POTOPIS: ŠVICA

Tokrat bomo uživali skoraj 17. dni popotovanja z Vanom po Švici s kratkimi pobegi v Francijo, Nemčijo, ter uvodnim in zaključnim obiskom Dolomitov. Švica je celinska država na stičišču zahodne, srednje in južne Evrope sestavljena iz 26 kantonov (Kanton je zvezna dežela v Švici.). V Švici živi nekje 8,7 milijona ljudi. Denarna valuta je švicarski frank (CHF), uradni jeziki pa nemščina, francoščina, italijanščina in retoromanščina.

Naše potovanje smo začeli v Dolomitih, nato pa nadaljevali z raziskovanjem Švice s pobegi v Francijo (Chamonix) in Nemčijo. Spali smo večinoma na divjih parkiriščih, PZAjih in 1 x v kampu (vse lokacije/ nočitev bodo zapisane spodaj med POVZETKI). S spodnjo sliko načrtovane poti, pa k potopisu!!!

                                                                  

1.Dan: ŠMARTNO OB PAKI – RIFUGIO AURONZO

Po zadnjem delovnem dopoldnevu v juliju se odpravimo na pot proti Dolomitom. Z Vanom sledimo avtocesti mimo Ljubljane, čez Kranjsko Goro in Rateče v Italijo. Še malo italijanske avtoceste nato pa počasi v Dolomite. Dolomiti se raztezajo od reke Adiže na zahodu do doline Piave na vzhodu, severna in južna meja pa sta Pustriška dolina in Val Sugana. Dolomite sva z Mihom že raziskala z motorjem (Nekaj opisov poti najdete na naši spletni strani).

Pot seveda ne poteka brez postankov, saj v Dolomitih ne moreš, da ne bi užival v razgledih. Prvi postanek naredimo pri Biatlonskem centru Carnia, drugega pa ob jezeru Misurina, ki se nahaja na nadmorski višini 1.754m blizu mesta Auronzo di Cadore. Na cilj dneva prispemo v spremstvu dežnih kapelj.

                                              

Rifugio Auronzo se nahaja na nadmorski višini 2.320m ob njem pa se nahaja parkirišče, kjer lahko avtodomarji (Vani, avti itd..) prenočijo. Vstop v ta del je plačljiv in sicer se plača cesta (vstop po 19ti uri pomeni da ne plačaš tistega dne ampak samo naslednji ko se vračaš). Če je pri nas poletje, pa nas tu pričakajo zimsko – pomladne temperature. Kljub slabemu vremenu je parkirišče polno in tudi tista na poti do njega.

2.DAN: TRI CINE (TRE CIME DI LAVAREDO) – PASSO FALZAREGO – PASSO VALZAROLA – CASTELFONDO

Po dokaj hladni deževni noči se zbudimo v suho jutro z dokaj nizkimi temperaturami (5°C). Pri iskanju informacij o pohodu okoli Tri Cine so vsi pisali o pravi povorki pohodnikov, ki se zgrinjajo okoli Tri Cine, zato smo mi štartali zgodaj v upanju, da jih prehitimo (malo čez sedmo).

Tri Cine ( Drei Zinnen ) so eno najbolj znanih dolomitskih gorovij v severovzhodni Italiji. Imena treh vrhov od vzhoda proti zahodu so: Cima Piccola, Cima Grande, Cima Ovest. Njihova nadmorska višina pa je 2.999m. Naša pot nas je vodila mimo koče Rifugio Auronzo v smeri planinske koče Rifugio Locatelli in nazaj proti koči Rifugio Auronzo in našem Vanu (Na poti je še kar nekaj koč).

                                                                                                                 

Z malo pritoževanja o nizkih temperaturah sredi poletja in dokaj lahki planinski poti smo krožno pot prehodili v dobrih štirih urah, pa tudi gneče ni bilo na poti. Ena najlepših pohodnih poti z norimi razgledi, zaradi katerih se po poti večkrat ustaviš in samo uživaš v pogledu na njih.Po kratkem počitku pri Vanu je čas za premik naprej.

Čez Prelaz Tre Croci z nadmorsko višino 1.809m se spustimo do Cortine d’ Ampezzo in nadaljujemo pot na Prelaz Falzarego. Prelaz Falzarego povezuje ozemlje Cortina d’Ampezzo in Agordo na nadmorski višini 2.105m.

Ker je na njem gneča in ni parkirišča se odpeljemo do Prelaza Valparola. Ta leži na nadmorski višini 2.168m. Tu se še najde parkirišče, zato se odpravimo na krajši sprehod v smeri prelaza Falzarega.

V poletnih mesecih se na te prelaze zgrinjajo planinci, kolesarji, motoristi, avtodomarji itd.. Včasih je prava povorka na njih, razgledi ki vas spremljajo na njih pa so osupljivi. Pri spustu v Badio najdemo zanimivo parkirišče (46.550635, 11.978413), ki ponuja razgled in možnost piknika. Miha nas okrepča z žarom, otroci se igrajo s kartami, malo poležimo in si tako privoščimo daljši počitek.

Spočiti se odpravimo naprej. V nekaterih mestih po poti je kar gneča in moramo res previdno voziti. Prelaz Gardena je prelaz z nadmorsko višino 2.136m in povezuje Selvo v Val Gardeni na zahodni strani s Corvaro v Val Badii. Sledi obvoz mesta Bolzano in zopet na prelaz, tokrat Prelaz Mendola. Ta z nadmorsko višino 1.362m leži med provincama Trentino in Južno Tirolsko. Vožnja nanj in spust pa sta bolj osamljena.

