POTOPIS: VIETNAM V DVOJE

Vietnam je država jugovzhodne Azije (uradno Socialistična republika Vietnam) s 97.47 milijonov prebivalcev in glavnim mestom Hanoj. Kljub temu, da je Hanoj prestolnica Vietnama, pa le ta ni največje mesto Vietnama; ta čast pripada Ho Ši Minhu poznan tudi pod imenom Saigon. Po poseljenosti držav na svetu je Vietnam na šestnajstem mestu. Meji na severu s Kitajsko, na zahodu z Laosom in Kambodžo, preko Tajskega zaliva meji na morju s Tajsko, preko Kitajskega morja pa s Filipini, Indonezijo ter Malezijo. Njegova denarna valuta je Vietnamski dong (VND).

Pot v Vietnam nama je dobesedno padla iz neba. V iskanju dobre akcije letalskih kart za Tajsko, sva na spletni strani Po svetu, že praktično obupana naletela na akcijo kart za Vietnam in ker je to bila ena od destinacij iz najinega seznama želja, sva brez pomislekov tudi rezervirala.

Potovanje je trajalo skoraj 17 dni z letom na destinacijo in povratkom domov. Na poti domov, sva imela celo brezplačni ogled Istanbula, zaradi daljšega postanka do leta Istanbul – Ljubljana. Naj dodam, da sva odpotovala v Vietnam sama (tako imenovani parent break). Več informacij o stroških in podobno, najdete na koncu potopisa v rubriki NASVETI/POVZETKI.

1. In 2. Dan: POTOVANJE V VIETNAM: LET LJUBLJANA – ISTANBUL – HO ŠI MINH

Imela sva večerni let iz letališča Jožeta Pučnika s prestopom v Istanbulu. Let je potekal brez težav in okoli 23.ure sva pristala v Istanbulu, nato na “udobnih stolih” malo dremala do leta malo pred tretjo uro zjutraj za Ho Ši Minh. Letela sva s Turkish Airlines, ki je v prvem delu bil dokaj udoben, v drugem delu potovanja iz Istanbula pa enostavno prepoln in posledično dokaj neudoben. Let sva večinoma prespala.

Brez zamude in že malce naveličana sva pristala na letališču v Ho Ši Minhu. Sledil je pregled dokumentacije, nakup SIM kartice z neomejenimi podatki ter iskanje najinega prevoza do Guesthousa. Prevoz sva predhodno rezervirala preko Bookinga.com, počakal naju je na letališču in odpeljal do hotela. Prvi stik s Ho Ši Minhom je hitra streznitev, da pač raje ne na motor. Miha je res upal, da bova prevozila Vietnam z motorjem, a je zaradi težav s kolenom to padlo v vodo.

Ho Ši Minh, do leta 1979 imenovan Saigon je največje mesto v Vietnamu s približno 9 milijonov prebivalcev. Saigon je bilo glavno mesto francoske Indokine (med leti 1887 in 1902 ter ponovno od leta 1945 do 1954) in je znano po dobro ohranjeni francoski kolonialni arhitekturi in živahnem uličnem življenju.

Po check-inu v hotelu se odpraviva na ulice in ob prvi možnosti zavijeva na en Bahn mi. Bahn mi je vietnamski sendvič sestavljen iz hrustljave žemljice notri pa so razni dodatki…

Od tu se sprehodiva do finančnega stolpa Saigon Skydeck, ki ponuja iz 49. nadstropja 360° razgled na mesto. Tako dobiva prvi vtis veličine tega mesta.

Pot nadaljujeva po Walking street Nguyen Hue (Hodeči ulici), ki ponuja res pisan vpogled v tukajšnje življenje. Od nekih smešnih srečanj pasemskih psov s pobarvanimi ušesi in repi, pa kače, ulični plesalci, pevci itd….

Vsako prečkanje ceste je doza adrenalina direkt v žilo. Za piko na i tega večera pa zavijeva na najbolj živahno ulico Ho Ši Minha, Bio Vien Walking Street. Baje se na njej žura do jutra in po videnem bi rekla, da ponuja široko ponudbo zabave. Žal pa se midva raje odpraviva počivat.

3.Dan: MEKONG DELTA RIVER

Po jutru se dan pozna, zato prvo na najboljši zajtrk v Ho Ši Minhu, na Pho. Pho je vietnamska juha sestavljena iz riževih rezancev, zelišč in mesa (običajno govedine). Zelo nasitna jed. Zanimivo, restavracija je odprta 24h in tudi Vietnamci lahko juho jedo za katerikoli obrok, tudi zajtrk.

Izlet na Mekong Delto je Miha rezerviral preko Bookinga, vodič pa naju je prišel iskat kar v guesthouse. Majhna skupinica štirih parov smo se nabrali na luksuznem avtobusu in odpravili proti Delta Mekong. Delta Mekong je v južnem Vietnamu ogromen labirint rek, močvirij, in otokov, kjer se nahajajo plavajoče tržnice, kmerske pagode in vasi obdane z riževimi polji.

Najprej se ustavimo v Vinh Trang Pagodi. Vinh Trang Pagoda je budistični tempelj in je eden največjih v Tien Trangu.

Po kratkem postanku se odpravimo do pristanišča, tu pa vkrcamo na ladjo proti otoku Unicorn.

Delta Mekong ima v tem delu 4 otoke (Dragon, Tortoise, Phoenix in Unicorn). Slovenci, ki smo navajeni lepih rek smo malo težko navdušeni nad reko Mekong, ki naj nebi bila umazana, ampak je ta rjava barva posledica dolge poti reke, ki ima izvir na Kitajskem in se v Vietnamu izlije v morje.

Ta reka mnogim Vietnamcem ponuja dom, delo in hrano. Na otoku Unicorn, nas sprejmejo prijazne ženice, ki nam predstavijo par izdelkov iz meda, ter pripravijo zanimiv čaj, ki ga Slovenci poznamo pod imenom čaj z medom in limono. Izlet se malo spremeni v ponujanje raznih izdelkov, da bi domačini zaslužili. Z golf vozičkom nas na to odpeljejo na drugo stran otoka, kjer nas pričakajo domačini željni petja. Ob sadni malici nam domačini zapojejo pesmi. Nato odveslamo po rokavu reke Mekong, ki skoraj spominja na džunglo. No domačini veslajo, mi pa uživamo v miru, ki ga tu pa tam pretrga drug čoln.

