Leto je naokoli in čas je za »parent break« potovanje ali lepše povedano starša pobegneta na jug. Morda res ni bila v prvotnem planu za leto 2024, a ugodne cene letalskih kart so naju prepričale. Destinacija je Južna Afrika.
Potovanje po Južni Afriki sva razdelila na 21 dni. Najino raziskovanje države sva začela v Cape Townu in ga nadaljevala vse do Johannesburga.
Južna Afrika, uradno Republika Južna Afrika je država na skrajnem jugu Afrike. Na severu meji na Namibijo, Bocvano in Zimbabve, ter na severovzhodu na Mozambik in Esvatini. Južno Afriko na zahodu obliva Atlantski ocean, na vzhodu pa Indijski ocean. Največje pristanišče je Durban. V Južni Afriki živi 54.002.000 prebivalcev. Država ima kar tri glavna mesta, ki se ločijo po funkciji Pretoria (upravno), Cape Town (zakonodajno), Bloemfontein (sodno).
Letalske karte sva kupila preko letalske družbe Swissair, nekje v oktobru. Tako kot vsa najina potovanja doslej, sva tudi tega sama načrtovala s pomočjo različnih potopisov in spletnih strani. Največja težava je bila ureditev VIZE, katera se ureja na veleposlaništvu Republike Južne Afrike na Dunaju in sicer potrebuješ vizo vtisnjeno v potnem listu. Malo sva tudi upala, da bova raziskovala z motorjem, pa sva po prebranem raje rentala avto. Vse namestitve pa sva uredila preko bookinga.
Informacije o stroških potovanja, kako do Vize in itd.; najdete na koncu v rubriki POVZETEK/NASVETI.
1.in 2.Dan: POTOVANJE V JUŽNO AFRIKO: LET IZ BRNIK – ZURICH – CAPE TOWN
Najino potovanje se končno lahko začne. V večernih urah se na Brniku posloviva od mrzle in zasnežene Slovenije za enaindvajset dni. Prvi del potovanja je polet s Swissair do Zuricha. Let traja nekje 1,5h brez posebnosti. Najin prvi obisk letališča Zurich izkoristiva za manjše raziskovanje le tega in tako nama tiste dve ure vmes mineta kot bi mignil.
Povezovalni let do Cape Towna se nahaja na vratih E, do katerih, pa se pelješ kar z letališko podzemno železnico. Okoli desete ure zvečer se končno vkrcava na let Zurich – Cape Town. Ta del leta letiva z letalsko družbo Edelweiss, ki je sestrska družba Swissair.
Let dolg 10,5h in kako minuto več praktično prespiva, malo seveda pokukava skozi okno in kak obrok vmes pa že sva v Cape town.
Cape Town je pristaniško mesto na jugozahodni obali Južne Afrike. V njem živi okoli 4,618 miljona (podatek iz leta 2020) prebivalcev in velja za najstarejšo mesto v južnoafriški državi. Mesto ima tudi naziv “mother city”, ki ga je dobilo, kot posledica prvih naselitev Evropejcev v to državo. Cape Town je zakonodajna prestolnica Južne Afrike.
Po izkrcanju iz letala sledi letališka birokracija, pregled Viz traja malo dlje, kot bi si želela in vrsta je konkretna. Nato urediva mobilne podatke z nakupom SIM kartice in se odpraviva po renta car. Miha je avto rezerviral preko posrednika Avtoholiday pri Tempest najemi avtov.
Seveda je najel avto, ki bo kos vsem podvigom, pa čeprav ga na prvi pogled komaj vidiš. Vožnja v južnoafriški republiki poteka po levi strani, kar pa nama ni tuje.
Po izvozu iz letališča naju najprej malo šokirajo širna barakarska naselja, ki jim kar ni konca. Potem pa sledijo bogatejša naselja, skrita za ograjami. Malo drugače kot doma..
Za začetek najinega potovanja po Južni Afriki se odpraviva kar na vožnjo po 9km dolgi cesti imenovani Chapmans peak.
Cesta se razteza od Noordhoeka do zaliva Hout. Razgledi po poti so noro lepi, na eni strani gore na drugi strani Atlantski ocean. Cesta naj bi imela 114 ovinkov in je odprta vse od leta 1922. Po poti je več točk, ki ponujajo tudi možnost piknika. Vožnja po cesti je plačljiva; 3€.
Po prevzemu apartmaja in kratki osvežitvi se odpraviva na pohod na Lion Head. Ta se nahaja v neposredni bližini Mizaste gore (Table Mountain) in griča Signal.
Hrib leži na nadmorski višini 669m. Hoja na hrib je kar zalogaj, sonce pripeka brez milosti. Po poti sva srečala kar nekaj zdelanih pohodnikov, nekaj pa je bilo ekstremistov, ki so dobesedno tekli gor in dol brez požirka tekočine. Zadnji del je dokaj strm, malo se pleza tudi po lestvah. Na vrhu je ves trud poplačan. Razgled je 360 stopinj na cel Cape Town, okoliške zalive in mesta. Vzpon in spust na hrib trajata nekje 3 ure.
Po spustu se odločiva zapeljati še do gondole Table Mountain, kjer kupiva jutranje karte za gondolo. So tudi malo cenejše (20€/osebo), pa še gužvi se izogneš. Za konec res dolgega dneva postanek na plaži Camp.
Peščena plaža leži ob mrzlem Atlantskem oceanu. Na internetu sva našla podatek, da naj bi morje imelo nekje 18,4 stopinj. Ni ravno za namakati, zato ohladiva le noge. Na poti domov hitri postanek za špecerijo nato pa počivati.
3.Dan: CAPE TOWN: MIZNA GORA- GRIČ SIGNAL- WATERFRONT
Po jutru se dan pozna, zato najprej z gondolo na Table Mountain, ki velja za eno novejših sedmih naravnih čudes sveta. Narodni park Table Mountain obišče letno okoli 4,2 milijona ljudi. Vrh gore je v najvišji točki 1,086m nad morsko gladino in naj bi bil dolg od ene strani do druge 3km.
Do vrha pelje moderna gondola, ki se ves čas suče. Seveda pa je na goro speljanih tudi več pohodniških poti. Midva sva se tokrat raje samo po vrhu sprehajala in delala postanke na razglednih točkah, kjer sva imela razglede na mesto Cape Town, zaliv Camp, hribe,..
Po Table Mountain se odločiva obiskati še eno razgledno točko, ki stoji poleg Lion Head, to je Signal Hill ali Lion Rump. Manjši grič iz katerega pa se mnogi spustijo kar s padalom. Zaradi te turistične ponudbe je ves čas rahla gneča na samem vrhu. V bistvu pa je zopet razgled na že videno.
Počasi nama je dovolj hribov in razglednih točk, zato najdeva parkirišče ob obali in se odpraviva malo po mestu; poiskati banko in menjati denar.
Izkaže se da ta podvig ni tako enostaven. Mnoge banke sploh ne menjajo denar in naju dobesedno pošiljajo od vrat do vrat. Tako da na koncu pristaneva dobro uro stran od avta, v starem mestnem delu Waterfront.
Waterfront je ikonični del mesta v najstarejšem delujočem pristanišču na južni polobli. Na 123ih hektarjih površine se raztezajo pristanišče, trgovinice, muzeji itd. Midva sva si privoščila kosilo v tržnici Time out, kjer lahko poskusiš različne kuhinje sveta. Na hitro pokukava še v tržnico z ročnimi izdelki, ter trgovinski center ter uživava v predstavah uličnih “umetnikov”. Ta del mesta je najbolj obiskan in živahen.
