in uživanje ob jezeru. Miha se z mladino zapodi v jezero, jaz pa uživam ob branju knjige in pisanju tega potopisa.

Jaz vzamem regeneracijo resno in preostali del dneva imam odklop, ostali pa se po kosilu odpravijo okoli jezera s kolesi, kjer jih nevihta prisili v iskanje zavetja.

Včasih prav paše kak tak dan v IZI.

6.Dan: JEZERO LAUERZ – GRENZACH-WYHLEN

Ponoči malo dežja, dopoldne oblačno a fante ne odvrne nič od kopanja.

Po kopanju sledi zadnji pohod v Švici, na vrh….. na alltrailsu zmernih tri ure hoje. Z Vanom se odpeljemo do izhodišča po cesti, ki ni ravno dovolj široka za srečanja z drugimi avti. Včasih je treba kje počakati za lažje srečanje, drugič se nek revež pelje daleč nazaj, da lahko gremo mi mimo.

Naš pohod spremljajo plohe in nabiranje jagod. Razgled na začetku ni nič posebnega, potem pa končno pogled na jezero Luaerz in jezero Lucern. V preteklosti so švicarske oborožene sile uporabljale jezero Lucern kot odlagališče starega streliva.

V njem naj bi bilo trenutno 3300 ton streliva. Švicarsko obrambno ministrstvo je ponudilo nagrado v višini 50.000 frankov za najboljši predlog varne odstranitve orožja.

Žal celega pohoda na koncu ne izvedemo saj pot zaide v skale, za katere pa nismo opremljeni. Najmanj razočaran je Aljaž, ki po poti nazaj polni trebušček z jagodičevjem.

Od jezer in pohodov pa k mestom. Naš zadnji cilj v Švici je ogled mesta Basel. Za izhodišče ogleda naš Van parkiramo na urejenem parkirišču za avtodome v okolici mesta Grenzach-Wyhlen (Nemčija).

Popoldne izkoristimo za kolesarjenje in rolkanje po nemški strani, nato se pridružimo domačinom na švicarski strani pri kopanju v reki Ren. Reka Ren teče skozi Švico, Lihtenštajn, Avstrijo, Nemčijo, Francijo in Nizozemsko. Dolga je 1.230 km, kar jo uvršča na sedmo mesto v Evropi po dolžini. Domačini reko izkoriščajo za osvežitev po dolgem dnevu. Svoje oblačila spakirajo v vodoodporne vreče in se z njimi po toku spustijo navzdol. Nekateri celo svoje kužke zraven vozijo v manjših gumijastih čolnih. Tudi Miha in Aljaž se jim pridružita. Aljaž bolj pazljivo potem ko je videl sliko ribe (velike do 3m), ki jo najdeš v tej reki.

Večer zaključimo vsak po svoje. Fantje v komentiranju polfinala med Argentino in Anglijo.

7.Dan: BASEL – LE MARKSTEIN

Basel je glavno središče farmacevtske industrije v Švici, kjer delujeta tako Novartis kot Roche. Leta 1938 je svetovno znani kemik Albert Hofmann v Baslu, kjer je preživel večino svojega življenja odkril LSD. Večina mesta je bila uničena v potresu leta 1356, najmočnejšem potresu kar jih je bilo kdaj zabeleženih v Srednji Evropi. Basel se je leta 1501 pridružil Švici.

Do mesta se odpravimo s kolesi in skirojem na nožni pogon. Žal nimamo priključka za pet, zato se z Mihom izmenjava večkrat na skiroju. Slabih 14km bova pa že nekako.

V Baslu si pogledamo:

• Staro mestno jedro: Ta se nahaja na levem bregu reke Ren in sledi poteku nekdanjega mestnega obzidja iz leta 1200. Romanske, gotske in sodobne stavbe stojijo druga ob drugi. Baselska katedrala, mestna hiša na tržnici in srednjeveški Spalentor so najbolj znane znamenitosti starega mestnega jedra.

• Münsterhügel (Katedralni hrib) je bil neprekinjeno naseljen že od prvega stoletja pred našim štetjem. Takrat je bil zgrajen keltski oppidum, mestno utrjeno naselje. Čeprav je mogoče potrditi vojaške strukture iz rimskih časov, je iz zgodnjega srednjega veka le malo sledi. Škofijska cerkev je prvič dokumentirana v 9. stoletju, Basel pa je bil na prelomu 1. tisočletja razglašen za mesto.

• Baselska katedrala je ena najpomembnejših poznogotskih stavb na zgornjem Renu. Zgrajena med letoma 1019 in 1500. Prvotno je bila rimska katoliška cerkev, danes pa reformirana protestantska cerkev.

• Srednji most (Midle bridge) velja za najstarejši most na reki Ren med jezerom Constance in Severnim morjem.

• Fontana Tinguely je bila zgrajena na mestu, kjer je nekoč stalo mestno gledališče. Leta 1977 je Jean Tinguely izdelal kovinske skulpture, ki je ponazarjajo igralce na odru, le caves čas igrajo isto gledališko predstavo.

• Cerkev sv. Elizabete (Offene Kirche Elisabethen) je neogotska cerkev iz 19.st. Služi kot kulturno in duhovno središče. Naj vas ne začudi, če v njen najdete moliti menihe.
• Mestna hiša je 500 let stara stavba, ki kraljuje na trgu Markplatz. Služi kot prostor za srečanje kantonskega parlamenta.