Za konec sledi prikaz pridelave kokosovih bonbonov, nato pa zopet na ladjo in na otok Phoenix, kjer nas čaka kosilo in po želji kolesarjenje po otoku, ki ga z Mihom z veseljem izkoristiva. Zanimiv izlet in način ogleda Delte Mekong, niti ni moteč poskus prodajanja izdelkov, saj niso vsiljivi, pa še srečo sva imela, ker sva spoznala 3 zanimive pare iz različnih držav in kontinentov.

Po povratku v guesthouse in počitku, se odpraviva na prvi Bahn mi festival (v zgodovini Vietnama), saj naj bi ponujal ogromno različnih okusov tega sendviča. Festival je na prvi pogled kar uspešnica, a naju hitro mine želja po Bahn mi. Prevelika vrsta pred vsako stojnico.

Raje se odpraviva dalje na ogled Katedrale Notre Dame, ki jo baje že vrsto let prenavljajo. Leži v četrti Ho Chi in je bila zgrajena med leti 1877 in 1883. Ogled notranjosti cerkve ni bil mogoč saj jo še vedno prenavljajo.

Ben Tahn Market je tržnica, ki sprejme več kot 10.000 obiskovalcev na dan. Ima skoraj 1500 stojnic z več kot 6000 malimi podjetji, ki prodajajo od potrošnega materiala do luksuznega blaga. Z Mihom sva le na hitro pogledala, saj bova na koncu potovanja še en dan v Ho Ši Minhu in bova raje takrat šopingirala.

Na koncu ulice Ngyuen Hue se nahaja velik kip bivšega predsednika Ho Chi Minha. Striček Ho, kot so ga mnogi klicali je bil predsednik Vietnama od leta 1945 do njegove smrti leta 1969. Za njim pa se nahaja Palača neodvisnosti, ki je znana tudi kot kongresna dvorana združitve. Nekoč dom predsednika Južnega Vietnama in mesto padca Sajgona 30. aprila 1975, ko je tank severno vietnamske vojne predrl skozi njena vrata.

Čas je za večerjo in še eno izmed tipičnih vietnamskih jedi; Com Tam. Com Tam je vietnamska jed z zdrobljenimi riževimi zrni, svinjino na žaru in zelenjavo. Malo pa res že pretiravava s hrano na ulici.

Za konec dneva pijača ob živi glasbi v baru Station na Walking street.

4.Dan: CU CHi TUNELI – SPALNI VLAK: HO CHI MINH -DA NANG

Cu Chi tuneli so ogromna mreža povezanih predorov, ki se nahajajo v okrožju Cu Chi in so del mreže, ki ležijo pod večjim delom države. Tuneli so nekoč bili operativno prizorišče za ofenzivo Tet leta 1968 med vietnamsko vojno. Služili so kot skrivališča, komunikacijske in oskrbovalne poti, skladišča hrane in orožja ter bivalni prostori za številne severno vietnamske borce v vojni z Američani.

Izlet sva rezervirala kar v najinem guesthouse. Zopet je sicer bil krajši propagandni postanek v tovarni za hendikepirane, kjer delajo slike na ploščicah s pomočjo jajčnih lupin. Postanek je 20 min dolg, tako da ni preveč moteč (Je pa to zgleda kar praksa vseh ponudnikov tega izleta).

Pot do tunelov je dolga 2h z avtobusom, odvisno tudi od prometa. Na samem prizorišču tunelov sledi kratek film o zgodovini tunelov in vodičev povzetek, nato pa sprehod po “džungli” in ogled muzeja na prostem. Pogledamo si pasti, pa tunele, kuhinjo, orožje. Tuneli so bili grajeni 80 cm visoko in 60 cm široko, ki pa so jih kasneje povečali za lažje plazenje turistov po njih.

Zanimiv vojaški muzej na prostem in vpogled v njihovo zgodovino, ki ste jo mogoče prej videli samo v filmih (Rambo…). Lahko se preizkusite tudi v streljanju, le čepke za ušesa si prinesite s seboj (Streljanje s puško ni v ceni izleta, plača se po metkih. 10 metkov je 600.000 VND kar je cca 24€).

Po povratku sledi malo razvajanja z masažo nog ter kosilom, nato pa z vso prtljago proti železniški postaji, kjer se vkrcava na spalni vlak do Da Nanga. Za prevoz do letališča (in ostale potrebne prevoze) sva naložila aplikacijo Grab, ki je kot Uber, le da tu imaš možnost tudi Grab prevoza z motorjem.

Na vlaku do Da Nanga sva izbrala prvi razred s spalnimi kupeji za štiri osebe in ga rezervirala preko 12goAsia. Vkrcavanje se začne okoli 19. ure, pot pa bo trajala dobrih 18.ur (935 km). Moram dodati, da to ni ravno super udoben način potovanja, niti približno podoben tajskemu spalnemu vlaku, se pa naspiš; vsaj približno.

5.Dan: SPALNI VLAK – DA NANG – HOI AN

Zibanje vlaka naju je uspešno uspavalo, sredi noči pa sva dobila tudi cimra. Mihatu zgleda ta način potovanja kar ustreza, saj je kot Trnuljčica, jaz pa si krajšam čas s pisanjem bloga in opazovanjem okolice.

Po 18ih urah potovanja končno prispeva v Da Nang, vendar pa najinega potovanja za danes še ni konec. Sledi še 50 minutna vožnja z Grabom do najinega prenočišča Hoi and blue seaside homestay, ki leži tik ob plaži Hoang Long. Nič čudnega, da je po vselitvi v bungalov najina prva točka plaža in ohladitev v morju. Na plaži sva praktično sama, Miha pa tudi prvič zaplava v Južno Kitajskem morju.