Proti avtu se odpraviva kar ob obali, kjer je lepo speljana sprehajalna pot. Morje sicer ni ravno privlačno s skalami in travo, Je pa razgled lep. Ob obali se nahaja tudi najnovejši spomenik Nelsonu Mandeli; Mandela glasses. Mnoge je spomenik v obliki Ray-Ban očal zmotil, saj so mnenja, da to ni ustrezen spomenik pokojnemu predsedniku. Očala so postavljena tako da gledajo čez Atlantski ocean proti otoku Robben, na katerem je Nelson Mandela služil skoraj tri desetletja dolgo zaporno kazen.
Žal po poti nazaj ni nobenega bara za uživanje ob morju, zato si osvežitev privoščiva v tržnici Mojo, ki poleg različne pijače ponuja tudi hrano. Ni pa to tipična tržnica poznana iz Azije, bolj gre za nekak trgovski center kjer pa so namesto trgovin različni ponudniki hitre prehrane in pijač. Miha se ohladi s pirom, jaz pa s smothijem.
Utrujena od res vročega dneva se odpraviva na plažo v zaliv Hout, kjer sva tudi nastanjena. Morje je zame premrzlo, Miha pa se pogumno ohladi. Meni je dovolj samo do gležnjev.
Večerjava v Mariner Wharf, restavraciji v stilu ladje, kjer ti strežejo kar pomorščaki. Razgled iz terase je na zaliv Hout. Je pa ta del mesta/zaliva najbolj pristen, saj se tu vidi Mix kultur. Mene so zmotili le oboroženi vojaki, ki skrbijo za red….
V želji, da spoznava še večerni utrip, se odpraviva na drug konec zaliva na sprehod ob plaži. Nekaj restavracij in gostiln je še odprtih, no po 20ih je pa itak že vse zaprto.
4.Dan: PLAŽA BOULDER – RT DOBREGA UPANJA (CAPE OF GOOD HOPE)
Zopet se odpraviva čez Chapmanov vrh po obalni cesti, kjer si na eni od mnogih razglednih točk vzameva nekaj časa za uživanje v razgledu na zaliv Hout.
Prvi cilj je srečanje s pingvini na plaži Boulder; v mestu Simon. Plaža Boulder je zaščitena plaža, sestavljena iz zalivov med granitnimi kamni. Vstop na plažo, kjer se trenutno nahajajo pingvini je plačljiv (10€/osebo). Sicer naj bi jih mnogi srečali že na okoliških plažah izven zaščitenega dela, a jih vsaj v času najinega obiska po drugih plažah nismo opazili. Kolonija afriških pingvinov se je tu naselila leta 1982.
V bistvu naj bi bila to dva gnezditvena para iz katerih pa so se pomočjo ukinitve komercialnega lova na sardele in sardone, ter zaščite te ogrožene vrste pingvinov danes razširili na kolonijo v velikosti približno 3000 ptic. Med pingvini se sprehajaš po urejeni potkah, nekateri so v gnezditveni fazi, drugi se sončijo. Malo le zmoti, da kljub trudu ohranitvi ogrožene vrste, je okoli plaže nastalo pravo mesto, ki zmanjša habitat teh »ptic«.
Od tu se odpraviva dalje po obalni cesti vse do Rta dobrega upanja. To je skalnat rt na Atlantski obali Kapskega polotoka, ni pa to najbolj južna točka afriškega kontinenta, kot so mnogi prepričani. Je del nacionalnega parka Table Mountain, vstop seveda plačljiv (20€/osebo).
Po samem parku je več pohodnških poti, tokrat se midva raje večinoma voziva. Na sam vrh, kjer se nahaja svetilnik, lahko greš z gondolo, a sva midva raje šla peš saj je bila gneča in nama ni bilo za čakati.
Svetilnik (večji na samem vrhu) je prvič zasvetil ladjam leta 1860, manjšega ali kot mu rečejo mnogi novejšega, pa najdete na sami konici rta in je bil zgrajen leta 1919. Poti so tako speljane, da lahko maksimalno uživaš v pogledu na morje in klife.
Rt sva res cel prevozila od ene točke pa do druge, se vmes sprehajala, opazovala tjulnje se sončiti na kamnih in vsake toliko malo ruvanja med njimi. Srečala sva tudi noje, ki so hodili mimo. Miha se je tudi malo ohladil v enem od obalnih naravnih bazenov (morje tukaj je bilo presenetljivo vsaj 2-3° bolj toplo kot včeraj v zalivu Hout). Rt je točka, kjer imaš cel dan skoraj premalo. Plaž za kopanje ni veliko, saj se po obali večinoma dvigajo ostre skale ali pa je v vodi trava, ki kar ni vabljiva.
Pri povratku iz parka naletiva tudi na pavijane, ki so se odločili počivati kar na cesti.
5.Dan: SEAL ISLAND – HOUT BAY
Zadnji dan v zalivu Hout izkoristiva za počivanje. Bolj v »izi«.
Dopoldne se odpraviva z Animal Ocean snorkljat s tjulnji. Izlet traja 2 ure s predpripravo (predstavitev pravil, oblačenje v neopren in prevoz do čolna in nato do otoka).
Na otoku Tjulnov (Seal Island) živi kolonija okoli 5000ih tjulnov. Do otoka sicer vozijo tudi turistične ladje iz katerih lahko samo opazuješ tjulne, obstaja pa tudi več agencij, ki ponuja snorkljanje z njimi. Miha je našel Animal Ocean, ki jo vodi dokaj mlada ekipa. Snorkljanje s tjulni traja nekje 45 min.
Dejansko prideš res iz oči v oči z njimi, oni se pa okoli tebe igrajo. Medtem ko se je Miha snorkljal z njimi, sem jaz bolj previdno uživala iz čolna. Vsekakor je bila to čudovita dogodivščina s tjulni v njihovem naravnem okolju.
Po vsem tem adrenalinu zadnjih dni si vzameva popoldne za uživanje v zalivu Hout. Malo na plaži malo na sprehodu po pristanišču, kjer spoznava tudi enega zanimivega Škota, ki naj bi bil v 2.Sv. Vojni medicinec, nato pa postal kapitan ladje. Trenutno živi v pristanišču na ladji z ženo in jo prenavlja. Gospod je prava faca, a sva na koncu malo podvomila vanj.
Tu vsak poskuša zaslužiti na svoj način, nekateri s petjem drugi pa…te okoli prenesejo s svojimi zgodbami.
6.Dan: HERMANUS – PLAŽA GROTTO – ZALIV WALKER(JAME KLIPGAT) – RT AGULHAS – ZALIV MOSSEL
Posloviva se od zaliva Hout in začneva najino potovanje proti Johannesburgu. Razgledi iz avta so različni: barakarska naselja, bogataška varovana naselja in končno narava.
V želji, da bi nama uspelo videti kite v naravnem okolju, se odpraviva do obmorskega mesta Hermanus. Kite se lahko tu opazuje od začetka junija pa do konec oktobra, so pa seveda tudi izjeme, ki plavajo tu mimo izven tega obdobja. Mesto je tipično obmorsko počitniško mestece, večina obiskovalcev pa zre ves čas proti morski gladini, v upanju da zagleda kite.
Žal midva nisva imela sreče, sva si pa zato privoščila tradicionalno sladico Malvo v enem od obalnih barov. Malva je sladek karameliziran biskvit, ki vsebuje marelično marmelado. Postreže pa se ga vedno ali s smetano ali z vaniljevim sladoledom.
Seveda še vedno nisva obupala nad kiti, zato se odpeljeva še do plaže Grotto, ki je tudi popularna točka za opazovanje kitov, poleg seveda uživanja v morskih dejavnosti. Plaža je dolga 18km in ponuja različne aktivnosti. Le kitov ni.