• Markplatz (trg) je v bistvu tržnica s svežimi proizvodi odprta od torka do četrtka.

Seveda pa ne gre brez občudovanja mnogih, ki se spuščajo po toku reke Ren in tako lažje prenašajo visoke temperature (trenutno je 35 stopinj). Ravno zaradi vročine je povratek nazaj mučen pa še ponesreči se ločimo, tako da se malo lovimo in končno zopet najdemo.

Preden pot nadaljujemo, poiščemo ohladitev v reki Ren.

Sveži naredimo postanek še v Lidlu, potem pa dalje v Francijo k naslednjemu cilju. Po poti nas spremljajo zastoji, ki jim kar ni konca. Očitno tudi Švica in Francija ne moreta brez njih. Kratek postanek naredimo v vasici Murbach, kjer natočimo vodo in uredimo wc. Na aplikaciji park4night so te lokacije označene in celo zastonj so.

Slabih petnajst minut lahko tudi polniš elektriko. Mi smo ta čas izkoristili za sprehod do samostana Murbach. Zgradil ga je grof Eberhard leta 727. Kljub svoji mogočni zgradbi, je njegova notranjost zelo minimalna, skoraj skromna.

Naša naslednja lokacija za dva dni je prizorišče 14. etape Tour de France; Le Markstein. Po naših izkušnjah moraš za dober prostor priti vsaj dva dni prej ali pa je vse zasedeno. Sicer pogosto je potem tako, da zadnji dan pred dirko nekateri lepo tvoj prostor zmanjšajo in se po domače povedano znajdejo pred tvojim pragom.

Tokrat pa je že praktično dva dni prej vse polno avtodomov. Mladina je vsa živčna ker bi rada že parkirala in imela prostor preden vsi avtodomi za nami še te poberejo. Na koncu parkiramo pet minut peš od cilja dirke, ob cesti. Ni razgleda je pa lokacija, kjer gredo kolesarji dvakrat mimo.

No sam, da je mladina srečna.

8.Dan: LE MARKSTEIN

Le Markstein je zimsko športna postaja v gorovju Vosges v Franciji, ki leži na nadmorski višini med 1.020m in 1.268m in se nahaja na Route des Crêtes. S smučarsko postajo Breitfirst in Grand Ballon tvori sklop tekaških in smučarskih prog. Najvišja točka je vrh Jungfraukopf. Smučišče je v preteklosti gostilo tudi tekme svetovnega pokala, ponuja pa 10 prog, od zelenih do črnih.

Dan pred dirko zgleda nekako takole za nas. Pohod do vrha Le Markstein. Malo pod vrhom je tudi cilj etape, kar pomeni, da se na veliko pripravlja šotore, šanke, mize in parkirišča.

Mimo našega Vana drvijo kolesa in mnogi še vedno iščejo prostor za gledanje dirke.

Po kosilu se odpravimo s kolesi še do vrha Grand-Ballon, ki ima nadmorsko višino 1.424m. Grand-Ballon je najvišji vrh gorovja Vosges.

Po poti je že pravo navijaško vzdušje in mnogi nas spodbujajo. Zavzeti pa so že skoraj vsi prosti kotički. Prav žalostno je spremljati mnoge, ki še kar krožijo in iščejo…

Medtem ko mladina izmučena počiva tik pod vrhom Grand-Ballona, se midva povzpneva še do spomenika žrtvam bataljona gorskih pehot med prvo svetovno vojno.

Kasneje se Miha in Žiga odpravita še malo kolesariti, ostali pa raje počivamo ob Vanu.

Pred spanjem še sprehod do cilja, kjer se je delo šele začelo. Tehnično osebje pripravlja cilj dirke.

9.Dan: 14.ETAPA TOUR DE FRANCE(2026)

Hrib Le Markstein se je v zgodovino Tour de France zapisal leta 2010. Od takrat je bil del dirke še štirikrat.

Dan dirke je tu. Medtem ko smo spali so tehnične ekipe potegnile vrv mimo našega Vana in malo stran postavili tablo za zadnji kilometer oz. hudičev jezik. Dirka gre mimo nas kar dvakrat preden zaključi kilometer višje. Trasa dirke je dolga 155.3km. Vse od Mulhouse pa do cilja Le Markstein.

Vzdušje je noro cel dan. Amaterski kolesarji premagujejo traso, ljudje iščejo najboljše pozicije za ogled, policaji in tehnična vozila se vozijo gor in dol. Mi smo izobesili zastavo, rezervirali prostor na obeh straneh. Tjaša in Miha sta se podala prekolesariti še en del trase, ostali pa uživamo v pogledu na različne navijaške individualiste.

Ko pride mimo še karavana pa gre zares. Nekaj kap in bonbonov kasneje pa se začne navijanje v prvem krogu. Mimo nas gred kolesarji leteče. Navija se za vse, tu res ni pomembno kateri kolesar in kod. No Pogi je Pogi. In zopet čakanje. Vmes se mnogi skušajo prebiti na cilj. Sosed v avtodomu poskrbi, da lahko vsi malo kukamo, kako daleč so kolesarji. Nato še nevihta, ki poskrbi za ohladitev in potem sonce, ki mokre navijače segreje.