Naša zadnja točka dneva je PZA Castelfondo, ki ponuja praktično vse in še več. Lep razgled, otroška igrala, nogometno igrišče in piknik prostor. Po krajšem nogometnem treningu je čas za počitek.

3.Dan: PRELAZ TONALE – ŠVICA – PRELAZ BERNINA – SILVAPLANA CAUMSEE

Po obilnem zajtrku se odpravimo dalje proti Švici. V spremstvu motoristov, avtomobilov in kolegov avtodomarjev se odpeljemo čez Prelaz Tonale. Prelaz Tonale se nahaja na 1.883m nadmorske višine. Leži v severni Italiji med Lombardijo in Tretinom. Od tu sledi spust v dolino in zopet vzpon tokrat na Prelaz Aprica, ki ima nadmorsko višino 1.181m. Na tem prelazu dobesedno mrgoli turistov.

Še postanka za špecerijo in točenje goriva v Italiji, nato pa brez težav prestopimo mejo s Švico.

Na desni strani zagledamo zanimivo jezero imenovano Lago di Poschiavo (46.294875, 10.087503). Nahaja se na nadmorski višini 962m z globino 85m. Seveda si privoščimo ohladitev v njem.

Prvi prelaz, ki ga prevozimo v Švici je Prelaz Bernina. Prelaz ima 2.328m nadmorske višine in leži v kantonu Graubunden. Največja zanimivost prelaza je železniška proga (Bernina Express vozi od Chur čez Valposchiavo do Tirane), ki se tu mimo pelje in spada pod Unescovo zaščito svetovne dediščine, ter jezero Lago di Bianca okoli katerega se lahko sprehodite, družbo pa vam delajo kravice. Lago di Bianco je jezero ledeniškega porekla na najvišji točki prehoda Berninskega vlaka. Pika na i, pa je pogled na ledenik Bernina.

                      

Od razgledov, ki jih Švica ponuja nas že vrat počasi boli. Skozi St. Moritz enega najdražjih smučarskih središč se le peljemo. Mesto nas ne navduši, zato nadaljujemo pot k Silvaplana. Jezero Silvaplana leži v Zgornji Engadinski dolini Grisons. Ime je dobilo po vasi Silvaplana. Na njem se lahko kajta, jadra, supa… Pozimi pa ko jezero zamrzne, se uporablja za tek na smučeh, sprehajalne poti in kajtanje na snegu.

Pot nadaljujemo na prelaz Julierpass z nadmorsko višino 2.284m. Velja za enega najbolj slikovitih. Na ta prelaz je vožnja dokaj osamljena, le tu in tam kak kolesar ali motorist. Opazim prve svizce, ki uživajo v popoldanskem soncu. Kot zanimivost najini otroci ne vedo kako zgledajo svizci, očitno premalo Milka reklam.

Po vseh teh prelazih, začneva z Mihom malo sanjati, da enkrat tole še z motorjem ponoviva.

Navigacija nas vodi dalje, počasi nama je jasno, da je čas za nakup vinjete (Na voljo je samo letna; cena 40 CHF).

Pri iskanju informacij o jezerih v Švici, kjer se lahko kopaš sva naletela na jezero Caumasee. Jezero se nahaja v bližini mesta Films. Gladina jezera se med letom spreminja za približno 4 do 5 metrov zaradi spremenljivega pretoka podzemne vode. Temperatura jezera je poleti med 21 in 24 stopinj. Do njega vodi gondola ali pešpot, vstop v jezero za kopanje, pa je dodatno plačljiv. Ker je cena kar vrtoglava za 5- člansko družino sva idejo o kopanju ovrgla, vseeno pa naju je mikal ogled jezera. Van smo pustili na enem od parkirišč v Films Waldahaus in se sprehodili po lepo urejeni poti do jezera. Caumasee je lepo manjše jezero in dokaj obiskano tudi po 8. uri zvečer (Vstop brezplačen po 19. uri). Žalostno ampak jezero je zagrajeno v celoti.

                                                                                                   

Čas je, da poiščemo našo nočitev. Miha izbere parkirišče ob športnem centru.

4.Dan: OBERALPASS -VZPON NA FELLITAL- PRELAZ SUSTEN – LEDENIK STEIN – PRELAZ GRIMSEL

Zaželimo si zajtrk z razgledom, zato zapustimo parkirišče in pogledujemo za pravim prostorčkom. Najdemo ga na poti na prelaz Oberalp (46.6623, 8.67105). Na hitro postavimo mizo in skuhamo kavo in že imamo zajtrk z razgledom. Občasno mimo pripelje kak hud starodobnik, motor itd..

Po kratkem počivanju, se odpravimo do vrha prelaza Oberalp, ki je na nadmorski višini 2.048m. Čez prelaz vozi železniška proga, ki vozi polne vagone pohodnikov. Zanimivo je tudi jezero Oberalpsee. Zelo obiskan prelaz in dobra pohodniška iztočnica. Če vam ni za hodit, pa bi šli do kakega vrha so na voljo tudi vlečnice, cene pa zasoljene (36 CHF povratna za odraslega). Mi se odločimo osvojiti vrh kar peš, izberemo eno pot in se odpravimo. Po poti nas spremljajo potočki v katerih se otroci knajpajo, manjši slapovi. Iz izvirov si natočimo svežo vodo in enostavno uživamo.

                                                                                        

Šele na samem vrhu ugotovimo, da smo osvojili Fellital z nadmorsko višino 2.478m. Ves čas nas spremljajo razgledi na okoliške vrhove.