Po počitku se odpraviva s kolesi raziskovati do mesta Dien Duong. Po poti ugotoviva, da je dostop do morja večinoma omejen za hotele, ki pa so mnogi v nedokončanem stanju ali zapuščeni. Mesto je turistično, sploh del okoli javne plaže Bai Bien An Bang, ki ponuja bar do bara. An Bang plaža spada med 50 najlepših na svetu in se nahaja samo tri kilometre od starega dela mesta Hoi An. Miha pravi, da ga spominja na Umag. Se pa za vsem tem turizmom skriva tudi črna plat, polno smeti. Za spremembo se ustaviva na grškem kosilu, nato pa po krajšem sprehodu odkolesariva nazaj proti najinem prenočišču. Kolesarske poti ni zato se kolesari malo po cesti malo po pločnikih.

Hoi An je mesto s približno 150.000 prebivalcev v Vietnamski provinci Quang Nam in je od leta 1999 uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine. Stari del mesta velja za dobro ohranjen primer pristanišča jugovzhodne Azije iz obdobja od 15. do 19. stoletja. Med sprehajanjem zavijeva še v tempelj Hoi Quang Phuoc Kien, kjer nama prijazen gospod proda kovance za srečo z najinimi kitajskimi znaki.

Baje je to neke vrste plačilo vstopnine. Ena od pomembnih zanimivosti Hoi Ana je pokriti Japonski most, ki naj bi izhajal iz obdobja med 16. in 17. stoletjem. Trenutno ga obnavljajo in je zato ogled žal omejen (ni pa tudi nič posebnega).

Najbolj obiskani del mesta je obrežje reke Thu Bon, po katerih se v večernih urah zgrinjajo čolni z laternami, ki prevažajo turiste ali domačine. Na obrežju je različna ponudba hrane in pijače iz stojnic ali restavracij. Za vsakega se najde nekaj zanimivega. Kljub dežnim kapljami se tudi midva pridruživa množicam na reki s čolnom in prižgeva dve manjši laterni, ki jih spustiva po reki.

Vietnamci verjamejo, da prižig lanterne in spust po reki prinese zdravje in srečo. Imajo celo praznik luči, ki je 14. dan v lunarnem mesecu, ko je luna najbolj polna in svetla.

Stari del mesta Hoi An je zagotovo prava paša za oči.

6. Dan: Z MOTORJEM NAOKOLI: MARBLE MOUNTAINS( MARMORNE GORE) – LADY BUDHA – HAI VAN PASS – DA NANG ( ZMAJEV MOST- NOČNA TRŽNICA)

V najinem homestayu (pomen: bivanje pri družini ali v praksi podobno kot sobe ki jih oddajajo lastniki na Hrvaškem) je na razpolago rentanje motorjev in ker je to najin najljubši način raziskovanja, se z veseljem odločiva za rentanje skuterja. Sicer nama lastnica prvotno obljubi močnejšega, a na koncu dobiva tipičnega, ki ima celo števec hitrosti nastavljen na 20 km/h, tako da nikoli ne veš dejanske hitrosti.

Miha, izkušeni motorist hitro obvlada »umirjeni« vietnamski promet in že sva pri prvi točki ogleda Marmorne gore (Marble mountans). Marmorne gore so skupek petih marmornih in apnenčastih gričev v okrožju Ngu Hahn Son, južno od mesta Da Nang. Gore so poimenovali po petih elementih: kovina, voda, zemlja, les in ogenj. Vse te gore pa imajo vhode v jame in predore, v katerih se nahajajo budistična svetišča, zunaj pa je več manjših templjev.

V vročem dnevu je obisk gora fizično zelo naporno, te pa vstopi v jame ohladijo. Za razgled na mesto je tudi več razglednih točk, najvišja pa vas čaka na gori Thuy.

Nadaljujeva pot po obmorski cesti, ki ponuja pogled na več javnih plaž, ki so dokaj prazne in na kar nekaj novejših hotelov. Ne razočara tudi pogled na pisane ribiške ladje/čolne.

Lady Buddha se nahaja 14. kilometrov od centra mesta Da Nang in je visoka 67m in široka 35 m, obrnjena je proti morju in v roki drži sveto vodo, kot da bi z njo škropila mir ribičem. Kip stoji v sklopu templja Linh Ung, ki je največji tempelj v mestu Da Nang in je kombinacija med tradicijo in modernim življenjem Vietnamcev. Kljub veliki obiskanosti, se da izogniti množici in uživati v ogledu.

Za oddih od znamenitosti se malo izgubiva z najinem skuterjem po obalni cesti, vendar pa kmalu ugotoviva, da rastje zastira poglede na plažo in morje, zato se vrneva v mesto, da bi poiskala bencinsko črpalko. Malo že voziva na hlapih, saj so črpalke ali zaprte ali pa je sploh ni, kljub Google map navodilih. Pa še zelo vroče je, zato ko končno najdeva eno, napolniva in odvihrava dalje.

Oba se strinjava, da naju mesto Da Nang ni navdušilo, zato raje pobegneva z motorjem proti prelazu Hai Van. Hai Van je gorski prelaz. Cesta je dolga 21 km in prečka večji del Annamitskega pogorja, ki štrli v vzhodno morje Vietnama. Njegovo ime pa se nanaša na meglice, ki se dvigajo iz morja in zmanjšujejo vidljivost.

Prelaz je dokaj obiskana točka turistov, tako tistih s sposojenimi skuterji ali avtomobili, kot vodene ture agencij. Po poti čez njega sva se ustavila na kosilu pri domačinu, ker se zmeniti nismo mogli, sva pač pokazala, da sva lačna in žejna.

Pa sva dobila bolj topel pir in coca colo, za jest pa nudelce z jajcem. Po moje kaj več ni bilo v ponudbi, saj nama ni dal nobenega menija, je bil pa to najcenejši obrok doslej. Vse skupaj 5 €. O vožnji čez prelaz pa; lepi razgledi na morje in hribe. Seveda se ga odločiva prvo prevoziti in potem pri povratku na vrhu narediti nekaj slik.

Žal pa se je potem ravno spustila megla in nič od razgleda.