Približuje se finale dirke. Naš Pogi je v pobegu, mimo nas švigne kot strela in ja seveda zmaga.

Z Mihom in Aljažem se prebijemo do cilja kar je v tisti poplavi navijačev pravi uspeh. Uspe nam videt tudi Pogija na odhodu. Kakšen dan.

Ko se dirka konča in ekipe odpeljejo, se začne borba za odhod. Več stotine kolesarjev se želi spustiti v dolino in tudi nekateri avtodomarji bi radi odšli naprej. A ne gre, cesta je zaprta še dolgo v noč; tehnične ekipe pospravljajo ograje, reklame itd…

Tudi mi obupamo in gremo spat…

10.Dan: LE MARKSTEIN – DILLINGEN(Kamp Wies Neu)

Ponoči nas je zajel dež a tehnične ekipe so pridno po večini vse pospravile. Ostali so le kupi smeti in nekaj ograj.

Čas je da se spustimo v dolino in nadaljujemo pot v Luksemburg. Po poti se ustavimo na črpalki in ker ima zraven pizza avtomat kupimo dve za zajtrk.

Proti Luksemburgu potujemo brez težav, v nasprotni smeri pa ves čas gneča.

Luksemburg se nahaja v objemu Belgije, Francije in Nemčije. Nastal je leta 963, ko je grof Siegfried sezidal utrdbo na mestu današnje prestolnice. Državo vodi vojvoda Viljem V.

Za ogled prestolnice se nismo odločili, naredimo pa postanek pri Ameriškem vojnem pokopališču. Pokopališče je namenjeno spominu 5.074 padlim ameriškim vojakom, ki so izgubili življenja med drugo svetovno vojno. Je eno od sedemnajstih pokopališč izven ZDA.

V planu smo imeli tudi slapove Schiessentümpel a žal nismo našli nikjer parkirišča. No pa tudi z željenim PZAjem ni bilo nič. Za vikend je pač gužva…

Smo pa dobili prostor v kampu Wies-Neu (57€/noč) ob reki Sure v kraju Dillingen. Reka je tudi meja med Luksemburgom in Nemčijo.

Od kampa pelje urejena kolesarska pot ob reki Sure, ki jo izkoristimo in tako raziskujemo Luksemburg. Na nemški strani reke je veliko kampov. Mnogi kljub temperaturam okoli 25 stopinj uživajo v reki, ja shladilo se je za cca 10 stopinj.

Za večerjo so palačinke potem pa moški del družine zaključi z ogledom finala svetovnega prvenstva v nogometu.

11.Dan: DILLINGEN-DINANT(BELGIJA)-ANTWERPEN

Mladina opravi krajši trening potem pa dalje. Najprej slapovi od včeraj in gneče tokrat ni. Van nam z manjšim čakanjem uspe parkirati kar na glavno parkirišče od katerega je urejena gozdna krožna potka dolga 40min. O slapovih pa, no mladina je glasno komentirala, da so videli že večje brzice. Vendar ko Luksemburžani govorijo o slapovih Schiessentümpelu se sklicujejo tudi na most in slap na Črnem Ernzu. Peščenjakov most je bil zgrajen leta 1879 in čeprav nima praktične funkcije, je za razliko od drugih velikih mostov že od leta 1879 simbol regije Mullerthal-luksemburške Male Švice. Pred letom 1879 je bila regija težko dostopna. Pravili so, da je nevarna za ljudi in da spominja na pragozd. Imenovali so jo: “Dežela volkov”. Presenetljivo vendar ti mali slapovi in most pritegnejo množice na ogled v želji po lepi sliki.

Odpravimo se dalje proti Belgiji po poti pa opazujemo pašnike in rumena polja. Luksemburg ima svoj čar.

Belgija je država v zahodni Evropi znana predvsem po srednjeveških mestih, renesančni arhitekturi in kot sedež Evropske unije in Nata, za sladokusce pa po belgijski čokoladi in vafljih. Belgija meji na severu na Severno morje in Nizozemsko, na jugu pa na Luksemburg in Francijo. V njej živi približno 11,6 milijonov prebivalcev.

Mene navdušijo njihove hiše zidane iz male opeke. V tem delu kjer se mi vozimo so mnoge zapuščene, prazne.

Naš prvi cilj v Belgiji, je ogled mesta Dinant. Dinant velja za eno najbolj slikovitih belgijskih mest. Leži ob reki Meuse, obdano z visokimi apnenčastimi pečinami.

Van parkiramo ob nogometnem igrišču blizu citadele Dinant in glavnega parkirišča, nato pa peš po ogledih. Lahko bi šli pogledat Grad in potem po stopnicah do središča mesta a sva ocenila, da je 15€/osebo (brez gondole, ki je ravno v popravilu) malo huda. Smo si pa pogledali naslednje znamenitosti:

• Katedrala Dinant je prepoznavna cerkev z značilnim čebulastim zvonikom tik pod pečino in je eden od simbolov mesta. Zgrajena je bila v 13. in 14. stoletju. Stavbo je poškodovalo več dogodkov kot sta bila plenjenje Dinanta leta 1466 s strani Filipa Dobrega in prehod čet vojvode Neversa leta 1554.