Po prihodu iz vrha še kosilo in čas je za nadaljevanje poti proti švicarskem mestu Andermott, kjer si vzamemo čas za ogled Teufelsbrucke. Teufelsbrucke je most, ki leži v soteski imenovani Schollen, ki jo je ustvaril zgornji tok reke Reuss. Po zanimivi krožni poti se sprehodimo naokoli. Del poti vodi tudi po tunelu, pa čez Hudičev most…                        

                                                                                

Sledi vzpon na prelaz Susten, katerega nadmorska višina je 2.260m. Cesta nanj je bila speljana med leti 1938 in 1945 in povezuje Innerkirchen v kantonu Bern z Wassenom v kantonu Uri. Priljubljen turistična točka zaradi razgleda na ledenik Stein.

Z Mihom sva prebrala pred potovanjem kar nekaj blogov o potovanju po Švici in v enem našla zanimiv podatek, da je mogoče priti čisto do ledenika Stein. Do njega se spustiš iz prelaza Susten in plačaš vstopnino v park (5 CHF), nato pa naj bi bilo 40 minut hoje do ledenika (46.724879, 8.430487).

V glavnem mi se lepo odpravimo in ugotovimo, da ni ravno enostavna pot do ledenika, poskusimo drugo in zraven vprašamo planince, če je mogoče, vendar ti niso ravno prepričani. Zato raje obupamo in se poslikamo pod njim. Ker Mihu pač ne da miru pogleda še enkrat blog in žalostno ugotovi, da se je v 4 letih ledenik občutno zmanjšal. Prej dostopen praktično iz parkirišča. Na internetu pa je zanimiv podatek, da je bil leta 1973 dolg 6,06 km, danes pa približno 4 km.

Malo počivamo pri vanu in opazujemo izginjajoči ledenik, nato pa se odpravimo dalje.

Seveda brez postanka za kako sliko ne gre. Kmalu se začne vožnja po slikoviti Panoramski cesti Oberaar na prelaz Grimsel. Prelaz Grimsel prečka Bernske Alpe na nadmorski višini 2.164m in povezuje Haslital, zgornjo dolino reke Aare, z zgornjo dolino Rone. S tem in ker je Aare pritok Rena, prelaz prečka celinski razkorak med Severnim in Sredozemskim morjem. Na prelazu Grimsel tudi prespimo.

                                                                                      

P. S.: Otroci končno vedo, kako izgleda svizec.

5. Dan: GELMERSEE – ATTERMANZE – VISEČI MOST CHARLES KUOUNEN

Zbudimo se v mrzlo jutro na prelazu Grimsel, tako da ni nič z zajtrkom z razgledom. Se pa zato prej odpravimo na pohod na jezero Gelmersee.

Gelmersee dam je jez v Bernese Oberlandu v Švici. Prostornina rezervoarja je 13 milijonov kubičnih metrov. V bistvu če mene vprašate, je to jezero, v katerem se celo nekateri kopajo. Pot od iztočne točke (parkirišče 46°35’52,1” N 8° 19’29,8” ) traja dobrih 50 min. Pot je primerna tudi za majnše otroke. Po poti smo nabirali borovnice, se družili s kravami in imeli lepe razglede na okoliške gore. Seveda pa se do jezera lahko peljete tudi z znano vzpenjačo Gelmerbahn (precenjeno po našem mnenju) in naredite krožni pohod okoli jezera. Mi si na vrhu privoščimo malico in namakanje nog v jezeru.

                                                           

V mestu Randa si za naslednjo nočitev izberemo kamp Attermanze.

Malo drag šport je nočitev v kampu, ampak ok za eno noč, da Van napolnimo in spraznimo ni druge. Miha spet pokaže svoje veščine na žaru, še malo domače zelenjave in kosilo je na mizi.

Po kosilu se odpravimo na krožno pot Europahutte s ciljem Viseči most Charles Kuonen (Charles Kuonen Hangebrucke).

Iztočna točka je kar iz kampa, pot traja nekje 4,5h, višinska razlika je 800m (Kamp je na 1400m, most na 2200m nadmorske višine).Pot ni enostavna in vsi trije otroci so imeli veliko za povedati, a ko smo prispeli do mosta je nastala evforija.

Viseči most Charles Kuonen je z 494m najdaljši viseči most v Evropi po otvoritvi 2017 in tretji najdaljši most za pešce na svetu. Sicer po Mihovo ni šans, da se strga, ampak ko stojiš na njem na sredini in imaš pod sabo prepad, ti adrenalin pošteno pumpa.

 

                                                                 

V vsem pogledovanju naokoli, predvsem otroci, zagledamo še gamse. In to je pika na I. Še malica z razgledom na most in naprej po poti do kampa. Proti koncu skrenemo s poti v vas Randa in opazujemo švicarske hiše, ki so nekaj posebnega.

Iz izvirov si natočimo vodo, nato pa počasi v kamp in spat. V mestu naletimo tudi na parkirišče kjer »kampirajo« avtodomarji za precej sprejemljivo ceno 10CHF (če bi le prej vedeli).

6.Dan: ZERMATT – GONDOLA DO SCHWARZSEE – HORNILIHUTTE – LEDENIK MOIRY

Zermatt je občina/gorska vas v okrožju Visp v nemško govorečem kantonu Valais. Skozi leto ima nekje 5.800 prebivalcev in leži na nadmorski višini 1.620m. Vsako polno uro je iz kampa kombi transfer v Zermatt (7EUR/osebo). S svojim avtom v vas ne gre. Do vasice pelje tudi železniška proga, vendar je do postajališča iz kampa potreben prevoz. Ker smo jutranje ptice se odpravimo kar ob 8ih, tako kot večina pohodnikov, ki jih kar mrgoli tu. Kombi nas odloži na začetku Zermatta, sledi sprehod skozi center do gondole. Tu kar mrgoli turistov in njihovih transferjev (manjši kombiji).