Malo razočarana se odpraviva dalje do naravnega rezervata; zaliva Walker. Vstop v rezervat je plačljiv; 3€/osebo. Tudi tu mimo plavajo kiti, a sva se sprijaznila, da od tega pač nič ne bo. Sva pa zato poiskala ohladitev v jamah Klipgat. Jame naj bi bile dom ljudem v kameni dobi in pozneje ljudstvu Khoikhoi. Skozi leta so tu izkopali več dokazov bivanja, med njimi so našli tudi kosti Homo sapiensa. Najbolj zanimiva jama je jama s pogledom na cel zaliv. Midva sva si tu privoščila tudi manjši piknik. Razgled je fantastičen plus senca za piko na i. Seveda brez ohladitve v morju tudi ni šlo.
Miha je izbrskal zavetišče za pingvine in morske ptice, zato narediva še en hitri postanek. To je neprofitna organizacija, ki rešuje pingvine, ki so jih ugriznili tjulnji, morski psi, psi ali zapustili starši. Pingvini sicer v naravnem okolju več ne bi preživeli, čeprav jih je želja vrniti nazaj ampak so žal nekateri preveč poškodovani. Organizacija si pomaga s prostovoljnimi prispevki in prostovoljci, ki pomagajo pri oskrbi teh ptic.
Pot nadaljujeva proti Rtu Agulhas.
Pokrajina je tu rahlo divja, se vedno je tu pa tam kak zaselek s hišami s slamnato streho, večinoma pa velike farme goveda, drobnice. Rt Agulhas je najjužnejša točka afriškega kontinenta. Leži 176km JZ od Cape Towna. Njegovo ime (Portugalsko) “igle” se nanaša na nazobčane skale in grebene, ki so uničile številne ladje. Tu se tudi srečata Indijski in Atlantski ocean. Žal za kopat ni, piha in valovi segajo visoko čez ostre skale. Vztrajajo samo ribiči.
Par minutk vožnje stran v pristanišču Struisbaai, pa se v morju ob plaži nahajata dva velika morska biča. Biča plavata med plavalci in za ribiškimi ladjami. Žal sta že bila žrtvi ribolova. Ribiči željni rib vsake toliko ujamejo več kot so računali, a ju vrnejo tudi nazaj v morje. Posledično sta zdaj turistična atrakcija.
Počasi nadaljujeva najino vožnjo proti zadnji točki dneva; prenočišču v zalivu Mossel. Obmorsko mestece, kjer so se leta 1488 izkrcali prvi Evropejci na Južnoafriška tla. To je bila posadka pod poveljstvom kapitana Bartolomeo Dias.
7.Dan: ZALIV MOSSEL – KNYSNA – KNYSNA HEADS – ZALIV PLETTNBERG
Pred odhodom dalje si privoščiva sprehod po obali, kjer domačini že pridno kurijo in pripravljajo žare. Več družin si skupaj na plažo pripelje od senčnikov do hrane in vse ostale potrebne opreme za piknik. Potem pa skupaj kurijo več žarov in uživajo. Midva samo inhalirava vonjave in se odpraviva dalje po mestu, ki je nedeljsko prazno. Tu pa tam kak domačin, ki drvi v trgovino, to pa je tudi to. Morda sva pa prezgodaj zunaj, a žal je čas za nadaljevanje poti.
Z današnjim dnem se voziva uradno po cesti Gardener, ki se začne na vzhodu pri zalivu Mossel in konča na vzhodu pri reki Storms. To je cesta, ki sledi avtocesti N4 in ponuja veliko točk za ustavljanje in uživanje v razgledu. Sicer je sprva ta cesta bolj podobna avtocesti s pašniki, kot pa neki panoramski cesti, ki jo vsi na veliko navdušeno opisujejo.
Prva zanimiva točka na poti je razgledna točka Map of Africa.
Na poti do točke sva pobrala še štoparja, Irca, ki se razočaran po parih letih vrača nazaj na Irsko. Kljub dobri zastavljeni poklicni poti v Južni Afriki ga je covid in drugačen turizem po njem pokopal. Malo žalostna ob tej zgodbi se odpraviva dalje do razgleda. Reka Kaaimans je s svojo potjo oblikovala kontinent Afrika. Če tega ne vidiš, ti kontinent prikaže ena od dveh gospe, ki skrbita za to razgledno točko. Malo višje je tudi točka iz katere je razgled na plažo Wilderness.
Slabe pol ure vožnje stran se nahaja razgledna točka Margaret, iz katere pa je pogled na laguno Knysna.
Mesto Knysna je počitniško mesto ob cesti Gardener, znano po ostrigah, laguni Knysna in Knysna Heads. Postanek za sprehod in kosilo narediva na otoku Thesen, ki je eden od 19ih umetno narejenih otokov v marini Knysna. Otoki so med seboj povezani z mostovi in kanali. Glavna turistična aktivnost je seveda razna ponudba voženj in ogledov s čolni. Zopet naju preseneti odsotnost turistov in gneče, a nama domačin razloži, da tako je pač ob nedeljah.
Knysna Heads sta par pečin iz peščenjaka, ki ločujeta laguno Knysna od morja. Urejena razgledna točka omogoča opazovanje ladij, ki se vračajo iz indijskega oceana v varno zavetje lagune. Se pa tu lahko tudi kopa.
Dan zaključiva z vožnjo do zaliva Plettenberg, kjer bova tudi prespala. Plettenberg je še eno obmorsko mestece, ki dobesedno sameva. Po check-inu, se Miha odloči poiskati ohladitev v indijskem oceanu na plaži Robberg. Veselo se zapodi v morje saj bi naj bil Indijski ocean toplejši od atlantskega v katerem se je že kopal.
Izkaže se da temu ni tako saj ima komaj 15°. To je sicer pogruntal šele po parih minutah v vodi ko so ga začeli grabiti krči Pogumen ded ni kaj, posebej če prebereš vse napisne table ob plažah kaj in kako ob napadu morskega psa. Preostanek večera se sprehajava ob obali. Res sva veliko prebrala o cesti Gardener in kaj vse moraš nujno videti, pa midva tega navdušenja zaenkrat ne deliva z drugimi.
8.Dan: TSITSIKAMMA NACIONALNI PARK
Narodni park Tsitsikamma je zaščiteno območje na Garden Route, Western Cape in Eastern Cape, Južna Afrika. To je obalni rezervat, znan po avtohtonih gozdovih in dramatični obali. Park pokriva 80 kilometrov dolgo obalo. Beseda “Tsitsikamma” izvira iz jezika Khoekhoe tse-tsesa, kar pomeni “čisto”, in gami, kar pomeni “voda”, verjetno se nanaša na čisto vodo reke Tsitsikamma. Vstop v park je plačljiv; 15€/osebo, po parku pa vodi več pohodniških poti. Midva se odpraviva najprej do Visečega mosta nad reko Storms.
Do mosta je speljana urejena pot, lažje kategorije. Most je dolg 77m in visi nad reko na višini 7m. Iz mosta je lep razgled na kanjon reke Storms, ki se tu izlije v morje. Po kratkem počitku in uživanju v razgledu, se še malo odpraviva po obali, ki bi jo enostavno opisal kot divja. Plaže primerne za kopanje ni, je pa veliko prostora za kampiranje.
V sklopu cene parka je tud ogled “Big Tree”. Veliko drevo se nahaja slabih deset minut vožnje izven parka med mostom Storms River Bridge in vasjo Storms River v sklopu gozda Tsitsikamma. Končno malo urejene džungle, za občutek. Velikih dreves pa več kot eno, a žal samo eno je lahko največje.