• Most Charles de Gaulle je znan je po 28 velikanskih, pisanih saksofonih, ki obdajajo ograjo in je posvečen rojaku mesta Adolpheu Saxu in francoskemu generalu, ki je bil avgusta 1914 ranjen v boju na mostu.

• Hiša Adolpa Saxs– rojstna hiša izumitelja saksofona. Leta 1841 je Sax izumil saksofon, ki je bil eden od mnogih instrumentov na katere je vplival ali jih ustvaril v svojem vrhuncu. Njegov prvi pomemben izum je bil izboljšati zasnovo bas klarineta.

Nismo pa mogli niti mimo sprehoda ob reki Meuse po kateri se ponujajo tudi izletniške vožnje in pa seveda vaflji. Žiga in Aljaž sta se odločila, da če že izhajajo vaflji iz Belgije potem je prav, da se jih poskusi. Izbrala sta pričakovano največje in na koncu tudi najdražje (9€/kos).

Po poti do prenočišča se ustavimo še pri znamenitem bojišču Waterloo, ki je znano kot kraj končnega poraza cesarja Napoleona I. leta 1815. Napoleon Bonaparte je marca 1815 pobegnil iz izgnanstva in se vrnil na oblast. Odločil se je za ofenzivo v upanju na hitro zmago nad koalicijo evropskih vojsk, ki so se oblikovale proti njemu.

Na koncu je bil premagan iz strani pruske vojske ter angleškega zavezništva. Za ogled in vzpon na levji hrib je potrebno plačati 24€/osebo. Lev na hribu ponazarja zmago zavezništva. Obrnjen je proti Franciji. Ker smo skopuhi vzpon preskočimo.

Za nočno rezidenco zberemo PZA Volgzang (24€/noč) na obrobju Antwerpna. Parkirišče je malo posebno saj imajo nekateri kamperji tu stalno rezidenco, drugi pa stalno živijo v mobilnih hiškah.

Da pa nam ne bi bilo dolgčas se odločimo pogledati še Antwerpen s kolesi. Mesto, znano tudi kot središče svetovne trgovine z diamanti leži na obeh bregovih reke Schelde 89 kilometrov od Severnega morja. Mesto nas je navdušilo s svojim večernim življenjem, multikulturnostjo in igrišči polnim otrok. Pogledali smo si pa:

• Het Steen, prej znan kot Antwerpenski grad, je srednjeveški grad in trdnjava v starem mestnem jedru ob reki Šeldi. Prvotno je bil uporabljen za nadzor dostopa do reke Šelde in zaščito pred vikinškimi napadi in velja za najstarejšo stavbo v Antwerpnu.

• Grote Markt je strnjen glavni trg Antwerpna. Trikotna oblika trga izvira iz občinskega zemljišča ustvarjenega v času Frankov v zgodnjem srednjem veku. Ime, ki se v grobem prevaja kot »velika tržnica«, je bilo dano, da bi se razlikovalo od drugega tržnega trga danes znanega kot »kleine Markt« (Mala tržnica). Grote Markt je verjetno najbolj znan po čudovitih hišah cehov, ki se razprostirajo vzdolž trga. Cehi so bili združenja obrtnikov ali trgovcev, ki so se ukvarjali z isto obrtjo.

• Mestna hiša je najbolj impresivna stavba na Velikem trgu (Grote Markt) in je zgrajena v letih 1561–1565 v slogu flamske renesanse.

• Luški delavec- leta 1946 je ta kip, odlitek iz leta 1893 mestu Antwerpen podaril ameriški general v zahvalo pristaniškim delavcem, ki so kljub nenehnemu terorju nemških V-bomb nadaljevali z delom.

• Železniška postaja Antwerpen-Centraal, ki jo prebivalci Antwerpena imenujejo tudi »Middenstatie« ali »Železniška katedrala«, je bila odprta leta 1905.
• Katedrala Naše Gospe je rimskokatoliška katedrala. Današnji sedež antwerpenske škofije se je začel leta 1352 in čeprav je bila prva faza gradnje končana leta 1521, ni bila nikoli v celoti dokončana.

Postanek smo naredili tudi na bregu reke Šelde. Malo spominja na morje. Domačini se ob njej rekreirajo. Po mestu so lepo speljane kolesarske poti tako da kolesarjenje res ni težava. PZA je od samega središča mesta in znamenitosti oddaljen petnajst minut s kolesom.

12.Dan: ANTWERPEN-ROTTERDAM- NOORDWIJK

Medtem ko ostali spimo se Tjaša in Miha odpravita do zunanjega fitnesa ob reki Šeldi, ostali pa nadoknadimo spanec.

Po zajtrku sledi vstop v Nizozemsko. Nizozemska je poznana predvsem po ravni pokrajini, tulipanih, mlinih na veteri ter kanalih. Nizozemska oziroma Netherlands dobesedno pomeni nižje dežele, kar se nanaša na njeno nizko nadmorsko višino od katere je 26% pod morsko gladino. V njej živi več kot 18 milijonov prebivalcev.

Mlini na veter, kanali, ravnice in polne kolesarske poti nas spremljajo po poti do Rotterdama. Rotterdam je pomembno logistično in gospodarsko središče ter največje evropsko morsko pristanišče. Leta 2022 je imel Rotterdam 655.468 prebivalcev in je dom več kot 180 različnim narodnostim. Mesto je bilo po drugi svetovni vojni skoraj v celoti obnovljeno. Danes je predvsem znano po drzni in moderni arhitekturi. Van parkiramo na obrobju Rotterdama ob kanalu, približno pol ure s kolesom od centra. Cena parkirišča 14€/dan.