Za povratno gondolo do Schwarzsee odštejemo, kar pošten znesek švicarskih frankov (5- članska družina = 182 CHF ob tem da ima najmlajši free).

Na postaji Schwarzsee (zgornja postaja) se izkrcamo in začne se naš pohod do Hornilihutte z razgledom na Matterhorn.

Matterhorn je 4.478m visoka gora v Švici, ki leži na meji med Švico in Italijo. S svojo piramidasto obliko predstavlja enega najvišjih in najbolj prepoznavnih vrhov v Alpah. V dobrih dveh urah naredimo 900m višinske razlike in prispemo do koče Hornilihutte na 3.260m, kar je naš družinski višinski rekord.

Pohod ni enostaven, ampak najini otroci po treh dneh zmorejo res vse. Najmlajši (6.let) je dosegel vrh prvi. Na vrhu zaslužena malica iz nahrbtnika s pogledom na Matterhorn.

                                                                                         

Sledi povratek do gondole, spust je kar težak za noge, zato pa prileže ohladitev nog v Schwarzsee (Majhno jezero s površino 0,47m2). Še gondola v Zermatt, po katerem se zdaj množično sprehajajo pohodniki in turisti, ter kombi do kampa.Miha mi hoče uresničiti željo po pohodu do ledenika, zato je naša naslednja točka parkirišče z razgledom na Ledenik Moiry.


Cesta do parkirišča je kar razgibana in prva možnost zastonj prenočišča se ponudi pod jezom, vendar ne ponuja nekega posebnega razgleda, zato nadaljujemo do jeza Moiry, ki je v bistvu ledeniško jezero na nadmorski višini 2.249m. Od jeza 4km dalje, pa se nahaja parkirišče z razgledom na Ledenik Moiry. Ledenik Moiry je 5 km dolg ledenik v Peninskih Alpah. Večerja nato pa pijača ob razgledu na ledenik. Neprecenljivo…

7.Dan: POHOD DO LEDENIKA MOIRY – SAVIESE ( Bisse du Torrent -Neuf )

V zgodnjih jutranjih urah se iz parkirišča naši zgodnji sosedje že odpravljajo na pohode. Prejšnjo noč smo malo poizvedovali pri sosedih, ali je dostop do ledenika sploh možen in po kateri poti. Po njihovih besedah naj bi pot trajala nekje 50min.

                                                                                  

Tako se odpravimo tudi mi na pot, otroci sicer ne najbolj navdušeni, saj zadnje dni res preveč hodimo. Pot pelje po desni strani ledeniške reke in je slabo označena, ampak če se držiš shojene poti gre. Pohod ni naporen. Zadnji del poti; spust do ledenika pa je po melišču, zato previdnost ni odveč. Otroci so raje počakali malo višje, z Mihom pa sva se celo malo sprehodila po njem.

                                                                        

Povratek do Vana je po isti poti in če nas je zjutraj tu bila le peščica, zdaj mrgoli od pohodnikov, družin, ki se sprehajajo in celo kak poln avtobus pripelje pohoda željne.Preostanek popoldneva preživimo ob Vanu in v namakanju nog v ledeniški reki.

Proti večeru se odločimo za premik, vendar nas upočasni spraznjen akumulator. Tako Miha končno uporabi kable (kleme), ki jih preventivno vozi s seboj ob pomoči belgijskega golfa. Po parih živčnih minutah nas naš Van zopet vozi tokrat v Saviese.

PZA je nad mestom Saviese s super razgledom na okoliške vasi in gore v bližini Bisse du Torrent-Neuf (ali Bisse du Saviese). Bisse du Torrent-Neuf je namakalni sistem zgrajen okoli 1430 leta, za prenašanje vode iz regije Sanestch. Leta 1934 so zgradili predor, ki je nadomestil ta kanal. Namakalni kanal pa je postal pohodniška točka dolga 6 km z visečimi mostovi in super razgledom s končno točko zaselkom Brač. Mi smo se odločili prehoditi le del poti. Pa že ta del poti je imel dva viseča mosta dolga skoraj 100 m nad prepadom, ki ti požene adrenalin po telesu.

                                  

Še malo pred nevihtnega uživanja ob Vanu.

8.Dan: JEZ GRANDE DIXENCE – FRANCIJA = CHAMONIX

Na poti k jezu Dixence se ustavimo še na hitro pri Pyramides d’Euseigne, skalnih formacijah v obliki piramid, ki naj bi bile oblikovane v času po zadnji poledenitvi in izginotju ledenika v dolini Heremence in Herens.

Pot nadaljujemo do jeza, kamor vozi dokaj ozka ovinkasta cesta. Od parkirišča pa je potrebno vsaj 40 min hoditi do jeza ali pa lažja varianta z gondolo.

                                                                                       

Jez Grande Dixence je največji betonski gravitacijski jez na svetu. Visok skoraj kot Eifflov stolp (285m) z globino vode do 284 m. Letno proizvede 2.000GWh. Jezero, ki ga je jez ustvaril je največje nad 2.000m nadmorske višine v Alpah. Od jeza vodi še nekaj zanimivih pohodniških poti, mi smo imeli cilj le sprehod po jezu.

Od tu se napotimo proti Franciji, kjer bomo eno noč preživeli v Chamonixu. Navigacija nas pelje najprej čez prelaz Col de la Forclaz. Prelaz Forclaz je prelaz z nadmorsko višino 1.150m. Mi ga le prevozimo na poti do jeza Emosson, ki ga napajajo vode iz gorovja Mont Blanca in je tretji najvišji jez v Švici. Za pričetek gradnje so morali spremeniti mejo (Švica – Francija), meja bi drugače jez prepolovila na pol.