Ker naju mesto Da Nang ni prepričalo, da bi se še vrnila, se odločiva na poti domov ustaviti pri Dragon bridge (Zmajevem mostu). Most stoji nad reko Han in je dolg 666 m in širok 37,5 m in ima tri vozne pasove v vsako smer. Med vikendi most ponuja pravo predstavo z bruhanjem ognja in vode. Druge večere pa samo spreminja barvo.

Poleg mosta je ena zanimivejših točk nočna tržnica, ki se odpre okoli 18. ure. Z Mihom pa sva med drugim imela možnost videti, kako jo domačini začnejo postavljati. Okoli 17.ure začnejo svoje štante voziti na mesto in potem razstavljati produkte. Prava paša za oči je pogled ko iz nič nastane tržnica s hrano, napitki in različnimi spominki. Miha nama izbere večerjo: jastog in nekaj školjk. Nato pa opazujeva, kako se najina večerja peče.

7. Dan: UŽIVANJE NA PLAŽI – BASKET BOAT ( ČOLNI KOŠARE) – HOI AN

Malo poležavanja na plaži včasih tudi paše in ker imava plažo praktično zase je še toliko boljše. Končno se tudi jaz opogumim in zaplavam v morju, ki je prijetno hladno v primerjavi z ozračjem. Medtem ko si Miha privošči enega Buda (pir, da se razume), si jaz omislim masažo celega telesa. Še malo poležavanja na plaži in že nama je dovolj počivanja. Greva na kolo.

Odločiva se malo kolesariti med ulicami, da vidiva kako živijo domačini. Če si kdo zna vzeti trenutek za počitek, potem so to Vietnamci. Eni uživajo na terasah ob kartanju, drugi na obrežju reke Vinh Cua Dai pod senco.

In potem naju najdejo domačini na motorjih, ki očitno kdo bo prvi, vabijo že na glavni cesti turiste na vožnjo s košara čolnom (Basket boat). Pa sva zagrabila eno ponudbo in odšla na vožnjo v Cam Thanh Coconut vas. Sicer so nama ponujal 45 minut vožnje z ni da ni, a sva vzela 20 minut, ravno toliko, da se spočijeva od kolesarjenja. Je pa to konkretno turistično. Zgodovina teh čolnov izvira iz časa, ko je Vietnam spadal pod francosko kolonijo in so le ti hoteli, da bi ribiči plačevali davke na čoln. Ti so izumili to okroglo košaro (čoln) in se sklicevali, da to pač ni čoln.

Ker je to najin zadnji večer blizu Hoi An, se napotiva z Grabom še enkrat k staremu delu mesta, kjer pa tokrat samo uživava v pogledu na lanterne na reki Hoi An. Presenetljivo je tokrat večja gneča, kot prvič.

8.Dan: HOI AND BLUE SEASIDE HOMESTAY – Z SPALNIM BUSOM V TAM COC

Brez zadnjega kopanja v morju ne gre. Miha se enostavno noče posloviti od morja še manj pa od najinega homestaya, ki je pravi mali raj. Upam, da ne izgine v tej pospešeni gradnjiobmorskih hotelov.

Ostane nama samo še prevoz z Grabom do Hoi An in vkrcanje na spalni avtobus do Ninh Binha. Malo sva sicer med starejšimi popotniki, ki se za tak “luksuzni” način potovanja odločijo, a sva navdušena; no vsaj prve 3 ure potem pa navdušenost mine.

Vožnja od Hoi An do Ninh Binha traja približno 14 ur. Pokrajina, ki te spremlja pa je od vasi do riževih polj, manjših mest. Avtobus ima nešteto postankov za prevzem tovora, novih ljudi …. Vlak je vseeno boljši način prevoza.

9.Dan: TAM COC: HANG MUA – TRANG AN – HOA LU ( STARODAVNA PRESTOLNICA )

Kljub mnogim postankom sva na najinem cilju točno ob uri (4.00 zjutraj). Miha je ob rezervaciji prenočišča rezerviral noč več, tako sva lahko ob prihodu šla kar v sobo počivati. Tam Coc leži v provinci Ninh Binh in velja za Ha Long Bay na kopnem. Tam Coc dobesedno pomeni tri jame (Hang Ha, Hang Giua in Hang Cuoi).

Zopet se odločiva raziskovati s skuterjem. Skoraj vsak ponudnik prenočišča tu, ima možnost rentanje skuterja ali pa vsaj kolesa.

Seveda ga dobiva s praznim tankom, ki ga hitro napolniva, števec hitrosti pa je tokrat ves čas na 0 km/h, saj ne da sva videla kje omejitve.

Preden se zapeljeva na prvi ogled znamenitosti se malo popeljeva po vaseh nato pa do prve večje znamenitost Hang Mua, za katero velja da jo moraš it pogledati ob sončnem zahodu. Iskreno midva nisva videla veliko lepih sončnih zahodov v Vietnamu, sva pa veliko prebrala o tem, kako ravno zaradi tega mnogi gredo na razgled ravno ob sončnem zahodu, pa nimajo veliko od tega. Razlog je masovna želja po lepih slikah v času sončnega zahoda.

Hang Mua ali Mua Cave, kar naj bi pomenilo plesajoče jame je v bistvu razgled do katerega vodi 500 stopnic. Malo pred vrhom se pot razcepi na levo in desno. Uradni vrh je na levi, kjer te čaka razgled na reko Ngo Dong, riževa polja in provinco. Na vrhu je tudi manjši tempelj in ležeči zmaj, po katerem je gora tudi dobila ime, Lying Dragon Mountain. Nekje 15 minut vzpona, ki ponuja 360°stopinj razgleda. Malo slabši razgled je sicer iz desnega vrha, vseeno pa se ga splača pogledati. Po spustu si pogledava še malo jame, jama Tiger ni v bistvu nič posebnega, druga večja pa ponuja prijetno ohladitev (jama Spring ). Malo se še sprehodiva po parku, nato pa dalje. Mogoče za nasvet, ob prihodu s skuterjem na ogled Hang Mua, se peljite mimo ponudnikov parkirišča do samega vhoda, saj te poskušajo prestrezat in posledično moraš dlje hoditi (več o parkiranju skuterja med nasveti)

Malo skuhana od vročine, čeprav pravega sonca ni se odpeljeva do Trang An.

Trang An je krajinski park v regiji Dong Bang Song Hong na južnem robu delte Rdeče reke. Pokrajino sestavljajo številne kraške gore, doline in jame in je pod Unescovo zaščito dediščine. Ogled pokrajine poteka s čolnom dobre tri ure, na kateremu pa je okvirno število potnikov štiri, poleg veslača.

Na voljo imaš tri poti. Mi smo izbrali pot pod številko 3. Ogledali smo si Suoi Tien, Trinh in Vu Lam Royal steps templje, ter jame Van, Dot in Dai. Suoi Tien tempelj je bil zgrajen pred 100 leti in vsako leto 12. januarja potekati molitev za mir in veliko pridelkov. Trinh tempelj je zgrajen v obliki žeblja in naj bi bil star več kot tisoč let, iz časov dinastije Dinh. Vu Lam Royal steps je sestavljen iz pagode Khai Phuoc in več drugih templjev.

V njem se častijo kralji dinastije Tran in generali dinastije Dinh. Če vas templji ne navdušijo potem se pripravite na kilometer dolgo vožnjo po jami Van, drugi dve sta sicer manjši a nič manj zanimivi. Vsekakor pa je najboljši del vožnja med temi “gorami” in pogled na razgibano pokrajino.

Po ogledu Trang Ana se odpeljeva pogledati še starodavno prestolnico Hoa Lu. Hoa Lu je bila prestolnica starodavnega vietnamskega kraljestva Dai Do Viet v 10. stoletju v času dinastij Dinh in Lu. Mesto je bilo zaščiteno z obzidjem. Pred ogledom si privoščiva še kosilo, kar pri “ponudniku” parkirišča, ki je zastonj če piješ ali ješ pri njih, nato pa sledi ogled starodavne prestolnice. Ogled traja nekje 30 min odvisno pač koliko vas zanima ali pa vam je do sprehoda. Midva sva tu prvič srečala Slovence, kar skupino njih.

Sicer sva imela še željo pogledati tempelj Binch Dong, a se okoli 17. ure vse zapre, zato sva pa izkoristila skuter in se vozila po vseh možnih ulicah, cestah in samo uživala v pogledih na riževa polja.

Za konec dneva si privoščiva malo posedanja v lokalih. Miha poskusi Bun Cha, ki je vietnamska jed na žaru iz pečene svinjine, rezancev in svežih začimb. Poleg dobiš še omako. Meni pa po pomoti prinesejo Egg coffee (jajčno kavo). Jajčna kava nastane iz ročno stepenih rumenjakov, mleka in sladkorja, ki se nato zavrejo. V zmes se prilije vroča ali ledena črna kava. Meni osebno najboljši del kava je bila zmes jajc in mleka, ostalo pa…

10.Dan: TAM COC S ČOLNOM – HANOJ

Pred odhodom v Hanoj, si privoščiva še 1,5 h dolgo vožnjo s čolnom po reki Ngo Dong. Pot vodi skozi riževa polja in tri jame: Ca, Hai in Ba jamo. Zelo značilno je, da ta čoln upravlja veslač z nogami, nanj pa se lahko gre posamično, v paru, itd .. Ker sva bila zgodnja sva na reki bila praktično sama in sva res lahko uživala v lepi pokrajini, tudi pogledu na Hang Mua. Vsekakor pa tu reke niso modre ne zelene.

Zopet se seliva z busom. Pot od Tam Coca do Hanoja traja 2 ure.

Hanoj je glavno mesto Vietnama in leži znotraj delte Rdeče reke in je sestavljen iz 12. mestnih in 17. podeželskih okrožij ter ima okoli 8,4 milijona prebivalcev.

Najino prenočišče se nahaja v najbolj prepoznavni četrti mesta, to je Stari del mesta Old Quarter). Stari del mesta velja za srce Hanoja, ki ima 36.ulic, vsaka pa svoj namen. Nekje se prodaja strojna oprema drugje porcelan, itd… Ulice so polne in ves čas poslušaš hupanje avtomobilov ali motorjev, ki praktično ne morejo mimo en drugega. Pločniki so postali parkirišča za avte, skuterje ali prodajalce hrane, tako da je pešec že prav nadloga vsem. Mislim, da sva kar oba z Mihom istega mnenja. Mesto je enostavno kaotično.

Po rahlem oddihu v hotelu se odpraviva na raziskovanje mesta peš, da se malo razgibava vse do templja Trang Quoc, ki je najstarejši budistični tempelj v Hanoju in se nahaja na majhnem otoku jezera Ho Tay ali jezero West. Tempelj naj bi izhajal iz časa vladarja Ly Nam De v šestem stoletju. Vsakega 15. v lunarnem mesecu in ob nedeljah, prihajajo ljudje sem da bi dobili blagoslove in srečo. Tempelj je brez vstopnine, se je pa potrebno primerno obleči (pokrita ramena…).

Jezero West je največje sladkovodno jezero Hanoja in se nahaja severozahodno od središča mesta. S svojimi 17. kilometri obali je priljubljena točka za rekreacijo in ribiče, ki tu pa tam uspešno, kaj ulovijo (Tudi sumljivo mrtve ribe najdeš ob obali.).

Nedaleč stran se nahaja tempelj Tran Vu ali Quan Tanh, ki izhaja iz 11. stoletja. To je taoistični tempelj posvečen Xuan Vu, enemu glavnih božanstev v taoizmu, katerega simboli so želva in kača. Malo sva se že naveličala ogledov templjev.

Ena od mojih želja je bil ogled ulice skozi katero vozi vlak, tako imenovane Hanoi Train street in se nahaja ob starem delu Hanoja. Slikovita ulica, na kateri so lokali v katerih lahko popiješ kavico, mimo pa pripelje vlak.

Žal so to ulico zaradi varnostnih razlogov zaprli, vmes večkrat spet odprli. Celo odvzeli dovoljenja za delo kavarnam in gostilnam, pa vrnili. V glavnem zdaj na dostopnih točkah do ulice sedijo policaji in odganjajo turiste stran, lokali pa so prazni. So pa domačini našli v tem tržno nišo in zdaj tu stojijo taksisti ( na motorjih, kolesih in z avti), ki ponujajo za določeno ceno novo točko ogleda ulice. Pa kljub temu da to ni to, sem dosegla da naju je taksist na kolesu odpeljal do kavarne v vlakovo ulico. Niti približno to, kar vidite na slikah v Googlu pod Hanoj Train street, ampak slika pa je in seveda si lahko privoščite kavico ali pir, ko vlak mimo pripelje. Vlaka sicer ne čakava, narediva pa sliko ali dve, ter se malo spočijeva ob pijači.

Night market ali nočna tržnica se nahaja v starem delu mesta, vendar pa za razliko od Da Nanga, ta ne ponuja hrane, ampak je bolj usmerjena v tekstil.

Tokratno večerjo nama speče kar Miha v restavraciji na ulici Hien (Beer street). Ulica dobesedno poka po šivih od ponudbe hrane in pijače, predvsem piva. Miha se odloči poskusiti na žaru pečeno svinjino in piščanca. Žar ti postavijo na mizo, ga prižgejo in prinesejo meso z zelenjavo ter maslom. Miha si je predstavljal nekaj podobnega, kot v Južni Koreji, kjer pred tabo spečejo obrok, ki se potem pogreva. Izkazalo se je, da moraš kar sam biti žar mojster, kar pa Miha vsekakor obvlada. Le kakšna priloga v obliki riža, je manjkala.

11.Dan: HANOJ: OGLED ZNAMENITOSTI

Dan sva namenila izključno ogledu znamenitosti Hanoja. Prehodila sva veliko preveč in se izmikala neštetim skuterjem in avtomobilom. Pa da ne bom nakladala, sem raje povzela, katere znamenitosti sva si ogledala:

Mavzolej Ho Ši Minha je zadnje počivališče vietnamskega revolucionarnega voditelja in predsednika Ho Ši Minha. Nahaja se v središču trga Ba Dinh, kjer je leta 1945 Ho Ši Minh prebral Deklaracijo o neodvisnosti. Mavzolej je odprt vse dni zjutraj razen ponedeljka. Od 4.9 pa do 4.11, pa je običajno zaprt, saj odpeljejo balzamirano truplo na vzdrževanje v Rusijo. Midva si žal mavzoleja nisva mogla pogledati od blizu, saj so kolone domačinov in vojakov čakale na ogled.

Tempelj Literature ali Van Miru je eden od številnih templjev posvečenih Konfuciju, modrecem in učenjakom in je gostil tudi Cesarsko akademijo ter prvo nacionalno univerzo. Zgrajen okoli leta 1070.

Hoa Lo zapor, ki so ga med ameriško vojno vojaki ironično poimenovali “Haloi Hilton”. Večina njegove zgodovine se nanaša na uporabo zapora do sredine 20. stoletja s poudarkom vietnamskega boja za neodvisnost od Francije. Prikazane so celice, giljotina in celo letalska pilotska obleka predsedniškega kandidata ZDA leta 2008, John Mccaina, ki je tu bil zaprt s kasneje prvim ameriškim veleposlanikom v združenem Vietnamu, Pete Peterson.

Katedrala Sv. Josepha je močen simbol francoskega kolonializma v središču starega mestnega jedra Hanoja in je osupljiv primer neogotskega sloga iz 19. stoletja. Je glavna cerkev za približno štiri milijone katoličanov v Vietnamu.

Ngoc Son tempelj ali tempelj Žadaste gore se nahaja na otoku Jade Islet ob jezeru Hoan Kiem. Zgrajen v 19. stoletju v spomin na Tran Hung Dao, največjega vojaškega poveljnika dinastije Tran. Tempelj je tudi poklon Van Xuong Če Quanu, bogu blaginje v starodavni kitajski kulturi in taoistični filozofiji.

Jezero Hoan Kiem, znano tudi kot jezero Meč, je sladkovodno jezero v starem mestnem jedru Hanoja.

Phung Hung Mural street ali ulica fresk je ulica, s čudovitimi poslikavami iz Hanojeve preteklosti. Odprli so jo leta 2018. Vsekakor vredna ogleda, vendar pa ne pričakujte, da je to res cela ulica fresk.

Med ogledi si privoščiva kavico z razgledom in zelo zanimivo sladico v slaščičarni Little Bowl. Priporočava karamelno skodelico (sladoled, puding, karamela, žele in sadje), so pa zanimive tudi ostale skodelice.

Za zaključek dneva si rezervirava Food tour ali vodenje s preizkušanjem pristne vietnamske hrane. Midva sva rezervirala preko Bookinga, je pa to mogoče rezervirati, tako preko hotela ali agencij, ki jih najdeš skoraj na vsakem koraku. Zelo zanimiv način spoznavanja hrane in vietnamskih navad. Končno sem dobila tudi nekaj odgovorov o življenju in navadah Vietnamcev. Ana, najin vodič pri preizkušanju hrane je študentka ekonomije, ki si na ta način plačuje študij ter krepi angleščino, saj si nekoč želi delati v mednarodni firmi.

12.Dan: HANOJ – CAT BA

Nov dan in zopet premik dalje na novo lokacijo. Z avtobusom se odpraviva na štiri ure dolgo pot, na otok Cat Ba. Otok Cat Ba je največji otok izmed 367 otokov, ki sestavljajo arhipelag Cat Ba na robu jugovzhodnega zaliva Lan Ha v severnem Vietnamu.

Pot poteka 2. uri z busom, 15 min z gliserjem in še 30 minut zopet z drugim avtobusom na otoku (odvisno od lokacije prenočišča). Vmes je še par minut počitka na počivališču in čakanje na gliser in avtobus na otoku.

Če nama je vreme do zdaj služilo, se je s tem dnevom obrnilo proti nama. Opustila sva kratke rokave in posegla po dolgih, ter obupala nad sanjami, da se bova na otoku Cat Ba kopala. Ampak nič hudega, na vreme žal nima nihče vpliva. Namesto poležavanja po plažah sva najela skuter in se vozila po otoku sem ter tja.