Mesto Rotterdam si ogledamo s kolesi in skirojem. Kolesarske poti so urejene le na določenih delih asfalt zamenjajo tlakovci. V samem mestu je na njih gneča poleg kolesarjev pa se po njih vozijo tudi skuterji.

V Rotterdamu si pogledamo naslednje znamenitosti:

• Cerkev St. Lawrence je kamnita bazilika, zgrajena med letoma 1449 in 1525, je postala protestantska cerkev med reformacijskim gibanjem, ki je v 16. stoletju zajelo Evropo. Velja za edini ostanek srednjeveškega Rotterdama. Za ogled je potrebno plačati 7,50€.

• Tržnica v kateri se nahaja več kot 90 stojnic s svežo hrano in restavracij. Na njenem stropu površine 11.000 kvadratnih metrov je poslikava imenovana Rog izobilja.

• Kockaste hiše (Kijk-Kubus) so niz inovativnih hiš zgrajenih v mestih Helmond in Rotterdam na Nizozemskem, ki jih je zasnoval arhitekt Piet Blom. Temeljijo na konceptu “življenja kot urbana streha”: gosto naseljena stanovanja z dovolj prostora v pritličju; njihov glavni namen je optimizacija notranjega prostora.

• Oude Haven (Pristanišče) je bilo ustanovljeno sredi 14. stoletja in je bilo stoletja trgovsko središče Rotterdama. Do leta 1900 je bilo tukaj še vedno sedež rotterdamskega pristanišča. Nato je 14. maja 1940 nemško bombardiranje opustošilo mestno središče. Danes je v Oude Haven polno restavracij in poletnih teras, v vodi so privezane zgodovinske ladje.

• Erasmusbrug je sodoben viseči most, lokalno znan kot »Labod«, ki ga je zasnoval Ben van Berkel in je bil odprt leta 1996.

• Grafiti- Mesto je imelo v 70. in 80. letih močan vpliv punka, kar je ključni dejavnik za murale in ulično umetnost.

V samem centru mesta se nahaja tudi kanal, kjer se mladih učijo surfanja. Voda v kanalu sicer ne vabi po kopanju in surfanju je pa zanimiva atrakcija.

Rotterdam nam je bil sicer všeč, morda nas je edin zmotila gneča na kolesarskih poteh, kjer se več poti sreča in seka.

Zaradi gneče na cestah spremenimo pot in se raje odpravimo proti obalnemu mestu Noordwijku, kjer naš Van parkiramo v PZA Guldenroede. Žal ne parkiramo nikjer blizu morja, niti ni občutka da smo kje blizu morja. Okoli nas so polja in farme s konji.

Miha mladino razveseli s hamburgerji. Med tem nas oplazi manjša ploha. Po plohi se odpravimo na kolo. Jaz in Miha, mladina raje koristi WiFi. Najin cilj je plaža. Voziva se med sipinami in vmes prečkava konjske steze. Kolesarske poti so dobesedno speljane kot mreža, ki se prepletajo med sipinami.

Potem pa končno plaža in morje. Midva najbolj oblečena, medtem ko se eni kopajo, rekreirajo in sprehajajo pse. Odločiva se še dalje raziskovati. Čas imava pa se odpraviva do mesta Noordwijk, ki ni nič podobno obalnim mestom Slovenije in Hrvaške sredi sezone, ravno obratno, deluje bolj marčevsko.

Preveriva še stanje cen nepremičnin, te se gibljejo od pol milijona dalje, zato se raje vrneva k Vanu.

13.Dan: NOORDWIJK-AMSTERDAM

Z Mihom kolesariva do trgovine Lidl, nato pa narediva še krog po okolici. Vreme ni idealno. Mrzlo in oblačno z občasnimi padavinami. Naša četica se usmeri proti prestolnici Nizozemske, Amsterdamu.

Van parkiramo v kamp Vliegenbos (81€/noč), kjer na našo srečo dobimo zadnji prostor v kampu. Ni ravno najcenejši, je pa zelo urejen in najbližje centru mesta.

Amsterdam je sestavljen iz 90 otokov in ima približno 1,300 mostov in viaduktov. Najbolj znan je po zapletenem kanalskem obroču iz 17.stoletja (Na Unescovem seznamu svetovne dediščine), obsežni kolesarski kulturi, ikoničnih tržnicah ter živahnem nočnemu življenju.

Do centra smo se odpravili kar peš (približno 30 min od kamp.). Na postaji sixhaven smo se vkrcali na zastonj trajekt in tako prečkali reko IJ do samega centra mesta. Kljub nejevolji mladine in vremenu, ki nam je ves čas po malem nagajal s padavinami, smo si ogledali naslednje znamenitosti:

• Kanali so ikonični in prav zaradi njih je mesto tako edinstveno. Zgrajeni so bili v 17. stoletju in so služili kot prevozno sredstvo in obramba. Danes se še vedno uporabljajo za prevoz, predvsem pa kot vznemirljiv način za ogled mesta. Amsterdam ima 165 kanalov, ki se raztezajo v dolžini 100 kilometrov in so znani kot Grachtengordel. Najstarejši kanal je Oudezijds Voorburgwal, ki je bil zgrajen leta 1385! Poglabljanje kanalov je v središču Amsterdama pogost prizor. V povprečju vsako leto iz kanalov potegnejo približno 10.000 koles. Življenje na hišnih čolnih: Ob bregovih je nameščenih več kot 2500 hišnih čolnov, domačini pa uživajo na njihovih plavajočih verandah.