Za kratek čas se poslovimo od Švice in vstopimo v Francijo (Na meji ni žive duše), natančneje se napotimo na ogled mesta Chamonix. Chamonix je mesto na vzhodu Francije, ki je leta 1924 gostilo prve zimske olimpijske igre. Mesto je eno najstarejših smučarskih središč v Franciji, severno od Mont Blanca. Privlači tako smučarje kot pohodnike. Van za to noč parkiramo kar na parkirišču ob gondoli in se napotimo raziskovati mesto. Eni na skirojih eni peš. Mesto je polno pohodnikov, turistov. Polne so trgovine, še bolj polne pa so gostilne.

Ko nas namoči nevihta smo prisiljeni k vrnitvi v Van in k počivanju.

9. Dan: CHAMONIX – Z GONDOLO DO AIGUILLE DU MIDI – JEZERO LEMAN – LEYSIN

Po deževni noči se Miha zbudi okoli šeste ure in preveri spletno kamero Mont Blanca, ker kaže da je Mont Blanc viden, se odpravimo v nakup kart za gondolo. Kupimo družinsko karto (2 odrasla + 2 otroka, tretji ima zastonj = 215 € ) in smo v čakalni vrsti, saj je naša gondola komaj številka 10. Pa še malo zamude imajo, saj je ponoči snežilo zgoraj.

Francozi očitno nimajo radi zamude, saj zaostanek hitro nadoknadijo in že smo na poti z gondolo do Aiguille Du Midi na nadmorsko višino 3.852m. Vmes še prestopimo na postaji Aiguille Du Plan, nato pa nas čaka še strma vožnja do postaje Aiguille Du Midi.

Postaja je pravi labirint ploščadi za ogledovanje okoliških vrhov zgrajena v skalo in povezana s tuneli in sobami polnim informacij. Bistvo vzpona sem pa je, da se približaš Mont Blancu (Beli gori), ki je s 4.810m nadmorske višine najvišja gora v Evropi.

Sicer sama gora leži na meji Italija – Francija, vrh pa je čisto Francoski.

Prvi uspešen vzpon nanj je bil leta 1786. Malo te prime, da bi vsaj po snegu šel bližje vrhu, ampak če nisi alpinist te hitro obrnejo. Zato pa se poslikamo iz vseh ploščadi z Mont Blancom v ozadju in uživamo v razgledih iz 3.842m.

Na poti proti Chamonix se ustavimo še na spodnji postaji Aiguille Du Plan in na terasi lokala popijemo kavico in pir.Po povratku k Vanu se odpravimo še malo po mestu in v špecerijo, nato pa sledi vožnja zopet v Švico.

Malo za hec malo zares. Po parih dnevih brez kopanja/tuširanja, se umijemo oziroma kopamo v drugem največjem jezeru v Srednji Evropi (46.404301, 6.66852); jezeru LEMAN ali Ženevsko jezero. Ženevsko jezero je ledeniško jezero s površino 582m2, od tega pripada 348m2 Švici. Parkirišče najdemo v mestu Lugrin na francoski strani, nato pa kopanje do večera.

Čisti in spočiti vstopimo ponovno v Švico, kjer si prenočišče poiščemo v kraju Leysin ob športnem centru. Žiga se pridruži mladinski švicarski hokejski ekipi pri igranju nogometa, ostali pa opazujemo nizozemske nogometašice pri žongliranju.

10. Dan: LEYSIN – GRUYERE – JEZERO MURTEN – BERN

Jutro v katerega se zbudimo je megleno. Na trenutke postane megla tako gosta, da komaj kaj vidiš. Naredimo manjši krog pa »vasici« Leysin, nato pa se tako kot naši sosedje odpravimo dalje.

Prvi postanek naredimo za ogled srednjeveškega mesta Gruyere. Mesto se nahaja na vrhu 82m visokega griča v kantonu Fribourge in res bolj za pretegniti noge (majhno kot npr. Grožnjan).

Lahko si pogledate tudi graščino, vendar kolikor smo gledali ima samo vrtove, vstopnina pa kar draga. V želji, da bi se ohladili v jezeru se odpravimo do Lac de Morat ali jezera Murten. Parkirišča okoli njega so nedeljsko polna, ko pa končno najdemo enega, ki ga tudi najdete v aplikaciji park4night, pa jezero bolj plavajoče močvirje. V senci s kavico raje opazujemo račjo družino .

Če smo do zdaj raziskovali hribe in doline Švice, pa so naslednje dni na vrsti mesta. Prvo na spisku je Bern, ki je politično središče in prestolnica Švice. Leta 1983 je staro mestno jedro Berna postala Unescovo svetovna dediščina. Staro mestno jedro je ohranilo večino srednjeveškega izgleda (tlakovane ulice obrobljene s pokritimi arkadnimi pločniki), tako da staro mestno jedro nujno za pogledat. Pričakovali smo tipični mestni vrvež, vendar je mesto dokaj samevalo.

Največja opažena gneča se je nabrala okoli Zytglogge (Urnega stolpa), ki naj bi bil vsaj 800 let star in visok 23m. 3 minute pred polno uro pa stolp pripravi predstavo cirkus mehanskih bitij (Norec, Vitez, Petelin, Gajdaš in drugi). Kljub ob pravemu času na pravem mestu, je ta predstava zatajila.

Le malo nižje po ulici pa se nahaja stavba v kateri je med letih 1903 in 1905 prebival izumitelj teorije relativnosti E= mc2 Albert Einstein.