Veliko drevo je primer drevesa Yellowwood. Yellowwoods katerih dom je Južna Afrika so znani tako po svoji ogromni velikosti kot dolgoživosti. Drevo je visoko osupljivih 36,6 metrov z obsegom 8,2 metra na najširši točki. Znanstveniki verjamejo, da je drevo staro več kot 1000 let. S prečkanjem Storms Rivers se zaključi tudi najina vožnja po cesti Gardener. Nama ni bila nič kaj preveč posebnega, razglede podobne in lepše sva videla tudi že drugje.
Naslednji dve uri vožnje sta skoraj muka, ravna cesta dok oko seže in travniki polni goveda. Res je, da pokrajina od hribov do ravnine in praktično nobene vasi, mesta ali podobnega, le tu in tam kak pešec sredi ničesar.
Lačna in malo sitna prispeva v Colchester, ki se nahaja ob Nacionalnem parku Addo. Kosilo poiščeva kar v lokalni gostilni, ki bi pri nas bila bolj bar. Ampak ok pica in steak, pa sva sita. Še hitro tankati, ker tu ob cestah ni kot pri nas vsake par km črpalke. Potem pa v guesthouse in na sprehod ob reki Sunday.
Na nabrežju reke so prave vile, ki imajo svoje pomole s prevezi in vsaka ima vsaj en čoln. Tako imajo tudi vsi dostop do morja. Miha že vidi razne potenciale za počitniško rezidenco
9.Dan: NACIONALNI PARK ADDO (ADDO ELEPHANT NATIONAL PARK)
V Južni Afriki so nacionalni parki zaščitena območja, ki skrbijo za zaščito in ohranitev živalskih vrst. Nekatere živalske vrste so bile zaradi lova na njih (nekatere še vedno so) na robu izumrtja. V Južni Afriki je okoli 20 nacionalnih parkov.
Nacionalni park Addo je tretji največji nacionalni park z živalmi v Južni Afriki, ki pa ima poudarek na slonih. Addo park lahko raziskuješ s svojim avtom ali pa poiščeš vodiča ki te s panoramskim terencem prevaža okoli. Midva sva bila kar lepo s svojim avtom in tako uživala sama po lastnih željah.
Park se odpre ob sedmih, midva pa že veselo pripravljena na preži za iskanje in opazovanje živali. Seveda vsak ima tudi svoj daljnogled in se peljeva. Cesta in okoli polno grmovja, v njem pa se pase bivol, par minut zanj in nato dalje (avto v času opazovanja nujno ugasniti, saj živali moti hrup in vibracija motorja). Nato opaziva zebre in končno sloni. Sloni, ki jedo grmovje, sloni ki se igrajo v vodi in sloni, ki nama hodijo čez cesto. Postanek tu postanek tam, opazovanje in iskanje živali levo in desno. Malo je kar naporno, ker to ni majhna površina za prevoziti plus cesta ni asfaltirana in se morava izogibati luknjam. Včasih v pol ure ne vidiš nič, nato pa kar naenkrat gre slon čisto mimo tvojega avta ali ti prečka cesto. Vmes si vzameva malo počitka na ograjenem piknik placu, pa check-in v najino kočo v parku.
Proti večeru pa spet v akcijo in tokrat prizor iz dokumentarca, ubita zebra, kateri pol telesa že manjka. Krivca ni, se pa na njej hrani šakal. Miha upa da je kje blizu lev, zato narediva več krogov mimo, a o levu ne duha ne sluha. Vidiva pa še veliko slonov, pa zeber, ptičev, želvo in veliko grmovja in trave, kjer ni nič. Najlepši trenutki zame pogled na slona, ki gre praktično ob tebi in avtu.
Mihu mrtva zebra do konca večera ne gre iz glave in ravno pred zaprtjem (za goste kampa do 18.30.) se na njej hrani hijena. A leva nikjer! Pa dobro dan je bil poln lepih trenutkov.
10.Dan: NACIONALNI PARK ADDO – GRAAF REINET
Za vse, ki spijo v parku se park odpre urico in pol pred uradnim odprtjem. Tokrat štartava že ob pol šestih. Miha v upanju, da končno vidi leva, hitro k truplu zebre, ki pa ga ni več. Samo še dve hijeni, ki jima ni jasno nič in par žalostnih šakalov. Hmm kje je ta lev…pa se odpraviva do območja, kjer bi naj leva največkrat opazili, a ga nikjer ne opaziva. Si pa vzameva čas in enostavno uživava v opazovanju slonov pri igri v vodi. Sicer so malo sebični, ker drugih živali ne spustijo zraven, pa pridejo svinje bradavičarke, bivol ali zebre pogledati, pa ostanejo na suhem.
Je pa želja po vodi velika in se mimo najinega avta podi čreda za čredo slonov, midva pa čisto sama opazujeva. Drugi pridejo in grejo. Proti koncu jutra se le sprijazniva, leva ne bova videla. Narediva še par krogov in uživava v pogledu na zebre, opice in slone. Ob izhodu le povprašava, koliko je levov dejansko v parku, pa nama je ob številki pet vse jasno. Pet levov in površina parka skoraj 2.000 kvadratnih metrov. Ni nama bilo usojeno.
Polna vtisov se odpraviva dalje bolj v hribe, pa čeprav do tja ravna cesta z najlepšo panoramo doslej. Ob cesti vsake toliko kak pavijan, srne, ovce, koze in seveda govedo po pašnikih.
Mesta po poti lahko preštejeva na eni roki. Ob cesti narediva še postanek za nakup sadeža opunija. Sadeža sicer ne poznava, naju je pa premagala radovednost, kaj toliko ljudi prodaja. Sadež izhaja iz kaktusovega cveta, zelo sladko in polno peščic. Baje z veliko hranilno vrednostjo. Kar dober nakup
Najino prenočišče naslednja dva dni se nahaja v kraju Graaf Reinet. Graf Reinet je šesto najstarejše mesto v Južni Afriki in se nahaja v vzhodni provinci Cape. Znano tudi kot cvetoče tržišče kmetijskih pridelkov, industriji moherja, ter reji ovac in nojev.
Najino prenočišče je oaza sredi mesta, zato si vzameva večer za čisti odklop.
11.Dan: GRAAF REINET – VALLEY OF DESOLATION
Dopoldne se odpraviva na pohod ob vznožju gorovja Sneeuberg. Pohod je skoraj po puščavi, kjer imaš ves čas razgled na mesto, ki je kot zelena oaza na eni strani na drugi pa pusto gorovje. Pohod je krožen, tako da na koncu pristaneva v mestu. Mesto Graaf Reinet velja za mirno in varno.
V bistvu je dokaj prazno, le tu in tam kdo iz trgovine, večina pa jih spi pod sencami. Zanimiva stavba v samem centru mesta je cerkev imenovana Dutch reformed church (Nizozemska reformirana cerkev). Cerkev je zgrajena leta 1883, pred njo pa so stale na istem mestu že dve drugi. Sicer pa najdeš v okolici te še dve cerkvi, ki pa se bolj zlijeta z okolico.
Sonce dobesedno pripeka, tako da se skuhana vrneva k nastanitvi, kjer vroči del dneva uživava na ležalnikih ali v bazenu. Enostavno je prevroče za kaj drugega.
Proti večeru se z avtom odpraviva na izlet. Najprej si pogledava manjši nacionalni park Camdebo.
Park ima manj različnih živali kot sva navajena. Najdeš noje, bivole, antilope, opice in ptice. Cesta po parku je dokaj uničena, obiskovalci pa redki. Ista karta kot za park velja tudi za dolino Desolation.
Dolina Desolation s svojo pokrajino ustvarja oazo 14km izven Graaff Reineta. Pokrajina tu je posledica vulkanskih sil. Glavna posebnost so 120m velike pečine in stebri dolerita. V njej pa se nahaja 220 različnih vrst ptic, 336 različnih vrst rastlin in 43 vrst sesalcev. Srečala sva noje ter videla veliko ptic in opazila kar veliko različnih vrst rastlin, najin cilj pa je bil sončni zahod iz ene od razglednih točk. Razglednih točk je več, dolina pa ni zelo obiskana, tako da lahko uživaš v različnih razgledih.
12.Dan: NACIONALNI PARK ZEBRA – FARMSTAY DENMARK
Zgodaj zjutraj sva zapustila Graaff Reinet in se odpraviva do Nacionalnega parka Zebra. Park so odprli leta 1937 z namenom ohranitve ogrožene gorske zebre.
Tudi tale park sameva, tako da sva skoraj sama. Zopet upava na leva, katerega pa je največja možnost srečati nekje do desetih zjutraj. Seveda je v parku največ zeber, antilop, raznih jelenov, veveric, šakalov. Parkova pokrajina je tipična afriška stepa, v kateri pa se nama lev in gepard tudi tokrat skrijeta. V primerjavi z Addom so tu živali veliko bolj plašne.
Sonce tudi danes pripeka, živali poiščejo senco, midva pa se odpraviva najprej v nabavo špecerije v mesto Cradock. Mesto, nama na prvi pogled ni všeč, malo se popeljeva po ulicah, potem pa raje do najine namestitve na farmi Denmark. Farma je oaza sredi puščave, lastnika nista Danca, je pa prvotni lastnik izviral iz Danske.
Miha poišče ohladitev v bazenu, kavica na verandi in tako mine vroči del dneva.
Večerni sprehod prinese debato z lastnikoma o kmetovanju v Južni Afriki in vseh težavah s katerimi se tu spopadajo. Od sušnega obdobja, zaradi katerega pogine veliko goveda do bolezni goveda ter slabih prodajanih cen mesa. Tu so še tegobe, ki jih povzroča sam državni sistem, zaradi katerega odhajajo mladi v tujino. Povabita naju tudi na vožnjo po njuni zemlji, ki pa sega res v daljave. Na pašnikih se pasejo tudi Steenbok in Springbok (neke vrste srne), ki sva jih prej videla v nacionalnih parkih. V bistvu jih parki prodajo farmam, ti pa jih imajo za lov/meso. Levi in ostali plenilci jih številčno ne pojedo dovolj, zato parki na ta način dodatno zmanjšujejo število le teh. Morda logično, a so se nama parki zdel dokaj prazni.
13.Dan: VOŽNJA DO UNDERBERG
Pred nama je devet ur vožnje do naslednjega cilja, zato štartava zgodaj zjutraj. Prve tri ure je okoli naju ravnina in puščava tu pa tam kaka farma z živino.
Na cesti nama dela družbo kak kombi poln ljudi. Nato sledi zeleno brez meja, hribi, jezera, gozdovi, farme in vasi. Cesta več ni prazna, zdaj sva pozorna na krave, prašiče, koze. Ljudje skačejo iz ene strani ceste na drugo. In tak razgled naju spremlja preostali del vožnje. Mesta, ki jih prevoziva ali vidiva, bi lahko preštela na eno roko. A so kaotična, prodaja se vse, peče se meso… Vseeno vožnja mine, narediva le daljši postanek za kosilo, najdeva le Wimpy, nekaj podobnega McDonald’su. Na mestu je tudi dodati, da so ceste katastrofalne z luknjo pri luknji – imenujejo jih Potholes.
Po dobrih devetih urah sva v mestu Underberg. Underberg je upravno mesto v dolini reke Mzimkulu v KwaZulu-Natalu v Južni Afriki. Nahaja se ob vznožju 1904 m visokega vrha Hlogoma v vznožju južnega Drakensberga, KwaZulu-Natal. Underberg je bil ustanovljen leta 1917, ko je na to območje prispela železnica iz Pietermaritzburga. Je pomembno trgovsko središče za kmetijsko industrijo v regiji in trgovsko središče za ljudi, ki pridejo po bližnjem prelazu Sani iz Lesota.
Po kratkem počitku od res naporne vožnje, se odpraviva malo na sprehod po okolici. Najprej do ribnika potem pa še mesto. Mesto je v večernih urah dobesedno prazno, nočnega življenja pač v Južni Afriki ni.
14. UNDERBERG: POHOD NA PRELAZ SANI
Rana ura zlata ura. Če sva včeraj sedela devet ur bova danes prehodila devet km. Odpraviva se na prelaz Sani, ki je gorski prelaz na nadmorski višini 2,876m in se nahaja na zahodu KwaZulu-Natala v Južni Afriki na cesti med Himevillom v KwaZulu-Natalu in Mokhotlongom v Lesotu. Prelaz prečka veliko pobočje Južne Afrike v najvišji regiji Drakensbergovih gorah, ki dosežejo višino tudi več kot 3000 metrov.
Na prelaz se gre večina z avti 4×4 ali pa si rezervirajo izlet (z avti 4×4 preko prelaza, nato v Lesoto in v tipično vasico). Lesoto je država znotraj države Južne Afrike, za katero pa Slovenci rabimo Vizo. Lastnik apartmaja nama je sicer izlet ponudil, a tudi pojasnil, da je vasica katero se obišče čisto turistično naravnana.
No v glavnem midva se odpraviva peš, mimo naju vsake toliko kak 4×4, ki naju pozdravlja in spodbuja. Mislim, da noben tule ne hodi peš. Razgledi po poti pa no, skoraj kot v Švici. Po dobrih treh urah sva na vrhu. Preveriva če gre v Lesoto ampak hočejo, da za ta čas ko bi vstopila, pustiva pri njih potne liste, kar pa nama ni všeč.
Vseeno najdeva luknjo v ograji in tako spijeva pijačo v najvišje ležečem pubu v Afriki, ki sicer res stoji na drugi strani meje. Malo sva pač bila ilegalca.
Pri spustu naju ulovi nevihta, ki poskrbi da preostanek dneva počivava.
15.Dan: SLAP HOWICK – SAINT LUCIA
Zopet na poti proti naslednji destinaciji. Tokrat naju čaka šest ur vožnje, ki jih prekineva s kratkim obiskom slapa Howick.
Slap Howick se nahaja v mestu Howick; provinca Kwazulu-Natal na reki Umgeni. Ljudstvo Zulu mu je nadelo ime KwaNogqaza, kar naj bi pomenilo Kraj visokega. Velikost slapa je 95m, vstop je zastonj.
Po postanku pri slapu pot nadaljujeva proti Saint Lucia. Tokrat se voziva po avtocesti, ki pa nekih pravil nima. Ljudje se ustavljajo kar ob robu, srečaš kolesarje, tekače, štoparje, prodajalce. Če bi v Sloveniji tako delal, bi bili non-stop na TV, tu pa je to očitno normalno.
Saint Lucia je naselje v občini Umkhanyakude, ki ga obdajajo mokrišča parka iSimangaliso, Indijski ocean, ter jezero Saint Lucia. Prav po teh mokriščih pa je to mesto poznano, saj so le ta dom povodnemu konju, krokodilom in drugim vodnim živalim ter pticam.
Lastnik namestitve nama uredi dvourno vožnjo z ladjico po jezeru Saint Lucia. Seveda bi si jo lahko tudi sama, ker je ponudb v tem koncu veliko, a sva se malo prepustila. Cena 13€/osebo se nama niti ni zdela pretirana glede na pregledane internetne ponudbe.
Kapetan ladje nam je med vožnjo po jezeru predstavil vse o življenjskem ciklu povodnega konja in krokodila, predstavil ptice ter samo življenje ob jezeru in v mestu Saint Lucia. Videli smo dva krokodila, ogromno povodnih konjev in različnih vodnih ptic.
Mesto Saint Lucia in povodni konji živijo v simbiozi, saj ko se zvečeri in mesto ugasne povodni konji postanejo glavna atrakcija ulic. Ponoči se povodni konji hranijo s travo na zelenicah mesta.
Po vožnji z ladjo se z Mihom odpraviva po mestu, ki pa kljub večjemu številu turistov kot sva navajena, v večernih urah ugasne. Zato raje domov in relax ob koči, kjer se po drevesu preganjajo opice, zopet tudi pade velika debata z lastnikom namestitve o Južni Afriki in povodnih konjih. Mimo najine koče se naj bi ponoči hodili povodni konji pasti po mestu. Miha že razmišlja, kako bi ponoči pričakal povodnega konja.
16.Dan: SAINT LUCIA: PARK ISIMANGALISO – RT VIDAL – PLAŽA ESTUARY
Ponoči o povodnem konju pred najino kočo ni bilo ne duha ne sluha, pa čeprav je Miha stražil. Zopet se vstaneva okoli pete ure in odpraviva opazovati živali, tokrat v park iSimangaliso, ki spada med mokrišča. Mokrišče iSimangaliso pokriva površino 239.566ha in vključuje široko paleto neokrnjenih morskih, obalnih, mokrišč, estuarijev in kopenskih okolij, ki so ostale nespremenjene. Cena vstopnice parka je 20€/osebo. Glavna cesta po parku je asfaltirana, ostali del pa lahko pod vodo ali pa makadam. Tokrat za dobro jutro opaziva hijene, kar na cesti, svinje bradavičarke, bizone, krokodile, povodnega konja, ki se pase. Kljub velikemu oglaševanju pa ne najdeva nobenega slona. Park je res eno veliko mokrišče, a očitno preveč, saj ni živali sploh ob vodi. Po drugi strani pa taka džungla, da ne nič ne vidiš.
Prednost parka je plaža rta Vidal. Rt Vidal je zaščiten zaliv, ki se nahaja severovzhodno od Svete Lucije. Gost obalni gozd na sipinah tega naravnega rezervata KwaZulu-Natal v mokrišču iSimangaliso je dom številnim pticam in malim sesalcem. Miha se zažene v Indijski ocean, jaz raje namakam samo noge. Prav super je ta mali odklop med iskanjem živali. Edina slabost so meduze, ki jih valovi dobesedno mečejo na plažo. Miha tudi malo opečejo med kopanjem.
Med vožnjo iz parka zopet napeto opazujeva, a žal ne srečava nobenega slona.
Po kosilu v restavraciji Ocean Grill in krajšem počitku se za konec dneva odpraviva pogledati plažo Estuary. Do plaže vodi lesena potka, nato sledijo sipine, ki ti dajo občutek puščave. Kopala se nisva, sva raje uživala v razgledu.
17.Dan: VOŽNJA DO WHITE RIVER(THOKOZANI LODGE)
Sedemnajsti dan potovanja je zaznamovan kot dan vožnje od Saint Lucie pa vse do White River. Sedem ur vožnje se raztegne čez cel dan s krajšimi postanki za preteg nog, obroke in tankanje goriva.
Cesta pred katero naju je svaril gostitelj namestitve v Saint Lucii sicer nima toliko lukenj (nekaj pa jih je le) in niti pokvarjenih policajev, ki bi naju poskušali pod pretvezo prekrška izsiljevati. So pa tovornjaki polni tovora, ki nikamor ne potegnejo, krave in ovce, ki nama hodijo čez cesto ter peklenska vročina.
Po celem dnevu potovanja in že res vsega naveličana prispeva v najino namestitev Thokozani Lodge.
Kratkem počitku in vselitvi sledi odhod v mesto po špecerijo, večerjo ter gorivo. Preostanek večera pa debata z gostiteljem, ki je po rodu Nemec a se je odločil za življenje izven okvirjev. Gospod, ki je nekoč imel stresno službo je z ženo obiskal Južno Afriko in se odločil kupit turistično namestitev. Po raziskovanju turističnih namestitev, ki so bile takrat naprodaj in vizijo kako uspeti, je kupil Thokozani Lodge in ga spremenil v svoj poklic/življenje.
Seveda pa brez načrtovanja naslednjih dni ne gre in po dolgi debati z gostiteljem, kako in kdaj obiskati Nacionalni park Kruger, ugotoviva da je potrebno spremeniti načrt. Najina želja je nočni safari po parku, ki se izvaja samo na določenih vstopnih točkah (vratih) v park. Žal pa nama gostitelj odsvetuje vožnjo v nočnih urah iz parka do Lodga. Predvsem naju opozori na nevarnosti, kot so možnost ugrabitve, tatvina, neprimerna vožnja Afričanov ponoči itd..
Po kratkem premisleku se odločiva rezervirati šotor v kampu ter se za eno noč preseliti v kamp.
18.Dan: NACIONALNI PARK KRUGER – NOČNI SAFARI
Komaj dani se, midva pa že na poti proti Nacionalnem parku Kruger. Nacionalni park Kruger je eden največjih rezervatov divjadi v Afriki. Zajema površino 19.623 km2 v provincah Limpopo in Mpumalanga v severovzhodni Južni Afriki in se razteza 360 km od severa proti jugu.
Območje parka je leta 1898 prvič zaščitila vlada Južnoafriške republike, leta 1926 pa je postal prvi južnoafriški nacionalni park. V njem se nahaja pet velikih: bivol, lev, slon, leopard in nosorog. Cena vstopnice 25€/osebo.
Po vstopu v park oči na peclje, saj želiva videti vseh pet velikih. Pa po parih urah vožnje gor in dol, makedamskih cest, ki so jih nedavne poplave še dodatno uničile, vidiva pa le dve slona in bivola. Seveda če odštejeva veliko impal, antilop, pavijanov, povodnih konjev, krokodilov, ptičev in žirafe. Malo počitka, check in v kamp.
Sva pa prvič na glancampingu, pa še plus, ker spiva v kampu imava naslednji dan parka že v ceni (45€ za 2osebi).
Po počitku narediva še en večji krog srečava zopet najine stare znance; impale, kuduje, gnuje, slone in se veseliva nočnega safarija.
Nočni safari naju je stal 45€ za oba. Pričetek safarija je ob osmih zvečer. Zgleda pa nekak takole, dva ali pa trije dobijo močne luči v roke in svetijo levo in desno, ostali opazujemo in iščemo. Medtem pa nas vodič vozi na močno osvetljenem vozilu po parku. Mogoče je v drugih parkih drugače, vsekakor pa je dogodivščina.
Občutek je fantastičen, še posebej ko zagledamo sredi ceste tri levinje, ki so očitno malo preveč site in samo poležavajo ter se ne zmenijo za nas, ki smo čisto srečni, da smo zagledali leva.
Poleg levinje, vidimo še hijene, šakale in povodne konje, ki se pasejo in vso ostalo divjad. Po dveh urah in še vedno pod vtisom se odpraviva k počitku.
19.Dan: NACIONALNI PARK KRUGER
Okoli pol šeste zjutraj sva že na poti iz kampa na lovu. In ne nisva med prvimi, pač dejstvo je, živali so aktivne zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vmes počivajo.