• Kraljeva palača v Amsterdamu: Ta neoklasicistična stavba, prvotno zgrajena kot ogromna mestna hiša v 17. stoletju, danes služi kot uradna rezidenca nizozemske kraljeve hiše.

• Trg Dam je živahno zgodovinsko in geografsko središče Amsterdama. Nahaja se le 5 minut hoje po reki Damrak od glavne železniške postaje in označuje prvotni jez iz 13. stoletja zgrajen čez reko Amstel po katerem je mesto dobilo ime.

• Nieuwe Kerk: “Nova cerkev” sega v leto 1408 in je danes priljubljeno prizorišče za kraljeve poroke in večje umetniške razstave.

• Nacionalni spomenik: Visok 22 metrov visok obelisk iz belega kamna, postavljen leta 1956 v spomin na žrtve druge svetovne vojne. Narodni spomenik, ki stoji impozantnih 22 metrov visoko v središču amsterdamskega trga Dam, je najpomembnejši nizozemski spomenik v drugi svetovni vojni.

• Hiša Anne Frank, hiša v kateri se je med drugo svetovno vojno skrivala Anna in sedem drugih. Dneve, ki jih je skrita z družino preživljala je zapisala v dnevnik, ki je kasneje postal knjižna uspešnica.

• Ulica Jordaan je bil zgrajen v začetku 17. stoletja za nastanitev delavskega razreda in priseljencev. V 17. in 18. stoletju je v Amsterdam prišel velik tok beguncev iz Francije, Anglije, Španije, Portugalske in drugih držav, ki so iskali svobodo. Amsterdam je bil znan po svoji strpnosti do drugih političnih in verskih prepričanj. Jordaan je bil prvotno revno okrožje z majhnimi hišami in številnimi prebivalci. Okoli leta 1900 je bilo prebivalstvo ocenjeno na približno 80.000.

• De 9 Straatjes (Devet ulic) je slikovita kanalska četrt v središču Amsterdama, ki je pod Unescovo zaščito in se nahaja le 5 minut hoje zahodno od trga Dam. Znana je po arhitekturi iz 17. stoletja in več kot 250 neodvisnih butikih, galerijah in specializiranih restavracijah ter ponuja živahno alternativo običajnim nakupovalnim ulicam. Soseska, zgrajena v 17. stoletju, je bila prvotno središče amsterdamske trgovine s krznom in usnjarske industrije.

• Nieuwmarkt-trg je živahen zgodovinski javni trg v središču Amsterdama na Nizozemskem. Znan je po živahnih tržnih dneh, živahnih okoliških kavarnah in ikonični stavbi Waag iz 15. stoletja, nahaja pa se tik ob robu mestne rdeče četrti in amsterdamske kitajske četrti.

• Knjižnjica (OBA Oosterdok) je zelo moderna javna knjižica v osmih nadstropjih. Ti vključujejo kavarno, restavracijo, knjižni del in sodobne prostore za učenje.

Pokukali smo tudi v trgovine kot so Zara, Primark itd, kupili spominke.. Morda je kriva gneča, vreme,… Morda smo ga enostavno preveč primerjali z drugimi prestolnicami, ki smo jih že obiskali. Amsterdam nas ni navdušil in nam je bil dovolj le popoldanski obisk.

Večer smo zaključili s palačinkami v kampu. Miha pa si je v eni od slaščičarn kupil “space cake”(Pecivo s konopljo).

14.Dan:AMSTERDAM-EDAM-VOLENDAM-ENKHUIZEN-WARNS

Če si v kampu je vse malo lažje, tudi malo več se razvaja najino mladino. Ker pa smo omejeni s časom potovanja, je potrebno nadaljevati naše raziskovanje Nizozemske.

Brez sira na nizozemskem ne gre. Ustavimo se pri tradicionalni farmi (tovarni) sira in cokel Simonehoeve, kjer nam predstavijo potek izdelave sira gauda in cokel. Sire tudi testiramo. Ogled je zastonj, mi smo se priključili skupini Špancev. Je pa del ogleda tudi trgovina s siri in spominki. Na voljo je tudi parkirišče za spanje za kamperje.

Od gaude do edamca. Mesto Edam je bilo ustanovljeno okoli jezu, ki je prečkal reko E ali IJe blizu Zuiderzeeja, danes znanega kot IJsselmeer. Okoli leta 1230 je bil kanal zajezen. Na jezu je bilo treba blago pretovarjati na druga plovila, prebivalci Edama pa so tako lahko pobirali cestnino. To je Edamu omogočilo rast kot trgovsko mesto. Ladjedelništvo in ribolov sta Edamu prinesla kasneje še več bogastva. Edam je znan kot prvotni vir sira edamec.