In če nadaljujete malo naprej in malo na levo, pa najdete Bernsko katedralo (Berner Munster ). Katedrala je zgrajena med leti 1421 in 1893 v poznogotskem stilu.

Fantje nas potem vodijo na drugi breg reke Aare in med manj turistične ulice do ene najbolj čudno zanimivih točk doslej; medvedji park sredi mesta. Na 5000m2 se sredi mesta skriva park z družino medvedov, ki jih opazuješ zastonj. Celo možnost spanja z njimi se ponuja (plačljivo seveda).

Če pa ste dovolj drzni, pa se lahko kot domačini v poletnih mesecih prepustite toku reke Aare. Miha se na koncu sicer ni opogumil, smo pa opazovali mnoge, ki so se spustili (plavali) po toku od mosta do mosta itd..

11.Dan: LUZERN – JEZERO LUZERN – RENSKI SLAPOVI

Noč smo prespali kar na enem parkirišču ob reki Aare, blizu avtoceste.

Danes je na vrsti raziskovanje mesta Luzern. Luzern je glavno mesto kantona Lucern in ima nekje 82.000 prebivalcev in leži ob istoimenskem jezeru.

Van pustimo na urejenem parkirišču ob jezeru Luzern (47.0467, 8.3181). In se odpravimo raziskovati mesto. Če je Bern včeraj deloval prazno, pa Luzern poka po šivih od turistov, ki se ali vkrcavajo na križarjenje po jezeru ali pa sprehajajo s kovčki, nahrbtniki, v skupinah itd…Tudi mi ne izgledamo nič drugače.

Kapelični most je najstarejši leseni pokriti nosilni most v Evropi iz leta 1933. Ime je dobil po bližnji kapelici sv. Petra in je edinstven po tem, da ima znotraj številne poslikave, zgrajen pa diagonalno čez reko Reuss.

Vodni stolp je 35m visok osemkotni stolp in je zgrajen nekje po letu 1262 in se nahaja sredi Kapeličnega mosta. Njegova vloga skozi zgodovino; obrambni in stražni stolp, mestni arhiv, mestna zakladnica, zapor in mučilnica.

Le malo nižje ob reki Reuss se nahaja drugi manjši leseni most imenovan most Spreuer.

Ker očitno malo pogrešamo hribe se povzpnemo po obzidju in celo po stopnicah obrambnega stolpa do vrha(vstop zastonj) ter občudujemo razgled na mesto Luzern.

                                                                                                                   

Malo še tavamo po mestu, nato pa povratek k Vanu in proti razgledni točki Hergiswil (46.997299, 8.3032). Razgledno točko najdete v park4night in je primerna za spanje, a je narejena samo za štiri avtodome. Baje je čez noč velikokrat polna, podnevi pa odvisno. Mi smo imeli srečo in smo imeli parkirišče samo zase in ja privoščili smo si kosilo z razgledom.

Po kosilu pa naredimo premik k jezeru Luzern in se ohladimo v njem. Jezero Luzern ima celotno površino 114m2 in leži na nadmorski višini 434m.

Ohlajeni se odpravimo na ogled Renskih slapov. Pot pelje čez Zurich v katerem vlada prometni kaos (gneča) zato z Mihom že razmišljava, da ga črtamo iz seznama ogledov.

Renski slapovi so najširši slapovi v Evropi in se nahajajo na reki Ren. Slapovi so veliki 23m in široki kar 150m. Poleti se čez slapove zlije 600m3 vode. Desna obala slapov pripada kantonu Schaffhausen, leva pa kantonu Zurich. Obe strani si je možno pogledati, pot je lepo označena in urejena, vidiš največ na levi strani. Po 18.uri (pred to uro je 40CHF/h) je parkirišče tik ob njih brezplačno (47.675499, 8.61571), po 19ih pa tudi vstop do Renskih slapov (Z dvigalom ali peš na levi strani). Vredno ogleda, čeprav mamo mi lepše slapove.

Naša pot nas popelje za eno noč v Nemčijo.

12.Dan: SCHAFFHAUSEN – JEZERO ZUG – JEZERO LUZERN – BRIENZ – JEZERO BRIENZ

Nakup špecerije, poln tank in že smo nazaj v Švici na poti na ogled Schaffhausen.

Mesto Schaffhausen se nahaja na najbolj severnem delu Švice ob reki Ren, tik ob meji z Nemčijo. Sprehodimo se po trgu imenovanem Fronwagplatz, ki leži v jedru starega dela. Trg že prekipeva od sprehajalcev in turistov.

Najbolj zanimiva je hiša s fasado polno fresk iz renesančnih časov imenovana Hiša viteza (Haus Zum Ritter). Prvotne freske izhajajo iz 1935 leta, a so že restavrirane v muzeju, te na hiši pa so le kopije.

Za razgled na mesto pa vam priporočam vzpon do trdnjave Munot, ki izhaja iz 16. stoletja. Trdnjava nudi razgled na celo mesto, vstop v njo je brezplačen. Kot zanimivost jarek, ki je nekoč bil poln vode, je zdaj dom damjakov. Jelen iz te skupine pa ima ime po županu mesta, katerikoli pač takrat je.

Še malo sprehajanja, nato pa se le skupno odločimo, da si mesta Zurich ne bomo pogledali, ampak bomo raje šli do jezera Zug. Jezero Zug se nahaja med Lucernskim in Zuriškim jezerom in se razteza 14km. Žal ne najdemo nobenega praznega parkirišča, zato se odpravimo naprej ponovno k razgledni točki Hergiswil, kjer smo zopet sami. V senci vana si spečemo na žaru, nato pa se odpravimo k jezeru Luzern na ohladitev.