Najlepši del je bil vsekakor vožnja ob Nacionalnem parku. Cesta pelje med samim zelenjem, prometa skoraj ni in slišijo se zvoki džungle. No razen če imaš nesrečo in dobiš skuter, ki je očitno v zadnjih izdihljajih.

Še večerni sprehod po zalivu in to je to.

13.Dan: KRIŽARJENJE PO ZALIVU LAN HA Z KRIŽARKO VENEZIA

Jutro izkoristiva za kratko vožnjo s skuterjem po otoku nato pa se odpraviva s taksijem do pristanišča Ben Beo, kjer se vkrcava na križarko Venezia. Program križarjenj po zalivu je vezan na nočitve na križarki. Naslednjih 24 ur bo križarka najin dom.

Zaliv Lan Ha se nahaja južno od zaliva Halong in ima okoli 300 apnenčastih otokov na 70 kvadratnih kilometrov in spada pod Nacionalni park Cat Ba.

Po vkrcanju na ladjo sledi kosilo, nato pa se dejavnosti vrstijo eno za druge. Najprej se podamo na kajake, nato kopanje, sledi vesela urica, pa tečaj priprave spomladanskih zavitkov, večerja in druženje. Vmes se najde ogromno časa za uživanje v razgledu na ribiške vasice in otoke.

Internetna povezava tu ne deluje, tako da je to res pravi odklop za oba. Edina slaba stran je ogromno smeti, ki plavajo mimo (baje je še huje v zalivu Halong). Pa žal vreme.

14.Dan: ZALIV LAN HA – HANOJ

Po zajtrku sledi izlet do vasice Viet Hai s kolesi ali po želji z električnim taksijem. Vodič nam predstavi življenje prebivalcev vasice. Sicer je okolica vasi dokaj podobna džungli, dejansko pa se vas hitro razvija, tako da bagri in tovornjaki na polno delajo. Je pa zanimivo videt njihovo “nekoč” hišo. Za Miha je verjetno bolj zanimiv prikaz pridelave riževega vina in preizkušanje le tega.

Po vrnitvi na križarko sledi kosilo in izkrcavanje. Čaka naju slabe 4 ure dolga pot do Hanoja, kjer bova preživela eno noč pred letom na jug v Ho Ši Minh. Pred nama je namreč samo še dva dni v Vietnamu.

Povratek v Hanoi izkoristiva za nakupe spominkov. Miha si privošči še Bahn mi v Bahn my 25, ki velja za enega najboljših v Hanoju, vendar Miha oceni, da kljub slovesu in ceni temu ni tako. Sprehodiva se do Hanojske operne hiše, ki jo je postavila francoska kolonialna uprava med leti 1901 in 1911. Leži v bolj umirjenem delu Hanoja, kjer so bolj trgovine z znamkami.

Zadnja večerja v Hanoju je posvečena Bun Cha (svinjina na žaru in riževi rezanci s svežimi zelišči), jedi ki bi naj izvirala iz Hanoja. Priporočava restavracijo Bun Cha Da Kim, naj vas ne ustavi prvi vtis.

Še malo sprehajanje okoli jezera Hoan Kiem in uživanje v nočnem utripu mesta.

15.Dan: HANOJ – NOTRANJI LET HO ŠI MINH

Končno nama uspe pogledati balzamirano truplo bivšega predsednika Ho Ši Minha, ki leži v mavzoleju Ho Ši Minh. Na ogled sva se sicer odpravila pol ure prepozno, saj sva čakala v vrsti pol ure, zaradi vrtcev in šol, ki imajo pri ogledu prednost in teh je dejansko ogromno.

V samem mavzoleju ni dovoljeno snemanje, kamero so nama celo odvzeli (greš skozi skenerje, tako da jih ne moreš skrit. Plus stražarji imajo sokolje oči). Nekako pa vse poteka po protokolu, tišina, roke ob telesu in par minut, pa je vsega konec, ko si dejansko na vrsti. Truplo strička Hoja se nahaja v zatemnjenem prostoru v stekleni “škatli” in morem dodati, da je zelo lepo negovan. Sem pač medicinska sestra in to opazim.

Za čisto pravo slovo od Hanoja, pa si privoščiva kavico v prav posebni kavarni imenovani Note Coffee, ki ima stene štirih nadstropij popolnjene s tisočimi listki. Med pitjem kave lahko uživate v izjavah ljubezni, inspiracijskimi nasveti in dobrih željah drugih popotnikov. Tudi najin listek najde svoj prostor na eni izmed sten.

Preostane nama samo še odhod na letališče Noi Bai od koder imava notranji let v Ho Ši Minh. Let traja dve ure in že sva na samem začetku najinega potovanja, kjer bova preživela zadnji dan v Vietnamu pred odhodom domov.

Po skoraj šestih urah sva končno Ho Ši Minhu. Po check-inu se odpraviva na com tam, jed za katero sva se oba strinjala, da si jo še enkrat pred odhodom privoščiva.

V športnem baru Station na Walking Street Bui Vien pa uživava ob živi glasbi in se poslovila od nočnega življenja v Vietnamu.

16.Dan HO ŠI MINH – LET V ISTANBUL

Če je bilo vreme zadnjih nekaj dni bolj klavrno, nama Ho Ši Minh postreže z visokimi temperaturami in soncem. Odločiva se še pogledati dve zanimivi znamenitosti, ki sta nama ostali iz najinega seznama, kaj si pogledati v Ho Ši Minhu.

Prva je rozasta rimskokatoliška cerkev imenovana Tan Dinch ali Cerkev Srca Jezusovega, ki izhaja iz časov francoskega kolonializma. Po vseh teh templjih sem si zaželela videt vsaj eno cerkev v Vietnamu od znotraj, pa jih očitno vse ali prenavljajo ali pa so zaprte zaradi neznanih razlogov.

Muzej vojnih ostankov ima razstavljene eksponate, ki se nanašajo na prvo indokitajsko in seveda na vietnamsko vojno z ZDA. Pred samim muzejem so razstavljeni helikopterji, tanki in topi. V notranjih prostorih pa so na razstavi slike in zgodbe vojnih zločinov ameriške vojske nad Vietnamci. Slike so posneli vojni fotografi brez olepšav.

Po ogledih je čas, da kupiva spominke in otrokom manjša darila. Malo sva si že v začetku potovanja nagledala stvari na tržnici Ben Tahn. Cene so ugodne, je pa treba barantat, saj včasih postavijo dokaj nesmiselno visoko ceno, potem pa celo za 60% spustijo.

Malo nama že zmanjkuje idej, kaj za početi do leta, pa se odpraviva na sprehod do reke Saigon. Reka izvira iz Kambodže in se po približno 256. kilometrih izlije v Južnokitajsko morje. Ni ravno čista, kar je razumljivo. Na njej je tudi pomembno pristanišče za Ho Ši Minh.

Še zadnji obrok v Vietnamu, juha Bun Bo, ki je sestavljena iz riževih rezancev in mesa ter zelenjave in čas je za slovo od Vietnama.

S polnimi nahrbtniki se odpraviva na letališče, kjer naju čaka nočni let do Istanbula, kamor pristaneva okoli četrte ure zjutraj.

17.Dan: OGLED MESTA ISTANBUL Z TURKISH AIRLINES – DOM

Po pristanku na letališču v Istanbulu se odpraviva do okenca Turkish Airlines Istanbul tour. Zaradi daljšega postanka do naslednjega leta v Ljubljano, imava možnost vodenega ogleda mesta Istanbul. Ogled se začne šele ob osmi uri zjutraj, kar pomeni da imava še nekaj časa za počitek.

Mesto Istanbul sva z Mihom pred cca 10 let nazaj že obiskala, a nama takrat nikakor ni uspelo videti mošeje Sofie, tako da sva se prav razveselila tega izleta. A se je izkazalo, da pri izbiri daljšega izleta od osme do petnajstih, greš v bistvu na križarjenje po Bosporju, ter si tako pogledaš znamenitosti.

V sklopu izleta pa je tudi zajtrk in kosilo. Lepo predstavljene znamenitosti in nekaj zgodovine mesta Istanbul. Sva pa z Mihom šla na koncu po svoje in se sama sprehodila po mestu v želji, da bi še kako znamenitost od blizu videla. Žal pa je najin obisk sovpadal z ramadanom, praznikom islamske skupnosti in je nekaj znamenitosti zaprtih za širšo javnost.

Sva imela pa lep sprehod in izlet pred povratkom v Slovenijo. Ugotovila sva tudi da se je Turčija od najinega zadnjega obiska precej spremenila in sicer je sedaj dosti bolj urejena in infrastrukturno vsaj na ravni Slovenije če je ni že prehitela. Vsekakor lepo videti napredek čeprav nama je celo žav ker se s tem izgubi tisti tipičen azijski občutek, ki ga doživimo v bolj vzhodnih državah.

POVZETEK/NASVETI:

• Stroški potovanja:

Skupni stroški potovanja so znašali okvirno 3000 EUR za 2 z vključeno hrano in vsem kar sva videla.

• Letalske karte cca 1100 EUR (v akciji, ceneje skoraj ne gre)

• Notranji let 200EUR

• Viza 50EUR

• Zavarovanja 100 EUR

• Vlak 80 EUR

• Spalni bus 50EUR

• Ostali busi 100EUR

• Grab za prevoz po mestih namesto taxijev 100EUR

• Taxi do letališč in nazaj 50EUR

• Turistični izleti Mekong, skydeck, Chu Chi tuneli, Ladje, čolni… 450EUR

• Prenočišča 400EUR

• Hrana in pijača 300 EUR

Vsi stroški so navedeni za 2 osebi.

• Menjava denarne valute in plačevanje: Ponekod vam pri plačevanju s kartico, zaračunavajo dodatnih 3%. Večina homestayev želi gotovino. Menjava denarja; Ho Ši Minh menjalnice, najboljši menjalni tečaj. V Hanoju ima možnost menjave turistične agencije; tečaj različen. Denar lahko zamenjaš tudi pri skoraj vseh ponudnikih prenočišč, vendar je tečaj najslabši, tudi po 23.500 VND (dober menjalni tečaj je bil 25.000 VND)

• Potovanje na sever Vietnama. Vreme je na severu dokaj nepredvidljivo, priporočajo pa domačini da je najboljši čas po sezoni; septembra ali še bolje oktobra.

• Parkiranje skuterja: Na vseh točkah znamenitosti vas pričakujejo “urejena” varna parkirišča. Domačini vam za neko vsoto (ponavadi okoli 10.000 VND) ali željo, da popijete ali pojeste v gostilni zraven, pazijo motor. Na določenih točkah, kot je Hang Mua, vas bodo poskušali prestrezat veliko prej, kot je potrebno. V bolj prometnih večjih mestih zna biti še vedno problem parkiranja tudi za motorje.

• O Vietnamu:

• Ljudje so zelo prijazni in se trudijo pomagati, kljub temu da jim angleški jezik ne leži.

• Skuterji so povsod. Tovor, ki ga ti motorji prenašajo, vedno znova preseneti.

• Povsod je veliko smeti, žal pri taki populaciji tega nimajo pod nadzorom. Ne biti šokirani, če se na križarjenju po zalivu Lan Ha zbudite in skozi okno zagledate morje smeti.

• Ponekod jejo pse. Baje velja pravilo, da Laos uvaža v Vietnam zapuščene pse iz ulic. Na srečo nisva nikjer videla meso psa. Nama pa je vodička Food Toura, ponudila kot opcijo, potem ko sem spraševala kaj in kako je s tolikimi psi na ulici.

• Spremembe (oz. kaj bi naredila drugače):

• Manj nočitev v Hanoju/mestih, ker so nama mesta preveč kaotična in sva dejansko pogledala vse kar sva imela v planu zelo hitro. Je pa po drugi strani nočno dogajanje v mestih precej zanimivo.

• Šla bi z motorjem Ha Giang Loop. Če še kdaj v Vietnam, ga zagotovo prevoziva.

•