V mestu, ki je čisto nasprotje prestolniški gneči si pogledamo:

• Mestna hiša zgrajena leta 1737. Vhod s težkimi dvojnimi vrati in peščenjakovimi obrobami je v slogu Ludvika XIV, sliko pa dopolnjuje lesen stolp. Mestna hiša se še vedno aktivno uporablja za poročne obrede.

• Tržnica s sirom- ko je Edam dobil pravico do tedenskih tržnic, so komercialne tržnice s sirom v mestu ostale do leta 1922. Sir so na tržnico pripeljali lokalni kmetje v majhnih čolnih, ko pa so sir dvignili iz čolnov, so ga na tržnico odpeljali s sirastimi sanmi. Na tržnici so sir pokazali trgovcem. Po preizkusu kakovosti so ceno določili s pogajanjem, dokler ni prišlo do dogovora. Nato so sir odpeljali v skladišče, kjer so ga hranili dokler ni bila njegova kakovost najboljša. Od leta 1989 je tržnica s sirom v Edamu oživljena kot uprizoritev za turiste. Prireja se vsako sredo v juliju in avgustu.

Mestece je oaza. Kanali, sirarne na vsakem kotu in nobene gužve. Od mesteca brez gneče do mesta z gnečo.

Volendam je mestece, ki se nahaja ob jezeru Markermeer. Znano predvsem po barvitih lesenih hišah, lesenih čolnih in pristanišču v katerem se nahaja nešteto restavracij morske hrane, praktično na vsakem koraku. Po mestu naredimo lep sprehod. Izven pristaniškega dela deluje dokaj prazno, niti domačinov ni bilo videti. V pristaniškem delu pa je zgodba zase. Polne restavracije in klopce ljudi, ki uživajo v morski hrani.

Zadnje mestece dneva je Enkhuizen. Mestece velja za enega najlepših od šest pristanišč, ki so med 16. in 17. stoletjem gostile Vzhodnoindijske družbe. Te so upravljale z svetovnim morskim trgovanjem. Primerno za sprehod po poti in ogled zanimivih jadrnic.

Miha v upanju na razgled na kanal poišče prostor za spanje v mestecu Warns. Pza se nahaja na otočku kanala in pristanišča. A žal so prostori ob kanalu polni, tako da imamo razgled na pristanišče.

Po večerji se mladina odloči počivat, midva pa se s kolesi odpraviva po okolici. Spremlja naju morje, kanali. Občudujeva mnoge, ki imajo ob hiši parkirane jadrnice. Iz dnevne na jadrnico in z njo na odprto morje. Pobožne sanje…

15.Dan: WARNS-GIETHOORN-ELBRUG

Od mesta do mesta s kanali še zadnji dan na Nizozemskem. Na socialnih omrežjih sem zasledila idilično mesto s kanali; Giethoorn. Giethoorn je bil nekoč peš cona, danes pa so narejene izjeme. Lokalno je postal znan zlasti po letu 1958, ko je nizozemski filmski ustvarjalec Bert Haanstra tam posnel svojo slavno komedijo Fanfare. V starem delu vasi ni bilo cest (Čeprav je bila sčasoma dodana kolesarska steza).

Ves promet je potekal po vodi po enem od številnih kanalov. Dejansko je majhna vas tako odvisna od svojih vodnih poti, da do mnogih hiš ni mogoče priti po cesti. Ko poštar dostavlja pošto, jo dostavi s čolnom.

Parkiranje v mestu, kljub petku ni bil problem. To pa ne pomeni, da ni gneče, saj pripeljejo avtobusi večje skupine obiskovalcev iz vseh vetrov.

Moram priznati, da sem naredila napako in vplačala, kar pri prvem čolnarju izlet s čolnom po kanalih (45€ za pet oseb oziroma; 10€/odraslo osebo in 5€/otroka za eno uro). So pa še druge ponudbe, ki so dve urne, s kavico in pijačo itd… Iz strani mladine in Miha je bila moja napaka kasneje večkrat izpostavljena.

O vožnji s čolnom, pa naj povzamem Miha. Zgleda vse malo preveč zrežirano. Ljudje plujejo z različnimi čolni in z različno ponudbo, kar pomeni, da imajo piknike, ustavljajo se ob gostilnah in se slikajo. Kanali se enostavno zabijejo. Ne gre nikamor. Mi smo imeli slabo vreme, kako bi bilo v lepem vremenu, pa… Po vožnji s čolnom se odpravimo dalje in raje sproščeno uživamo ob jezeru Belterwijde. Kosilo s pogledom na ribiče in mnoge, ki se vozijo čez jezero v kanale. Sproščujoče.

Zadnji večer in noč preživimo ob kanalu mesta Elbrug. Žal zopet ne gre vse po Mihovem načrtu, ki je upal, da bo našel vsaj eno parkirišče za naš Van, kjer bo izpred Vana lahko opazoval promet v kanalu. Nizozemci te lokacije dobesedno oblegajo in kampirajo ob njih po več dni. Na žalost mladine, se odpravimo še peš do centra mesta.

Najstarejši ohranjeni pisni zapis o Elburgu je iz leta 796 n. št. Skozi stoletja je Elburg ostal ribiško in kmetijsko središče vse do konca druge svetovne vojne. Za razliko od mnogih drugih nizozemskih mest je Elburg leta 1863 zavrnil uporabo mestnih sredstev za gradnjo železniške postaje. Ker so lastniki zemljišč zahtevali nerazumno visoke cene za pravico do prehoda čez njihovo posest, je železniška proga Utrecht-Amersfoort-Zwolle obšla Elburg. Posledično je Elburg postal manj privlačen za proizvajalce v primerjavi s sosednjimi kraji, kot sta Harderwijk in Nunspeet. Gradnja velikega nasipa “Afsluitdijk”, jezera “IJsselmeer” in polderjev je znatno povečala razdaljo do odprtega morja. Ribištvo iz starih časov je šlo v pozabo. Stare lesene ladje, “botters”, ki jih še vedno najdemo v pristanišču, ohranjajo spomin na zgodovino ribištva v Elburgu.

Po mestu naredimo krog, a ne iščemo nekih posebnih znamenitosti. Le utrip mesta, ki je za petek popoldne popolno. Vse je lahkotno, lokali so polni. Ljudje se sprehajajo, a nobene gneče.

Zadnji večer na Nizozemskem nam dela družbo sončni zahod ob kanalu.

16.Dan: ELBRUG-KOBLENZ

Medtem ko mladina sanja, Miha občuduje prve ladje, ki odhajajo na izlete po kanalu. Jaz bolj potrebujem jutranjo kavico.

Z današnjim dnem se začenja dolga vožnja proti domu. Mladina se veseli, midva bi lahko nadaljevala.

Vožnja proti Nemčiji poteka brez težav. Po prestopu meje gremo prvo tankati. Na Nizozemskem so cene dizla gibale med 2,31 do 2,60€ na liter, tako da je 2,16€/liter v Nemčiji skoraj ugodno. Med brskanjem po zanimivih lokacijah ob reki Ren, sva našla mestece Koblenz in se odločila za postanek. Res nama ni za domov.

Koblenz je najbolj znan po Deutsches Ecku ali “Nemškem kotu”; sotočju med rekama Ren in Mozele. Sotočje rek so vrata v zgornjo dolino reke Ren, ki spada pod Unescovo svetovno dediščino. Zgodovina mesta Koblenz sega več kot dva tisoč let v preteklost. Med drugo svetovno vojno je bilo 87% mesta uničenega v požaru in bombah.

Ob reki Ren je na park4night označenih več parkirišč za postanek. Tokrat smo bili malo bolj izbirčni, kar se nam je na koncu izplačalo. Dobili smo razgled na reko iz prve vrste v družbi samo enega nemškega avtodoma. Miha je končno dobil možnost opazovati življenje (promet) na reki, jaz pa lepo lokacijo za popoldansko kavico. Mladina pa…. Ni bila najbolj vesela, oni bi šli že domov.

Seveda smo si šli pogledati tudi mesto in sotočje a bolj sproščeno s kolesi. Mesto je tudi postojanka mnogih rečnih križark, zato ni čudno da srečaš ljudi iz vseh vetrov.

Dobra lokacija z lepim razgledom, kar kliče po daljšem postanku, zato se odločimo, da bomo noč prespali kar tu in raje jutri malo bolj trpeli na poti domov.

17.Dan:POT DOMOV

Jutranja kavica medtem ko se tovorne ladje peljejo po reki Ren proti Nizozemski ali Švici. Mladina pa nama že odšteva minute do odhoda.

Pred nami je skoraj 10 ur vožnje do doma. Brez postankov seveda ne gre. Čez Nemčijo po avtocesti, čez Avstrijo pa po stranskih. Mladina končno pride na svoj račun v McDonaldu. Pozno zvečer smo končno doma in še eno potovanje se zaključi.

IN TO JE TO, DO NASLEDNJIČ….

POVZETKI/NASVETI

• Prevoženi kilometri: 3.600km
• Stroški: Vse skupaj cca 1500EUR za 16 nočitev; Prenočišča cca 330EUR, nafta cca 800EUR, ogledi in izleti cca 170EUR, hrana pa je bila podobna kot doma in ni vključena v izračun.
• Cestnine/vinjete Po Avstriji, Švici in Italiji smo šli po stranskih cestah, drugod je avtocesta bila FREE.
• Nočitve:

1. Noč: Schluderbach Parking FREE [46.61673, 12.22173]
2. Noč: Nacinonalni park Stelvio Parking 20EUR [46.495636, 10.707173]
3. Noč: Klosters PZA 27EUR [46.883728, 9.877105]
4. Noč: Tekaški center Raiffeisen PZA 25EUR [46.8638, 8.7672]
5. Noč: Jezero Lauerz PZA 30EUR [47.033368, 8.583661]
6. Noč: Grenzach-Wyhlen Parking FREE [47.541, 7.709]
7. Noč: Le Markstein Parking FREE
8. Noč: Le Markstein Parking FREE
9. Noč: Le Markstein Parking FREE
10. Noč: Kamp Wies-Neu Kamp 57EUR [49.851, 6.3222]
11. Noč: Volgzang PZA 25EUR [51.19, 4.4]
12. Noč: Guldenroede PZA 42EUR [52.273, 4.48]
13. Noč: Vliegenbos Kamp 81EUR [52.39, 4.93]
14. Noč: Warns PZA 20EUR [52.884, 5.401]
15. Noč: Elbrug Parking FREE [52.459, 5.816]
16. Noč: Koblenz Parking FREE [50.4038, 7.576]