Potovanje se nadaljuje, pot nas vodi v Brienz. Zopet uživamo v pogledih na hribe in slapove. Brienz je naselje z 2.996 prebivalcev ob vznožju gore Brienzer Rothorn bernski regiji Oberland.

Večerne ure izkoristimo za sprehod ob jezeru Brienz. Jezero Brienz je eno najglobljih jezer v Švici z globino 260m in se nahaja na 564m nadmorske višine v kantonu Bern. Jezero ima polno kotičkov za posedanje in uživanje v razgledih.

Noč preživimo na parkirišču, kjer je nekoč stal hotel. Škoda, da ni več prostora, saj se mnogi razočarani odpeljejo dalje.

13.Dan: BRIENZ ROTHORN BAHN – POHOD ROTHORN BRIENZ – JEZERO BRIENZ

Rana ura zlata ura ali kakorkoli že. V zgodnjih jutranjih urah se odpravimo do železniške postaje, ki je prav posebna. Brienz Rothorn železniška proga je v bistvu turistična proga, ki na svoji 7,6km dolgi poti doseže 2.244metrov nadmorske višine (postaja Brienzer Rothorn).

Posebnost te proge je, da ni elektrificirana (kot mnoge Švici) ampak je parna (Večina lokomotiv, nekaj je tudi dizelskih). Seveda smo se z njo odločili peljati le v eno smer. Navzgor na veliko veselje otrok. Vožnja je prava dogodivščina z razgledi v vse smeri, ko pa pride tunel pride zvok parne lokomotive še bolj do izraza. Kravice, gore in pogled na jezero Brienz, te spremlja do same končne postaje Rothorn.

Mi se najprej odpravimo do samega vrha Rothorn, slabih 15 min od železniške postaje.

Pomalicamo nato pa sledi naš rekordni spust v dolino. Skoraj 1700 m v nižino. Pohod v nižino je prava paša za oči, za noge pa ….Slabih 5,5h s postanki vmes.

                                                                                        

Kot zanimivost naj dodam, da za povratno vožnjo Brienz – Rothorn – Brienz potrebuje lokomotiva 250 kg premoga in okoli 2000 litrov vode.

Po takem pohodu prileže samo še ohladitev v jezeru Brienz.

14.Dan: GRINDEWALD – LAUTERBRUNNEN – PRELAZ KLAUSEN

Po prespani noči na parkirišču nad Interlaknom, se odpravimo raziskovati Grindewald. Grindewald je vas v okrožju Interlaken – Oberhasli na nadmorski višini 1.034m.

Vas/občina je na prvi pogled polna turistov, ko pa se sprehajaš, pa se ta gneča najbolj pozna okoli sedežnic Firstbahn in Jungfraubahn, pa trgovin s spominki. Kljub temu da nas je mikala pot na Jungfrau, je vseeno cenovno kar velik zalogaj za petčlansko družino. Vseeno pa se splača sprehod po pristni gorski vasi (mestu) z razgledom na ledenik in okoliške gore.

Le malo stran se nahaja še ena gorska vasica Lauterbrunnen. Lauterbrunnen leži na začetku doline, ki se razteza dobrih osem kilometrov do Lauterbrunnen Wall (gorska veriga v Alpah Bernese). Vožnja po njej spominja malo na našo Logarsko dolino, le par slapov več. Od blizu si pogledamo prvega na poti; slap Staubbach. Slap je visok kar 297 m, opevala pa sta ga tako Goethe kot Byron v svojih delih. Malo obžalujemo, da nimamo koles, bi bilo super kolesariti po tej dolini, za hoditi pa nam ni. Del družine danes po včerajšnjem pohodu trpi. Vseeno je tudi vožnja z Vanom po tej dolini nekaj posebnega.

                                                  

Regeneracija poteka popoldne v jezeru Brienz.

Z današnjim večernim premikom, pa se začne povratek proti domu. Peljemo se mimo jezera Lungern, ki je nekoč bilo večje in globje, zdaj pa so gladino znižal za 36m skozi umetni drenažni tunel v dolžini 380m. Prenočišče najdemo pod prelazom Klausen, ki leži na nadmorski višini 1.948m in povezuje Altdorf v kantonu Uri z Linthalom v kantonu Glarus. Prespimo v PZAju v kraju Unterschachen.

15.Dan: PRELAZ KLAUSEN – WALENSKO JEZERO ( Walenstadt )

Po jutranjem sprehodu po gorskem mestu Unterschachen, se odpravimo čez prelaz Klausen. Večkrat se ustavimo in uživamo v razgledih. Švica je država v kateri ne moreš, da se ne bi ustavil, postavil stol in samo sedel ob zvokih narave. Če pa še kak lep starodobnik mimo pripelje ali pa dober motor, je pa še bolje. Še kravice se ne dajo motiti in se postavijo na sredi ceste, malo za ovire bodočim Rogličem.

Ko zagledamo Walensko jezero, se odločimo preživeti popoldne in noč ob njem. Walensko jezero poznano tudi kot Walenstadtsko jezero je s površino 24.190 m2, eno večjih jezer v Švici. Zelo obiskano med adrenalina željnimi (kajtarji, surferji..). Mi si privoščimo kopanje, supanje in poležavanje ob jezeru do poznih ur z razgledom na okoliške hribe.

                                                                                           

16.Dan: WALENSKO JEZERO – PRELAZ FLUELA – PRELAZ TONALE

Po jutranjem kopanju v jezeru Walen se naša četica odpravi dalje proti Italiji. Na prelazu Fluela si vzamemo čas in naberemo borovnice. Baje bodo za sadno kupo. Prelaz Fluela ima nadmorsko višino 2.383m, cesta nanj pa se naj bi odprla 1867 leta. Še en spektakularen prelaz z razgledi v vse smeri. In žal zadnji prelaz v Švici.