Zgodnja ura se izplača, saj po parih metrih vožnje naletiva na gnečo ljudi, ki opazujejo. Eden od njih nama razloži, opaženi so bili gepardi. In opazujeva in čakava, safari v lastni režiji je ena velika potrpežljivost, ki se obrestuje. Plus malo moraš biti iznajdljiv. Če opaziš večje število avtomobilov, ki stoji, takrat je vedno pametno opazovati, kaj in kam gledajo, večinoma ti itak sami povedo kaj gledajo, sploh če so na vodenem safariju. In seveda je prav, da si tudi ti fer.
Po čakanju in opazovanju z daljnogledom, se na koncu mimo najinega avta sprehodi trio gepardov. Dan se je dobro začel. Še boljše pa se je nadaljeval. Nekoliko kasneje sva sredi ceste našla levinjo, ki se je veselo sončila na vročem betonu, medtem ko je lev raje počival v senci.
Ob tem pogledu enostavno avto ugasneva in uživava, ne nisva sama, a kot da sva. Lev nama leži na razdalji dveh metrov, levinja kak m več. Na koncu se levinja odloči, da ne bo več sodelovala in se odpravi na pot. Mačka gre dobesedno v spremstvu avtov po cesti nekaj sto metrov, nato pa se poslovi in izgine med travo.
Park ima kar nekaj točk z restavracijami ali piknik prostorov s super razgledi. Malo pa le morava pretegniti noge.
V drugi polovici dneva opaziva še četrto od petih velikih; leoparda. Ta veselo počiva na drevesu in se ne da motiti. Opazujeva ga skoraj eno uro, pa od njega nič. A ni važno videla sva ga.
Seveda sva opazila tudi vse ostale od prejšnjega, idealno bi bilo še videti nosoroga. Malo žalostna, ker je to to od parkov z živalmi, se odpraviva domov v Thokozani Lodge.
20.Dan: PANORAMSKA CESTA MPUMALANGA
Panoramska cesta je 160 km dolg odsek ceste, ki leži v provinci Mpumalanga in je obdana z gorovjem Drakensberg. Povezuje več kulturnih in naravnih zanimivosti okoli kanjona reke Blyde, tretjega največjega kanjona na svetu.
Lepi razgledi, prazna cesta in midva, ki se voziva od enega razgleda do drugega. Vse točke, pa so plačljive od 2 do 7€/osebo in le z bančno kartico. Pogledala pa sva si:
Slap Lone Creek je slap, ki se od parkirišča nahaja slabih 200m in je visok 70m. V laguni pod slapom so se do pred kratkim lahko še kopali, zdaj pa je zagrajen zaradi varnosti.
God’s Window se tako menuje zaradi panoramskega pogleda na Lowveld več kot 900 m navzdol v grapo, pokrito z bujnim avtohtonim gozdom. Božje okno je majhen del 250 km dolgega zemeljskega dela strmih pečin in ekstravagantne lepote. Človek lahko opazuje hribe in gozdove, do koder seže oko.
Three Rondavels tvorijo trije ogromni skalni vrhovi, ki se dvigajo nad kanjonom reke Blyde spodaj. Ta geološka formacija, ki je bila nekoč znana kot Tri sestre, je danes znana kot Trije Rondaveli, ena od mnogih spektakularnih naravnih znamenitosti, ki jih najdemo vzdolž panoramske poti Mpumalanga. To je tudi edina točka, kjer se je možno osvežiti in kaj pozobat. Sicer ni presežek, nekaj pa je.
Slapovi Lisbona so slapovi v Lizbonskem potoku na desnem bregu pritoka reke Blyde. Nahajajo se severno od Graskopa ob cesti R532 in so najvišji slapovi v Mpumalangi. Slapovi so visoki 94 metrov in so dobili ime po Lizbonskem potoku (vasi) in kmetiji Lizbona, na kateri se nahajajo slapovi. V laguni pod njimi se je možno kopat, pot pa je uradno zaprta.
Razgledna točka Lowveld ponuja razgled navzgor po kanjonu do bleščečega jezu Blydepoort na skrajnem koncu, obdanem z gozdnatimi pobočji. Skalnate formacije Treh Rondavelov so komaj vidne. Ta točka sicer ni za plačat, je pa tam prijetna gospa, ki samo želi da si malo pogledava po njenem placu z drobnarijo, medtem ko ona v zameno pazi na avto v času sprehoda po razgledni točki.
Denar, ki ga dobijo od vstopnin gre za ohranjena in vzdrževanje teh točk.
21.Dan: JOHANNESBURG
Zopet je na vrsti selitev, tokrat na zadnjo točko pred domom v Johannesburg. A ker nama očitno še ni dovolj raziskovanja, se odpraviva na vožnjo preko prelaza Long Tom. Prelaz Long Tom leži med Lydenburgom in Sabiejem na nadmorski višini 2150m. Žal je megla in rahlo škropi, tako da nekega razgleda nimava. Miha oceni, da bi lahko bila ta vijugasta cesta zanimiva za vožnjo z motorjem, kar mu tudi potrdi skupina motoristov, ki jih srečava, kljub slabemu vremenu na vožnji čez prelaz.
Sledi štiri ure dolga pot do Johannesburga. Vmes še malo uživava v pokrajini, nato pa po avtocesti vse do mesta. Johannesburg (pogovorno znan kot Jozi, Joburg, Jo’burg ali “mesto zlata”) je najbolj naseljeno mesto v Južni Afriki s 4.803.262 prebivalci in razvrščeno kot mega mesto; eno izmed 100 največjih mestnih območij na svetu. Je glavno mesto in največje mesto province Gauteng, ki je najbogatejša provinca v Južni Afriki. Johannesburg je sedež ustavnega sodišča, najvišjega sodišča v Južni Afriki. Mesto se nahaja znotraj z minerali bogatega gričevja Witwatersrand, ki je epicenter mednarodnega trgovanja z minerali, zlatom in (še posebej) diamanti.
Za začetek si v mestu pogledava muzej Apartheida. Muzej apartheida prikazuje apartheid in zgodovino Južne Afrike 20. stoletja in je del kompleksa Gold Reef City v Johannesburgu. Odprt je bil novembra 2001. Vsaj petkrat na leto se v muzeju odvijajo dogodki za praznovanje konca apartheida in začetka več-rasne demokracije za prebivalce Južne Afrike.
Apartheid je bil sistem rasne segregacije, ki je obstajal v Južni Afriki in Jugozahodni Afriki (danes Namibija) od leta 1948 do zgodnjih 1990-ih. Za apartheid je bila značilna avtoritarna politična kultura, ki je temeljila na baasskapu (‘šefovska kapuca’), kar je zagotovilo, da je politično, družbeno in gospodarsko prevladovalo manjšinsko belo prebivalstvo v državi.
Muzej naju ni preveč navdušil. Nekako nisva dojela bistva oziroma se nama ni zdelo, da prikaže bistvo apartheida. Ena hala je posvečena Nelsonu Mandeli, druge so pa polne plakatov in rekvizitov iz tistega časa. Cena vstopnice 7,5€/osebo.
Rahli oddih v hotelu, nato pa še do trga Nelsona Mandele. Na trgu se nahaja šest metrov visok kip Nelsona Mandele, ki so ga postavili leta 2004.
V bistvu se trg nahaja sredi trgovskega centra, kjer najdeš vse. Cene recimo, da so približno ok. Trgovski center pa se zapre že ob 18ih, kar pa je tako standard za Južno Afriko. Sončni zahod tako opazujeva na strehi hotela, kjer se nama pridružita domačina. Zadnjo noč v Južni Afriki predebatirava o življenju in popotništvu s Pinky in Tsu Tsu.
22.Dan: JOHANNESBURG – LET DOMOV
Zjutraj odhitiva po majhnih nakupih darilc za otroke.
Sledi check-out iz hotela in obisk ulice Maboneng. Maboneng je urbana soseska v središču Johannesburga. Kjer se prepletata umetnost in ulično življenje. Stavbe, stebri mostov in slepe ulice so polne grafitov. Ulice na prvi pogled ne dajejo občutek varnosti in moram dodati, da je strah malo prevladal. No Miha je pa itak druga zgodba, njega pa to še malo potegne. Strah je na koncu bil zaman, grafiti pa… umetnost.
Preko bookinga sva za glavni del dneva rezervirala voden ogled Soveta. Soveto je okrožje v Gautengu, ki meji na na rudarski pas na jugu.
V bistvu je to revno okrožje, ki je nastalo kot posledica kuge. Belci so se takrat pred njo umaknili, črnci pa niso imeli kam. Na pobudo nekoga so jim uredili bivanje v tem naselju, ki pa se od takrat ni kaj spremenilo. Soveto se deli na 3 dele: revni sloj Klipton, kjer prebivajo ilegalni priseljenci in domačini, ki jim nikakor ne uspe.
Srednji sloj je Bara ter Orlando, kjer je naselje urejeno in je standard življenja že boljši. Tu je tudi prebival Nelson Mandela s svojo prvo ženo.
Voden izlet izgleda takole: Prvo si ogledaš Klipton, kjer začneš z branjem 10 ustavnih pravic vsakega človeka. Te so v času apartheida bile kršene temnopoltim. Nato se sprehodiš po tržnici. Prodaje se zelenjava in sadje po smešnih cenah. Kilogram banan za 25 centov itd. Sledi obisk dobrodelne organizacije, ki nudi otrokom v tej soseski varno bivanje po šoli in topel obrok, ki ga mnogi drugače ne bi imeli. Poleg tega nudi tudi varstvo predšolskih otrok. Sledi sprehod po sami ulici (Miha si celo privošči lokalno pivo iz tetrapaka) in prevoz s taksijem do Bare, kjer je že malo višji standard in država gradi socialna stanovanja. Kot zadnje pa obisk Orlanda, kjer si pogledaš hišo Nelsona Mandele in ulico ter spomenik množičnega umora študentov. Leta 1966 so študenti šli na ulice v protest proti učenju afrikanščine (jezik, ki je nastal kot posledica kolonizacije Južne Afrike). Policija jih je poskušala ustaviti a na koncu je prišlo do izgreda in masivnega poboja otrok, tako s strelnim orožjem kot napadalnimi psi, ki so bili naučeni pobijati temnopolte ljudi. Voden izlet nama je podal tudi ozadje življenja v Južni Afriki. Po pogovoru z vodičem, pa morda tudi opozorilo. Naselje Klipton načeloma ni varno obiskati brez vodiča ali varovanja, medtem ko v Orlando vozijo tudi Hop Hop off avtobusi. Varnost je v tem delu poostrena tudi z vojaki, policaji in stražarji na ulici. Izlet naju je stal 60€ za oba.
Najino zadnje kosilo je Koto, ki je ena od “tradicionalnih uličnih jedi” Južne Afrike. Kota je sendvič narejen iz izdolbene štruce kruha, katero pa napolnijo s pomfrijem, klobasam, jajcem itd.
Ostane nama še samo odhod na letališče in let domov!
IN TO JE TO!
POVZETEK/NASVETI:
-
Stroški potovanja: Vse skupaj za dva s hrano, vstopninami, prenočišči (1000EUR), letalom (1200EUR LJ-Cape Town, Johannesburg-LJ), prevozi (rentacar mini 500EUR, gorivo 400EUR, cestnine 100EUR) za 21 dni cca 5000EUR
-
Viza: Viza za Južno Afriko se ureja na veleposlaništvu Republike Južne Afrike na Dunaju. Za pridobitev vize je potrebno izpolniti obrazec Link, poleg tega pa zbrati in urediti naslednje listine!
1. 2 fotografiji za potni list
2. Potni list + kopija le tega
3. Izpolnjen prijavni obrazec za vsakega potnika (
4. Kopija letalskih kart
5. Potrdilo o plačilu vize za vse potnike (33 eur/osebo)
6. Bančni izpisek sredstev na računu za zadnje tri mesece, označite z besedami in markarjem, kaj je priliv (npr. salary), želijo videti da imate na računu vsaj 190 eur
7. Potrdilo o izvedeni rezervaciji vsaj ene nočitve v Južni Afriki (Midva sva dala kar rezervacijo prvega guesthouse v Hout Bayu.).
Na internetu je več nasvetov, kako potem vse to poslati na veleposlaništvo in mnogi pravijo, da so jim poslali tudi nazaj. No midva sva poslala vse papirje priporočeno dodala v kuverto še eno kuverto z znamko in vse plačano, a nama oni niso hoteli poslali nazaj. Na koncu sva morala tri dni pred odhodom na izlet na Dunaj.
-
Varnost: Bom podala isti nasvet, ki sem se ga sama držala in so mi tudi najini gostitelji potrdili. Vedno vprašaj gostitelja namestitve ali je varno v večernih urah hoditi po ulicah, voziti po cestah. Trije so nama dali zeleno luč, ostali pa naju opozorili, da lahko pride do tatvine, nasilja, ugrabitve….. Nekateri najini gostitelji so tudi omenjali, da policaji radi ustavljajo pod pretvezo prekrška z namenom izseljevanja. Rada bi poudarila, da midva res nisva imela nobene slabe izkušnje!!!
-
Load sheding: Load shedinng je metoda razbremenitve energetskega podjetja za zmanjšanje povpraševanja v sistemu za proizvodnjo energije z začasnim izklopom distribucije energije na določena geografska območja. Load shedinng lahko traja do 12 ure dnevno. Odvisno od faze v kateri se nahajajo (koliko energije morajo prihraniti). Čas začetka in trajanje load shedinga približno vsi vedo, pride pa tudi do izjem. Večino namestitev imajo nek back up za load sheding, vendar pa če si v tem času v gostilni, potem enostavno ni druge kot da čakaš. So pa zaradi pomanjkanja elektrike v večini prešaltali na plin.
-
Hrana: Mislim, da ste že opazili iz najinih prejšnjih potopisov, da jema povsod in nisva nekaj preveč izbirčna glede lokacije ali hrane. Ampak hrana tukaj naju enostavno ni navdušila. Preveč hitre hrane, slaba izbira. Če pa si ljubitelj steaka in ga lahko ješ tri tedne, pa …zmaga. Cene so nižje kot pri nas. Zajtrk je od nekje 3€/osebo, kosilo od 20€ za dva s pijačo.
-
Nacionalni parki: Ni nama žal, da sva jih toliko obiskala, iskreno še kakega več bi jaz. Če pa si omejen s časom predlagam Nacionalni park Kruger, ki je v bistvu največji in najboljši.
-
Malarija in antimalariki: Pred odhodom v Južno Afriko preverite, katera področja so malarična. V najinem primeru je bilo kritično samo področje parka Kruger čeprav iskreno v času najinega obiska, ko je nevarnost največja nekega večjega števila komarjev nisva zaznala (v bistvu sploh ne vem da bi kaj pikali). Recept za malarije ti lahko predpiše le zdravnik v potovalni ambulanti, ki je v sklopu NIJZ. Žal so zdravila plačljiva, nekje 35€ na škatlo. Nekateri jih sicer poskušajo odkupiti tudi od drugih popotnikov. Poleg malaronov priporočam tudi sprej proti komarjem z visokim DEET faktorjem in mehansko zaščito (dolgi rokavi). Midva nisva imela nobenih stranskih učinkov po zdravilu malaron, so pa zavedeni v publikaciji zdravila.