                                              

Vožnja do mejnega prehoda z Italijo je nekaj posebnega tudi zaradi predora Munt la Schera. Predor Munt la Schera je cestnim predor z enim pasom, dolg 3.394m in se nahaja v švicarskem kantonu Graubunden. Vožnja skozi predor je plačljiva.

Ob jezeru Livigno si vzamemo čas za kosilo. Jezero Livigno je rezervoar, ki se nahaja večinoma v Italiji, jez Punt dal Gall pa prečka mejo s Švico.

                                                                                             

Po premoru za kosilo se odpravimo skozi Livigno, še malo proti Švici. Prečkamo prelaz Livigno (Forcola di Livigno), ki leži na nadmorski višini 2.315m in povezuje prelaz Bernina v Švici z Livigno v Italiji. V Švici se za slovo od nje eni kopajo v jezeru Poschiavo, medtem ko drugi izberemo pohod okoli njega. In s tem zaključimo pot po Švici.

Po vstopu v Italijo, si prenočišče za to noč najdemo na parkirišču prelaza Tonale.

17.Dan: POT DOMOV

Pred nadaljevanjem poti se sprehodimo po Tonale.

Parkirišča se hitro polnijo, gondole že obratujejo in prvi pohodniki se veselo vzpenjajo po pohodniški poteh. Mi pa žal nazaj v Van in proti domu. Odločimo se izogibati avtocestam in še malo uživati v Dolomitih. Del poti nas vodi po znanih prelazih in krajih ( Passo Mendola, Bolzano…). Vsi prelazi dobesedno pokajo po šivih. Pohodniki, turisti, motoristi, avtodomi..

V Bolzanu sprejmemo odločitev, da si gremo pogledati Sexten. Sexten je občina v Južnem Tirolskem, ki slovi kot poletno in zimsko smučarsko središče. Malo si pogledamo pohodne poti in smučarske proge. Tudi tu se pozna, da imajo Italijani ferragosto.

S tem postankom se raziskovalni del potovanja zaključi, sledi še samo dolgo vožnja domov.

Volkeci Vam sporočajo: THE END

POVZETEK/NASVETI/PRENOČIŠČA

  • Stroški potovanja: Vse skupaj brez hrane cca 1.500EUR
  • Prevoženi km: 3 400km
  • Nakup špecerije: Lidl (Italija, Nemčija), Carrfru (Francija);

Cene določenih živil, so v Švici višje (Bel kruh 0,5 kg = 3,50 -3,70 CHF)

  • Vinjeta: nakup možen samo letne (40 CHF)

  • Gorivo Diesel: V času obiska Švica 2,3EUR, Francija 1,8EUR, Nemčija 2EUR, Italija 1,8EUR, Slovenija 1,7EUR. V Švici smo natočili samo 1x in sicer za 40CHF. Skupaj prevoženih 3200km kar znese približno 600EUR.

  • Mobilni podatki: Doma sva kupila ESIM Surfroam, ki se jo lahko uporablja v vseh državah. Poraba podatkov na MB, pa je različna po državah.

  • Kužki so v Švici dovoljeni vsepovsod (gondole itd..), medtem ko v Chamonixu NE sme na gondolo za Mont Blanc.

  • Gondole: Zermatt (182CHF), Chamonix (215EUR), Brienz (100CHF – enosmerna+prva zjutraj)

  • PZA, Kamp, nočni parkingi: 240EUR

  • Dnevni parkingi: 40EUR

  • Nasvet:

  • Priporočamo, da si pridobite čim več drobiža (1 CHF) za parkinge.

  • Nakup karte za Brienz Rothorn Bahn tisti dan, ko nameravate iti, v nasprotnem primeru vam zaračunajo dodatnih 8 CHF, na osebo za rezervacijo.

  • Razmislite lahko tudi o nakupu SVISSPASS, ki večinoma pomeni 50% popust!

PRENOČIŠČA:

  1. Dan – Tre Cime 46.6124, 12.2937 (prihod po 19ti uri 45EUR)

  2. Dan – Castelfondo 46.458199, 11.1319 (15EUR)

  3. Dan – Ilanz 46.76765, 9.206705 (free)

  4. Dan – Guttannen 46.5616, 8.33512 (10CHF)

  5. Dan – Randa kamp 46.085602, 7.78201 (69CHF)

  6. Dan – Grimentz 46.106499, 7.57888 (free)

  7. Dan – Saviese 46.25702, 7.343353 (10CHF)

  8. Dan – Chamonix 45.916, 6.8695 (25EUR)

  9. Dan – Leysin 46.342201, 7.0213 (17EUR)

  10. Dan – Wangen 47.236957, 7.641685 (free)

  11. Dan – Nemčija 47.631163, 8.577908 (10EUR)

  12. Dan – Brienz 46.75162, 7.989887 (free)

  13. Dan – Beatenberg 46.704102, 7.81518 (5CHF)

  14. Dan – Unterschachen 46.86381, 8.767173 (22CHF)

  15. Dan Walensee 47.1245, 9.3023 (12CHF)

  16. Dan Tonale pass 46.256962, 10.573465 (free)

  17. Dan Trbiž 46.503177, 13.580705 (free)

1 thought on “POTOPIS: ŠVICA”

  1. Breda.krajnc@t-1.si

    Pozdravljeni,
    z veseljem sem prebrala, ker sva veliko tega z možem že videla in doživela. Pred petimi leti sva bila cel mesec po Švici. Ob prebiranju vasega potopisa pa so se prebudili spomini.
    Lep pozdrav,
    Breda in Branko

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja